Razvoj ivernih plošč je posledica velike količine ostankov iz žagarskih in mizarskih obratov, v zadnjem času pa predstavlja pomemben delež tudi odslužen les. Osnovni material za izdelavo ivernih plošč je tako največkrat les v različnih oblikah: neobdelani gozdni produkti (ostanki pri sečnji, vejevje), industrijski ostanki (krajniki, očelki, ostanki iz proizvodnje furnirja, žaganje), ostanki iz strojne obdelave lesa, ostanki iz pohištvene industrije, uporabljajo pa se lahko tudi drugi lignocelulozni materiali (Kollman in sod., 1975; Medved, 2010). Tekom let so bili v proizvodnji ivernih plošč uporabljene različne vrste lesa in drugih lignoceluloznih materialov: kokosovo iverje (Papadopoulos in sod., 2002), les betlove palme (Lin in sod., 2008), les evkaliptusa (Nacar in sod., 2005), les stročnice Sesbania aculeata (Islam in sod., 2006), les albicije (Imamura in sod., 1989), les ciprese (Okino in sod., 2004), acetiliran les (Brelid in sod., 2000; Wagner in sod., 2007), les mangrove vrste Rhizophora spp. (Marashdeh in sod., 2011), gošča iz proizvodnje papirja (Taramian in sod., 2007), odpadni listi čajevca (Yalinkilic in sod., 1998), stebla ricinusa (Grigoriou in Ntalos, 2001), pšenična slama (Mo in sod., 2003), lan
(Papadopoulos in Hague, 2003), stebla kenafa (Kalaycıoglu in Nemli, 2006), borove iglice (Nemli in sod., 2008), odpadna pokošena trava (Nemli in sod., 2009), sladkorni trs (Xu in sod., 2009b), trava vrste Leymus triticoides (Buckley) Pilg. (Li in sod., 2009), arašidove lupine (Guler in sod., 2008), bombažni plodni listi (Alma in sod., 2005), les vinske trte (Ntalos in Grigoriou, 2002), les kivija (Nemli in sod., 2003), odpadni toaletni papir in koruzne lupine (Lertsutthiwong in sod., 2008), mandljeve lupine (Gürü in sod., 2006) ter drugi. Kljub temu, da za izdelavo ivernih plošč lahko uporabimo številne materiale, naj bi uporabljen material zadostil naslednjim zahtevam: dostopnost v zadostnih količinah, nizka cena, primerna oblika ter nizki stroški ravnanja in skladiščenja (Moslemi, 1974a).
Iverne plošče so izdelane z mehanskim iverjenjem lesne surovine v manjše delce, iveri, ki jih s sintetičnimi lepili pri visoki temperaturi in visokem tlaku zlepimo in stisnemo v ploščo. S stiskanjem zagotovimo povečano gostoto in trdnost. Za izdelavo iveri lahko uporabimo vse lesne vrste, čeprav proizvajalci najpogosteje uporabljajo les iglavcev.
Lepila, ki se najbolj uporabljajo so urea-, melamin- in fenol-formaldehidno lepila. Delež dodanega lepila je odvisen od vrste lepila in velikosti delcev. Za zunanji sloj je delež dodanega lepila med 6 in 15 %, za srednji sloj pa med 2 in 9 %. Lepljenje oziroma stiskanje poteka pri temperaturah med 180 in 220 °C in pri tlaku med 3 in 7 N/mm2. Izdelane plošče imajo gostoto med 550 in 750 kg/m3 in debelino med 4 in 40 mm (Medved, 2010; Rowell, 2005; Kollman in sod., 1975).
Z namenom uporabe naravnih in obnovljivih virov, izboljšanja lastnosti ivernih plošč, zniževanja stroškov izdelave, uporabe odpadnih materialov itd., so v zadnjem desetletju različni avtorji za izdelavo ivernih plošč uporabili različna lepila. Poleg običajno uporabljenega urea-formaldehidnega lepila so uporabili tudi: urea-formaldehidna lepila, modificirana z melaminom (Hse in sod., 2008), fenol-formaldehidna in melamin-urea-fenol-formaldehidna lepila (Wagner in sod., 2007), izocianatna lepila (Papadopoulos in sod., 2002; Mo in sod., 2003) ter lepila na osnovi sojinih proteinov (Wang in Sun, 2002;
Mo in sod., 2003; Ciannamea in sod., 2010), riževih otrobov (Pan in sod., 2006), trigliceridov in anhidrida polikarbonske kisline (Boquillon in sod., 2004) ter celo cementa (Erakhrumen in sod., 2008).
Lastnosti ivernih plošč lahko prilagodimo različnim namenom uporabe. Plošče so lahko različnih velikosti in debelin. Na lastnosti ivernih plošč vplivajo številni dejavniki in najpomembnejši so (Moslemi, 1974a; Kollman in sod., 1975; Maloney, 1977):
• drevesna vrsta, struktura lesa, gostota, trdota, stisljivost;
• oblika in velikost osnovnega materiala;
• delež skorje;
• nelesni lignocelulozni materiali;
• vrsta in velikost iveri;
• metoda sušenja iverja;
• sejanje in ločevanje iverja, porazdelitev velikosti iverja;
• vrsta in količina lepila;
• aditivi;
• način formiranja iverne pogače, struktura iverne plošče;
• navlažitev iverja pred stiskanjem, končna vsebnost in porazdelitev vlage plošče, kondicioniranje;
• pogoji utrjevanja lepila;
• debelina plošče;
• delež peska v plošči;
• kakovost površine;
• premazovanje z barvo, lakom;
• oblaganje z laminati, furnirjem, papirjem.
Pri lesnih ploščnih kompozitih, predvsem pa pri ivernih ploščah, se kot ena izmed njenih največjih pomanjkljivosti omenja vsebnost prostega formaldehida. Formaldehid je pomembna komponenta v polikondenzacijskih lepilih (UF, MF, MUF, FF), hkrati pa je formaldehid tudi naravna komponenta, ki se nahaja v lesu samem. Za iverne in vlaknene plošče so dovoljene posamezne vrednosti manjše od 8 mg/100g suhe plošče (Perforator metoda – SIST EN 120), medtem ko mora biti polletno povprečje pri ivernih ploščah manjše od 6,5, pri vlaknenih pa manjše od 7 mg/100g suhe plošče. Plošče, glede na vsebnost prostega formaldehida razvrščamo v emisijske razrede: E1 (≤0,1 ppm = 0,124 mg/m3 oziroma ≤8 mg/100 suhe plošče), E2 (med 0,1 in 1 ppm) in E3 (>1 ppm).
Proizvajalci in nenazadnje tudi uporabniki plošč morajo stremeti k proizvodnji in uporabi plošč emisijskega razreda E1, saj že pri stopnjah emisije med 1 in 3 ppm formaldehid povzroča zmerna draženja oči in dihal, pri emisijah nad 10 ppm lahko povzroči nelagodno počutje, pri večjih vrednostih in daljših izpostavitvah pa lahko povzroči resne zdravstvene težave (Medved, 2010).
2.4.1 Nastanek iverne plošče
Glavni funkciji stiskanja pri visoki temperaturi in visokem tlaku sta dve: kondenzacija in zamreženje lepila ter zgostitev plošče do željene debeline. Visok tlak povzroči zgostitev iverne pogače in s tem dober kontakt med ivermi, medtem ko z dovajanjem toplote dosežemo ustrezno temperaturo, ki je potrebna za utrjevanje lepila (Moslemi, 1974b).
Posledice dovajanja toplote v ploščo in prenosa toplote znotraj nje so zmehčanje in plastifikacija iveri, odstranitev odvečne vlage ter segrevanje (razlivanje in penetracija) in utrjevanje lepila. Stiskanje plošče glede na temperaturo in čas sestoji iz petih faz:
• T1: stiskalnico zapremo; temperatura v srednjem sloju plošče se ne spreminja; v zunanjem sloju zaradi kontakta s ploščami stiskalnice pride do segrevanja iveri; ta faza se zaključi, ko temperatura v srednjem sloju začne naraščati; TSS ~ 60 °C, TZS > 100 °C,
• T2: temperatura v srednjem sloju hitro in linearno narašča; temperatura v zunanjem sloju se izenači s temperaturo plošč stiskalnice; vodna para začne vidno izhajati,
• T3: temperatura v srednjem sloju narašča počasi; temperatura v zunanjem sloju je konstantna; poteka utrjevanje lepila; opazimo izhod vodne pare iz srednjega sloja (ob robovih plošče); ustvari se temperaturni gradient po debelini (prehod toplote) in širini (izhod pare) plošče,
• T4: kompletno utrjevanje lepila; temperatura v srednjem sloju ostaja konstantna, vodna para še naprej izhaja iz plošče; TSS ~ 100-130 °C, TZS ≤ Tplošče stiskalnice,
• T5: temperatura v srednjem sloju počasi narašča proti temperaturi plošč stiskalnice;
stiskalnico postopoma odpremo (Moslemi, 1974b; Medved, 2009).
*SS-srednji sloj; ZS-zunanji sloj