nika še naprej opravljal Vrabl, saj je Lešnik niti ni bil sposoben.31
Odlok nemške okupacijske oblasti o odpustu vsega osebja je veljal tudi za osebje zaporov. Skladno s pred-pisom si je šef civilne uprave pridržal pravico odločati o tem, koga bo ponovno sprejel v službo; pogoj je bil, poleg drugega, tudi znanje nemškega jezika.32
30. aprila je prišel v kaznilnico namestnik politič-nega komisarja za mesto Maribor dr. Otto Badl. Objavil je, da je na podlagi ukaza šefa civilne uprave z dne 28.
aprila 1941 28 nameščencev kaznilnice odpuščenih, ostalim pa je dal izplačati plače. Odpusti so bili uteme-ljeni z dejstvom, da je jugoslovanska država kot njihov delodajalec razpadla “in je smatrati s tem njihovo služ-beno razmerje končano, ne da bi imeli kakšno pravico na pokojninske zahtevke”.33 Za novega komisaričnega upravnika jetnišnice je politični komisar za mesto Ma-ribor postavil upokojenega oficirja Rudolfa Sertića.34 Ta je po nekaj dneh sprejel 9 od odpuščenih paznikov spet v službo, predvsem zaradi nujne potrebe. V tem času so tudi uničili kaznilniško knjižnico.35
Sodne zapore okrožnega sodišča v Celju so Nemci prevzeli 11. aprila 1941. Dotedanjega ravnatelja Maksa Grudna so odstavili in postavili novega, Zavca. Ta je ostal vodja sodnega zapora do konca meseca aprila, ko je prišlo iz Gradca nemško osebje (6–8), del slovenskih uslužbencev pa je ostal v službi.36
V nasprotju z ukrepi v Mariboru je nemška okupa-cijska oblast žensko kaznilnico v Begunjah pustila ob strani do 1. maja 1941, razen da je tudi zapornice in redovnice, ki so upravljale kaznilnico, pregledala rasna
31 Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj : nacistična okupacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941–1945. Maribor 1997, str. 79 (dalje Žnidarič, Do pekla in nazaj);
France Filipič: Politični zaporniki v moški kaznilnici v Mariboru med okupacijo. V:
F. Filipič: Ob razpotjih zgodovine. Maribor 1994, str. 267 (dalje Filipič, Politični zaporniki).
32 Stane Šinkovec: Begunje : nemška okupacija 1941–1945. Kranj 1995 (dalje Šin-kovec, Begunje), str. 14.
33 Filipič, Politični zaporniki, str. 268.
34 Zanimivo je, da je taisti Sertić vodil jetnišnico takoj po razpadu Avstroogrske.
Prim. Filipič, Politični zaporniki, str. 268.
35 Prav tam.
36 Stane Terčak: Celjski Stari pisker. Ljubljana 1976 (dalje Terčak, Celjski Stari pisker), str. 24.
komisija. Kot erarično lastnino jugoslovanske države je kaznilnico zaplenil šef civilne uprave 10. junija 1941 v korist samouprave državnega okrožja Koroške. S tem ni bilo več ovire za preureditev zapora. Že prej pa so obla-sti uporabile kaznilniške prostore za nameobla-stitev areti-ranih, ki so bili namenjeni izgonu.37 Osebje kaznilnice, 35 sester reda Sv. Vincencija Pavelskega, so zaenkrat pustili bivati v zaporu, vendar so jih že 3. maja 22 od-slovili; ostale so predvsem tiste, ki so skrbele za jetniško ekonomijo. Preseliti so se morale v stolp, kjer so ostale do 3. oktobra 1941.38
Zapor okrožnega sodišča v Ljubljani je v obdobju po zasedbi Dravske banovine prvi obiskal neki častnik gestapa, ki si je ogledal zapor, predvsem pa je iskal je-tnike, ki bi bili pripadniki nemške manjšine ali zaprti zaradi vohunjenja v nemško korist. 16. aprila 1941 je prišel v zapor prvi predstavnik italijanske okupacijske oblasti, poročnik kraljevih karabinjerjev z dvema pod-oficirjema. Upravi zapora je izročil ukaz, da je zapor po-drejen poveljstvu karabinjerjev v Ljubljanski pokrajini, ki ga tudi nadzira. Ravnatelj zapora Janko Spreitzer ukaza ni hotel takoj upoštevati, pač pa je pojasnil vlogo okrožnega sodišča in ga peljal k predsedniku okrožnega sodišča. Ta je nalog sprejel in naročil ravnatelju, da ga upošteva.39
Karabinjerski častnik je zahteval podatke o števi-lu, strukturi in razporeditvi jetnikov, posebej političnih.
Izjavil je, da bo karabinjerska straža prevzela nadzor le nad političnimi jetniki, ki pa jih tedaj v zaporu niso ime-li. Zahteval je tudi prostore za namestitev straže, vendar uprava ni našla nič primernega, tako da je italijanska straža zaporov nato bivala na Bavarskem dvoru in v te-lovadnici v Tomanovi ulici, v poslopje zapora so priha-jali le med službo.40
Konec aprila 1941 je prišel v zapor na ogled dr. Ni-colò Tramontana, sodnik apelacijskega sodišča, skupaj s predstojnikom zapora Adolfom Hudnikom,
predsedni-37 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 1605, fasc. 1084/I.
38 Šinkovec, Begunje, str. 84.
39 Čamernik, Sodni zapori, str. 25–27.
40 Čamernik, Sodni zapori, str. 27–28.
kom okrožnega sodišča in predsednikom apelacjskega sodišča dr. Vladimirjem Golio, ki je bil vrhovni predstoj-nik vseh pravosodnih ustanov v Ljubljanski pokrajini.
Tramontana si je podrobno ogledal zapor, urejenost, pogovarjal se je z jetniki. Na pogovoru z italijanskimi stražarji je te opozoril, da delajo v sodni ustanovi, kjer morajo spoštovati red in zakonske predpise. “Rekel je, da ne bo trpel, da bi se kdo spozabil nad zaporniki.”
Vse informacije je preveril še na pogovoru s predstoj-nikom Čamernikom, tega je skušal navezati nase, da bi tako zvedel, kaj zahtevajo od jetniške uprave druge italijanske ustanove oziroma uradi. Tramontana je bil postavljen za predstavnika ministrstva za pravosodje pri apelacijskem (okrožnem) sodišču v Ljubljani.41 22.
aprila 1941 je civilni komisar že lahko poročal, da je prevzel tudi nad zapori popoln nadzor.42
41 Čamernik, Sodni zapori, str. 33; ARS, AS 1796, fasc. 1/IV, dopis poveljnika straže N. Tramontani 6. 12. 1941.
42 Ferenc, Fašisti brez krinke, dok. 3, str. 114.
Po prevzemu neposredno po okupaciji so okupator-ji začeli postopno urejati tudi ustanove za odvzem pro-stosti, pri čemer so izhajali iz svojih zamisli okupacijske uprave in bodoče ureditve anektiranih območij, ki pa so jih opredeljevale predvsem možnosti, saj je bila drugač-na prostorska ali krajevdrugač-na ureditev zaporov dolgotraj-na zadeva. Preureditev mreže zaporov in posameznih kazenskih zavodov je terjala tako gradbene posege kot denar, oboje pa je bilo v vojnih razmerah težko dobiti za takšne vrste gradenj, ki niso imele neposrednega vpliva na izrabo potencialov za vojne potrebe. Tako razumeva-nje vloge zaporov je tudi vplivalo na relativno počasno in neambiciozno oblikovanje mreže zaporov in zato tudi malo novogradenj. Tako so policijske in sodne ustanove prevzele in izrabile vse tiste namensko grajene prostore za odvzem prostosti, ki so jim le ustrezali. Tako so kot zapori funkcionirali predvsem že zgrajeni zapori, tako sodni kot policijski.