Jože Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje 1

Leta 1994 je pri založbi Obzorja zopet izšel učbenik Jožeta Toporišiča, v primerjavi s SKJ precej prenovljen in dopolnjen z novimi spoznanji, ki jih je avtor pred tem objavil tudi v svoji Slovnici. Čeprav je izid učbenika med učitelji, starši in strokovno javnostjo zopet sprožil plaz negodovanja v zvezi z nejasnostjo in nerazumljivostjo metajezika, strokovnimi napakami ter metodološko in didaktično neustreznostjo (prim. npr. Drevak 1995, Bajt 1994, Kolšek 1995, Grdina 1994, 1995, 1997), ga je Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje 1994. potrdil za uporabo v 1. letniku gimnazij, štiriletnih tehniških in drugih strokovnih šol ter trgovske akademije.

Glede na ostala poglavja je poglavje Slovenski jezik in njegove zvrsti terminološko mogoče še najbolj razumljivo predstavljeno, saj avtor najprej tako kot v SKJ I uvede razločevanje slovenskega jezika od drugih jezikov (hrvaškega, italijanskega, nemškega, angleškega …) in hkrati poudari, da ga sestavljajo različne oblike jezika. Našteje pet zvrstnih snopov: socialne, funkcijske, časovne, mernostne in prenosniške zvrsti ter navede, kaj spada mednje. Poudari, da se »vse te zvrsti /…/ uresničujejo v besedilih, ta pa lahko obravnavamo z različnih stališč:

kdo jih ustvarja (kdo je njihov tvorec; komu so namenjena (kdo je njihov naslovnik); v čem je njihova posebna vloga (umetnostna, poročevalna) /…/« (47).

Socialne zvrsti so ponazorjene z grafom, kjer je v zgornjo polovico kroga uvrščeno knjižno, torej zborni in knjižni pogovorni jezik, v spodnjo na negativno knjižno oz. neknjižno:

pokrajinsko pogovorno in narečno.

61 Socialne zvrsti slovenskega jezika po Toporišiču

Za knjižni jezik pravi, da je »najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika« (48).

Poudarjene so njegova narodnozdruževalna in narodnopredstavna vloga ter njegova predpisanost (norma). Avtor ga razdeli na knjižno zborno in knjižno pogovorno zvrst. Iz kratkega opisa knjižne zborne zvrsti izvemo, da je namenjena »za tiskana besedila vseh vrst, pa tudi za javno ustno sporočanje«, med slednje spadajo tako predavanja in šolski pouk, kot tudi slovesnejši govor, pridiga, radijsko in televizijsko poročanje ter nekatere vrste dramatike in recitacij (48). Za podrobnejše preučevanje nas napoti na slovnico, slovarje in pravopis, kjer so podane prvine jezikovne zgradbe. Knjižna pogovorna zvrst je opredeljena s tvorjenjem besedila v navzočnosti naslovnika, npr. predavanja v manjšem krogu, uradovanje s strankami, intervjuji na radiu ali televiziji ipd. Poudarja, da se v tej zvrsti uporablja samo žive jezikovne prvine in značilnosti vsakdanjega pogovarjalnega jezika (na karkoli že misli s tem izrazom).

Na modri podlagi (48–49), ki očitno pomeni neobvezno obravnavo, so na kratko opisane značilnosti knjižnega pogovornega jezika v glasovju (in s tem v pisavi), naglasu, oblikah, skladnji in besedju.

Neknjižne zvrsti razdeli na neknjižne (ali pogovorne) jezike ter narečja na podeželju in v mestih, pri čemer poudarja, da so v mestih kot t. i. mestne govorice bolj približana knjižnemu jeziku (49).

Namesto pojma pokrajinski pogovorni jeziki v nadaljevanju uporablja izraz neknjižni pogovorni jezik, ki ga opredeli kot večinoma ne narečno zvrst jezika, čeprav precej blizu jeziku večjih, zlasti pokrajinskih narečnih skupin (50). V primerjavi s knjižnimi zvrstmi je neknjižni pogovorni jezik na modri podlagi zelo natančno opisan, podoben odstavek najdemo tudi v Pravopisu. Njegove značilnosti so uporaba izposojenk, vokalna redukcija, preprostejša skladnja, drugačno naglaševanje, stavčna fonetika … Njegova uporaba je omejena na sproti nastajajoče govorne položaje in na govorjenje.

Omenjene so tudi mestne govorice, čeprav jih v grafu socialnih zvrsti ni. Avtor pravi, da so nastale iz narečij v večjih mestih in da so bliže knjižnim zvrstem, zlasti pa neknjižni pogovorni zvrsti. Kot primer je podano besedilo z naslovom »Pomenk v gostiln«, ki prikazuje mestno govorico iz Ljubljane.

62

Zelo natančno in na široko pa so obdelana narečja. Definicija pravi, da so to »najpogosteje posebne oblike kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju« (51).

Omenjenih je 7 narečnih skupin in mešana kočevska, v nadaljevanju pa je za vsako narečno skupino podano vsaj eno besedilo z opisanimi jezikovnimi značilnostmi posameznega narečja ter razdelitev znotraj narečne skupine. Avtor sicer poudari, da se obravnava le tisto narečno skupino, »ki je najbližje kraju naše srednje šole« (52), kljub temu pa je narečjem glede na ostale zvrsti namenjenega zelo veliko prostora (51–67).

Kot interesne govorice so obravnavani sleng, žargon in argo (latovščina). Definirani so z nestalnostjo, saj avtor pravi, da »nimajo trajnejše norme, odprt[i] so improvizaciji in hitrejšemu menjavanju prvin« (67). Najbolj je opisan sleng, ki ga avtor vidi predvsem v nenavadnosti (nekonvencionalnosti) izražanja, »zlasti v poimenovanju predmetnosti«, življenje pa je v tem občutju bolj igra kot resničnost. Omenjena je pokrajinska pogovorna oz.

narečna obarvanost in močno izražena čustvenost, ni pa pogojen s starostjo, niti niso izražene okoliščine, v katerih naj bi se ga uporabljalo. Podan je primer besedila domnevno (zopet) ljubljanskega slenga starejšega datuma.

Žargon je opisan zelo na kratko: »To je interesna govorica strokovne zvrsti; kaže se v rabi neuradnega, zato pa bolj živega in za delovne pogoje bolj praktičnega, sicer pa enoumnega izrazja /…/« (68). Kot zgled je podan primer besedila igralcev pokra.

Na kratko je obdelan tudi argo, za katerega je rečeno, da je »interesna govorica razbojnikov in podobnih združb; je le malo v zvezi z jezikom okolja, v katerem take združbe delujejo, temu okolju je nerazumljiva« (69). Podan je tudi primer takšnega skrivnega jezika, vendar ni zapisano, od kod je vzet.

Pri učbeniku Slovenski jezik in sporočanje 1 preseneča velika poenostavljenost predstavljenih zvrsti. Za šolski namen je tudi nepotrebno, da se posamezna poglavja obravnava preveč podrobno, kljub temu pa iz takšne predstavitve ne dobimo trdne predstave o tem, kaj pravzaprav je s temi oblikami/zvrstmi jezika. Poudarjeno je, da je knjižni jezik »najvišja in najbolj uzaveščena zvrst slovenskega jezika« (48), vtis o njegovi pomembnosti pa dobimo tudi na podlagi modro obarvanega odebeljenega besedila, ki nakazuje, kaj je za dijake pomembnejše, da si zapomnijo. Modro obarvano besedilo najdemo pri knjižnem jeziku in knjižni zborni zvrsti, nekaj malega pri neknjižnih govoricah, precej pa pri narečjih. Tudi glede na natančnost/obsežnost obdelave dobimo vtis, da so najpomembnejša narečja, ostalo je obdelano zelo na kratko. Okoliščine so bolj ali manj neposredno opredeljene le pri uporabi knjižne zborne in knjižne pogovorne zvrsti ter neknjižnih zvrsti, tako da mora dijak okoliščine in namen besedila očitno presoditi sam. Spodbujanje odgovornosti za odločitev pri dijakih ne bi bila nič slabega, če ne bi teorija nekako visela v zraku in dajala vtis, da gre v resnici samo za teorijo, brez prave empirične podlage. Verodostojnost spodbijajo tudi nedoslednosti, ki se v srednješolskih učbenikih ne bi smele pojavljati, npr. graf, ki uporablja drugačna poimenovanja in uvaja sploh drugačno razdelitev, kot je razložena v besedilu, ali pa namigi na pomembnost (z obarvanostjo) knjižnega/zbornega jezika in narečij, čeprav naj bi bilo

»vseeno, ali kdo govori knjižno ali v katerem narečju ali mestni govorici; pojem slovenski

63 jezik namreč obsega vse oblike tega jezika: zborno, obe pogovorni, narečno, žargonsko …«

(47).