zaporu z dovoljenjem državnega namestnika Štajerske 22. decembra 1942 za dobo 6 mesecev.236 Isti zdravnik je bil imenovan za pogodbenega jetniškega zdravnika tudi po preteku omenjenih 6 mesecev. Dr. Wutte je ordiniral v zaporu 2 dni v tednu, ko je izvajal vizito in ambulanto.
V ostalih dneh je to dolžnost moral prevzeti kar paznik Karl Pichler.237
ZdravnikWuttejebil 28.februarja1944vpoklican v vojsko. Predstojnik zapora dr. Meier je takoj poiskal novega zdravnika.238 Marca 1944 je postal pogodbeni zdravnik vzaporu vCelju dr.Berthold Brodar. Njegova pogodbenaplača(popredpisupravosodnegaministrstva od2.3.1942)jeznašala letno8,5RMnaglavo popreč-negastanjazaporniškegastaleža.Obpovprečni zasede-nostizaporas300zapornikijetopomenilo2.550RMali, kakorsejehonorarizplačeval,212RMmesečno.239
V zaporu v Begunjah je ostal jetniški zdravnik dr.
Janez Šarec, ki je bil zdravnik kaznilnice že pred vojno.
Kaže, da je tudi on ordiniral pogodbeno, predpis o dveh dneh ordiniranja v zaporih je očitno veljal za mnoge ka-zenske zavode na območju Nemčije, saj je izpričan tudi za Begunje, ki bi sicer glede na veliko število jetnikov zmogle in potrebovale tudi večje število ordinacijskih ur.
V Begunjah sta bila ordinacijska dneva ponedeljek in petek, obakrat popoldan, le izjemoma, v primerih smrti in podobnega, je dr. Šarec prišel v zapor v drugih dneh.
Le dva meseca leta 1941 (november, december) je dr.
Šarca, ki se je poškodoval, nadomeščal dr. Hermann Samonigg, šef bolnice na Golniku.240
Ambulanta v prvem nadstropju zapora je bila kar dobro opremljena, tudi z osnovnim kirurškim priborom.
Bolniki, ki so se javili na pregled, so čakali na stopni-šču. Bolniški sobi sta bili v drugem nadstropju, večja za moške in manjša za ženske. Zdravnik je izmed zaporni-kov izbiral tudi bolničarje oziroma bolniške strežnike. V
236 ARS, AS 1764, m. I, dopisa predstojništva zapora Celje državnemu tožilcu Gra-dec 19. 12. 1942 in okrožni bolnici Celje, nedat. (po 22. 12. 1942).
237 ARS, AS 1764, m. I, dopisa predstojništva zapora Celje državnemu tožilcu 27.
6. 1943.
238 ARS, AS 1764, m. III, dopis predstojnika zapora Celje generalnemu državnemu tožilcu Gradec 7. 3. 1944.
239 ARS, AS 1764, m. I, pogodba z dr. Bertholdom Brodarjem 6. 3. 1944.
240 Šinkovec, Begunje, str. 252–253, 258–259.
ambulanti so mu pomagale tudi sestre Sv. Vincencija Pavelskega. Uporabil je tudi zaprte zdravnike: dr. Jože-ta HerforJože-ta, dr. Leona MaJože-tajca; oba sJože-ta bila zdravnika v Kranju, dr. Milana Cundra.241
Težje primere je zdravnik odrejal za prevoz v bolni-šnico na Golniku. Tam je bil poseben oddelek s stalno stražo. Vendar je uprava dovoljevala odvoz zapornikov le v določenih primerih, ni pa dovoljevala hospitalizaci-je huhospitalizaci-je ranhospitalizaci-jenih partizanov in hudo poškodovanih med mučenjem. Teh pogosto niso spravljali niti v bolniški sobi. Za obdobje do oktobra 1942 je znanih le 13 napo-titev v bolnico, od katerih pa vseh niso tja tudi odvedli.
Po marcu 1942 sploh ni bilo nobene napotitve v bolnico.
Zdravili so predvsem nalezljive in spolne bolezni. “Sko-raj polovica tistih, ki so pristali v golniški bolnici, je bila asocialnih elementov, ki jih je poslal tja zaradi spolnih bolezni.”242 Prevoze v bolnišnico na Golniku so običajno opravljali z rešilnim avtomobilom radovljiškega Rdečega križa, stroške pa je poravnal urad komandanta varno-stne policije in varnovarno-stne službe.243
Zobozdravstveno oskrbo je v Begunjah v prvih le-tih moral opravljati kar dr. Šarec in je večinoma le pu-lil akutno obolele zobe. V letu 1944 so zapornike vodili k zobozdravniku na Jesenice dr. Klasincu, morda tudi drugam. Seveda pa je morala odobriti izhod iz zapora bodisi sodna oblast ali vodja IV. oddelka urada koman-danta varnostne policije in varnostne službe (gestapa), saj begosumnih zapornikov niso radi vodili iz zapora.
Pomagali so si tako, da so jetnike, ki so jih pošiljali k zobozdravniku na Jesenice, izročili za ta čas sodnemu zaporu na Jesenicah.244
Izletpo1942jeznanihvsaj26zapornikovizBegunj, kisosezdravilivbolnišnicinaGolniku.Povečiniješloza strelnerane,karkaže,dasopoznejevletih1943–1945 ranjenim ujetim partizanom le nudili ustrezno zdra-vstvenooskrbo.Zdravilisotudienprimertifusa.245
Policijski zapor na gradu Borlu je imel zdravnika, ki
241 Prav tam, str. 253, 254, 257, 260.
242 Prav tam, str. 253, 254.
243 Prav tam, str. 265.
244 Prav tam, str. 267.
245 Prav tam, str. 349–355.
je prihajal v zapor enkrat tedensko, v ponedeljek dopol-dan, sicer pa je za zdravstveno oskrbo zapornikov med tednom skrbel bolničar iz vrst zapornikov samih. Ta je moral izvajati terapije, pa tudi sestavljati ordinacijsko listo. Znano je, da so akutne primere, kot je bilo vnetje slepiča pri enem od zapornikov, zdravili v ptujski bolni-šnici.246
Tudi za novoustanovljeni zapor Trbovlje je bilo treba poiskati pogodbenega zdravnika, da so zagotovi-li zdravniško pomoč zaprtim. S 1. junijem 1944 je po-stal pogodbeni zdravnik zapora Trbovlje dr. Opfer pod enakimi pogoji, kot jih je imel že omenjeni dr. Brodar v celjskem zaporu.247 Na podlagi tega je mogoče domneva-ti, da so tudi ostali zapori okrajnih sodišč zdravstveno oskrbo uredili na enak način.
Sodni zapor v Ljubljani je imel zaposlenega pogod-benega zdravnika. Sprva je to bil dr. Alfonz Debeljak, v letu 1943 pa ga je nadomestil dr. Ladislav Lenart, ho-norarni zdravnik. Iz njegove plačilne liste je razvidno, da je prejemal za svoje delo okoli 30% plače ravnatelja zapora.248
V zaporu v Belgijski kasarni je zaprte zdravstveno oskrboval vojaški zdravnik dr. Ettore Eletto, ki je ordini-ral tudi v sodnem zaporu; ko pa so ga premestili iz Lju-bljane, so za zdravje jetnikov skrbeli mlajši zdravniki, ki so bili v tamkajšnji sanitarni službi. Tako je v začetku leta 1943 to službo opravljal vodja zdravstvene službe sanitetni poročnik Virgilio Chiesa.249
Zdravstveni oskrbi zapornikov iz sodnega in policij-skega zapora v Ljubljani je bil namenjen tudi poseben zavarovan oddelek št. 4 v Splošni bolnišnici v Ljubljani, t.i. Zaporniški oddelek. Ustanovljen je bil jeseni 1941.
Na oddelku, ki je sprva imel dve bolniški sobi, je bilo okoli 20 postelj. Tam so jetnike zdravili tako bolnišnični zdravniki kot tudi jetniški zdravnik. Osebje je bilo
slo-246 Vlado Miklavc: Moja pot skozi gorje. Mozirje 1997, str. 114.
247 ARS, AS 1764, m. III, dopis upravnega nadinšpektorja Meierja vodji zdravstvene-ga urada v Trbovljah 19. 5. 1944; pogodba z dr. Opferjem, nedat. [ok. 1. 6. 1944].
248 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam administrativnega osebja v službi pri sodnem zaporu v Ljubljani, nedat, pregledni seznam osebja 30. 9. 1943; plačilna lista, 2.
6. 1944.
249 ARS, AS 1784, fasc. 231/I, dopisi sanitetne službe, januar 1943.
vensko, mnogi pa so tudi sodelovali z osvobodilnim gi-banjem pri lajšanju položaja zapornikov z zdravljenjem na podlagi strokovno izmišljenih diagnoz. Tolikšna po-moč je bila celo kontraproduktivna, saj je povzročala težave pri zdravljenju res potrebnih. Oddelek je deloval do konca vojne; v dobi nemške okupacije je imel 5 do 6 prostorov, v katerih je bilo stalno med 25 do 30 bolnikov zapornikov.250 Ambulanta tega oddelka je sprva delovala v istem poslopju, po ureditvi policijskega zapora v po-slopju Prisilne delavnice na Poljanskem nasipu pa je bi-la premeščena v tamkajšnjo izpraznjeno ambubi-lanto.251
Duhovniki
Druga posebna skupina, ki je sicer sodila k osebju zaporov, a ni bila tam zaposlena, so bili duhovniki. Nji-hova naloga je bila, da so vzdrževali psihično stabilnost zapornikov, dajali duhovno pomoč, v skladu s poslan-stvom cerkve pa so tudi skrbeli za popravilo kaznjencev, torej kesanje in odvezo. Vera in njeno prakticiranje je bilo tradicionalen resocializacijski faktor v zaporih, če-prav je bil pomemben element tudi pomoč cerkve tistim, ki so se znašli v težavah.252
V nemških zaporih zaradi proticerkvene narav-nanosti nacionalsocialističnega režima duhovnikov in verskih obredov ni bilo. Le izjemoma je za katerega od zapornikov poskrbel kdo od aretiranih duhovnikov, vendar je bilo to povsem ilegalno.253 V moški kaznilnici v Mariboru je med vojno maševal kot jetniški kurat ka-plan iz Gradca Anton Mayerhofer.254
Kljub temu pa je nemški pravosodni sistem ohra-nil udeležbo duhovnika pri izvršitvi smrtne obsodbe.
Na območju šefov civilne uprave naj bi duhovnik lahko
250 Pavla Jerina-Lah: Ljubljansko zdravstvo in OF. Borec, 1996, št. 548–550, str.
92–99; ARS, AS 1483, fasc. 1/VII, poročilo Z. Kidrič Lidiji Šentjurc 10. 9. 1942.
Oddelek sta vodila najprej dr. Rudolf Obračunč, nato pa dr. Alfonz Debeljak, v času nemške okupacije pa dr. Franc Brandstätter.
251 Prav tam, str. 97; ARS, AS 1753, fasc. 1/II, poročilo ravnatelja predsedstvu okro-žnega sodišča 18. 4. 1945.
252 Prim. La prison en Italie, str. 29.
253 Prim. Franc Puncer: Duhovnik v taborišču smrti. Celje 1991, str. 31.
254 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 127.
spovedoval na smrt obsojene, ki so bili nato ustreljeni v Begunjah, do decembra 1941.255 Na ozemlju rajha pa je imel vsak jetnik v smrtni celici pravico do svoji veri ustreznega duhovnika.256 To pravico so imeli tudi jetni-ki, ki so jih je na smrt obsodili Ljudski sodni dvor ali ustrezni senati pri višjih deželnih sodiščih. Od 1. no-vembra 1942 pa duhovniku ni bilo več dovoljeno, da bi obsojenca spremljal tudi na morišče.257
V zaporih na italijanskem okupacijskem območju se je ohranila dotedanja ureditev. V vseh italijanskih za-porih in kaznilnicah so bili nameščeni jetniški kaplani, ki so skrbeli za duhovno oskrbo jetnikov, zlasti nedelj-sko mašo, imeli pa so tudi posebne zadolžitve v upravi;
tako so bili cenzorji dopisovanja jetnikov, pa tudi člani disciplinskih komisij v zavodih.258 V sodnem zaporu v Ljubljani je ostal v službi kot jetniški kaplan pater Ange-lik Tominec, najbrž vse do svoje aretacije aprila 1943.259 Kot jetniškega kurata pa ga zasledimo v sodnem zaporu tudi po ustanovitvi Operacijske cone Jadransko primor-je, najbrž pa ni imel dostopa v tisti del zapora, ki je bil pod neposredno nemško upravo.260 Zaradi velikega šte-vila jetnikov je ob nedeljah opravljal kar tri ali celo štiri maše, za vsako kategorijo zapornikov posebej.261
V sodnem zaporu v Novem mestu je bil jetniški ka-plan Ivan Oblak, ki je to nalogo opravljal že pred vojno od leta 1937. Na njegovo prošnjo mu je vojaška oblast dovolila tudi opravljanje spovedi v zaporu, saj vojaški kaplani niso znali slovensko.262
255 Šinkovec, Begunje, str. 210.
256 Pri usmrtitvah v jetnišnici višjega deželnega sodišča na Dunaju je pri tolažbi na smrt obsojenih sodelovalo v letih 1938–1945 22 duhovnikov štirih glavnih krščan-skih veroizpovedi. Od 1184 usmrčenih jih je 164 odklonilo prisotnost duhovnika.
Graues Haus : Eine Chronik über Seelsorge und Seelsorger von 1834–1972. Von Heinrich Zeder. Wien 1983, str. 129–130; Hans Rieger: Verurteilt zum Tod : Doku-mentationsbericht von H. Rieger : Seelsorge in Gefängnis des Wiener Landgericht 1942–1944. Wuppertal, Jugenddienstverlag, 1967.
257 Maria Szecsi, Karl Stadler: Die NS – Justiz in Österreich und ihre Opfer. Wien-München 1962 (dalje NS-Justiz), str. 29.
258 Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 203; Od ječe do ječe, str.
41.
259 Prim. ARS, AS 1483, fasc. 2/II, poročilo VOS Ljubljana 18. 4. 1943.
260 ARS, AS 1753, fasc. 1/I, seznam administrativnega osebja, nedat. (1941), pregle-dni seznam osebja, 30. 9. 1943.
261 ARS, AS 1753, fasc. 1/II, ustne odredbe komandanta Simona.
262 ARS, AS 1775, fasc. 661a/VIII, prošnja I. Oblaka 30. 11. 1942, dopis divizije Isonzo 11. armadnemu zboru 6. 12. 1942.
Pri usmrtitvah na smrt obsojenih so bili prisotni tu-di vojaški kaplani. Pri usmrtitvi 10. marca 1942 so bili navzoči kar trije, eden od njih je znal slovensko. Vendar naj bi imeli le malo dela, saj je spoved na smrt obsojenih opravil že slovenski jetniški kaplan prejšnji dan.263
263 ARS, AS 1775, fasc. 661a/VIII, dopis poveljstva divizije Granatieri di Sardegna 14. 3. 1942.
Zapori so bili sami varnostno preverjene in zava-rovane ustanove, seveda v mirnodobnih razmerah.
Straža pa je bila predvsem usmerjena navznoter, saj je skrbela za varovanje pred pobegi zapornikov iz zapora.
Zaradi vojnih razmer so okupatorji zapore še dodatno zavarovali, zlasti tiste centralne. Zavarovanje in straže, ki so jih postavili, so računali na povečano nevarnost od zunaj, na nevarnost vdora pripadnikov narodnoosvobo-dilnega gibanja. Na ogroženost je vplivala tudi lega za-pora. Sodni zapori sredi večjih mest, ki so bila dobro zavarovana, posebno okrepljene straže niso potrebovali.
Kljub temu so nekatere, kot ljubljanskega, še posebej utrdili.
Nekaj povsem drugega je narekovala lega kaznil-niškega poslopja v Begunjah. Zaradi bližine gozdov in lege zunaj večjih centrov je morala biti straža močnej-ša. Stražo in širše zavarovanje zapora v Begunjah je najprej, do novembra 1943 izvajala po ena četa za-ščitne policije, najdlje sta to bili 1. četa 181. rezervne-ga policijskerezervne-ga bataljona oz. 5. četa II. bataljona 19. SS policijskega polka. Spočetka, junija 1941, je stražilo zapor 30 policistov. Od 10. novembra 1943 dalje pa je zapor stražil Orožniški stražni vod Begunje, ki je imel 38 orožnikov. Izmenjaje na 24 ur sta stražili dve skupini s po 17 možmi. Bilo je 7 stražarskih mest, na katerih so se orožniki izmenjevali na 3, pozimi pa na 2 uri. Vod se je zaradi povečane nevarnosti pred napadi partizanov poleti 1944 okrepil za 9 orožnikov,