Končna evalvacija izvajanja programa senzomotoričnih aktivnosti

6.4. Končna evalvacija izvajanja programa senzomotoričnih aktivnosti

Po tridesetih srečanjih, ki sem jih izvedla z njim, lahko rečem, da vidim občuten napredek na vseh področjih. V nadaljevanju se bom natančneje oprla na program in zapisala evalvacijo posameznih segmentov vadbene enote.

a) Uvodni del programa

Deček je bil v uvodnem delu večinoma zelo živahen in vznemirjen. Pozornost mu je uhajala iz ene stvari na drugo. Preden sva začela peti in plesati, je tekal naokrog, tleskal z rokami in cvilil. Kljub vznemirjenosti je dosledno upošteval moja navodila. Med prepevanjem pesmic je vsakič znova bolj samostojno in dosledno posnemal moje gibanje. Iz ure v uro je boljše poznal besedilo pesmic in se mi večkrat pridružil v petju. Izrazito je vzljubil pesmice in petje,

46

saj si sam ves čas poje. Če izvirnik pozabi, si besedilo izmišljuje, a nikdar ne zgreši melodije.

Tudi njegovo gibanje je bilo bolj natančno in aktivno.

Sama ocenjujem, da so bile izbrane dejavnosti za uvodni del najprimernejše, saj je vadbeno enoto začel z dejavnostmi, ki jih ima rad in ki ga motivirajo. Sama se držim pravila, da mora otrok vadbeno enoto začeti in končati s pozitivnimi občutki.

b) Glavni del programa

V glavnem delu sem z njim izvajala aktivnosti za stimulacijo taktilnega, vestibularnega in proprioceptivnega področja. Večinoma sem se držala istega zaporedja izvajanja dejavnosti.

Začela sem z dejavnostmi za stimulacijo propriocepcije, nadaljevala z aktivnostmi za razvijanje vestibularnega področja in za konec načrtovala aktivnosti za taktilno področje. Tudi Vossova (2011) v svojem delu večkrat omeni in svetuje, da naj otrok 5 – 10 minut pred aktivnostmi vestibularnega sistema, pred aktivnostmi, kjer sedi za mizo in pred usvajanjem novih znanj, izvaja aktivnosti ''težkega dela''. Tudi če sem v začetnem delu zastavila poligon, kjer aktivnosti zajemajo vsa področja, sem bila pozorna, da prevladajo aktivnosti težkega dela.

Proprioceptivne aktivnosti je po koncu izvajanja programa večinoma izvajal brez težav, sproščeno in aktivno. Težave so mu še vedno predstavljali sonožni poskoki iz počepa, pri katerih je za več ponovitev še vedno potreboval fizično pomoč. Približno dva je še uspel pravilno izvesti samostojno, nato je večinoma hodil ali le navidezno skakal oz. stopal na prste.

Na začetku programa je imel deček strah pred zavijanjem v palačinko. Dejavnost mu ni bila znana. Po nekaj urah jo je popolnoma usvojil in jo izvajal z zadovoljstvom. Težave je imel tudi s plazenjem, vleko vrvi in plezanjem po vrvi. Potreboval je demonstracijo in pri plezanju po vrvi še fizično vodenje. Plazenja se je izogibal. Še posebej površno je izvajal vajo, kjer se mora, leže na tleh, premikati zgolj s pomočjo rok. Če ga nisem opozarjala in popravljala, je vajo je pogosto opravljal kar s hojo po vseh štirih. Pri prenašanju predmetov skozi tunel je deček kazal mešane občutke. Če tunela nisem stresla, ko je šel skozenj, ni imel težav, ko sem ga prvič stresla, se je ustrašil. Potreboval je nekaj časa, da mu je dejavnost predstavljala veselje, saj je v začetnih poskusih ves čas kazal mešane občutke med strahom in veseljem.

47

Več težav je imel pri aktivnostih vestibularnega področja. V začetnih urah je imel izrazit strah pred guganjem in položaji, kjer bi moral biti postavljen na glavo. V tem primeru je otrdel in se začel tresti. Napetost je bila prisotna tudi pri kotaljenju, zibanju na terapevtski žogi, na višini in zibanju na kolenih. Skozi ure je postajal vse bolj samozavesten, pogumen in spreten. V zadnjih urah je celo prvič naredil preval in se začel postavljati v položaje, pri katerih je obrnjen na glavo. Sicer je moral vedeti, da se bo to zgodilo, saj se je ob naglih in nepričakovanih gibih še vedno prestrašil. Prav tako je bil samostojen in veliko bolj sproščen na terapevtski žogi in kotaljenju. Še vedno mu je neprijetno na plezalih, po katerih se vzpne največ do druge ali tretje stopničke, nič dlje. Če so plezala malenkost nagnjena in vodijo do cilja, ki ga želi doseči; priti na tobogan, v leseno hišico, se nanje povzpne brez zadržkov.

Izrazit napredek je tudi na taktilnem področju. V začetku je imel odpor do skoraj vseh materialov, ni prenesel umazanije oz. česarkoli na rokah ali oblačilih. Iz ure v uro se je seznanjal z vrsto različnih materialov in jih na koncu večino brez težav prijemal in manipuliral. Najhitreje ga je začela motiti brivska pena, a jo je v začetku z veseljem razmazal po mizi in naredil nekaj krogov z rokama po njej. Sicer se je hotel brž umiti, a je prav tako bil hitro spet pripravljen na novo rundo packanja. Težave je imel tudi s peskovnikom polente.

Zaradi drobne teksture ga je navdajala z neugodjem. Če povzamem zadnje vadbene ure, ugotavljam, da je dojemljiv za vse vrste materialov. Ko imajo v igralnici vodene aktivnosti, ni zaznati upiranja pri uporabi ''umazanih'' materialov, prav tako se ne pritožuje nad umazanijo rok, obraza in oblek. V preteklosti se je npr. močno upiral štampiljki oz. se ni želel prijeti niti otrok, ki so imeli popisano ali poštempljano dlan, sedaj pa, ko se delijo štampiljke, ponudi roko in jo z nasmehom sprejme; večinoma jih dobijo vsak teden kot nagrado na plesnih vajah.

c) Zaključni del programa

V zaključnem delu sem izvajala aktivnosti sproščanja in umirjanja. Kadar sem pri tem uporabljala masažne žogice ali vibracijske igrače, sem masažo dlani in podplat s tovrstnimi pripomočki izpustila, saj je bil preobčutljiv na dražljaje. Namesto tega sem uporabila ročno masažo. Tudi Bielova in Peskejeva (2007) navajata, da je lahko otroke, ki so preobčutljivi na dotik, sleherne vibracije silno vznemirijo in spravijo v nelagodje. Po tem, ko je usvojil guganje, je deček vadbeno uro najraje zaključil z guganjem na rjuhi. Ker se je ob guganju sprostil, sem delo z njim zastavila tako, da sva lahko uro zaključila z umirjenim guganjem. To sem lahko uresničila, če je bil ob meni pomočnik.

48

6.5. Končna ocena dečkovih sposobnosti po izvedbi programa senzomotoričnih