Z diplomskim delom sem želela podrobneje predstaviti terapijo senzorne integracije in podrobneje analizirati njeno uporabnost v praksi. Slednje sem naredila tako, da sem sestavila in izvedla program te terapije z dečkom, katerega sposobnosti sem kvalitativno ocenila, tako pred začetkom izvajanja kot tudi ob zaključku. Tako sem pridobila in predstavila končno oceno programa terapije senzorne integracije in napredka njegovih sposobnostih.
Deček, ki je bil vključen v raziskavo, je star 4 leta in ima težave na govorno – jezikovnem, socialno – emocionalnem področju in na področju motorike. Raziskavo sem izvedla kot singularno študijo primera. Izvajanje aktivnosti sem analizirala z opazovanjem med izvajanjem posameznih senzomotoričnih aktivnosti. Spremembe in napredek senzomotoričnih aktivnosti sem ugotavljala tudi s pomočjo opazovanj v skupini vrtca, med individualnimi obravnavami, z odprtim intervjujem vzgojiteljic in staršev in nazadnje še z ocenjevalno lestvico disfunkcije senzorne integracije, ki so jo pred izvajanjem programa izpolnili starši.
Preverila sem postavljene hipoteze:
H1: Terapija senzorne integracije je učinkovita ob rednem in dolgoročnem izvajanju senzomotoričnih aktivnosti.
H2: Za ustrezno izvedbo programa senzorne integracije in napredek bodo potrebne prilagoditve predvidenih aktivnosti terapije glede na specifične težave dečka.
H3: Pozitivno se odziva na ponujene senzomotorične dejavnosti v okviru terapije.
H4: Po končni oceni njegovih sposobnosti so doseženi predvideni pozitivni učinki terapije senzorne integracije na področju fine in grobe motorike, socialno-emocionalnem in govorno-jezikovnem področju.
Analiza srečanj nam je pokazala, da lahko vse hipoteze potrdim.
52
Preko lastnega opazovanja, pogovora s starši in vzgojiteljicama ter zabeleženih analiz ugotavljam, da je bil njegov napredek viden po daljšem obdobju izvajanja senzomotoričnih aktivnosti. V prvih vadbenih urah, ki sva jih izvedla, izrazite spremembe niso bile vidne. Ko primerjam delovanje in odzivanje dečka pred izvajanjem dejavnosti in po obdobju dveh in pol mesecev, redno in dosledno (to je trikrat ali štirikrat na teden), je napredek izrazit. Bil je bolj sproščen in hitreje ter z večjim zanimanjem prihaja v interakcijo z ostalimi ljudmi ter predmeti.
Zastavljene prilagoditve programa sem predvidela že predhodno, in sicer na podlagi dečkovih odzivov, ki sem jih zaznavala v času najinega sodelovanja v vrtcu in doma. Prilagajala sem mu pripomočke glede na njegove odzive. Ker sem npr. opazila, da mu je zelo neprijetno pri manipulaciji s polento, sem mu naslednjo uro ponudila bolj grobe oziroma večje materiale, ki mu niso vzbujali nelagodja. V tem primeru sem mu ponudila peskovnik z rižem. Kadar se je v uri prvič srečal z določeno dejavnostjo, sem temu primerno prilagodila čas in ponovitve.
Spočetka krajši čas in le eno ali dve ponovitvi. Poleg pripomočkov in dejavnosti sem mu, kolikor je bilo v moji zmožnosti, prilagodila tudi prostor, v katerem sva izvajala aktivnosti.
Večino vadbenih ur sva izvedla v skupnih prostorih vrtca, nekaj pa tudi pri dečku na domu.
Slabost izvajanja v skupnih prostorih vrtca je bil hrup. Če bi imela na razpolago bolj odmaknjen in miren prostor, bi bilo veliko bolj primerno zanj, ki ima že tako težave z usmerjanjem pozornosti. Ves čas sem mu nudila fizično oporo in ga verbalno ali fizično vodila oziroma usmerjala pri dejavnostih. Motivacijo za delo so mu predstavljale tudi nagrade, tobogan, medvedji objem, ter spodbude in pohvale ('bravo', 'to', 'petka'…).
Na začetku izvajanja je bil predvsem pri vestibularnih in taktilnih aktivnosti zelo napet in prestrašen. Te sva morala izvajati postopno in zelo počasi. V zadnjih vadbenih urah so mu prav te aktivnosti predstavljale največje veselje. Zanj je bila najboljša nagrada, če sem ga gugala na rjuhi ali pa ga na njej vozila po prostoru. Z navdušenjem je delal prevale. Ob brivski peni ali igri z vodo se mu je na obraz narisal nasmeh. Tekom dečkovega napredka sem opazila, da je pridobival na samozavesti. Ko mu je uspelo prebroditi določeno oviro, je uspeh kazal s ponosom in zadovoljstvom.
Potrjujem tudi zadnjo, četrto, hipotezo: deček je napredoval na vseh področjih. Kljub napredku je razlika med njim in njegovimi vrstniki še vedno velika.
53
Ocenjujem, da bi bilo z izvajanjem senzomotoričnih aktivnosti smiselno in priporočljivo nadaljevati. Pri tem pa velja poudariti, da je za uspeh potrebno ohranjati sodelovanje tako z vzgojiteljicami v vrtcu, kot tudi s starši in usposobljenimi delavci. Kot pravi Carrickova (2010) je poleg delovnega terapevta potrebno v terapijo vključiti tudi pediatre, učitelje, starše in druge strokovnjake, ki lahko bistveno pripomorejo k boljšemu razumevanju otroka in njegovih individualnih potreb.
Moram pa opozoriti, da ima moja raziskava tudi določene pomanjkljivosti. Analize posamezne vadbene ure ter končna analiza temeljijo predvsem na subjektivni oceni vzgojiteljice, staršev in mene. Razlog za to je, da ni instrumentarija, s katerim bi bilo mogoče objektivno oceniti razvoj oziroma napredek senzomotoričnih sposobnosti otroka. Ne smemo zanemariti tudi dejstev, da se je z dečkom delalo tudi v času, ko nisem izvajala programa senzomotoričnih aktivnosti in da se je deček v času dveh mesecev in pol individualno razvijal ter zorel. Večkrat na teden je imel deček obravnavo z logopedinjo, prav tako pa sem ga , kot prostovoljka, vsakodnevno spremljala v dopoldanskem času v vrtcu.
Menim, da bi bilo zanimivo, npr. skozi vnovičnih trideset srečanj, spremljati dečkov razvoj tako na senzomotoričnem področju kot tudi na drugih področjih delovanja v vsakdanjem življenju. Prav tako bi lahko v program izvajanja senzomotoričnih aktivnosti vključili in opazovali večjo skupino otrok iste starosti, katerim bi bilo potrebno individualno prilagoditi metode dela, pripomočke in dejavnosti glede na posameznikove težave, potrebe in zmožnosti.
Poleg spremljanja skupine kot celote ter njenih posameznikov, bi bilo rezultate zanimivo primerjati tudi glede na spol.
Za konec naj dodam, da mi je seznanitev s senzorno integracijo odprla oči in vlila ogromno upanja za otroke, ki jim je zaradi že omenjenih težav otežena vključitev v vsakodnevni tok življenja. Zelo suhoparna literatura v slovenskem jeziku na to temo nam sporoča, da je področje senzorne integracije pri nas še dokaj zapostavljeno. Zato si želim, da bi se razširila in začela intenzivneje uporabljati tudi v našem prostoru. Prepričana sem, da bi se marsikateri otrok z doslednim in intenzivnim izvajanjem senzomotoričnih aktivnosti uspešneje soočal z ovirami in se lažje vključeval v vsakdanji tok življenja.
54