101
10. INTERPRETACIJA REZULTATOV V ODNOSU DO POSTAVLJENIH RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ
Moja raziskava je bilo delno teoretična delno praktična. Preko študija literature in praktične izvedbe dejavnosti sem dobila odgovore na sledeča raziskovalna vprašanja:
1. Na kakšen način lahko vključimo tehnike pomoči z umetnostjo v obravnavno komunikacijskih govorno-jezikovnih težav?
Tehnike pomoči z umetnostjo lahko v obravnavo komunikacijskih govorno-jezikovnih težav vključimo na nešteto načinov. Glede na področja pomoči z umetnostjo (likovna, glasbena, dramska in plesna umetnost) izberemo izhodiščno smer, ki je otroku in nam najbližje. Najbolje je, če vključimo vsa področja, saj tako vplivamo na celosten razvoj in vključimo delovanje več centrov v možganih. Tehnike pomoči z umetnostjo lahko vključimo v obravnavo komunikacijskih govorno-jezikovnih motenj preko gibanja, poslušanja in izvajanja glasbe, plesa, giba, pantomime, mimike, risanja, oblikovanja različnih materialov itd. Možnosti so res neskončne, uporabiti moramo le našo domišljijo in ustvarjalnost.
2. Na katera področja razvoja s tem vplivamo?
Z vključevanjem tehnik pomoči z umetnostjo vplivamo na veliko področij. Moje raziskovanje je bilo usmerjeno predvsem na področja komunikacije, govora in jezika.
V okviru komunikacije, govora in jezika vplivamo na vzpostavljanje skupne pozornosti, očesnega kontakta, imitacijo, izmenjavo vlog, trening komunikacije, premagovanje strahu; na dihanje preko zavedanja diha, vdiha in izdiha, na bolj glasen in razločen govor; na grobo in fino motoriko, ki sta temelj motoričnega dela komunikacije, na poslušanje, artikulacijo, pridobivanje besedišča ter na sintakso in semantiko. Na kratko, z vključevanjem omenjenih tehnik vplivamo na vsa področja komunikacije, govora in jezika, če že ne neposredno, pa posredno.
3. Kakšna je povezanost umetnosti, komunikacije, govora in jezika; podobnosti v procesiranju?
Vse povezuje simbolno mišljenje. Brez simbolnega mišljenja prenos in sprejem kodiranih sporočil, naj bodo to verbalna ali neverbalna, ne bi bil možen. Sklepajo, da sta se jezik in umetnost razvijala vzajemno, prav zaradi simbolne osnove. Na splošno pa lahko rečemo, da vsa področja, umetnost, komunikacijo, govor in jezik, gradijo osnovni elementi, ki se povezujejo v nekoliko večje pomenske enote, ki se potem preko dogovorjenih pravil povezujejo v semantično (pomensko) celoto. To jim je skupno.
Ožje pa se vsaka smer pomoči z umetnostjo nekoliko drugače povezuje s komunikacijo, govorom in jezikom (npr. glasba z ritmom in melodijo, likovna umetnost z izraznimi elementi itd.).
Glede podobnosti v procesiranju se pojavljata deljeni mnenji. Nekateri znanstveniki so mnenja, da si umetnost in jezik delita nevrološke poti, spet drugi, da si jih ne. Sama
102
lahko na podlagi literature sklepam, da si nekatere dele poti delita, nekateri deli pa so različni, kar ju nenazadnje tudi ločuje. Za komunikacijo, govor in jezik sta najpomembnejši področji Broca in Wernicke, poleg tega pa pomembno vlogo igrajo tudi povratne zanke vzpostavljene med bazalnimi gangliji in korteksom, ki nam nudijo povratne informacije, uravnavajo odzive. Pomembni so tudi mali možgani in prefrontalni korteks. Ne smemo pozabiti tudi na Heschlov girus, ki je odgovoren za razumevanje slušnih informacij, ter za preverjanje lastnega govora in jezika. Poleg tega naj bi posteriorna in anteriorna območja silvijeve fisure bila namenjena semiotičnemu sistemu na splošno, ne zgolj jezikovni semiotiki. Ta območja naj bi povezovala pomen s simboli, pa naj bodo ti v obliki besed, gest, slik, glasov ali predmetov. Glede na lastnosti umetnosti in jezika vsekakor lahko sklepamo, da je to področje, ki daje pomen znakom obojega. Čeprav področij namenjenih umetnosti še niso uspeli natančno določiti, vemo, da so za likovno umetnost zelo pomembna vidna in prostorska območja, ter področja odgovorna za fino motoriko, za glasbo Heschlovo področje, ter področja v levi in desni hemisferi odgovorna za ritem in melodijo, pri plesu prav tako vsa področja namenjena doživljanju in razumevanju glasbe, ter področja odgovorna za motoriko. Za dramsko umetnost bi lahko rekli, da zajema vsa omenjena področja, pomembno vlogo pa igrajo tudi jezikovna področja.
Že na podlagi zelo splošne povezave lahko vidimo, da so možganska področja komunikacije, jezika, govora in umetnosti neločljivo povezana in da je za delovanje vseh nujno sodelovanje več področij.
4. Kakšni so odzivi otroka na vključevanje tehnik pomoči z umetnostjo v logopedsko obravnavno?
Glede na povratno informacijo deklice, vključene v obravnavo, lahko rečem, da so odzivi zelo dobri. Deklica je 7 dejavnosti opredelila s petimi snežinkami, kar pomeni
»zelo mi je bilo všeč«, 1 dejavnost s štirimi snežinkami in 1 s tremi. Poleg njene evalvacije sem spremljala tudi njene neverbalne odzive na dejavnosti. Večinoma je k dejavnostim pristopala z radovednostjo, hitreje je bila pripravljena na delo kot pri klasičnih dejavnostih, ki večinoma zahtevajo sedenje za mizo in verbalen odziv. Kljub temu, da je želela hitro začeti z dejavnostmi in je bilo na začetku opaziti nekaj impulzivnosti, je bila med samimi dejavnostmi bolj umirjena. Na splošno je bila bolj motivirana, pri dejavnostih je vztrajala dlje. Potrebovala je manj verbalnih in neverbalnih spodbud, posledično so tudi meni ure minile zelo hitro.
Glede načina evalvacije za deklico se mi je že pred začetkom pojavilo nekaj vprašanj.
Vedela sem, da jo moram oblikovati enostavno in jasno. Tako sem izbrala pet-stopenjsko lestvico v obliki snežink. Ob koncu dejavnosti se mi poraja vprašanje, ali je bila evalvacija dovolj natančna, razumljiva, ali je deklica res pobarvala toliko snežink, kolikšno je bilo njeno zadovoljstvo. Res je, da se je s takim načinom srečala prvič. V prihodnje bi prilagodila vsaj to, da bi snežinke obkroževala in ne barvala, saj bi evalvacija tako stekla hitreje.
103
Cilj raziskave je bil preučiti možnosti uporabe tehnik pomoči z umetnostjo pri zmanjševanju komunikacijskih težav pri otroku z govorno-jezikovimi motnjami.
Zaključim lahko, da obstaja ogromno možnosti vključevanja tehnik v logopedsko in surdopedagoško obravnavo, z njimi vplivamo na razvoj vseh področij komunikacije, govora in jezika.
104
11. ZAKLJUČEK
Sodobne raziskave navajajo, da pri komunikaciji, jeziku in govoru sodeluje veliko večji del možganov, kot so mislili do sedaj. Sama se pri delu z otroki pogosto sprašujem, kako logopedske in surdopedagoške vaje narediti bolj celostne, da bi vključevale velik del možganov, hkrati pa tudi popestrile vaje. Do sedaj je bilo v literaturi opisanih že nekaj povezav med glasbo in jezikom, med gibanjem in jezikom itd., ni pa še bil narejen celosten pregled in povezava različnih področij umetnosti z razvojem komunikacije, jezika in govora. Odločila sem se za raziskavo možnosti uporabe tehnik pomoči z umetnostjo v logopedski in surdopedagoški obravnavi.
V magistrskem delu sem se osredotočala predvsem na podporno raven (Kroflič, 2015) pomoči z umetnostjo, saj umetniški mediji niso bili uporabljeni kot terapevtski, imeli pa so s terapijo povezane namene. Lahko bi rekla, da sem delno posegala tudi na zvišano raven pomoči z umetnostjo, saj sem preko nje poskušala povečati učinke logopedske terapije.
Prevladujoča izbrana smer za deklico je bila pomoč z dramsko umetnostjo; predvsem zato, ker ji je blizu gibanje, igra vlog preko lutk, nastopanje. Dramsko pomoč z umetnostjo sem izbrala tudi zato, ker v veliki meri temelji na neverbalnem, jo pa lahko odlično in na veliko različnih načinov povežemo tudi z verbalnim, od dihanja do pripovedovanja, poleg tega pa je njen pomemben del tudi otroška igra. Kljub temu je bil to le prevladujoči medij, iz katerega sem izhajala, vključene pa so tudi vse ostale smeri umetnosti, saj jih je po mojem mnenju nesmiselno razdruževati. Vse skupaj tvorijo nadpomenko umetnosti, za katero je značilno izražanje na verbalnem in neverbalnem nivoju, poleg tega pa skupek vseh področij omogoča optimalno izražanje ter celostno obravnavo. V delu je zato nekoliko podrobneje opredeljena dramska umetnost v primerjavi z ostalimi smermi pomoči z umetnostjo.
Preko študije literature in lastne izvedbe dejavnosti sem ugotovila, da so tehnike pomoči z umetnostjo odličen doprinos k logopedski in surdopedagoški obravnavi.
Povezava obeh področij vključuje delovanje različnih področij v možganih in tako zagotovi celostno obravnavno, hkrati pa omogoča bolj učinkovito učenje in pridobivanje veščin. Če povzamem, so plesne dejavnosti najbolj primerne za grajenje motorične podlage, grobe in fine motorike, ki sta osnova govora in jezika, poleg tega je plesna dejavnost odlično izhodišče za razvoj veščin vzpostavljanja komunikacije preko očesnega kontakta, imitacije itd. Posledično je zelo primerna za osebe, ki imajo težave pri začenjanju in vzdrževanju komunikacije, osebe, ki težje komunicirajo verbalno. Zelo primerna je tudi za gibalno ovirane osebe, saj so v plesno dejavnost lahko vključeni tudi na primer na invalidskih vozičkih. Tudi dramska umetnost velik poudarek namenja osnovam komunikacije kot sta dihanje in glas, katerih razvoj spodbujata z različnimi tehnikami. Poleg tega pa je dramska umetnost ena tistih, ki nudi vajo komunikacije v varnem okolju, kot pripravo na realno, vsakodnevno situacijo.
Preko igre vlog je lahko v pomoč osebam, ki jecljajo, osebam z motnjami avtističnega
105
spektra in vsem ostalim, ki se soočajo s pomanjkanjem socialnih veščin. Glasbene dejavnosti pripomorejo k ponovni pridobitvi govora in jezika pri osebah z afazijo, ritmične aktivnosti v kombinaciji s petjem pa so zelo primerne za apraksijo. Glasba se pogosto uporablja tudi za razvoj fluentnega govora pri jecljanju. Likovne tehnike so lahko uporabljene kot oblika nadomestne komunikacije pri osebah z afazijo, lahko kot oblika spodbude priklica besede pri težavah s priklicem besede, za širjenje besedišča, oblikovanje povedi in izhodišče za pripovedovanje. Bistvo vseh tehnik pomoči z umetnostjo je, da nudijo neverbalno podlago in izhodišče za razvoj verbalnih sposobnosti.
Vem, da poleg omenjenih aktivnosti, ki jih lahko vključimo v logopedsko in surdopedagoško obravnavo, obstaja še veliko drugih možnosti vključevanja. Vsekakor bi bilo smiselno izmeriti tudi učinek tehnik pomoči z umetnostjo na napredek v komunikaciji, govoru in jeziku. Preko tega bi lahko oblikovali aktivnosti, ki bi bile tarčno usmerjene na posamezno motnjo. Rezultati bi doprinesli obema strokama, tako logopediji in surdopedagogiki kot pomoči z umetnostjo.
Kljub temu je pri izbiri aktivnosti potreben premislek. Vse aktivnosti zagotovo ne bodo ustrezale vsem otrokom, poleg tega bo za razvoj določenih spretnosti občasno še vedno potrebna ozko usmerjena in ciljana aktivnost, ki bo razvijala le določeno spretnost. Poleg tega, da nam nudijo priložnost za bolj pestro obravnavo, omogočajo tudi celostno učenje, razvoj možganov na vseh področjih, ki je hkrati najbolj osnovna oblika učenja. Celostno učenje omogoča hitrejši napredek in bolj učinkovito terapijo.
Hitrejša in bolj učinkovita terapija pa ne zadevata le posameznika temveč tudi družbeni vidik, v tem okviru tudi ekonomski, ki bi verjetno najbolj utegnil zanimati predvsem tiste na vodilnih položajih. Vključevanje pomoči z umetnostjo tako v rehabilitacijo kot tudi v vzgojo in izobraževanje, bi moralo postati stalnica našega načrtovanja. Zakaj bi preko rehabilitacije razvijali le del možganov, če jih lahko razvijamo v celoti? Zakaj ne bi nekaterih težav premostili z razvijanjem sposobnosti preko celostnega učenja ter tako zmanjšali potrebe po rehabilitaciji, razbremenili državno blagajno in vzgajali srečne posameznike, ki vedo, da zmorejo? Povezovanje različnih informacij in izkušenj, celostno učenje, ne oblikuje egocentričnega, racionalno in ozko gledajočega ter pretirano strukturiranega posameznika, temveč prilagodljivega posameznika, in le kot tak je lahko temelj razmišljujočega človeka, ki bo oblikoval družbo, za ohranitev človeštva.
106
12. LITERATURA
American Speech-Language-Hearing Association (1993). Definitions of communication disorders and variations. Pridobljeno s www.asha.org/policy.
American Speech-Language-Hearing Association (b.d.). What is language? What is
speech? Pridobljeno s
http://www.asha.org/public/speech/development/language_speech/
ANZATA (The Professional Association for Arts Therapy in Australia, New Zealand and Singapore) (b.d.). About Arts therapy: What is Art therapy and Arts therapies?
Pridobljeno s https://www.anzata.org/About-Arts-Therapy.
Bailey, S. (2006). Ancient and modern roots of drama therapy . V S. L. Brooke (ur.), Creative arts therapies manual: a guide to the history, theoretical approaches, assessment, and work with special populations of art, play, dance, music, dramas and poetry therapies (str. 214-222 ). Illinois: Charles C. Thomas.
Beathard, B. in Krout, E. R. (2008). A music therapy clinical case study of a girl with childhood apraxia of speech: Finding Lily’s voice. The Arts in Psychotherapy, 35(2008), 107-116.
Boal, A. (1985). Theatre of the oppresed. New York: Theatre Communication Group.
Bojanin, S. (1985). Neuropsihologija razvojnog doba. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.
Božič, A. (2005). Povezanost glasbenih sposobnosti in fonološkega zavedanja pri predšolskih otrocih (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Brockett, O. (1968). History of the theatre. Boston: Allyn and Bacon, Inc.
Bucik, K. (2003). Plesno gibalna terapija pri otrocih z motnjami komunikacije. V 1.
slovenski kongres logopedov z mednarodno udeležbo: Logopedija za vsa življenjska obdobja (str. 209 – 212). Ljubljana: Zavod za gluhe in naglušne.
Bucik, K. (2011). Plesno-gibalna terapija v CIRIUS Vipava. V N. Žgur (ur.), Kako lahko pomagam: Usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008–2011 (str.
74-90). Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava.
Chang, N. in Cress, S. (2014). Conversations about Visual Arts: Facilitating Oral Language. Early Childhood Eduaction Journal, 42, 415-422.
107
Cherney, L., Oehring, A., Whipple, K. in Rubenstein, T. (2011). Waiting on the words:
Procedures and outcomes of a drama class for individuals with aphasia. Seminars in Speech and Language, 32(3), 229-242.
Coblenzer, H. in Muhar, F. (2003). Dih in glas: Navodila za dober govor. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Corballis, M. C. (2003). From hand to mouth: The origins of language. Princeton:
Princeton University Press.
Černel, A. (2013). Gledališče kot pomemben dejavnik vzgojno-izobraževalnega procesa (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Dunn, L. M., Dunn, D. M., Styke, B. in Sewell, J. (2009). The British Picture Vocabulary Scale III – 3rdEdition. London: GL Assessment.
Emunah, R. (1994). Acting for real. New York: Brunner/Mazel, cop.
Farias, D., Davis, C. in Harrington, G. (2006). Drawing: Its contribution to naming in aphasia. Brain and Language, 97(1), 53-63.
Girolametto, L. (1997). Ocenjevalna lestvica za sociopragmatične spretnosti. (prevod:
Ozbič, M., Kogovšek, D., Penko, B., 2011).
Globačnik, B. (1999). Ocena artikulacije govora. Ljubljana: Center Kontura.
Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Harp, C. R. (1984). Discovering kinetic language. V N. Renfro (ur.), Puppetry, language and the special child: Discovering alternate languages (str. 27-45). Austin, Texas:
Nancy Renfro Studios.
Hernja, N., Werdonig, A., Brumec, M., Groegl, S., Ropert, D. in Varžič, I. (2010).
Priročnik za delo z gluhimi in naglušnimi otroki. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Hurkmans, J., de Bruijn, M., Boonstra, M. A., Jonkers, R., Bastiaanse, R., Arendzen, H. in Reinders-Messelink, A. H. (2012). Music in the treatment of neurological language and speech disorders: A systematic review. Aphasiology, 26(1), 1-19.
Huth, G. A., Heer, A. W., Griffiths, I. T., Theunissen, E. F. in Gallant, L. J. (2016).
Natural speech reveals the semantic maps that tile human cerebral cortex. Nature:
International weekly journal of science, 532, 453-458.
108
Iorio, J. M. (2006). Rethinking conversations. Contemporary issues in early childhood literacy, 7(3), 281-289.
Jackson, S. (2001). Lines of activity: Performance, historiography, Hull-House domesticity. Michigan: University of Michigan.
Jennings, S. (1998). Introduction to Dramatherapy. London: JKP
Jensen, E. (2001). Arts with the brain in mind. Virginia: Association for Supervision and Curriculum Development.
Jensen, E. (2008). Brain-based learning: The new paradigm of teaching. California:
Corwin Press.
Johnson, D. R. in Emunah, R. (2009). Current approaches in Drama therapy. Illininois:
Charles C. Thomas.
Jones, P. (1996). Drama as therapy: Theatre as living. London: Routledge.
Kobal, G. D. (1994). Samopodoba – zavestna ali tudi nezavedna razsežnost osebnosti? Psihološka obzorja, 3/4(1994), 25-35.
Kosmač, J. (2010). Vključevanje govornih spodbud v gibalne dejavnosti predšolskega otroka (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana.
Kravanja, J. in Peljhan, M. (2015). Fototerapija v zavodu CIRIUS Kamnik. V M. Peljhan (ur.), Fototerapija: Od konceptov do praks (str.157-176). Kamnik: CIRIUS, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
Kroflič, B. (1999). Celostna komunikacija skozi ustvarjanje z gibom. V Bajc, A., Bucik, K. in Janežič, S.(ur.), Ustvarjalnost v logopediji: zbornik referatov: 6. strokovno srečanje logopedov Slovenije (str. 201). Vipava: Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka.
Kroflič, B. (2015). Umetnostna terapija – pomoč z umetnostjo. V M. Peljhan (ur.), Fototerapija: Od konceptov do praks (str. 69-82). Kamnik: CIRIUS, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
Kroflič, R. (2007). Vzgojna vrednost estetske izkušnje. Sodobna pedagogika, 58(3), 12-30.
Kroflič, R. (2015). Hermanevtika fotografske zgodbe. V M. Peljhan (ur.), Fototerapija:
Od konceptov do praks (str. 83-100). Kamnik: CIRIUS, Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
109
Landy, J. R. (1986). Drama therapy: concepts and practices. Illinois: Charles C.
Thomas.
Lesjak Skrt, B. (2008). Glasovi v gibanju in igri: Igrice za razvijanje glasov, ozvenevanje in slušno razlikovanje. Ljubljana: BRAVO, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
Lesjak Skrt, B. (2012). Pinkate ponkate: govorni razvoj skozi igro, sliko in gib. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Lesjak Skrt, B. (2014). Didel didel dojsa: igre za govorni razvoj v zgodnjem otroštvu.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Levandovski, D., in Teodorović, B. (1991). Kako poticati dijete s mentalnom retardacijom: priručnik za roditelje. Zagreb: Fakultet za defektologiju Sveučilišta:
Centar za rehabilitaciju.
Liberman, N. in Trope, Y. (2008). The psychology of transcending the here and now.
Science, 322, 1201–1205.
Lieberman, P. (2002). On the Nature and Evolution of the Neural Bases of Human Language. Yearbook of Physical Anthropology, 45, 36-62.
Lieberman, P. (2007). The evolution of human speech: Its anatomical and neural bases. Curr Anthro, 48, 39–66.
Liebmann, M. (1994). Art therapy for groups. London: Routledge.
Lyon, J. G. (1995). Drawing: Its value as a communication aid for adults with aphasia.
Aphasiology, 9(1), 33-50.
Marjanovič-Umek, L. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana:
Državna založba Slovenije.
Marjanovič-Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.
Domžale: Izolit.
McCurrach, I. in Darney, B. (1999). Special talents special needs: Drama for people with learning disabilities. London in Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers.
McNeill, D. (1992). Hand and mind: What gestures reveal about thought. Chicago:
Chicago University Press.
110
Moore, C. R., Koller, A. J. in Arago, K. M. (1994). The role of art in language learning.
The Journal of the Imagination in Language Learning and Teaching, 2, ni podatka.
Pridobljeno s https://www.njcu.edu/cill/vol2/moore.html.
Muhovič, J. (1995). Likovna umetnost kot področje semiotične artikulacije. Anthropos, 27 (5/6), 131 – 154.
Ozbič, M. (1999). Petje in flavta v logopediji. V Bajc, A., Bucik, K. in Janežič, S.(ur.), Ustvarjalnost v logopediji: zbornik referatov: 6. strokovno srečanje logopedov Slovenije (str. 220-221). Vipava: Center za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka.
Ozbič, M. (2007). Glasbo gledam, vidim, tipam, božam, gibam, slišim in poslušam:
glasba za osebe z motnjo sluha. Glasba v šoli in vrtcu, 12, 28-51.
Ozbič, M. in Kogovšek, D. (2009). Nočejo ali ne zmorejo?: Glasbeno udejstvovanje pri otrocih s PPPU. Glasba v šoli in vrtcu, 1, 36-41.
Ozbič, M., Kogovšek, D., Ferluga, V. in Zver, P. (2012). Vprašalnik za oblikovanje profila od 5 do 7 let starega otroka pred oz. ob vstopu v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Ozbič, M., Kogovšek, D., Košir, S., Stemberger, J.P. in Bernhardt, B.M. (2009). A single-word elicitation tool for evaluation of Slovenian phonological development.
Neobjavljeno delo.
Parrish, J. (2014). Art and aphasia: A literary review and exhibition. Honors Theses.
Michigan: Western Michigan University.
Patel, A. D. (2005). The relationship of music to the melody of speech and to syntactic processing disorders in aphasia. Annals New York Academy of Sciences, 1060, 59-70.
Pečjak, S. (2009). Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Pirtošek, Z. (20.5.2010). Umetnost in možgani [Video]. Pridobljeno s http://4d.rtvslo.si/arhiv/ultrazvok/70049124
Pirtošek, Z. (27.5.2014). Možgani in umetnost [Video]. Pridobljeno s https://vimeo.com/102852325
Podbrežnik, V. in Čepeljnik, J. (1993). Z voljo do Demostena. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Pomoč z umetnostjo (2015). Pridobljeno s http://www.pef.uni-lj.si/749.html.
111
Renfro, N. (1984). Puppetry, language and the special child: Discovering alternate languages. Austin, Texas: Nancy Renfro Studios.
Repe, K. (2012). Povezanost med sposobnostjo pomnjenja povedi in sposobnostjo pomnjenja melodije pri otrocih v zadnjem letu vrtca in prvem letu šole (Diplomsko delo).
Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Richard, D. A., More, W. in Joy, S. P. (2015). Recognizing emotions: Testing an intervention for children with Autism Spectrum Disorders. Art Therapy, 32(1), 13-19.
Rubin, R. A. (2005). Child Art therapy. New Jersey: John Wiley & Sons.
Rupnik, M. (2011). Uspešnost vključevanja in vrste glasbenih aktivnosti v terapiji govorno-jezikovih komunikacijskih motenj (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Sacks, O. (2007). Musicophilia: Tales of music and the brain. New York: Alfred A.
Knopf.
Saussure, F. de (1997). Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH.
Saussure, F. de (1997). Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH.