MOTNJE HRANJENJA KOT PODREDITEV DRUŢBENIM NORMAM

Telo je potrebno podrediti normativnim zahtevam druţbe, če ne ţelimo marginalizacije.

Bolj kot se pribliţa idealu, več moţnosti ima za uspeh (Bordo, 1997). Na podlagi druţbenih sporočil nastajajo pozitivni stereotipi o lepoti, uspehu, zdravju, samonadzoru, dobrem ţivljenju, kar so postali sinonimi z vitkim telesom. Z debelostjo se nasprotno povezujejo negativni stereotipi slabega zdravja in pomanjkanja samonadzora (Kuhar in Leskošek, 2008). »Slabo telo je debelo, mlahavo, zanemarjeno; predstavlja len in nediscipliniran »jaz«. Dobro telo je sloko, vitko in napeto. Imeti tako telo pomeni pokazati ljudem okoli sebe in samemu sebi, da si moralno in fizično ''v formi''« (Benson, 1997; po Starc, 2003: 109). Ali kot loči Luptonova (1998): na eni strani imamo civilizirano telo, ki je socialno sposobno in je oblikovano po dominantnih normah vedenja in zunanje podobe, na drugi strani pa je groteskno telo, ki je nasprotje civiliziranega telesa. Vizualizacija vitkega telesa je postala ena izmed najmočnejših

37

mehanizmov »normalizacije«, ki zagotavlja pričakovano produkcijo samonadzorovanih in samodiscipliniranih teles. Osebe stremijo k samoizboljševanju in spremembi same sebe oziroma njihovega telesa. Le tako lahko uresničijo norme druţbe, saj so občutljive na vsakršni odklon od druţbenih norm (Bordo, 1997).

Moč, ki je vpeta v skrb za telo, je netransparentna, zato so oblastna razmerja, ki temeljijo na njej in so odvisna od njenega perpetuiranja, večna. Sodobni človek se poganja za podobo zdravega, močnega in lepega telesa. Ter svojega početja ne bo razumel kot podloţništvo oblastnim mehanizmom (Rutar, 1995). Oblast se nanaša na neposredno vsakdanje ţivljenje. Posameznika kategorizira, ga zaznamuje z njegovo lastno individualnostjo, ga priklene na njegovo identiteto ter mu vsili zakone resnice, ki jih mora prepoznati in ki jih morajo drugi prepoznati v njem. Oblast tako naredi individuume za subjekte. Tako ima beseda subjekt dva pomena: podloţnik nekoga drugega – preko kontrole in odvisnosti ter priklenjenost na lastno identiteto – preko vesti in vedenja o sebi (Foucault, 1991). Zato pojem subjekt meri tako na subjektivnost (identiteto) kot na subjektivacijo (podreditev) (Salecl, 1993). Oblikuje se nacionalno telo, prek katerega ljudje dobijo povratno informacijo o učinkovitosti svojega početja.

Koncept nacionalnega telesa pa zastopa instanca, preko katere se na posameznike izvaja neskončen pritisk (Rutar, 1995). Tako nas strukture druţbe naddoločajo in govorijo skozi oziroma namesto nas (Giddens, 2002).

Telo lahko razumemo kot stroj, ki ga je mogoče opazovati, meriti, deformirati in popravljati. Slednje je tesno povezano z logiko reda in discipline, ki ne vladata samo telesu, ampak celotnemu univerzumu, zato ni tako redko opozarjanje, da se mora telo prilagajati določenemu redu. Obvladovanje duha pa je pogoj in posledica obvladanja telesa (Rutar, 1995).

Osebam z motnjo hranjenja, ki vztrajajo pri identiteti »me smo osebe z motnjo hranjenja«, ţe samo vztrajanje pomeni samopodloţništvo kot pogoj prenašanja oblastnih odnosov in hranjenja druţbenega imaginarija (prav tam).

38

Kuhar in Leskošek (2008) sta v raziskavi²⁰ dokazali, da večja kot je diskrepanca med samozaznano trenutno postavo in med ponotranjenim druţbeno-kulturnim idealom, večja je diskrepanca med samozaznano trenutno postavo ter lastnim idealom in obratno.

V primeru, da je diskrepanca (pre)velika, lahko oseba to občuti kot dramatičen mentalni konflikt. Ta je značilen predvsem za osebe, ki si »pretirano« prizadevajo doseči ekstremen ponotranjen ideal. Sem lahko uvrstimo osebe, ki imajo teţave pri uţivanju hrane. Nadalje diskrepanca med samozaznano trenutno postavo in lastnim idealom videza kakor tudi diskrepanca med samozaznano trenutno postavo in ponotranjenim druţbeno-kulturnim idealom videza povečata stopnjo dietnega vedenja (prav tam). »Za lepoto je potrebno potrpeti,« pravi slovenski rek. Oseba, ki se drţi strogih prehranjevalnih reţimov, bo nagrajena. Imela bo vitko in lepo telo ter si pridobila druţbeno odobravanje. Motnje hranjenja nastanejo najpogosteje kot posledica intenzivnega ukvarjanja z idealom lepega telesa, dietnimi tehnikami in urjenja telesa v

»ustrezno« telo (Zaviršek, 2000). Osebe z izkušnjo anoreksije bi privolile, če bi jih vprašali, ali bi bile pripravljene pojesti deset krat toliko hrane, kot jo pojedo, ne da bi se pri tem zredile (Kastelic, 1995). Strah jih je, da bi se zredile. Pretirano osredotočanje na videz in telesno teţo je odraz druţbenih norm, vrednot ter pravil vedenja, ki spodbujajo neprestan nadzor telesne teţe ter strah pred prekomerno telesno teţo (Gordon, 1999).

»To je bil ideal lepote moje generacije – suha. Poznala sem neko gimnastičarko, ona je recimo bruhala, pa je včasih prišla čisto zabuhla v razred. Ampak vsi so jo tako spoštovali, tudi slabi učenci so jo spoštovali. /…/ Cenile so jo zaradi tega, ker se toliko trudi za ta njen ideal. To je bil kompliment te generacije, bulimija. Saj vidite, tudi bendi imajo naslov »Bulimija«. Na moji Filozofski fakulteti vse punce to delajo, tiste suhice, da kozlajo« (Zaviršek, 1995: 68). Prav tako Renerjeva (1998) zagotavlja, da gre sprva pri anoreksiji za odpor zoper starševski nadzor, hkrati pa anoreksijo opredeljuje kot vajo, kako telo podrediti volji, normi, sistemu. Gostečnik (2000) pojasnjuje, da se oseba z izkušnjo bulimije veliko bolj odprto upira staršem in to upa javno pokazati, medtem ko je oseba z izkušnjo anoreksije vse preveč prepletena z druţinsko dinamiko, ki od nje zahteva poslušnost in potlačitev vseh pobud v zvezi z avtonomijo.

20 Anketiranje je potekalo v aprilu 2002, kjer je sodelovalo 184 srednješolk, starih med 15 in 18 let. Same so poročale o svoji višini in teţi (Kuhar in Leskošek, 2008).

39

Ţivimo torej v druţbi lepote in vitkosti. S takšnim telesom lahko dosegamo spoštovanje drugih ter uspeh v ţivljenju. Če nimamo takšnega telesa, ni potrebno še obupati. Druţba nam ponuja rešitev: diete, telovadbo, ločitev hrane na dobro in slabo ipd. Tudi osebe z motnjo hranjenja se posluţujejo teh tehnik. Tendenca po redu, disciplini, nadzoru in perfekcionizmu postanejo ne le del druţbenega delovanja, temveč ţivljenjski stil oseb, ki imajo teţave pri hranjenju.

Vendar se dekleta z izkušnjo anoreksije ne zavedajo, da na pogled niso več lepe.

Nasprotno, še naprej si prizadevajo, da izgubijo vsak gram telesne teţe (Tomori, 1990).

Pa poglejmo si še motnjo hranjenja kot odpor proti druţbenim normam.