NIKA

Nika je ţelela z motnjo hranjenja doseči »perfekcionistično podobo mene, da se bom boljše počutila, laţje komunicirala, delala stvari, ki so mi všeč, ki si jih ţelim delat.«

V druţini, vrtcu in osnovni šoli je veljalo pravilo, da se mora pojesti vse, kar je na kroţniku. Doma je poleg omenjenega veljalo pravilo, da se mora jesti meso. V času anoreksije je med druţinskimi obroki upoštevala pravila staršev: »Sem si vzela za en griţljaj mesa, da je vidu ata, da meso jem.« Poleg tega je samonadzor izpostavila preko hrane s povečano samodisciplino: preštevala je kalorije (»Bil je 100 procentni pregled nad njimi, absolutno.«), ukvarjala se je s športom ter kupovala hrano z manj sladkorja in maščobe ter suho hrano (»Vse, kar je mastno, kar je sladko, kar je spanirano, ne vem pa tudi ţe pice, ne vem bla je čist ta osnovna preverjena suha hrana.«), jedla je jabolka in palčke. Mesu ter kruhu se je izogibala, pojedla je polovico, kar si je zadala. Nika je med intervjujem izpostavila besedno zvezo: »Vse je podrejeno hrani.« S hrano je oblikovala intenziven odnos, z njo se je ukvarjala večino dneva. Motnje hranjenja so ji dale moč, da je preţivela v dani situaciji: »Če je enih čustev preveč, potem pride do prenajedanja, bruhanja, da malo omilim tisto teţo, ki mi jo pušča hrana, da preţivim v tistem trenutku.«

Nika je v intervjuju izpostavila, da je preko religije dobila sporočila (omenila bom le nekatera), da mora spoštovati starše in da partnerstvo traja večno. Ob nedeljah je morala v Cerkev: »In, če slučajno nismo šle h maši, je bla mama tm, igrala uţaljenost in ojojoj, kako je ona sama, da nas niti h maši ne more spravit, še tolko je nimamo radi …« Nika med intervjujem razmišlja, da je med drugim v religiji dobila sporočilo, da »ţe v osnovi sem jaz tisto poniţno bitje, ki morem izpolnjevat ta višjega, iz spoštovanja staršev ravnat tako pa tako.«

51

V druţini je bila pomembna delavnost ter šola. Nika se je v srednji šoli samodisciplinirala z namenom, da bo lahko preko ustreznih ocen prišla na ţeleno šolo in tako postala samostojna (»… nism mela nobenega kroţka, nism ţurala, nism hodila na izmenjave. Vsemu sem se odpovedala …«). Borila se je za očetovo naklonjenost, tako da se je vpisala na isto šolo kot oče. Oče je bil perfekcionist, ki je večino dneva delal, mama pa je narekovala, kaj je prav in narobe, ji vzbujala občutke krivde ob kršenju pravil ter dajala nagrade le ob izpolnjevanju njenih visokih pričakovanjih. Nika je igrala vlogo skrbnice, ki jo je ponotranjila (opazno je z razmerja z njenim nekdanjim partnerjem, saj je Nika prevzemala večji del odgovornosti za odnos: »Ja, to sem pol vidla, da sem bla jst tista, ki je furala odnos, skrbela za vse, za to, da je bil odnos v redu, da smo se čuli, da sva nekam šla, da če je bil kakšen prepir, da sva se pogovorila

…«). Njun odnos je deloval podobno kot odnos med Nikino mamo in očetom.

Dijaški dom, v katerega je vstopala, je opisovala s pravili: »… zjutrej do sedme ure maš fruštek, maš tm v kuhnji, pol pa maš učne ure mislm, d od osme pa do desete in pol …«

ter se uveljavljala skozi kontrolo: »Ustala, na zajtrk, prej al pa po zajtrki pospravit poslo, ker je mogla bit pospravljena, ker je deţurni pršu pogledt. Med učnim urami je bla kontrola.« V srednji šoli je bila prisotna tekmovalnost ter poudarek na storilnostni motivaciji (»Cel cajt so nas strašili s tem osipom, ki je več kot 50 procenten. Na prvem roki na primer ena tretjina ljudi samo nrdi, ostali padejo in tako naprej.«). Pomiriti se je ţelela z bulimijo ter verjetno izbruhati neprijetne misli o sebi (»Kaj ste danes počeli s cimri? S čim vse nisi zadovoljna? V posamezni situaciji, kako bi mogla odreagirat?

Zakaj nisem tku? Mogla bi tku.«). Mama je vedela, kaj počne ter reagirala z vzbujanjem občutkov krivde (»Mama je pol rekla: ''Zakaj mi to delaš? Kaka si do mene! A tako mi vračaš za mojo ljubezen, hvaleţnost, ki ti jo dajem?''«). Hkrati pripoveduje, da se ni čutila sprejete s strani nekaterih profesorjev. Počutila se je nerazumljeno: »Mislim, kot da nism bla razumljena al pa soočena s tistim, kar me obdaja, kot da sem en fakin frik.

In kdr je blo to, je soupadalo močno s temi v domi. Kaj? What the fuck I am doing here?« Čeprav se je odpovedala prostemu času, ji niti vzgojitelj ni dopuščal prostih večernih izhodov. Čutila je, da »raste upor v meni. Tkrt se pa mi ni zdelo fer. Zdelo se mi je, da se mi krivica dogaja.« Ugotovila je, da lahko z anoreksijo sebe naredi močnejšo, bolj odporno, da lahko »pogoltne« neprijetna čustva in brezkonfliktno

52

funkcionira v druţbi (»Če se ne morem njemu zoperstaviti, bom pa vsaj sebe utrdila.

Sem še več hodila, sem še več kontrole v sebi izpostavila.«).

Motnje hranjenja je teţje prikrivala v študentskem obdobju, ko si je bivanje delila z enajstimi sostanovalci. Bruhala je le še med vikendi. Verjetno tudi tam teţje zaradi nadzora mame. Takrat se je pojavilo še nazadovanje pri Nikinem študiju ter pripisovanje krivde njej (»… pol tudi s strani staršev ni blo, ker niso razumeli, kako jaz lahko vlagam tolko energije v faks, če se nikjer ne pozna.«). Preko kritik so ji dajali občutek poraţenosti (»Grozno. Po eni strani zrd tega, ker je njihov otrok doţivel poraz

…«). Odločala se je med smrtjo in ţivljenjem. Verjetno sta ji obe odločitvi pomenili priznanje osebne šibkosti oziroma poraza, vseeno pa bi smrt pomenila večjo vdajo kot pa ţivljenje. Bila je samokritična: »Koliko sem jst zares zmoţna? Ali je to vse, kar sem jst zmoţna?«

V obdobju okrevanja se je s strani individualnega svetovanja samopomočnih skupin ter prostovoljke odločila spreminjati svoje misli: »Takrat sem tudi, ker sem se odločla, da preţivim, sem zmanjšala glas perfekcionizma, občutkov krivde, tudi zarad neuspeha pa manjvrednosti ta ra ra ra ra.« Učila se je odkrivati »… nove perspektive, misli, ki jih imam. Nove poglede za te iste misli.« Redefinirala je pomen šibkosti: »Če rabiš bruhat, pomeni, da se zavedaš, da nisi šibka, ampak zarad tega, ker je tam toliko nečesa še, kar še ne vidiš, da na drugačen način ne zmoreš.« in odnos do sebe: »Zarad tega, ker sem vidla, da nisem sama, ker sem dojela, da nisem zmešana, da zaradi stvari, ki jih počnem in na kakršen način in miselno in praktično in tako naprej in ker sem vidla, da se da preţivet.«

Še vedno pa so prisotni elementi tekmovalnosti (»Karkoli ţe je, se da preţivet in če je ona preţivela, bom jaz tudi.«), borbe z druţinskimi člani (»Ok, zdej sm dovolj močna, da se soočam z atom in mamo, d jim povem, da jst, da v svojem preţivetju rabim objem, rabim izkazovanje ljubezni, sprejemanje in tako naprej.«) in doţivljanje, da so teţave osebne in jih mora osebno reševati (»In ok mi je in niste vi nič krivi! Sigurno ste vi nekaj prispevali k temu, samo pač … samo sem jst bla tista, ki sem si mogla ustvarit nek varen prostor.«). Mislim, da je v Niki prisotna agresija do staršev, ki si je ne dovoli izraţati. Je pa Nika vzpostavila mejo med njenimi pravicami in pravicami staršev, daje prednost

53

čustvom (»Povem ji, kako se počutim. Probam ji razloţit, kaj je moje in kaj je njeno.«), ne skriva teţav pred javnostjo (»… in če se kdo na vas obrne in vpraša, kaj je blo pr vs?

Ja, mela sem!«), si dovoli kršiti pravila staršev ter se poglobiti v svoje interese (»Dve leti sem rabla, da me je prašu: »Kako je šou faks?« in sem mu rekla: »Boli me kurac, kako je faks.««). Še vedno se trudi vzpostaviti dober odnos s sorodniki, saj ji to veliko pomeni.