Pri lovljenju žoge od spodaj ima otrok pokrčene komolce, noge pa ima postavljene v širini ramen. Ko se žoga približuje, stopi naprej, iztegne roke in premakne dlani drugo proti drugi.
Žogo ujame s konicami prstov. Ko žogo ujame, se roke pomaknejo nazaj proti trupu, kar ublaži silo žoge (Kirchner in Fishburne, 1998).
Najpogostejše napake pri sprejemanju žoge (Kristan, 1997):
‒ lovljenje žoge v naročje,
‒ prsti obrnjeni naprej, proti žogi,
‒ slabo oblikovana »ponvica« z dlanmi,
‒ pomanjkanje občutka za prožno sprejemanje žoge.
2.7.4 Naravne oblike gibanja in igre
Med naravne oblike gibanj uvrščamo najstarejša gibanja, ki jih je človek razvil v svoji filogenezi. Glede na načine premikanja telesa ali njegovih segmentov v prostoru se ta gibanja delijo v dve temeljni skupini, njihove povezave pa tvorijo še tretjo skupino gibanj.
Naravne oblike gibanj delimo v:
‒ pedipulacije oziroma lokomocije – sem vključujemo vsa gibanja telesa po prostoru (pedis – lat. noga, locus – lat. kraj, lokacija, motio – lat. gibanje). Prevedeno to pomeni spreminjanje lokacije v prostoru z gibanjem (plazenja, lazenja, hoja, tek,
77 Vir: Kirchner in Fishburne, 1998.
padci, plezanja, skoki),
‒ manipulacije – sem vključujemo opravljanje osnovnih gibalnih operacij s posameznimi deli telesa (manus – lat. roka, maniulatio – lat. spretno ravnanje ozirom.
rokovanje s predmeti – meti in lovljenja predmetov, udarci in blokade udarcev, prijemi).
Druga gibanja so sestavljena gibanja, kjer so pedipulacije in manipulacije tesno povezane med seboj in tvorijo novo gibanje. To so t. i. osnovna sestavljena gibanja (potiskanja, vlečenja, dviganja in nošenja) (Pistotnik, 2011).
Naravne oblike gibanja se lahko izvajajo v elementarni obliki, in to v olajšanih ali oteženih pogojih (premagovanje naravnih in umetnih ovir, uporaba bremen ipd.). Gibanja se lahko izvajajo prosto, tj. brez pripomočkov, lahko z uporabo drobnih pripomočkov (kolebnice, žoge, palice) ali z uporabo pomožnih (klopi, skrinje, različno oblikovane blazine) in glavnih orodij (bradlja, drog …) (Pistotnik, 2011).
2.7.4.1 Plazenja
»Plazenja so gibanja, pri katerih se za premikanje v prostoru uporabljajo roke, noge, trup, pri čemer je trup v stiku s podlago.« (Pistotnik idr., 2003, str. 30) Izvajajo se lahko v različnih legah: najpogostejša je trebušna lega, pri kateri se premikamo s pomočjo rok in nog, poznamo pa še hrbtno in bočno. Obremenitve lahko povečamo z dodajanjem bremen (različne žoge, palice …), z uporabo ovir (pomožna orodja – klopi, skrinje, letveniki, blazine …), s spreminjanjem podlage (umetna masa, parket, različne blazine …) ali izključitvijo posameznega telesnega segmenta. Gibalno zahtevnost lahko povečamo z izvajanjem dodatnih nalog med plazenjem, s premagovanjem ovir ali izvajanjem dodatnih nalog med plazenjem.
Gibanje lahko poteka v smeri naprej, vzvratno ali bočno, kar določimo glede na to, kako je obrnjen obraz vadečega. Glede na načela postopnega obremenjevanja vadečih se plazenja najprej izvajajo prosto, na gladki in ravni podlagi, pozneje pa gibanja otežimo tudi z večanjem dolžine ali povečanjem hitrosti gibanja. Ker je gibanje lahko zelo naporno, ne smemo pretiravati pri dolžini plazenj (največ do 10 m) (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.2 Lazenja
»Lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo rok in nog, trup pa je dvignjen od podlage.« (Pistotnik idr., 2003, str. 38). Ko otrok dvigne trup od tal, preide na lazenja z oporo na rokah in nogah. Lazenja se izvajajo v različnih mešanih oporah na rokah in nogah (opore ležno, klečno, čepno ali sedno). Najpogosteje se izvaja obliko lazenja v opori klečno spredaj, ker ima tako otrok večjo podporno ploskev in boljše ravnotežje. Lazenja se lahko izvajajo prosto, samo z uporabo lastnega telesa, lahko z uporabo predmetov ali partnerja, tudi z uporabo ovir. Med lazenja uvrščamo tudi različne oblike samokolnic. Najprej se preprostejše oblike lazenj izvajajo v prosti obliki na ravni podlagi, nato se lahko gibanja otežijo in intenzivirajo s spreminjanjem oblike gibanja (soročno, sonožno, raznoročno …), s premagovanjem ovir, z dodatno obremenitvijo, s podaljšanjem razdalje za lazenje (ne več kot 15 m), s povečanjem hitrosti lazenja (uporaba v igralnih oblikah) ali izvajanjem lazenj po strminah (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.3 Hoja
»Hoja je osnovna oblika gibanja, ki jo uporabljamo za premikanje po prostoru.«
(Pistotnik idr., 2003, str. 48) Pri hoji se človek izmenično opira na spodnji okončini, pri tem mora biti drža telesa pokončna. Pravilna hoja je mehka in lahkotna. Gibanje težišča telesa mora biti čim bolj premočrtno, brez večjih nihanj v vertikalni in bočni smeri. Stopala se postavljajo vzporedno, naprej na peto, potem se obremenitev prenese prek celega stopala na prste, s katerimi se hodeči odrine naprej. Položaj telesa je pokončen oziroma med hojo nekoliko niha od blagega zaklona do umirjenega predklona, ki se povečuje s hitrostjo gibanja ali s strmino, v katero hodi. Glava je postavljena pokonci. Pogled je usmerjen naprej in ne v tla, roke pa so rahlo upognjene v komolčnem sklepu in v blagih, izmeničnih nihajih diagonalno sledijo delu nog (naprej zaniha roka, ki je nasprotna zamašni nogi). Poglavitne napake, ki se pri hoji pojavljajo, so:
‒ trdo stopanje na cela stopala,
‒ postavljanje stopal navzven ali navznoter,
‒ mlahava hoja s sklonjenim trupom in skrčenimi koleni,
‒ nepravilna koordinacija rok in nog.
Hoja se lahko izvaja v smeri naprej, bočno ali vzvratno, stoje, kleče ali čepe. Izvaja se lahko
prosto, z bremeni ali ob premagovanju ovir. Povečujemo lahko gibalno zahtevnost (različne kombinacije korakov – hoja ob vsiljenem ritmu, hoja po oznakah v prostoru z zmanjševanjem podporne ploskve) ali intenzivnost (večanje razdalje, dinamike, spreminjanje podlage) (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.4 Tek
Podrobneje smo tehniko teka in najpogostejše napake opredelili že pri atletski abecedi. Na tem mestu bi poudarili, da je tek poleg hoje najpomembnejši način gibanja človeka. Izvaja se lahko v smeri naprej, bočno ali vzvratno. Gibanje se lahko izvaja prosto, zahtevnost pa povečujemo z dodajanjem bremen, s premagovanjem ovir, s spreminjanjem podlage, z zmanjševanjem podporne površine ali vadbo na strminah (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.5 Padci
»Kadar ohranjanja ravnotežnega položaja ni več mogoče uravnavati s kompenzacijskimi gibi, pride do izravnoteženja telesa, ki posledično povzroči bolj ali manj trd stik s tlemi. Tak prehod v nov, nižji ravnotežni položaj, se imenuje padec. Padci so torej gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega položaja (opora) v nižji položaj (najpogosteje leže).«
(Pistotnik idr., 2003, str. 60) Telo pri padcih išče najhitrejšo ponovno pridobitev stabilnega položaja.
Sistematičnega učenja padcev ne poznamo, saj pridobivamo izkušnje na ustrezno odzivanje že v zgodnjem starostnem obdobju. Otrok se uči padcev skozi razvoj, v šoli pa temu posvečamo posebno pozornost skozi naravne oblike gibanja. Največ težav nam povzročajo padci nazaj – vznak, ker ne znamo pravilno obvladati telo. »Najpogostejši način prilagajanja otrok na padce nazaj je poval po hrbtu. Iz sedečega položaja vadeči upogne trup naprej, brado približa prsim, pritegne skrčena kolena in se valja po hrbtu, glava se ne sme dotakniti tal.« (Pistotnik idr., 2003, str. 62)
2.7.4.6 Plezanja
»Plezanja so gibanja, pri katerih se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo svojih okončin. Zaradi aktivnosti, ki se izvaja v nasprotni smeri sile gravitacije (vzpenjanje) ali v isti smeri, ob njeni amortizaciji (spuščanje), so ta gibanja zelo naporna, lahko pa tudi nevarna.
Vadbo plezanja je zato nujno treba prilagajati posamezniku in upoštevati njegove individualne značilnosti in sposobnosti (spol, starost, razvojno stopnjo, telesno in psihično pripravljenost).«
(Pistotnik idr., 2003, str. 65) Plezala je treba zavarovati z blazinami. Zaradi varnejšega oprijema je treba zahtevati viličasti prijem za orodje (palec na nasprotni strani oprimka kot drugi prsti). Pestrost in zahtevnost plezanja lahko dosežemo s spremembami smeri gibanja, s postavitvijo ob plezalo, z načinom plezanja po plezalu, z izbiro plezala … (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.7 Skoki
Skoke smo podrobneje opredelili pri atletski in gimnastični abecedi.
2.7.4.8 Potiskanja in vlečenja
»Potiskanja so gibanja, pri katerih je objekt običajno pred vadečim, ki ga skuša odriniti od sebe. Vlečenja so gibanja, pri katerih skuša vadeči objekt pritegniti k sebi. Upiranja se lahko pojavijo pri potiskanju in vlečenjih, kadar je vložena sila enaka nasprotni sili ali je manjša od mase objekta, ki ga želimo premakniti.« (Pistotnik idr., 2003, str. 91–92)
Potiskanja in vlečenja so zelo učinkovite naloge moči, pri katerih se s pomočjo mišičnega napenjanja premaguje odpor zunanjih sil. Kadar premagujemo nasprotnika, so to v osnovi borbe. »Borilne naloge se lahko izvajajo posamično, v parih ali celo v manjših in večjih skupinah. Vadeči lahko stojijo, klečijo, čepijo, sedijo ali celo ležijo, pri čemer so glede na objekt postavljeni čelno, bočno ali hrbtno. Pri tem se lahko uporabljajo rekviziti (vrvi, kolebnice, palice, rutice, žoge …) in orodja (gredi, klopi, koze …).« (Pistotnik idr., 2003, str. 92) Kadar so nasprotniki v neposrednem stiku, uporabljajo dvojni prijem, pri katerem se ne držijo za dlani, temveč za zapestja. S tem se obdrži stik z nasprotnikom, tudi če ta nenadoma popusti svoj prijem. Pri vlečenjih v skupinah se uporabljajo rekviziti, prek katerih se prenaša sila na nasprotnike. Pri borbah je treba dati natančna navodila za izvedbo in opozorila, česa se ne sme početi (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.9 Dviganja in nošenja
»Dviganja in z njimi povezana nošenja se v večini primerov uvrščajo med sestavljena gibanja, saj se običajno povezujejo različni prijemi in ravnanja s predmeti (manipulacije) ter
premikanje telesa v prostoru (pedipulacije).« (Pistotnik idr., 2003, str. 98)
»Dviganja so gibanja, pri katerih predmete ali lastno telo premikamo v nasprotni smeri od sile gravitacije. Dvig je pogosto dinamično gibanje, ki se izvede pred nošenjem, lahko pa je le premik objekta z mesta, čemur sledi spuščanje tega v izhodiščni položaj. Spuščanje je običajno tudi aktivno dinamično gibanje, ki se izvede v nasprotni smeri dviganja, pri čemer se pojavi ekscentrična mišična kontrakcija tistih mišičnih skupin, ki so sodelovale pri izvedbi dviga. Pri dviganju lastnega telesa so najpogosteje dinamično obremenjene iztegovalke rok in nog. Kadar je treba dvigniti težje breme s tal, se je treba dvigovanja lotiti previdno in ne v preveliki meri vključiti iztegovalk trupa (predklanjanje k predmetu), saj lahko to povzroči poškodbe v ledvenem delu hrbtenice.« (Pistotnik idr., 2003, str. 99)
»Nošenja so gibanja, pri katerih se predmet med premikanjem v prostoru zadržuje v dvignjenem položaju. Pri nošenju v stoji se običajno s statičnim napenjanjem mišic rok in trupa zadržuje predmet v izbranem položaju, aktivno dinamično pa so obremenjene mišice nog, ki omogočajo premikanje v prostoru. Nošenja se lahko izvajajo še v drugih položajih:
kleče, čepe, v različnih oporah ali celo leže.« (Pistotnik idr., 2003, str. 99)
Dviganja in nošenja lahko izvajamo posamič, v parih ali skupinah, popestrimo pa jih lahko z uporabo različnih predmetov, ki jih prijemljemo na različne načine (Pistotnik idr., 2003).
2.7.4.10 Meti
Meti so gibanja, ki se pogosteje pojavljajo pri človekovem gibalnem razvedrilu, v katerega se vključujejo različni športi: igre z žogo, atletika, kegljanje, balinanje … ali rekreacija v naravi:
metanje žabic po gladini vode, žoganje, zadevanje različnih tarč. Mete večjih žog smo podrobneje opredelili pri igrah z žogo.
Uspešnost metanja in zadevanja se poveča z mnogokratnim ponavljanjem izbranega načina meta. Meti se izvajajo posamič, v parih, skupinah (moštvene igre), z drobnimi rekviziti (kiji, žoge, obroči), z naravnimi predmeti (storži, kostanji, snežene kepe), soročno (iznad glave, izpred telesa, …) ali enoročno (komolčni met, kotaljenje, suvanje …). Za dosego čim daljšega ali čim višjega meta je treba v izvedbo meta vključiti čim večje število ustreznih mišičnih skupin in postopno povečevati hitrost izmeta. Ta mora biti najvišja ravno v trenutku, ko predmet izleti iz roke (Pistotnik idr., 2003).
2.7.5 Plesne igre
Pri plesnih igrah se učenci seznanjajo s prostorskimi oblikami gibanja (krog, kolona, vrsta, spirala), z različnimi načini hoje in teka, različnimi skoki, poskoki, obrati med hojo in s spremembami smeri gibanja. Obravnavamo lahko tudi gibanja z deli telesa na mestu, pokleke, zasuke, zamahe rok in nog. Vse to sodi med prvine načrtovanih plesov. Pri plesnih igrah je pomemben tudi ritmični posluh, ki ga učenci usvojijo ob preprostem ritmičnem gibanju ob izrekanju besedila, vokalni ali instrumentalni spremljavi, tudi pri hoji in teku v 2/4 in 3/3 taktu (Fuchs, 2006). Avtor pravi, da je učiteljem na voljo vrsta otroških ljudskih iger in plesov, ki vsebujejo omenjene oblike gibanja. Dodaja primere otroških plesov, ki so razširjeni po vsej Sloveniji, in so primerni za obravnavo v prvem triletju: Ringa, ringa raja, Dreto šivat (vrečo šivat), Kovtrčki, Ali je kaj trden most, Potujemo v Rakitnico (Jeruzalem), Črna kuharca, Izidor ovčice pasel, Bela, bela lilija, Rdeče češnje rada jem, Prišla majka s kolodvora, Jaz sem muzikant, Ob bistrem potoku je mlin (Fuchs, 2006).
2.8 Opisni kriteriji znanja in opisniki
S preverjanjem in ocenjevanjem želimo preveriti/oceniti različna področja, tj. znanja in veščine, ki izhajajo iz ciljev. Opisni kriteriji za preverjanje/ocenjevanje opredeljujejo kvalitete teh področij. Zastopajo učne cilje oziroma posamezne dimenzije ciljev, katerih doseganje preverjamo ali ocenjujemo. Kriteriji torej zajemajo znanja, procese in veščine, za katere si prizadevamo pri pouku. Opisniki (deskriptorji) so konkretni opisi, na kakšen način mora biti kriterijem zadoščeno za vsako oceno (Rutar Ilc, 2003). Opisniki so torej kvalitativni opisi stopnje doseženosti cilja oziroma kvalitativni opisi kakovosti dosežkov na posameznih stopnjah (od optimalnega do minimalnega standarda), s katerimi opišemo kakovost izkazovanja določenega vidika znanja in veščin znotraj posameznega kriterija (Rutar Ilc, 2012).
2.8.1 Namen opisnih kriterijev
Opisni kriteriji so temelj za poglobljeno in izčrpno povratno informacijo učencu, kar je ena temeljnih zahtev kakovostnega preverjanja znanja. Učitelj pridobiva povratno informacijo v zvezi s svojim delom oziroma njegovimi učinki. »S premišljeno zasnovanim in z opisnimi kriteriji znanja podprtim preverjanjem pa sistematično vpliva na razvoj načrtovanih znanj,
procesov in veščin. Zato je zelo pomembno, da učenci vedo, za kaj naj si prizadevajo, na kaj vse naj bodo pozorni in da bo po tem presojan tudi njihov dosežek.« (Rutar Ilc, 2000, str. 116)
»Tako opredeljena področja spremljanja dosežkov omogočajo tako sprotno diagnostično in formativno povratno informacijo v funkciji spremljanja in spodbujanja izboljševanja oziroma napredka kot končno pregledno oziroma sumativno, a še vedno kvalitativno povratno informacijo. Služijo lahko kot osnova zgolj za spremljanje dosežka oziroma za preverjanje, lahko pa ga razširimo v ocenjevanje, tako opisno kot številčno.« (Rutar Ilc, 2003, str. 163) Seveda imajo opisni kriteriji znanja (če so dobro pripravljeni in posredovani), ki jih učitelj uporabi pri opisu in utemeljevanju ocene, pojasnjevalno in uporabno funkcijo, saj učencu omogočajo vpogled v njegove dosežke. S kvalitetno pripravljenimi opisnimi kriteriji lahko natančno opišemo doseženo znanje.
Kvalitetno sestavljeni opisni kriteriji so tudi izhodišče za boljšo veljavnost preverjanja in ocenjevanja znanja, opisi dosežkov pa učitelju omogočajo tudi izboljšanje objektivnosti ocenjevanja. Z njimi je treba učence seznaniti na začetku učnega procesa oziroma na začetku neke zaključene učne enote ali učnega sklopa.
S. Sentočnik (2002b) poudarja, da s tem ko učitelj učence na začetku učnega procesa natančno seznani s pričakovanji, razjasni, katere vidike znanj in spretnosti bodo dopolnjevali v procesu učenja ter katere kakovostne dosežke v navezavi na cilje pričakuje od njih. Avtorica dodaja, da mora povratna informacija učencu pomagati, da zna izboljševati svoje pomanjkljivosti ter da sploh ve, katera so tista znanja, za katera si mora prizadevati in kakšna mora biti njihova kakovost.
2.8.2 Postopek opredeljevanja opisnih kriterijev znanja in opisnikov
Opredeljevanje opisnih kriterijev znanja »je vsebinsko zelo občutljivo in hkrati strateško pomembno početje, ki zahteva temeljit premislek, veliko dogovarjanja, poskušanja in popravljanja, predvsem pa dobro poznavanje učnih ciljev, o katerih želimo dati povratno informacijo na tak način.« (Rutar Ilc, 2003, str. 155)
Kriteriji znanja morajo biti smiselni, jasni in vsem poznani. Najprej je treba doseči soglasje o okvirnih splošnih kriterijih znanja in nato te opredeliti še pri posameznih predmetih. Pri
snovanju opisnih kriterijev pri posameznih predmetih moramo upoštevati različne cilje različnih tematskih sklopov in različnih dejavnosti. Govorimo o specifičnih kriterijih (Rutar Ilc, 2003).
Z. Rutar Ilc (2003) navaja, da se priporoča tak nabor kriterijev, ki jih je mogoče uporabljati pri čim več temah in za različne dejavnosti, takih torej, ki zastopajo ključne cilje. Izbira kriterijev vsekakor ni stvar okusa, ampak je določena s cilji poučevanja in preverjanja oziroma s tem, kar želimo razvijati. »Pri določanju kriterijev se je najbolje vprašati, kaj je bistvo dobrega dosežka na področju ali pri dejavnosti, ki jo želimo spremljati. Ugotoviti moramo, kateri elementi so sestavni del tega dosežka. Pri tem je dobro pogledati več primerov dosežkov, za katere menimo, da so kakovostni, in jih konkretno analizirati.« (Rutar Ilc, 2003, str. 149–150)
Kriterije lahko opredeljujejo in izbirajo učitelji sami, lahko to počnejo po aktivih ali predmetnih skupinah. Tako poteka tudi zbiranje vzorčnih primerov za različne stopnje izraženosti dosežka na različnih kriterijih. Osnovno izhodišče za snovanje kriterijev so seveda cilji in standardi oziroma pričakovani dosežki učencev (Rutar Ilc, 2003).
Zapis oziroma shemo, v kateri učencem predstavimo opisne kriterije z opisniki, lahko poimenujemo na različne načine: kot ocenjevalno shemo, lestvico ali profil, tuji avtorji pa govorijo o rubrikah (angl. rubrics) (Wiggins, 1998).
Taka ocenjevalna shema nam prek opisnih kriterijev in opisnikov sporoča (Wiggins, 1998):
‒ po kakšnih kriterijih bodo vrednoteni dosežki,
‒ na kaj moramo biti pozorni, da bo dosežek uspešen,
‒ kakšne so stopnje kakovosti dosežka po posameznih kriterijih (to nam povedo opisniki) in kako se razlikujejo druga od druge,
‒ kaj pomenijo rezultati.
Ko določimo področja spremljanja in opredelimo znane kriterije, moramo natančno opredeliti opisnike oziroma deskriptorje – opise dosežkov za posamezne (ocenjevalne) stopnje na posameznih kriterijih (Rutar Ilc, 2003).
Avtorica opozarja, da moramo biti pri opredeljevanju opisnikov pozorni, da ne pristanemo pri
t. i. primerjalni strategiji. Izogibati se moramo takim opisom, kot jih opisuje naslednji primer:
»ocena 5 je za jasno razlago ali za primeren postopek, 4 za manj jasno razlago, za manj primeren izdelek …, 1 pa za najmanj jasno razlago ali za najmanj primeren postopek. Taka informacija namreč ne presega običajnih številčnih ocen; ni dovolj zgovorna in ne omogoča izčrpne opisne povratne informacije.« (Rutar Ilc, 2003, str. 153)
Pri opisnikih je pomembno, da se med seboj razlikujejo po kakovosti. Z. Rutar Ilc (2003) meni, da če se potrudimo, lahko hitro najdemo primerne izraze kakovosti, ki opredeljujejo kriterij na določeni stopnji. Stopnje morajo opisovati razločne in uporabne opise razlik v dosežku. Izrazi »boljše« ali »slabše« morajo biti vedno opredeljeni s kvalitativnimi kazalci.
Opisniki morajo biti »dovolj bogati, da omogočajo učencem avtorefleksijo, samopreverjanje in avtokorekcijo, učiteljem pa vpogled v različne dimenzije učenčevega dosežka.« (Rutar Ilc, 2003, str. 154)
Ker so standardi praviloma taksonomsko stopnjevani tako, da je minimalni standard na nižji taksonomski ravni kot temeljni ali pa zahtevni, nam opredeljevanje opisnikov v takih primerih sugerira taksonomija – opisnike lahko taksonomsko stopnjujemo (Rutar Ilc, 2003). Avtorica opozarja, da se praviloma za vsak kriterij določi vse opisnike (za vse ocene oziroma stopnje) in se učencem predstavi celoten profil (prav tam).
Z. Rutar Ilc (2003) navaja nekaj navodil, ki jih je smiselno upoštevati pri opredeljevanju opisnikov:
‒ pri opredeljevanju opisnikov moramo paziti, da ne uporabljamo ohlapnih in nedoločnih izrazov (namesto »dobro« uporabimo izraze, ki konkretno opredeljujejo kvaliteto dosežka (npr. izvirno, raznoliko),
‒ ne uporabljamo vrednostnih sodb (npr. »dober« sli »slab« izdelek), ki sami zase ne povedo nič konkretnega o naravi dosežka oziroma niso zgovorni,
‒ ne uporabljamo izrazov za primerjavo (»boljše« ali »slabše«); namesto primerjalnih izrazov poiščemo raje konkretne opise,
‒ besedišče naj ne bo prezahtevno, saj mora biti razumljivo vsem uporabnikom,
‒ ne uporabljamo predolgih in preveč podrobnih opisov z obsežnim naborom elementov,
‒ upadanje oziroma naraščanje kakovosti med stopnjami mora biti enakomerno,
‒ besedišče opisnikov mora biti konsistentno in mora temeljiti ves čas na istih kriterijih,
‒ opisnike ilustriramo s čim več konkretnimi primeri.
S. Sentočnik (2002b) dodaja, da je besedišče opisnikov ustrezno, ko je dovolj specifično glede na nalogo, dovolj splošno za širšo uporabo, ne preobsežno in razumljivo širšemu krogu uporabnikov (najpomembnejši so učenci).
2.8.3 Izdelava opisnih kriterijev
Opisni kriteriji torej predstavljajo kakovost izbranih znanj in spretnosti ter veščin oziroma pričakovanih rezultatov (Rutar Ilc, 2012).
Kot smo že omenili, pri opredeljevanju opisnih kriterijev izhajamo iz tega, kar želimo pri učencih doseči, razviti, torej iz ciljev oziroma standardov. Izhodišče za opredeljevanje opisnih kriterijev znanja so učni načrti. Z. Rutar Ilc (2003) ob tem opozarja, da ima to, da izhajamo iz predpisanih učnih ciljev, svoje prednosti in slabosti. »Prednost je, da obstaja osnovna
Kot smo že omenili, pri opredeljevanju opisnih kriterijev izhajamo iz tega, kar želimo pri učencih doseči, razviti, torej iz ciljev oziroma standardov. Izhodišče za opredeljevanje opisnih kriterijev znanja so učni načrti. Z. Rutar Ilc (2003) ob tem opozarja, da ima to, da izhajamo iz predpisanih učnih ciljev, svoje prednosti in slabosti. »Prednost je, da obstaja osnovna