Kaj pokažejo srednješolski učbeniki (sklepi)

Teorija socialnih zvrsti je v srednješolskih učbenikih predstavljena na dokaj enak način, hkrati pa se precej razlikuje v interpretaciji, pač odvisno od avtorja učbenika. Osnova je Toporišičeva opredelitev zvrsti, ki jo je predstavil v SKJ IV in kasneje v Slovenski slovnici:

na eni strani knjižni jezik, ki se razdeli na zborno in knjižnopogovorno zvrst, na drugi strani neknjižne zvrsti oziroma narečje in njemu približan pogovorni jezik. V strukturalističnem obdobju večina učbenikov podaja linearno predstavitev socialnih zvrsti – na eni strani je knjižni jezik, vmes pogovorni, ki se lahko razdeli na takšnega, ki je bliže knjižnemu, ali takšnega, ki je bliže narečnemu, na drugi strani pa je narečje (prim. Jožica Bibič idr.

Slovenski jezik in stilistika, Janez Dular idr. Slovenski jezik I ter Mihael Glavan idr.

Slovenski jezik in književnost). Ostra meja med knjižnim pogovornim, ki spada med knjižne zvrsti, in pokrajinskim pogovornim jezikom, ki spada med neknjižne zvrsti, je postavljena šele v drugem Toporišičevem učbeniku Slovenski jezik in sporočanje 1. Učbenik Martine Križaj Ortar idr. Na pragu besedila teorijo socialnih zvrsti nekoliko nadgradi, saj uvede novo razdelitev neknjižnih zvrsti na prostorske in interesne govorice. Delitev je upoštevana tudi v učbeniku Mateje Gomboc Besede, v učbeniku Dragice Debeljak in Jožice Jožef Beg pa zopet umanjka.

Če se osredotočimo na celotno predstavitev socialnih zvrsti, v večini primerov ne dobimo zadovoljivega odgovora, kaj pravzaprav zvrsti so. Njihova definicija je velikokrat drugačna od razlage. Tako se npr. pojavljajo poudarki, da so se jezikovne zvrsti razvile glede na to, »kje jezik uporabljamo; kakšen je naš govorni ali pisni položaj oziroma okoliščine, v katerih se sporazumevamo; kdo s kom govori ali mu piše; zakaj kdo govori ali piše; kakšen je njegov sporočanjski namen« (Mihael Glavan idr., 17), v dejanskem opisu zvrsti pa okoliščine in namen sporočanja sploh niso upoštevani. Namesto tega je poudarjeno, da je zelo pomembno, da se naučimo knjižni jezik (prav tam). Enako lahko med sicer čisto korektno predstavitvijo zvrsti zasledimo odstavek, ki odraža puristični pogled in z določanjem, kaj se uporablja v

»višjih oblikah«, zamaje celotno teorijo, ki se opira na okoliščine (Janez Dular idr., 26).

70

Večvrednost knjižnega jezika je odkrito poudarjena večkrat, kot smo predvidevali v začetni hipotezi. Tudi če odštejemo Slovensko slovnico 1956, kjer tradicionalistični pogled ne dovoljuje drugačnega mišljenja od črno-belega prav – narobe, se precej neposredne trditve o večvrednosti knjižnega jezika pojavijo v kar petih učbenikih od devetih (zraven kot že rečeno ni všteta Slovenska slovnica 1956). Štirje od njih (Vera Remic Jager, Mihael Glavan idr., Janez Dular idr., Jože Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje) po pričakovanjih spadajo v strukturalistično obdobje. Privilegiranje knjižnega jezika lahko vsaj delno razumemo kot ostanek tradicionalističnega mišljenja, saj so učbenike pisali avtorji, vzgojeni v tradicionalističnem duhu, ki koncepta zvrsti očitno niso razumeli tako, kot ga razumemo danes. Zanimivo pa je, da se prav v tem obdobju najde učbenik, ki bi ga lahko tudi današnjim piscem dali za zgled zdravorazumske razlage in upoštevanja okoliščin (Jožica Bibič idr.).

Prav tako je zanimivo, da se najbolj očitno privilegiranje knjižnega jezika najde v učbeniku tretjega obdobja (Mateja Gomboc). Tako neposredne trditve, da je knjižni jezik pravilen, v ostalih zvrsteh pa da »kršimo jezikovno normo« (prim. Mateja Gomboc, 28), ne najdemo v nobenem učbeniku iz prejšnjih obdobij.

Ostali učbeniki ne dajejo neposredno prednosti knjižnemu jeziku, čeprav se njegovemu privilegiranju ne morejo izogniti. Poudarjeno večvrednost prepoznamo iz načina predstavitve.

Shema socialnih zvrsti ima po Slovenski slovnici dva pola z dvema trdnima sistemoma:

knjižnim jezikom in narečjem. Razlage in primerjave so narejene skladno z njima. Zvrsti v okviru knjižnega jezika so opredeljene primerjalno z zbornim, neknjižne pa večinoma primerjalno z narečji oz. pokrajinskimi jezikovnimi značilnostmi, vendar je ta način redek (npr. »Pogovorni jezik ni ne knjižni jezik ne zemljepisno narečje, čeprav je po svoje odvisen od obeh« (Jože Toporišič: SKJ I, 18); »Pokrajinski pogovorni jeziki imajo bolj narečno besedišče in so krajevno omejeni« (Janez Dular idr.. 23)). Prevladuje primerjava z vidika knjižnega jezika: »Razlika med obema zvrstema [pogovornim in zbornim knjižnim jezikom]

je v izreki, skladnji in besedju s frazeologijo vred« (Jože Toporišič: SKJ IV, 61); »Splošni pogovorni jezik je manj natančno določen oz. popisan kot zborni« (Jožica Bibič idr.); »V večjih središčih je opaziti nekaj različic [splošnega pogovornega jezika], čeprav je povsod blizu zbornemu (knjižnemu) jeziku«, »Izrazi /.../ večinoma niso bili sprejeti v besedni zaklad knjižnega (zbornega) jezika« (Janez Dular idr. 23, 26); »Narečja so v mestih kot t. i. mestne govorice bolj približana knjižnemu jeziku« (Jože Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje 1, 49); »Knjižni pogovorni jezik je nekoliko sproščena različica knjižnega jezika« (Martina Križaj Ortar idr., 13). »Vanj [v pokrajinski pogovorni jezik] pronicajo narečne prvine«

(Mateja Gomboc, 33).

Predstavitev zvrsti z vidika knjižnega jezika postavlja knjižni (zborni) jezik v privilegiran položaj in ga dela pomembnejšega od ostalih. Trdnejšo opozicijo mu predstavljajo samo narečja, ki so v vseh učbenikih obravnavana kot poseben sistem, neodvisen od knjižnega jezika, čeprav so zaradi zemljepisne omejenosti »manj pomembna«.

Druga hipoteza je predvidevala, da se predstavitev socialnih zvrsti v učbenikih za gimnazije razlikuje od predstavitve v učbenikih za poklicne srednje šole, saj naj bi gimnazija dajala širše znanje in vzgajala bolj kritičnega posameznika, poklicna šola pa naj bi podajala zgolj osnovno, splošno znanje, s trdno določenimi pravili in manj možnosti kritičnega

71 nadgrajevanja. Kot gimnazijske učbenike sem obravnavala naslednje: iz tradicionalističnega obdobja Slovensko slovnico 1956; iz strukturalističnega obdobja Jože Toporišič: Slovenski knjižni jezik I–IV, Jožica Bibič idr.: Slovenski jezik in stilistika, Janez Dular idr.: Slovenski jezik I, Jože Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje 1; iz obdobja več jezikoslovnih pogledov pa Martina Križaj Ortar idr.: Na pragu besedila. Ostale sem štela med učbenike poklicnih srednjih šol (iz tradicionalističnega obdobja nisem upoštevala nobenega, iz strukturalističnega in obdobja več jezikovnih pogledov pa po dva: Vera Remic Jager:

Slovenski jezik za poklicne, tehniške in druge šole za gospodarstvo ter družbene službe, Mihael Glavan idr.: Slovenski jezik in književnost, učbenik za 1. in 2. letnik skrajšanih programov, Mateja Gomboc: Besede 1, učbenik za slovenski jezik v 1. letniku triletnih poklicnih šol, Dragica Debeljak, Jožica Jožef Beg: Slovenski jezik: učbenik za slovenščino v 1. in 2. letniku nižjega poklicnega izobraževanja). Analiza je pokazala, da očitne razlike med njimi skorajda ni. V vseh so zvrsti predstavljene po enakem modelu, razlike se pokažejo le v zadnjem obdobju, ko je teorija v dveh učbenikih, gimnazijskem Na pragu besedila in za poklicne šole Besede, nekoliko nadgrajena z razdelitvijo neknjižnih zvrsti na interesne in prostorske govorice. Knjižni jezik je posredno ali neposredno v vseh učbenikih predstavljen kot najpomembnejši in krovni, čeprav avtorji poudarjajo tudi pomembnost okoliščin. Odkrita privilegiranost knjižnega jezika se za malenkost res bolj nagiba v smer učbenikov za poklicne šole (Vera Remic Jager, Mihael Gravan idr., Mateja Gomboc), vendar kljub temu ni smiselno potegovati črte med gimnazijskimi učbeniki in učbeniki poklicnih šol.

Teorija socialnih zvrsti je v šolskih učbenikih razen malenkostne nadgradnje v zadnjem obdobju še vedno predstavljena enako kot v SKJ IV. Pri tem je tisto, kar ostaja enako, samo zunanji okvir, shema, interpretacije in razlage posameznih zvrsti, zlasti pogovornih, pa se od avtorja do avtorja spreminjajo. To nakazuje, da je teorija zvrstnosti v sebi kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled, in da jezikovna realnost še ni dovolj raziskana, da bi nudila dovolj trdna in objektivna dejstva o jezikovnih zvrsteh.

Po trenutno veljavni razdelitvi ima shema socialnih zvrsti dva pola, vsak pol pa ima po en trden sistem: v knjižnem jeziku je to zborna zvrst, v neknjižnih narečje. Knjižni jezik je predstavljen kot pomembnejši, kar je odkrito poudarjeno v petih od devetih učbenikov (Slovenska slovnica štirih mednje ni všteta, ker je že samo po sebi razumljivo, da upošteva samo knjižni jezik, saj drugih zvrsti ne pozna), v ostalih pa je privilegiran posredno, že s shemo socialnih zvrsti, ki knjižni jezik postavlja na vrh, opise drugih zvrsti (zlasi pogovornega jezika) pa gradi na primerjavah s knjižnim zbornim jezikom.

Delitev učbenikov na tiste, ki se uporabljajo v gimnazijah, in tiste, ki se uporabljajo v poklicnih šolah, se je tako izkazala za nesmiselno. Dijaki v obeh vrstah šol iz učbenikov dobijo podobno informacijo o zvrsteh.

72

6 Analiza vprašalnika