GRADNJA OGRAJ

Ograje se učinkovito uporabljajo za odvračanje plenilcev, kot so volkovi in medvedi po vsej Ameriki, Evropi in Aziji. Električne ograje ali kombinacija električne ograje in električne

12

mreže kažejo veliko uspešnost, predvsem če se uporabljajo za zaščito ponoči, ko volkovi bolj verjetno plenijo. Učinkovitost električnih ograj lahko povečamo s pregrado iz rdečih in oranžnih zastavic, ki so obešene na tanki vrvi (Stone in sod., 2016).

6.3 UPORABA ORODIJ IN TEHNIK STRAŠENJA

Raziskovalci nenehno razvijajo in preizkušajo orodja in metode za odganjanje volkov stran od pašnih živali. Ena izmed metod so strašilne naprave. Terenski tehniki in pastirji so v projektu Wood River Wolf uspešno odvračali volkove z zračnimi rogovi, s plašilnimi pištolami in z osvetljevanjem z dolgimi lučmi, ko so prišli v bližino ovac. To so poceni naprave, ki se uporabljajo v primeru, ko volkove in druge plenilce opazimo v bližini pašnih živali. V začetku 1990 je imel rejec iz Montane idejo za alarmni sistem, ki ga sprožijo radijske ovratnice, ki jih uporabljajo biologi za spremljanje in sledenje volkovom. Na podlagi te ideje so raziskovalci iz ministrstva, ki se ukvarja s kmetijstvom in prostoživečimi živalmi, razvili radijsko aktiviran sistem, ki ga na kratko imenujejo RAG škatla. RAG škatle so sestavljene iz sprejemnika, iz utripajočih luči, dveh zvočnikov in notranjega računalnika, ki beleži informacije prejete iz oddajnikov na volkovem radijskem ovratniku. Da se volkovi ne bi navadili na en sam zvok, RAG škatle proizvajajo različne izmenične zvoke, kot so zvok siren, strelov, kričanja kavbojev in zvok helikopterja. RAG škatle lahko pritrdimo na ograjo ali pa jo postavimo v bližino pašne površine. Najučinkovitejše so za majhne pašnike, zlasti kadar živali kotijo v manjših ograjenih prostorih. Kot tehniko strašenja se uporablja tudi avtomatizirane svetlobne naprave. Avtomatizirane svetlobne naprave namenjene odvračanju plenilcev so zelo različne.

Lahko so luči občutljive na gibanje ali pa oddajniki infrardeče svetlobe. Problem oddajnikov svetlobe je, da se volk svetlobe hitro navadi in tako se zmanjša učinkovitost zaščite. Nova naprava, ki se imenuje Foxlight, preprečuje enostavno zaznavanje vzorcev svetlobe z namenom, da se je plenilci ne navadijo. Foxlight oddaja vmesne serije luči v različnih in naključnih vzorcih. Ugotovili so, da je zmanjšanje škode s pomočjo te metode kratkoročna in jo je najbolje uporabiti v tandemu z drugimi odvračalnimi sredstvi. Za zaščito pašnih živali pa lahko uporabimo tudi nesmrtonosno strelivo. To so streliva, ki ob strelu oddajo glasen zvok, ali pa lahko zadenejo žival, ne da bi jo poškodovali. Nesmrtonosno strelivo so lupine fižola, kroglice in gumijaste krogle. Kljub vsemu, pa lahko nesmrtonosno strelivo pri nepravilni uporabi povzroči resne poškodbe, zato je pomembno, da se pred uporabo natančno prebere navodila za uporabo (Stone in sod., 2019).

6.4 MENJAVANJE PAŠNE STRATEGIJE

Proaktivnih ukrepov ni mogoče vedno izvajati dovolj hitro in učinkovito, da bi preprečili napad na pašne živali. V takih primerih je selitev pašnih živali na nadomestni pašnik izvedljiva za upravitelje prostoživečih živali in za lastnike pašnih živali. Te selitve so lahko začasne ali pa za daljše obdobje. Gre zato, da pašne živali premaknemo na območje, kjer je potencial za konflikt z volkom manjši (Stone in sod., 2019).

13 7 ELEKTROOGRAJE

V preteklosti je v Sloveniji prevladovala hlevska reja živali, vendar se je kot optimalna oblika za negovan izgled kulturne krajine izkazala pašna reja domačih živali. Problem slovenske kulturne krajine je, da si jo delimo s tukaj živečimi populacijami velikih zveri. Tako občasno prihaja do konfliktov med ljudmi in zvermi, saj zveri občasno plenijo domače živali. Zaradi povzročenih škod rejci znižujejo strpnost do njih, prav tako pa velik izziv predstavlja varovanje. Ena izmed najučinkovitejših strategij preprečevanja konfliktov med rejci in zvermi je postavljanje elektroograj, ki ob dotiku povzročijo bolečino, zato žival ob srečanju z njo občuti strah, torej predstavlja psihološko in ne fizično oviro. Poleg varovanja pa elektroograja predstavlja najučinkovitejši in najcenejši pripomoček za vodenje nadzorovane paše živali. Za dobro učinkovitost elektroograj je potrebno upoštevati osnovne zahteve. Živali morajo imeti pred elektroograjo velik strah. Pomembno je, da so živali z elektroogarjo seznanjene in da je dobro opazna. Elektroograja mora biti prilagojena vrsti in kategoriji živali, ki naj ji prepeči prehod. Elektroograje delimo v dve različni skupini (Vidrih, 2015a).

7.1 STALNE VEČŽIČNE OGRAJE

Stalne večžične ograje, ki se jih še vedno uporablja za potrebe nadzorovane paše živali, danes uporabljajo tudi za ograjevanje celotnih posesti. Imenujemo jih tudi obodne ograje, saj so postavljene po mejah zemljišča in ostanejo postavljene na istem mestu daljše časovno obdobje. Problem pri stalnih elektroograjah z vidika velikih zveri in tudi divjadi predstavlja dejstvo, da določeno obdobje živali ni na pašniku in v ograji ni električnega toka, žice in koli pa so še vedno tam. Torej če v tem obdobju velika zver pride do ograje, jo ta ne strese, zato ji ne predstavlja nobene ovire in jo prečka. Ker pred ograjo nima strahu, jo bo prečkala tudi, ko bo v njej električni tok (Vidrih, 2015a). Stalne večžične ograje so nižje in sestavljene iz manjšega števila žic, zato ne preprečujejo vedno vstopa zverem na pašnik. Za uspešno varovanje pašnih živali pred velikimi zvermi je pomembno, da je v žicah stalno prisoten električni tok in da je plenilcem onemogočen prehod pod najnižjo žico, med žicami in nad ograjo. Pomembno je tudi odstranjevanje žice iz kolov v času neuporabe, ko v njih ni električnega toka, z namenom, da se zveri ne naučijo prečkanja ograje in da ne izgubijo strahu pred njo. Ker so stalne večžične elektroograje postavljene na dolge razdalje, je težko vzdrževati konstantne pogoje. Problem žičnatih stalnih elektroograj pa je tudi opaznost, saj so žice tanke in sive barve (Berce in Černe, 2016).

7.2 ZAČASNE ELEKTROOGRAJE

V drugo skupino uvrščamo začasne elektroograje, ki se jih pogosto premešča po pašniku.

Uporabljajo se za zadrževanje pašnih živali na določenem mestu za kratek čas, z namenom, da živali ta del pognojijo in popasejo zelinje, ki tam uspeva. Z začasnimi elektroograjami so pašne živali tudi bolje zavarovane pred napadi volkov in medvedov. V skupino začasnih

14

elektroograj spadajo tudi elektromreže, ki so zelo učinkovit pripomoček za varovanje drobnice (ovc in koz) pred napadi volkov v naših razmerah (Vidrih, 2015b).

Elektromreže

Elektromreža je začasna ograja, namenjena premeščanju po pašniku. Postavlja se jo tam, kjer želimo, da se živali krajše obdobje pasejo. Ker z njo ogradimo samo željen del pašnika, je potrebujemo manj kot stalne elektroograje, s katero ogradimo celoten pašnik in je zato tudi cenovno bolj ugodna. Poleg ugodne cene pa je dobro to, da jo ob koncu pašne sezone umaknemo s pašnika. Zato jo plenilec pozna kot oviro, ki mu ob vsakem srečanju povzroči bolečino. Prednost te vrste elektroograje je v tem , da ima zver v času, ko živali niso na paši, prost prehod preko pašnika. Barve elektromreže so takšne, da omogočajo boljšo opaznost na zemljišču (bela, oranžna modra). Prav tako ima več nosilnih količkov, ki so svetle barve, kar omogoča boljšo opaznost (Vidrih, 2015b). Višina elektromreže mora biti vsaj 160 cm, obod pa je sestavljen iz več kosov elektromrež, po katerih prehaja električni tok iz pašnega aparata.

Pašni aparati morajo imeti vsaj 2,5 J shranjene energije. Obstaja baterijski pašni aparat, ki ima za vir energije akumulator ali baterijo, in omrežni pašni aparat, ki se napaja iz električnega omrežja. Odločitev o uporabi pa je odvisna od oddaljenosti pašnika od omrežnega vira. Ključen element je ozemljitev pašnega aparata, saj le tako lahko pride do zaključitve električnega kroga ob stiku živali z žico. Kjer ograda spremeni smer, postavimo dodatna sidrišča z namenom, da se višina ograde ne spreminja in sledi razgibanosti terena.

Vsak dan je potrebno preveriti napetost v elektromreži, ki naj bo 5 kV. Pred postavitvijo določimo traso elektromreže. Pod elektromrežo je lahko travna ruša visoka največ 10 cm, pokošena trasa pa širine vsaj en meter. Pomembno je, da so elektromreže napete, saj le tako zagotavljajo primerno višino in preprečuje kratke stike na delih, kjer trasa spremeni smer.

Ograda, ki je postavljena iz visoke elektromreže, ne sme biti daljša od 500 m, saj se v nasprotnem primeru izgublja električni tok, posledično pa se manjša tudi učinkovitost varovanja. Med spodnjo linijo elektromreže in tlemi ne sme biti prostora za prehod zveri. Zato spodnjo linijo mreže, ki poteka po valovitem terenu, v tla vpnemo s pomočjo lesenega klina ali pa obtežimo s kamnom (Berce in Černe, 2016).

15

Slika 7: Povišana (120 cm) elektromreža (levo) in nizka elektromreža višine 105 cm (desno) za varovanje pred napadi zveri in pašo ovc (foto: Vidrih M., 2021)

Nočna ograda

Nočna ograda je del pašnika, ki je ograjen z visoko elektromrežo, vanj pa zapremo živali preko noči. V prvi vrsti je namen nočne ograde preprečevanje napadov velikih zveri in nadzor nad pašnimi živalmi, pripomore pa tudi k izboljšanju rodovitnosti tal travinja (Vidrih, 2015c ).

V večini držav so nočne ograde v 20. stoletju v veliki meri opustili, saj je prihajalo do strukturnih sprememb pri upravljanju male živine. V francoskih Alpah, pa je nočna ograda v uporabi že od leta 1970. Z vrnitvijo volka v Švico, se v Alpah vse pogosteje kot zaščitni ukrep uporablja nočna ograda. To je lahko dolgoročen in načrtovan pristop k preprečevanju napadov velikih zveri na pašne živali ali pa kratkoročni ukrep v sili, ko se je napad že zgodil. Za uspešno uporabo te zaščitne metode je potreben pravilen izbor lokacije, materialov in zasnove, pomembna pa je tudi pravilna namestitev in vzdrževanje (Mettler in sod., 2021).

Višina elektromreže za nočno ogrado je od 145 do 170 cm. Velikost ograde je odvisna od vrste pašne živali. Za ovce je potrebno 5 m² na ovco, za konja 40 m² in za govedo 30 m². Pašne živali običajno kotijo ponoči, zato se to pogosto zgodi v nočni ogradi. Skotena žival je lahek plen za zveri, zato lahko po kotitvi mamo in mladiča nekaj dni zadržimo v nočni ogradi, kar jima pomaga učvrstiti vez med njima (Vidrih, 2015c). Tako vsak konec dneva živali zapremo v nočno ogrado. Mesto postavitve nočne ograde naj bo tam, kjer je travna ruša siromašna, tla pa kamnita in revna. Ker so živali zgoščene na enem mestu in, je v ogradi tudi veliko iztrebkov, se izboljša travna ruša, živali pa je ne popasejo, saj ima vonj po iztrebkih (Berce in Černe, 2016).

16

Slika 8: Zračni pogled na pašnik v okolici Cerknice in lokacije nočne ograde iz visoke elektromreže v sezoni 2020 (foto: Vidrih M., 2021)

Ograja z zastavicami

Ograja z zastavicami ali fladry je starodavno orodje za odvračanje volkov, ki je pred kratkim postalo komercialno dostopno. Gre za obešen niz zastav okoli pašnika v kombinaciji z elektroograjami, ki imajo učinek odvračanja volkov, vendar pa ne odvrača drugih živali.

Najprimernejša uporaba bi bila kot dodatna ovira, da prepeči preskok volka preko glavne ograje oziroma bi se uporabljala za preusmerjanje volka od šibkejših točk ograje do mest, kjer je ograja dobra (Shivik, 2006; Uporaba …, 2021).

7.3 VOLK IN ELEKTROOGRAJE

V mnogih evropskih regijah se vrnitev velikih zveri odraža, kot povečan napad zveri na pašno živino. V preteklosti so se ograje uporabljale predvsem za zadrževanje živine na določenem mestu, vendar pa se elektroograje vedno bolj uporabljajo kot relativno poceni in preprosta metoda za zaščito pašnih živali pred zvermi. Veliko študij je ocenilo uporabo elektroograje za zaščito živali pred zvermi kot učinkovito metodo, vendar pa je bilo obnašanje velikih zveri ob srečanju z ograjo slabo razumljeno (Lüthi in sod., 2017). Reinhardt in sodelavci (2012) navajajo, da se volkovi pogosto preplazijo pod ograjo. Mnogi pastirji pa so na podlagi svojih opažanj poročali, da lahko volkovi ograjo preskočijo, tudi če je elektrificirana, najpogosteje ponoči, ko so ovce v nočni ogradi. Z namenom boljšega razumevanja obnašanja volkov, je švicarsko združenje za razvoj kmetijstva in podeželja (AGRIDEA) leta 2015 izvedla vrsto poskusov. Ugotovili so, da bi lahko obstajala korelacija med hierarhičnim položajem volka in pogostnostjo tega volka blizu ograje. Pri obeh preučevanih tropih, preučevali so trop arktičnih

17

in sivih volkov, so dominantnega volka pogosto videli blizu ograje. Ugotovili so tudi, da so sivi volkovi dosti bolj previdni pri približevanju elektroograji. Opazili so tudi, da sivi volkovi pogosto kopljejo pred ograjo z namenom, da se lahko pod njo preplazijo na drugo stran. Ko volk prečka ograjo, so vsi ostali člani tropa osredotočeni na njega. Vendar pa v nobenem poskusu niso ugotovili, da bi ostali člani tropa posnemali njegovo obnašanje. Ugotovili so, da so ograje dober pripomoček za varovanje pašnih živali, če so pravilno uporabljene in postavljene (Luthi in sod., 2017).

8 ŽIVALSKI ČUVAJI 8.1 OSLI

Osli imajo prirojeno nenaklonjenost do psov in sorodnih vrst. Borili se bodo ter poskušali udariti in ugrizniti napadalca. Priporoča se uporaba ene oslice ali osla na pašnik, saj se dva ali več oslov raje držijo skupaj, kot da bi bili med ovcami. Preden osli postanejo čuvaji pred velikimi zvermi je potrebno, da se z ovcami spoznavajo 4 do 6 tednov. Med kotenjem je osle potrebno premakniti, saj lahko poteptajo novorojene živali in motijo vez med mamo in mladičem. Rejci priporočajo preizkus osla s psom, v primeru, da osel ni agresiven, ni primeren za varovanje pašnih živali pred velikimi zvermi (Andelt, 2004).

8.2 LAME

Lame so naravno agresivne do kojotov in psov. Tipičen odziv lame na kojote in pse je opozarjanje, hoja in tek proti plenilcu, preganjanje, brcanje plenilca, pogosto pa se sama postavi med ovco in plenilca. Večina rejcev uporablja enega kastriranega samca na 250 do 300 ovc. Večina lam ni vzgojenih skupaj z ovcami in niso usposobljene za varovanje pašnih živali. Ena sama lama je učinkovitejša kot več lam, prav tako niso opazili razlike v učinkovitosti med samicami, samci in kastrati lam. Rejci poročajo, da je reja lam podobna reji ovc (Andelt, 2004).

8.3 PSI ČUVAJI

Pomembno je, da se rejec najprej odloči, ali so psi čuvaji primerna metoda varovanja pašnih živali pred napadi velikih zveri. O tem se rejec posvetuje s profesionalcem, ki se ukvarja z vzrejo psov čuvajev. Pomembno je, da je mladič iz delovne linije, pasma pa mora ustrezati vrsti pašne živali (Stone in sod., 2016). V ogradi so potrebni najmanj trije psi, saj tako delujejo kot krdelo. Če delujejo kot krdelo, so samozavestnejši in odločnejši, prav tako pa pride do delitve dela. Običajno samice pregledujejo pašnik, samci pa so s čredo živali.

Oblikovanje skupine pastirskih psov poteka postopoma. Najprej je potrebno izučiti za čuvaja enega psa, nato pa mu dodamo mlajšega. Odrasli pes ga bo naučil veščin in ga vzgajal.

Pomembno je, da pastirski pes ne uhaja iz pašnika, saj je lahko nevaren za ljudi, ki jih ne

18

pozna. Na vhod pašnika namestimo opozorilno tablo, ki opozarja na prisotnost pastirskih psov. Pozimi, ko živali niso na paši, je pomembno, da je pes stalno prisoten v čredi. Je pa ta čas tudi primeren za vključevanje mladih psov v čredo, saj je obnašanje in spremljanje psa dosti lažje v hlevu. Ključnega pomena je tudi spoznavanje psa z ljudmi, ki bodo z njim pogosto v stiku. Vendar se pes na ljudi ne sme preveč navezati, saj je želja po stiku z ljudmi najpogostejši razlog uhajanja s pašnika. Najpogosteje uporabljene pasme psov v Sloveniji so tornjak, šarplaninec, kraški ovčar, kavkaški ovčar, maremsko – abruški pastirski pes, kuvaš in pirenejski pastirski pes (Berce in sod., 2018).

9 ZAKLJUČEK

Če želimo ohraniti negovan izgled kulturne krajine in ustrezno kakovost bivanja za nas ljudi ter ohranjati zmerno sprejemljiv odnos ljudi do velikih zveri, je pomembno, da še naprej skrbno upravljamo s populacijo velikih zveri. V Sloveniji večino nalog upravljanja izvajajo strokovnjaki Zavoda za gozdove Slovenije. Skrbijo in upravljajo z gozdom, katerega del so tudi velike zveri, ki si v gozdu poiščejo svoj vir hrane. Po drugi svetovni vojni smo na današnjem ozemlju Slovenije volka skoraj iztrebili, zato smo ga z vstopom v Evropsko unijo tudi zaščitili. S tem ukrepom so se populacije volka povečale, s tem pa tudi škoda na človekovem (ne)zavarovanem premoženju. Obstaja mnogo metod za zavarovanje človekovega premoženja, vendar je za rokovanje z njimi potrebno znanje in izkušenje.

Najboljša zaščita varovanja pašnih živali na območju stalne ali občasne prisotnosti volka so gotovo elektromreže, njihovo učinkovitost pa povečamo, če dodamo še kakšno drugo metodo, kot so na primer psi čuvaji. Kot problem elektromrež je pogosto izpostavljeno, da je z njimi veliko dela, kadar z njihovo uporabo nimamo dovolj izkušenj. Ker so elektromreže začasne elektroograje, se jih stalno premika po pašnikih. To pa predstavlja dodatno delo rejcu, ki zaenkrat ni dovolj plačano. Poleg visokih elektromrež (145 ali 170 cm), ki se jih uporablja za postavitev nočnih ograd, se v zadnjem času testirajo tudi povišane elektromreže (120 cm), ki so lažje za postavitev. Letošnje leto pa so na planinskih pašnikih v Švici začeli z uporabo večbarvnih elektromrež, ki pa ostajajo standardne višine (105 cm). Tribarvne elektromreže (modra, bela, oranžna) naj bi velike zveri odvračale bolje, kot najbolj razširjene oranžne elektromreže. Čas je pokazal, da bi morali pristojni organi za upravljanje volka bolj prisluhniti rejcem na specifičnih območjih, saj se škode na pašnih živalih pojavljajo zgolj na določenih območjih, kjer bi lahko natančno preučili, zakaj do napadov prihaja in kako bi lahko optimizirali že obstoječe sisteme varovanja pašnih živali na tem območju. Danes poznamo učinkovite načine varovanja pašnih živali pred napadi volka, država se občasno poslužuje tudi odstrela te živali. Potrebno pa je vedeti, da je rešitev v ohranjanju zmernega soobstoja pašne živinoreje in volka, povezana z nujnostjo povečanja kmetijskih zemljišč v Sloveniji.

19 10 VIRI

Adamič M., Jerina K., Zafran J., Marinčič A. 2004. Izhodišča za oblikovanje strategije ohranitvenega upravljanja s populacijo volka (Canis lupus) v Sloveniji. Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 30 str.

Andelt W. F. 2004. Use of livestock guarding animals to reduce predation on livestock. Sheep and goat research journal, 19: 72-75

Bartol M., Stergar M. 2019. Upravljanje velikih zveri v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 77, 9:

338–145

Bautista C., Revilla E., Naves J., Albrecht J., Fernandez N., Olszańska A., Adamec M.., Berezowska-Cnota T., Ciucci P., Groff C., Harkonen S., Huber D., Jerina K., Jonozovič M., Karamanlidis A. A., Palazon S., Quenette P., Rigg R., Seijas J., Swenson J. E., Talvi T., Selva N. 2019. Large carnivore damage in Europe: Analysis of compensation and prevention programs. Biological Conservation, 235: 308-316

Berce T., Černe R. 2016. Varovanje drobnice pred velikimi zvermi: reja domačih živali in sobivanje z zvermi. Ljubljana. Ministerstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: 30 str.

https://www.varna-pasa.si/wp-content/uploads/2018/08/Varovanje-zivali-pred_zvermi03082016.pdf (9.9.2021)

Berce T., Zahariaš K., Sedmak A., Bragalanti N. 2018. Pastirski psi: priročnik projekta Life Dinalp bear. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije: 34 str.

Boitani L. 2000. Action plan for the conservation of Wolves in Europe (Canis lupus). Nature and enviroment, 113. Council of Europe : 85 str.

Boitani L. 2000. Action plan for the conservation of Wolves in Europe (Canis lupus). Nature and enviroment, 113. Council of Europe : 85 str.