1 UVOD
Glede na vse športne statistike lahko potrdimo, da je nogomet najbolj popularen šport.. Po podatkih raziskave, ki jo je leta 2006 opravila mednarodna nogometna federacija (Fédération Internationale de Football Association - FIFA), je število registriranih in neregistriranih -priložnostnih igralcev nogometa na svetovni ravni 265 milijonov, število pa se iz leta v leto povečuje. Še večjo rast doživlja ženski nogomet (Mufty et al., 2015). Na svetovni ravni je približno 30 milijonov nogometašic, ki uradno tekmujejo v več kot 100 državah po vsem svetu (Del Coso et al., 2016).
Igranje nogometa ima številne pozitivne vplive na zdravje. Povečuje produktivnost, stimulira kostno-mišično, kardio-vaskularno in metabolično adaptacijo in zmanjšuje možnost za nastanek različnih obolenj, ki nastanejo kot posledica življenjskega sloga (Mufty et al., 2015; Klein et al., 2018). Poleg vseh koristi pa zaradi dejstva, da gre za kontaktni šport, predstavlja visoko tveganje za nastanek poškodb tako na profesionalni kot amaterski ravni. Klein in sodelavci (2018) navajajo incidenco poškodb 20,3/1000 ur med treningi ter 101/1000 ur med tekmami. Poškodbe lahko trajno omejijo udejstvovanje v športu (Mufty et al., 2015; Klein et al., 2018).
Na splošno je pri nogometu najpogosteje poškodovan spodnji ud, sledita glava in vratni predel (Klein et al., 2018). Največ poškodb je v predelu kolena, stegna in gležnja (Klein et al., 2018). Ti predeli niso le najpogosteje poškodovani, temveč so povezani tudi s poškodbami, ki zahtevajo daljši premor od športne dejavnosti (Klein et al., 2018). Tako pri moški kot ženski nogometni populaciji so zvini gležnja najpogostejši tip poškodbe. V raziskavi, ki so jo izvedli Mufty in sodelavci (2015), so ti predstavljali 2,31 oziroma 2,17 primerov na 100 igralcev oziroma igralk na leto.
Del Coso in sodelavci (2016) so raziskovali epidemiologijo poškodb v uradnih španskih ženskih nogometnih ligah. Tudi oni navajajo podobno epidemiologijo poškodb kot Mufty s sodelavci (2015). V njihovo raziskavo je bilo vključenih 25 397 nogometašic, pri katerih je v eni sezoni medicinska služba obravnavala 2108 poškodb, kar pomeni, da je bilo poškodovanih 8,3 % igralk, vključenih v raziskavo. Od tega so v 17,9 % predstavljale poškodbe gležnja, več je bilo le še poškodb kolena (30,4 %). Polovica poškodb gležnja je bila posledica kontakta, ostale so bile nekontaktne narave. Od 377 poškodovanih gležnjev, je v kar 266 primerih poškodba prizadela ligamentarni aparat. Od tega je v 82,3 % primerih
2
prišlo do poškodbe lateralnega kompleksa ligamentov, ostale poškodbe so prizadele medialni kompleks (Del Coso et al., 2016).
1.1 Akutni zvin in kronična nestabilnost gležnja
Akutni zvin gležnja je opisan kot razteg ali ruptura ligamentov gležnja (Herzog et al., 2019).
Največkrat se pojavi lateralni zvin (Herzog et al., 2019). Najpogosteje poškodovan ligament je ATFL, sledi mu CFL. PTFL je redko poškodovan, prav tako v literaturi nismo zasledili večjega števila poškodb medialnih ligamentov gležnja. Mehanizem nastanka te poškodbe je pristanek na stopalo, ki je v inverziji in plantarni fleksiji. Pri nogometu se to najpogosteje zgodi med tekom po neravni površini, če stopimo v luknjo, nasprotniku na stopalo ali ob pristanku v nestabilni poziciji pri skoku (Hockenbury, Sammarco, 2001). Pri kontaktnih športih, kot je nogomet, je pomemben dejavnik za poškodbe tudi kontakt (Del Coso et al., 2016). V fazi, ko gleženj ni obremenjen, počiva v poziciji rahle plantarne fleksije in inverzije. Če se v takem trenutku znajde nepričakovano v kontaktu s podlago ali drugim predmetom, se lahko pojavi poškodba lateralnih ligamentov (Hockenbury, Sammarco, 2001).
Ločimo tri stopnje akutnega zvina gležnja (Struijs, Kerkhoffs, 2010). Stopnja I vključuje razteg ligamentov brez nestabilnosti sklepa. Pri stopnji II pride do delne rupture ligamentarnega aparata z blago nestabilnostjo sklepa, stopnja III pa vključuje popolno rupturo ligamentov z nestabilnostjo sklepa. Med dejavnike tveganja zvina gležnja sodijo predhodnje poškodbe, sindrom hiperlaksnosti ligamentov ter določene skrajne lege stopala kot so visok stopalni lok (pes cavo-varus) in plosko stopalo (crus- varum). Ob zvinu gležnja so najpogostejši simptomi bolečina, oteklina in zmanjšana funkcija (Struijs, Kerkhoffs, 2010; Doherty et al., 2016).
Čeprav se pri večini tovrstnih poškodb obravnava prizadeti gleženj kot nedolžno poškodbo, dokazi kažejo, da pri zelo velikem odstotku ljudi z zgodovino zvina gležnja ostanejo simptomi, kot so: šibkost ligamentov, izguba propriocepcije, zmanjšan obseg gibljivosti, pogosto zatekanje sklepa, bolečina med telesno dejavnostjo in občutek nestabilnosti (Cruz -Diaz et al., 2014).
Zvini gležnja imajo visoko stopnjo ponovljivosti, kar je povezano s kronično nestabilnostjo gležnja (Herzog et al., 2019). Kronična nestabilnost gležnja KNG – (angl. Chronic Ankle
3
Instability) je obsežen pojem, ki opisuje kronične simptome, ki se lahko razvijejo kot posledica akutnega zvina gležnja, kjer ponavljajoča se poškodba predstavlja epicenter kroničnega stanja (Doherty et al., 2016). Pri KNG je najpogosteje opisana tudi laksnost in nestabilnost sklepa med telesno dejavnostjo (Herzog et al., 2019).
1.2 Epidemiologija zvinov in kronične nestabilnosti gležnja
Po podatkih obiskov nujne medicinske pomoči je pogostost zvina gležnja na Nizozemskem od 2,0 do 3,2 akutnih zvinov na 1000 ljudi na leto. Vendar je potrebno poudariti, da veliko ljudi ob zvinu gležnja ne obišče zdravnika, zato se predvideva, da je realna incidenca za kar 5,5-krat večja (Herzog et al., 2019). V ZDA je bila polovica vseh zvinov, ki so jih obravnavali na urgencah, posledica športnih dejavnosti, medtem ko druga polovica ni bila povezana s športom, kar nakazuje na dejstvo, da poškodba prizadene široko populacijo posameznikov in ne samo tistih, ki so športno dejavni ali sodelujejo v organiziranem športu (Herzog et al., 2019). V raziskavi zvinov gležnja v enem izmed klubov v nogometni angleški prvi ligi, ki je potekala med leti 2007 in 2011, je pokazala, da je bilo kar 26, 8 % vseh zvinov, ki so se zgodili v tem obdobju, ponavljajočih, se pravi, daje šlo za ponavljajočo se poškodbo na enem in istem gležnju. (Herzog et al., 2019).
Doherty in sodelavci (2016) so v svoji raziskavi navedli, da je kar 40 % ljudi, ki so si prvič zvili gleženj in potem poiskali zdravniško pomoč, razvilo kronično nestabilnost gležnja, medtem ko Herzog in sodelavci (2019) navajajo, da naj bi pri 70 % ljudi po lateralnem zvinu gležnja v kratkem obdobju prišlo do kronične nestabilnosti. Incidenca KNG je večja med posamezniki, ki se ukvarjajo s športi, ki vključujejo tek, poskoke in hitre spremembe aktivnosti. V primerjavi z drugimi športniki naj bi bili močno izpostavljeni tudi gimnastičarji ter plesalci. V primerjavi z moškimi, med srednješolskimi in univerzitetnimi športniki, imajo ženske kar dvakrat večjo možnost za razvoj KNG (Herzog et al., 2019). Do podobnih ugotovitev so prišli v raziskavi, kjer je med 3804 udeleženci, starimi med 15 in 32 let in zgodovino enkrat zvitega gležnja 25 % razvilo KNG, medtem ko je bila prevalenca KNG med udeleženci, ki so si večkrat zvili gleženj skoraj dvakrat večja, in sicer 46 % (Lin et al., 2021).
4
1.3 Teoretična izhodišča
Avtorji so ugotovili, da gre pri kronični nestabilnosti gležnja za kompleksnejši problem, kot so sprva predvidevali. Težave s funkcionalno nestabilnostjo gležnja ne nastanejo zgolj zaradi proprioceptivnega primanjkljaja, temveč se zgodi tudi sprememba pri senzomotorični kontroli, tu gre predvsem za spremembo motorične komponente. Tu so ugotovili spremenjene reflekse. Dinamična aktivacija peronealnih mišic je nižja, kar pomeni, da poškodovani gleženj proizvede manjšo mišično aktivnost kot odgovor na inverzijsko motnjo (Palmieri-Smith et al., 2009). Velik problem predstavlja nevromuskularna inhibicija.
Inhibicija se pojavlja tudi pri mišicah, ki ležijo proksimalno od skočnega sklepa (m.
quadriceps ter fleksorji kolenskega sklepa) (Hertel, Corbett, 2019). KNG je vplival tudi na funkcijo mišic trupa. Terada in sodelavci (2016) so v raziskavi dokazali, da imajo posamezniki s KNG spremenjeno kontraktilnost diafragme v primerjavi z zdravimi posamezniki (Terada et al., 2016).
Poleg tega je prizadeta posturalna kontrola, zmanjšana je moč mišic evertorjev skočnega sklepa, nastane tudi sprememba pri motorični kontroli mišic, ki se nahajajo proksimalno od prizadetega sklepa (Hertel, Corbett, 2019). Na podlagi novih spoznanj so razvili najnovejši model KNG, ki predstavlja 8 komponent:
• primarna poškodba tkiva,
• 3 kategorije disfunkcij: patomehanična prizadetost, senzorno-zaznavni deficiti, spremembe motoričnega obnašanja,
• osebni dejavniki,
• dejavniki, ki izvirajo iz okolja,
• interakcija naštetih komponent,
• spekter kliničnih izvidov.
Pri tem ni nujno, da bo vsak posameznik s KNG imel simptome v vseh osmih kategorijah.
To so le karakteristike, za katere je velika verjetnost, da jih bodo imeli pacienti s KNG (Hertel, Corbett, 2019).
Poškodba primarnega tkiva se nanaša na poškodovane lateralne ligamente, kjer je ATFL najpogosteje poškodovan. Poškodovana tkiva razvijejo vnetni odgovor, od fiziološkega in tudi emocionalnega odgovora vsakega posameznika je odvisno, ali bo razvil določene prizadetosti, ki lahko posameznika oddaljijo od uspešnega okrevanja ter ga potisnejo bližje k razvoju KNG (Hertel, Corbett, 2019).
5
Patomehanske prizadetosti označujejo strukturne nepravilnosti, te pa zajemajo patološko laksnost, omejitve artrokinematike in osteokinematike sklepa, poškodbe sekundarnih tkiv in spremembe poškodovanih tkiv. Patološka laksnost prizadene talokruralni, v slabših primerih tudi subtalarni sklep. Prav laksnost sklepa predstavlja mehansko nestabilnost, ki jo mnogi opisujejo v začetnih fazah KNG.
Omejitve artrokinematike sklepa se pokažejo pri omejenem antero-posteriornem drsenju talusa, pri čemer so ugotovili, da je to eden glavnih dejavnikov za omejeno dorzalno fleksijo v talokruralnem sklepu pri pacientih z lateralno nestabilnostjo gležnja (Hertel, Corbett, 2019). Pri preiskovancih s KNG so ugotovili precejšnjo spremembo pozicije talusa v sagitalni ravnini, ki naj bi bila značilno bolj anteriorna v primerjavi z zdravim sklepom.
Odstopanja naj bi vodila do slabšega posteriornega drsenja talusa, kar pripelje do omejene dorzalne fleksije v skočnem sklepu (Wikstrom, Hubbard, 2010). Poleg tega je spremenjena tudi anteriorna postavitev distalnega dela fibule, zato imajo posamezniki s KNG omejeno anteriorno-posteriorno drsenje distalne fibule, kar ponovno privede do spremenjene artrokinematike sklepa.
Osteokinematika sklepa se spremeni predvsem zaradi omejene dorzalne fleksije, ki je poleg že prej omenjenega omejenega drsenja talusa, povezana tudi s spremembami mehkih tkiv mišice triceps surae. Te lahko nastanejo zaradi togosti mišično tetivne strukture, živčno-mišičnih spazmov in sprememb v živčno-mišičnih fascijah, ki so posledica poškodbe. Pri pacientih s KNG so lahko opazne omejitve gibljivosti v različnih smereh in ravninah v gležnju in stopalu.
Lezije tetiv mišic fibularis longus in brevis, osteohondralne površine talusa in tibie, sinovialne membrane talokruralnega in subtalarnega sklepa ter ligamentov sosednjih sklepov na medialni strani gležnja so najpogostejše poškodbe sekundarnih tkiv, medtem ko so spremembe le teh najbolj vidne v debelini ligamenta ATFL, na subhondralni površini talusa ter na intrinzičnih in ekstrinzičnih mišicah stopala (Hertel, Corbett, 2019).
Deficiti senzorične zaznave vključujejo tako elemente fiziologije kot tudi socialne in sociološke vidike. Posamezniki s KNG imajo poslabšano propriocepcijo, spremenjeno senzorno zaznavo, med ravnotežnimi nalogami se taki posamezniki veliko bolj zanašajo na vidno kot pa somatosenzorično informacijo. Težave povzroča bolečina, občutek nestabilnosti, iz katerega izvira kineziofobija, ki je opisana kot strah pred gibanjem ter
6
ponovno poškodbo med aktivnostmi. Posamezniki s KNG opisujejo tudi slabšo kvaliteto življenja v povezavi z zdravjem, saj KNG s seboj prinaša težave z ravnotežjem, spremenjene vzorce hoje, teka in nekaterih drugih aktivnosti, poleg tega se pojavlja tudi zmanjšana fizična aktivnost, kar je največkrat posledica nestabilnosti sklepa. Neaktivnost pa ima lahko dolgoročne posledice na zdravje (Hertel, Corbett, 2019).
1.4 Dejavniki tveganja za kronično nestabilnost gležnja
Delahunt in Remus (2019) sta dejavnike tveganja za lateralni zvin gležnja razdelila na notranje in zunanje dejavnike:
• Med notranje dejavnike spadajo: leta, spol, sestava telesa, mišična moč, zgodovina poškodb in sposobnost vzdrževanja ter vzpostavitve ravnotežja. Med zunanje dejavnike spadajo udejstvovanje v različnih športnih dejavnostih.
Raziskava v Združenem kraljestvu je pokazala, da se največ zvinov zgodi pri deklicah starih med 10 in 14 let, medtem ko so kritična leta pri moških 15−19 (Delahunt, Remus, 2019). Do podobnih ugotovitev so prišli raziskovalci v ZDA (Delahunt, Remus, 2019), ki prav tako navajajo, da je bila največja incidenca zvinov gležnja pri osebah starih med 15 in 19 let.
Navedeno je tudi, da je več kot polovica vseh posameznikov, ki doživijo zvin gležnja, starih med 10 in 24 let (Delahunt, Remus, 2019). Nižja starost pri prvem zvinu je dejavnik tveganja za ponovni zvin (Delahunt, Remus, 2019).
Delahunt in Remus (2019) sta v raziskavi potrdila, da spol ne vpliva na pogostost poškodbe zvina. Enako velja za športnike, kjer ni razlik med spoloma pri pogostosti poškodbe.
Indeks telesne mase (ITM) pomembno vpliva na pojavnost zvina gležnja. Incidenca zvinov gležnja pri igralcih nogometa s prekomerno telesno maso je bila skoraj 4-krat večja kot pri igralcih z normalnim ITM (Delahunt, Remus, 2019).
Pomemben dejavnik, ki napoveduje večje tveganje za poškodbo, je moč mišic gležnja in tudi kolčnega sklepa. Raziskava, ki je bila opravljena na nogometaših v pripravljalnem obdobju treningov, je pokazala, da imajo tisti, pri katerih so izmerili asimetrijo v ekscentrični moči plantarnih in dorzalnih fleksorjev stopala, skoraj 9-krat večjo verjetnost za zvin gležnja nekontaktne narave v primerjavi z vrstniki, ki so imeli dobro mišično moč omenjenih mišičnih skupin. Poleg omenjene ugotovitve nekateri raziskovalci navajajo, da je neodvisni dejavnik tveganja za poškodbo slabša moč ekstenzorjev kolčnega sklepa.
7
Pomembna pokazatelja predvidevanja za večje možnosti zvina sta statično in dinamično ravnotežje. Slabši rezultati pri testu dinamičnega ravnotežja - test dosega z nogo v osmih smereh (ang. Star Excursion Balance Test-SEBT) so bili povezani s povečano tveganostjo za zvin gležnja med sezono pri različnih športnikih. Podobno velja za statično ravnotežje, tudi tam so bili slabši rezultati napovedni dejavnik za večjo možnost poškodbe (Delahunt, Remus, 2019).
Pri zunanjih dejavnikih predstavlja ukvarjanje s športom najpomembnejšo vlogo za povečano tveganje za zvin. Med najbolj izpostavljenimi so dvoranski športi (Delahunt, Remus, 2019). Med športe z najvišjo incidenco zvinov gležnja so uvrstili dvoranske in nekatere ekipne športe, kot so: ragbi, odbojka, nogomet, košarka, rokomet, ameriški nogomet, tenis (Tik-Pu Fong et al., 2007).
Dejavniki tveganja za nastanek KNG so manj znani, saj se večina avtorjev osredotoča na prepoznavanje značilnosti, ki ločijo posameznike s KNG od posameznikov z dobro možnostjo za popolno rehabilitacijo po lateralnem zvinu gležnja.
Pourkazemi in sodelavci (2017) so sestavili model, v katerem je kombinacija več dejavnikov pravilno napovedala ponovni zvin gležnja v 90 % primerih (Pourkazemi et al., 2017). Prav večkratni zvini pa botrujejo k večji možnosti za nastanek KNG (Lin et al., 2021).
Med kombinacijo so izpostavili predvsem že predhodni zvin gležnja, mlajšo starost, višjo višino ter večjo telesno težo, slabše ravnotežje, laksnost sklepa, občutek nestabilnosti. Vlogo ima tudi moč invertorjev ter evertorjev skočnega sklepa. Povzetek raziskave, ki je bila opravljena med profesionalnimi igralci nogometa, je pokazala, da so najpogostejši dejavniki tveganja za ponovni zvin predhodni zvin, asimetrija v funkcionalni moči mišic invertorjev ter evertorjev skočnega sklepa, povečan ITM ter telesna teža (Pourkazemi et al., 2017).
Do podobnih ugotovitev je prišel Hershkovich s sodelavci (2015), saj navaja, da zvišan ITM poveča tveganje na nastanek KNG (Hershkovich et al., 2015).
1.5 Fizioterapevtska obravnava kronične nestabilnosti gležnja
Pri fizioterapevtski obravnavi KNG je konservativna oblika zdravljenja, ki jo delimo na farmakološko in nefarmakološko, ali pa kombinacijo obeh, vedno prva izbira. Sem sodijo reedukacija nevromuskularnega sistema, vadba ravnotežja, uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil, manualna mobilizacija, terapija z ledom, kompresija. Pri posameznikih,
8
pri katerih konservativna oblika zdravljenja ni uspešna, obstajajo operativne možnosti.
Vedno več modernih tehnik zdravljenja predstavlja tudi večjo izbiro manj invazivnih metod.
Med oblike zdravljenja z minimalno invazivnostjo sodijo: artroskopska operacija, zdravljenje z injekcijo steroidov, plazemska injekcija, zdravljenje z aplikacijo hialuronske kisline in druge (Urits et al., 2020).
Med konservativnimi oblikami zdravljenja velja za zelo dobro izbiro vadba ravnotežja (Powden et al., 2017). Boljše rezultate so sicer dosegali posamezniki, ki so vadili pod nadzorom, kot tisti, ki so vaje izvajali samostojno doma (Powden et al., 2017). Učinkovite so tudi manualne tehnike (Powden et al., 2017). Powden in sodelavci (2017) navajajo, da so manualne tehnike, ki izboljšujejo mobilizacijo talusa, bolj uspešne od ostalih oblik. Med omenjene oblike manualne terapije sodi tudi anteriorno-posteriorna mobilizacija talusa po Maitlandu (ang. Anterior-to-posterior Maitland Grade III joint mobilization techniques) (Powden et al., 2017).
Pomembne se še vaje za krepitev mišic okoli sklepa in dobro načrtovan trening propriocepcije. Omenjeni protokoli pomagajo posameznikom s KNG, da se vrnejo k normalnemu življenju ter k športnim aktivnostim, hkrati pa pomagajo preprečiti nepotrebno operativno zdravljenje (Rodriguez-Merchan, 2012).
Več avtorjev je izbralo manualno terapijo za obravnavo KNG. Nekatere manualne tehnike, ki temeljijo na mobilizaciji talokruralnega sklepa, so dokazano učinkovite za povečanje obsega gibljivosti v gležnju ter izboljšano artrokinematiko sklepa (Cruz-Diaz et al., 2014;
Hoch, McKeon, 2010).
1.6 Manualna terapija
Manualna terapija je oblika terapije za zdravljenja okvar gibalnega sistema, preučuje pa predvsem sklep s pripadajočimi mehko-tkivnimi strukturami, skupaj z živčevjem in ožiljem.
Najpogostejši obliki manualne terapije sta sklepna mobilizacija in sklepna manipulacija. V širšem pomenu so to oblike aktivnega ali pasivnega premikanja katerekoli strukture z namenom, da se doseže terapevtski učinek pri motnjah funkcije gibalnega sistema. Sem sodijo različne terapevtske masaže, tehnike za povečanje gibljivosti sklepov, za raztezanje in sprostitev mišic, izboljšanje mišične moči, vzdržljivosti in koordinacije. Pri mobilizaciji izvede terapevt več pasivnih premikov ene sklepne površine glede na drugo, ki je fiksirana
9
v različnih obsegih giba, z različnimi amplitudami in hitrostmi gibanja. Mobilizacijski premiki so, za razliko od manipulacijskih, večjih amplitud in počasnejši, saj lahko pacient mobilizacijski gib, ki ga izvede terapevt, nadzoruje in ustavi. Mobilizacijske tehnike so nežne in ne smejo povzročati bolečine (Hlebš, 2017).
Omejena gibljivost v gležnju, predvsem omejitve v smeri dorzalne fleksije, predstavljajo velik problem in dejavnik tveganja za ponovno poškodbo. Omejena gibljivost je povezana s spremenjeno artrokinematiko talusa, prizadeto je predvsem posteriorno drsenje. Ker aktivne in pasivne oblike raztezanja ne naslovijo artrokinematičnih omejitev, lahko omenjene težave obravnavamo z manualnimi tehnikami. Sklepna mobilizacija poveča gibljivost tako, da povečuje raztegljivost nekontraktilnih kapsularnih in ligamentarnih struktur, istočasno pa izboljša transport aferentne informacije, saj stimulira sklepne mehanoreceptorje (Cruz-Diaz et al., 2014; Hoch, McKeon, 2010).
Več avtorjev (Marron Gomez et al.; Harkey et al.; Hoch, McKeon) navaja dobre izide pri obravnavi KNG z manualnimi tehnikami. Marron-Gomez s sodelavci (2015) so v raziskavi uporabili mobilizacijo z gibanjem (ang. Mobilization with movement-MWM) in talokruralno manipulacijo pri pacientih s KNG. Prišli so do zaključka, da manualne tehnike povečajo obseg dorzalne fleksije v gležnju, pri čemer so učinki terapije bili opaženi vsaj dva dni. Za malenkost učinkovitejšo metodo so navedli MWM (Marron-Gomez et al., 2015). Do podobnih rezultatov so prišli Cruz-Diaz in sodelavci, ki so prav tako uporabili MWM. Dodali so, da je do izboljšanja prišlo tudi pri kontroli drže in občutku stabilnosti.
Harkey s sodelvci (2014) so uporabili tehniko anteriorno-posteriornega drsenja talusa po Maitlandu (ang. Anterior-to-posterior Maitland Grade III joint mobilization techniques) in ugotovili, da je prišlo do izboljšanja obsega dorzalne fleksije v gležnju že po eni sami obravnavi z omenjeno tehniko (Harkey et al., 2014). Prav tako metodo sta uporabila tudi Hoch in McKeon (2010), ki sta poleg povečanega obsega gibljivosti zaznala tudi boljšo kontrolo ravnotežja po intervenciji z omenjeno tehniko mobilizacije sklepa (Hoch, McKeon, 2010).
10