takoj po okupaciji
dopoldneva so bili izpuščeni tam zaprti jetniki. Leskošek in izpuščeni Tomšič sta takoj nato posredovala pri dr-žavnem tožilcu Vilku Lavrenčaku, kjer sta dosegla uni-čenje spisov, ki so bremenili komuniste. Pri upravniku policije Lovru Hacinu sta zahtevala enako. Tamkajšnjo policijsko kartoteko pa sta že uničila šef političnega od-delka dr. Vladimir Kante in agent Anton Vrečar, ki sta ves politični arhiv odpeljala v papirnico v Vevčah, kjer so ga v njuni prisotnosti zmleli.283 Lahko si predstavlja-mo, da je šlo tako gladko tudi zato, ker je bila državna oblast, čeprav ne neposredno nadrejena sodni, odredila podobno rešitev.
V Mariboru je bilo že 7. aprila iz sodnega zapora iz-puščenih 30 zapornikov. Izpuščanje se je nadaljevalo 8.
in 9. aprila, ko so izpustili po nalogu okrožnega sodišča 6 oziroma 15 zapornikov. Skupaj je bilo izpuščenih 51 zapornikov od 310, ki so tedaj bili v zaporu.284
V začetku aprila 1941 je bilo v kaznilnici v Mari-boru okoli 630 jetnikov, od tega 16 političnih (kar 12 jih je bilo obsojenih zaradi pronacistične propagande).
Po razstrelitvi bližnjega mostu na Dravi 7. aprila je je-tnike zajel nemir, ki se je razvil v upor. Videti je, da so ga spodbujali zlasti pronemški politični jetniki. Upor je po dveh dneh zadušilo osebje, vendar je prišlo tudi do streljanja v osrednjem prostoru.285
Iz okrožnega zapora v Novem mestu so bili poli-tični zaporniki izpuščeni šele do 12. aprila 1941, ko je bil prekinjen stik z Ljubljano; to govori, da ukaz bana Natlačena, če je bil izdan, v Novem mestu ni bil dosle-dno upoštevan. Res pa je, da je glede na svoje upravne pristojnosti mogel ban vplivati na od uprave neodvisne sodne funkcionarje le s priporočilom. Državni tožilec in preiskovalni sodnik sta izpustila zadnje 4 politične je-tnike šele popoldne, takrat ko so v mesto že prihajale
283 A. Nedog: Tone Tomšič, str. 250–251; M. Luštek: Od petindvajsetega marca do prihoda okupatorjev. Ljubljana v ilegali, I, V odločilnih dneh, str. 181. Po drugi ver-ziji je uničenje arhivov političnega oddelka in izpustitev političnih zapornikov terjal od bana dr. Natlačna dr. Darko Černej. Ban naj bi uničenje arhivov odobril. Glej Aleš Bebler: Čez drn in strn : spomini. Ljubljana 1981, str. 81. Obisk pri predsedni-ku sodišča Koršiču je Bebler datiral na 9. april 1941. Prim. A. Bebler: Spomini na prvo partizansko leto. Ljubljana v ilegali, II, str. 98.
284 AMNOM, vpisna knjiga zapora Maribor 1. 1. 1941 – 31. 12. 1941.
285 Filipič, Politični zaporniki, str. 266–267, 270.
prve nemške izvidnice. Izpuščenih naj bi bilo 16 jetni-kov.286
Nemške policijske enote, ki so sledile vojski, so is-kale jetnike, ki so bili obsojeni zaradi pronemške dejav-nosti, tudi v ljubljanskem sodnem zaporu; bilo je prvega dne, ko je mimo prodirala nemška vojska. V sodnem zaporu se je pojavil gestapovec in zahteval od ravnate-lja, da mu je omogočil pregledati vse celice; da ga ne bi preslepili, je vsakega zapornika vprašal, zakaj je zaprt.
“Z izkušenim očesom strokovnjaka je iskal jetnike, ki so ga edini zanimali. Ni jih bilo dosti, nekaj vohunov, ki so pred okupacijo delali za Hitlerja, in nekaj kulturbun-dovcev. Te je gestapovec spustil na svobodo.”287 9. maja 1941 je prišla v mariborsko jetnišnico posebna komisi-ja, ki je odredila izpuste jetnikov; med njimi vse, ki so bili obsojeni zaradi pronacistične propagande.288
Nemške okupacijske oblasti so iz celjskega sodne-ga zapora sredi aprila 1941 izpustile večino zaprtih, le nekaj kriminalcev so premestili v graški zapor. Predvi-devati je mogoče, da je bil tako korenit izpust jetnikov v zvezi z nameni okupacijske oblasti, da v zaporih naredi prostor za aretirane ljudi, ki so bili namenjeni izgonu v prvem valu.289
Vojna pa je pomenila tudi polnitev zaporov. Na Pri-morskem so oblasti v dneh pred napadom na Jugosla-vijo aretirale varnostno nezanesljive državljane sloven-ske narodnosti in jih začasno še zadržale v zaporih tudi aprila.290
286 Saje, Belogardizem, str. 27; Razvoj ljudske oblasti in kronološki popis pomemb-nejših dogodkov na območju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje 1941–
1945. Novo mesto 1975, str. 61.
287 Čamernik, Spomini na sodne zapore, str. 24–25.
288 Filipič, Politični zaporniki, str. 270.
289 Terčak, Celjski Stari pisker, str. 25.
290 ARS, AS 1474, fasc. 10/187 zabeležka za G. Paclicha 4. 4. 1941, fasc. 11/191 zabeležka o aretaciji dr. Edvarda Križniča 3. 4. 1941.
Čeprav relativno samostojne institucije družbene represije, so bili zapori le postaja v verigi, ki je vodila zapornike od aretacije do končne usode. Uprave zapo-rovso imelepasivno vlogo,moraleso sprejetivseljudi, ki so jih privedli policijski organiali vojaške enote, po-leg tega pa o njihovi usodi tudi niso odločale, pač pa so lahko le bolj ali manj izpeljale tisto, kar so jim na-rekovali predpisi in odredile pristojne sodne, policijske ali vojaške oblasti. Struktura in število zapornikov je bilo tako povsem odvisno od okupacijske politike vsa-kegaodtrehokupatorjev, odnjegovih načinov pregona kriminalitete in predvsem ukrepov proti okupiranemu prebivalstvu; največ jih je zadevalo zatiranje odporni-škegagibanja.
Vojne razmere na slovenskem okupiranem obmo-čju so prinesle močno povečano stopnjo pravne neu-rejenosti in za okupirano prebivalstvo tudi povečanje pravne negotovosti. Pristojnosti policijskih organov za aretacije oziroma začasni odvzem osebne svobode so se z uvedbo civilne uprave stabilizirale, toda še vedno je ostajala velika pravna nedorečenost, ki je izhajala iz same okupacije. Okupacijski režim in organi so bili podrejeni namenu skorajšnje aneksije, zato so močno presegli norme vojaške okupacije. Policijske pristojnosti so prevzele policije okupatorjev, ki so jih kmalu uvedli vsi trije okupatorji vsak na svoje okupacijsko območje.
Po pretresu, ki ga je predstavljala kratkotrajna aprilska vojna in hitra kapitulacija jugoslovanske države, so se