KAKŠNA SPOROČILA SO DOBILE INTERVJUVANKE V DRUŢBI?

Druţinski člani posamezne intervjuvanke so vzpostavljali nad intervjuvankami veliko nadzora. Vse tri so dobile sporočila, da so starši večvredni in imajo pravico odločanja ter postavljanja pravil. Verjetno so dobile sporočilo, da je »močnejšemu«, »vplivnemu«

dovoljeno karkoli, medtem ko si »nevredni« ljudje ne zasluţijo niti osnovnih pravic. V skladu s tem so dobile najverjetneje sporočilo, da niso vredne spoštovanja in ljubezni.

Obdane so bile z občutki krivde. Ţe zelo zgodaj je Veronika dobila v primarni druţini sporočilo, da ni zaţelen otrok. Vse tri so morale hvaleţnost do »višjih« izraziti z zadovoljevanjem potreb drugih ter svoje potrebe preslišati. V času adolescence so razvile motnjo hranjenja.

Mladi imajo največ teţav na področju samopodobe, socialnih stikov (so osamljeni) in čustev (so samodestruktivni). Raziskava iz leta 1995 (izvedena je bila med učenci 8.

razreda po vsej Sloveniji) je pokazala, da 80,3 % anketiranih hudo peče vest, kadar storijo kaj slabega, 64, 8 % jih skrbi, kaj bo z njimi v prihodnosti, tretjino mladih je odgovarjalo, da se jim pogosto zdi nevredno ţiveti. Mladi se pogosto soočajo z občutki nemoči, nesmislom in praznoto, socialno izolacijo, nepravičnostjo in avtoritarizmom (Ule, 2000).

Veliko raziskav na področju motenj hranjenja je iz področja dinamike druţin. Gostečnik (2000) loči tipične razlike med druţinami, kjer ima vsaj eden izmed druţinskih članov anoreksijo ali bulimijo (velikokrat pa se zgodi, da je anoreksija predhodnica bulimije – kot je v Nikinem primeru). V druţinah, kjer ima druţinski član anoreksijo, vlada pogosto občutje perfekcionizma in poslušnost (ki ju poudarja Nika). Medtem ko v druţinah, kjer ima nekdo izmed druţinskih članov bulimijo pa vlada kaotičnost z nekonsistentnimi vlogami, pravili in večjo moţnostjo odprtega izraţanja konflikta, jeze in besa (v Veronikinem primeru je bilo v druţini odprto izraţanje konflikta, jeze in besa prepovedano, ni mi pa jasno od kje je dobila moč, da se je profesorici športne vzgoje postavila po robu) (prav tam). V primerjavi z druţinami, kjer je imel vsaj eden izmed druţinskih članov bulimijo ali anoreksijo, je bilo pri osebah s kompulzivnim prenajedanjem prisotno zanemarjanje starševskih dolţnosti, manj perfekcionizma ter represivnosti emocij (Ogris, 2000). Za Petjo, ki je razvila anoreksijo, kasneje pa

82

kompulzivno prenajedanje, ne bi govorila o tem, da je bilo prisotno manj perfekcionizma in represivnosti emocij kot v Veronikini in Nikini druţini.

Vse tri so s strani staršev sledile katoliški veri, ob kateri je Nika dobila sporočila, da je partnerstvo večno. Mogoče so vse tri dobile sporočilo, da se morajo podrejati ljudem zaradi spoštovanja do njih. Katoliško vero bi povezala z omejevanjem na področju izraţanja mnenja, neprijetnih čustev, preţivljanja prostega časa ter hrane. Petja je v času okrevanja prestopila iz katoliške vere v budizem. Petja sledi sporočilom budizma: oseba naj se sooča s teţavami aktivno, naj oseba pride v stik sama s seboj in začuti svoja čustva, naj ozavesti cilje, ki jih ţeli doseči ter naj se jim aktivno pribliţuje.

Vse so dobile sporočilo, da lahko pobegnejo v »varno« okolje – motnje hranjenja.

Nasploh so vse tri intervjuvanke dobila sporočila, da morajo navzven delovati popolno ter skrivati teţave. Razvile so naslednje strategije ţivljenja: telesne bolezni, ki so zahtevale odhode v bolnišnico, prebiranje knjig, kjer je bil svet lepši ter učenje. Motnje hranjena so izraţale tako, da so sebe ranile, namesto da bi svojo jezo usmerile na tiste, ki so jih ranili (Zaviršek, 2000a).

Veronika je najbrţ v patriarhalni vzgoji dobila sporočilo, da so spolne vloge strogo določene (npr. da morajo ţenske skrbeti za otroke in gospodinjska opravila, moški pa ne). Petja je podobno kot Veronika dobila sporočila, da bodo ţenske oziroma ona kot ţenska vedno manjvredna v primerjavi z moškimi oziroma z bratom. Vladajoča ideologija o racionalnih moških in čustvenih ţenskah je nevarnost čustev večkrat povezovala s podrejenimi druţbenimi skupinami, v katerih je zaznala groţnjo obstoječim druţbenim razmerjem (zlasti z ţenskami in drugimi manjšinami) (Šadl, 1999). V času socializacije so intervjuvanke dobila sporočila, da ne smejo izraţati neprijetnih čustev. Izkazovati so morale ljubezen, toplino, neţnost in dosegljivost.

Nadalje avtorica Irigaray (1995) utemeljuje s pomočjo uporabe jezika, da je tisto, kar je vredno, označeno z moškim spolom, in tisto, kar ni vredno, označeno z ţenskim spolom²⁵. Občutke manjvrednosti intervjuvank oziroma ţensk vidim v

25 Irigaray je francoska filozofinja, ki je raziskovala slovnični spol besed, preko katerih je odkrila prikriti spol. Navaja primer, kako lahko jezikoslovec hitro obrne dokaze. Na primer, da nista naslonjač in grad

83

socioloških analizah o telesu. Telesne razlike med moškimi in ţenskami so postale razlog, da so bile ţenske izključene iz javnega ţivljenja, številnih poklicev in znanstvenih disciplin. Biološke razlike in druţbeno konstruirane spolne razlike med ţenskami in moškimi so postale najmočnejši argument znanstvenikom (tudi v 20.

stoletju), da so ţenske čustveno šibkejše, labilnejše, manjvrednejše in so nagnjene k somatskim in duševnim boleznim (Zaviršek, 2000a).

Ţe zelo zgodaj sta Veronika in Nika igrali vlogo mame oziroma skrbnice. Lahko bi rekla, da se sedaj vlogi nadaljujeta na delovnem mestu, kjer obe opravljata vlogo svetovalke. V današnjem času je otrok prisiljen prevzemati več vlog v druţini: vlogo mame (Nika in Veronika), enega od partnerjev, starša, blaţilca napetosti (Nika), grešnega kozla (Petja), deţurnega zabavljača, prijatelja, svetovalca (Nika), zaupnika (Nika), tolaţnika (Nika), nosilca odgovornosti in odločitev (Nika). Druţba normalizira anormalno vedenje staršev – zamenjavo vlog (Hromc, 2010). Torej ni nič presenetljivo, da vse delujejo v isti organizaciji (v AS) ter se izpopolnjujejo v vlogah svetovalk.

Veronika je od partnerja dobila sporočilo, da je izobrazba lahko pomemben dejavnik v posameznikovem ţivljenju. Medtem ko sta Petja in Nika dobivali sporočila, da je šolska uspešnost temeljni dejavnik (splošne) uspešnosti, zaposljivosti na ustreznem delovnem mestu in samostojnosti. Obe sta ţeleli z delavnostjo, perfekcionizmom in aktivnostjo doseči pričakovanja staršev – uspešnega otroka. Izrazito se kaţe, kako jima starši pogojujejo ljubezen z ocenami. Uletova (2000) pravi, da je s pojavom individualizacije dandanes potrebno pridobiti čim višjo izobrazbo, ki omogoča druţbeno promocijo, kariero, vzporeden sistem formalnih in neformalnih priznanj. Glavno merilo uspešnosti druţin naj bi bil uspeh otroka v šoli. Ravno zato celotna druţina investira svojo napetost v izobraţevanje. Po drugi strani pa prihaja do novega vzgojnega stila, da se otroka vzgaja v spoštovanju do estetskih vrednot in umetniških doseţkov ter se vzgaja otrokove različne talente. Ta vzgojni stil je oblikovan po idealni podobi negovanega in priviligiranega meščanskega otroka in mladostnika. Posledično otroci zlahka postanejo preobremenjeni in dobivajo občutek neuspešnosti (prav tam).

nič bolj »moška« kot stolica ali hiša. Na prvi pogled bi lahko pritrdili, s premislekom pa bi odkrili, da sta gradu in naslonjaču odmerjeni večji vrednosti kot stolici ali hiši (Irigaray, 1995).

84

Vse tri so ţelele uresničiti pričakovanja staršev in se jim, domnevam, pribliţati. Starši so zahtevali, da Veronika obiskuje srednjo ekonomsko šolo, Nika si vstop na fakulteto razlaga kot doseganje pristnejšega odnosa z očetom. Petja mi je po intervjuju zaupala, da se je odrekla ţelji modne oblikovalke, ker so starši zatrli njeno ţeljo. Gre za konflikt med tem, kar so intervjuvanke čutile in vedle, kar je njihovo telo zaznalo in tem, kar bi hotele čutiti, da bi zadostile moralnim normam, ki so jih vsadili ţe zgodaj njihovi bliţnji (Miller, 2005).

»Biti organiziran«, »imeti strukturiran dan« in »učiti se« so bila ena izmed mnogih sporočil, ki so jih dobile intervjuvanke v obdobju šolanja. Šola se s svojo zahtevnostjo, storilnostnimi in kompetitivnimi »pritiski« vedno bolj pribliţuje delovni sferi. Postaja vse bolj obremenilna dejavnost, ki zahteva vse več energije in časa (Ule, 2000).

Motnje hranjenja lahko poveţem s socializacijo. Primerjave med ţensko in moško socializacijo so ugotovile, da deklice dobijo manj pozitivnih spodbud kot moški in da so redkeje pohvaljene, če so samostojne in samoiniciativne (Zaviršek, 2000a).

Smiselno se mi zdi, da je intervjuvankam odgovarjal sistem nagrade v šoli, saj so bile vzorne ter lačne pohval in spodbud. Šola nagrajuje pridnost, ne pa sposobnosti oziroma pameti, je preko branja komentarjev mature v dnevnem časopisju na podlagi dejstva, da so prva mesta zasedla dekleta, sklepala Mencin Čeplak (2000). Časopisje je preko komentarja o zasedenosti prvih mest na maturi dalo bralcem vedeti, da so dekleta sicer pridna, vendar pa manj sposobna od fantov (prav tam).

Petja je v osnovni šoli dobila sporočila, da je drugačna (v pozitivnem pomenu besede) in da jo sošolci sprejemajo. V intervjuju pripoveduje o učiteljih, ki so poudarjali močne točke učencev, jih spodbujali ter videli Petjo kot vzorno učenko. Čeprav Petja poudarja, da je šola nastopila kot varovalni dejavnik, ni zaupala učiteljem svoje stiske. Raje je zaupala svoje teţave vrstnikom, s katerimi ni bila v tesnejšem odnosu. Ţe zelo zgodaj je od druţinskih članov dobila sporočilo, da jim ne more zaupati intimnih stvari in oblikovati pristnega odnosa. Nika in Veronika, prav tako kot Petja, nista zaupali svojih teţav učiteljem in vrstnikom. Kvečjemu je Nika občutila pomembnost, ko je poskušala reševati teţave vrstnikov. Osebam z motnjami hranjenja se pogosto ne zdi lastno doţivljanje omembe vredno – je nepomembno in nevredno zanimanja. Sebe doţivljajo

85

kot izdajalke in laţnivke, saj ves čas tičijo za maskami uspešnosti, ustreznosti, samozadostnosti in neranljivosti (Erzar, 2007).

Od drugega razreda naprej sta si Nika in Veronika oblikovali sliko šole, ki deluje po sistemu nagrada in kazen. Način, kako strokovnjaki in strokovnjakinje poudarjajo odvisnost šolskega uspeha od »strukturnih« druţbenih dejavnikov pogosto utrjuje stereotipe in pričakovanja glede šolskega uspeha pripadnikov različnih druţbenih skupin (Mencin Čeplak, 2000). Veronika je v šoli dobila občutek, da lahko vpliva na delovanje drugih ljudi. Takšen sistem je dal Veroniki motivacijo in moč, da se je rada učila ter bila delovna. V šoli sta se Veronika in Petja večinoma počutili varno, medtem ko je Nika dobivala sporočila, da je nekateri učitelji ne marajo in v skladu s tem dobivala niţje ocene.

Intervjuvanke so si prizadevale doseči šolsko oziroma ţivljenjsko uspešnost. Strah jih je bilo pred neuspehom. Podatki, dobljeni na vzorcu osnovnošolcev iz Slovenije (raziskava Centra za socialno psihologijo pri IDV-FDV, opravljena oktobra 1998 v Sloveniji na vzorcu 1687 osmošolk in osmošolcev) kaţejo, da strah pred neuspehom kot zelo obremenjujoč ocenjujejo tisti učenci, ki s svojim učnim uspehom niso zadovoljni zaradi »pritiska« staršev (73,7 %) in tisti, ki pričakujejo, da bodo zaradi doseţenega uspeha imeli teţave pri vpisu v srednjo šolo (62,9 %). Anketirani osnovnošolci vidijo strah pred šolskih uspehom kot zelo velik osebni problem (38,5%), 45,7 % pa jih vidi kot srednje velik osebni problem (Mencin Čeplak, 2000).

V procesu okrevanja so intervjuvanke od svetovalk dobile sporočila redefiniranja motenj hranjenja. Na njo gledajo kot na strategijo preţivetja in ne kot norost, kot so jo doţivljale med motnjo hranjenja. Vse tri so dolgotrajno sprejemale sporočila, da se lahko občutja izrazi tudi konstruktivno. Nadalje so izpodrivale mišljenje, da zaupati ljudem svoje teţave pomeni izkazovati šibkost. Pričele so se hvaliti ţe za »majhne«

doseţke ter s tem počasi spodrivati zakoreninjene občutke krivde, manjvrednosti in nezaupanja. Vse še vedno delajo na teh področjih. Tekom branja intervjuja je mogoče zaslediti prisotnost osebne krivde intervjuvank za razvoj motenj hranjenja. Na področjih tveganja v postmoderni druţbi osebe dojemajo večkrat stiske in primanjkljaje individualno in ne kot učinke procesov, ki so zunaj osebnih dometov (Rener, 2000).

86

Vedno bolj se čutijo učinki in posledice individualizacije, ko mora mlada oseba storiti nekaj sama, mora se dejavno truditi za to, da pride do druţbenega poloţaja (Ule, 2002).