Namen magistrskega dela je preučiti možnosti integracije pomoči z umetnostjo v obravnavo komunikacijskih govorno-jezikovnih motenj v predšolskem obdobju.
Možnosti integracije me zanimajo predvsem z vidika celostne obravnave otroka.
Pogosto se namreč pri delu z otroki sprašujem, kako vaje komunikacije, govora in jezika narediti manj enostranske, bolj široke, vaje, ki bi zahtevale delovanje različnih možganskih centrov. Opažam tudi, da je otrokom veliko bližje učenje na različne načine, naj bo to preko gibanja, glasbe, risanja, igre vlog itd. Za povezavo med pomočjo z umetnostjo in področjem komunikacije, govora in jezika, sem se odločila, ker pomoč z umetnostjo daje velik poudarek na procesu ustvarjanja med katerim lahko posameznik razvije veliko spretnosti, hkrati pa pridobi tudi na samozavesti in razvija ustvarjalnost. Pomemben vidik pomoči z umetnostjo je tudi neverbalna komunikacija, ki nudi odlično izhodišče za razvoj verbalne.
59
V Sloveniji je na tem področju že bilo narejenih nekaj raziskav in izdanih priročnikov.
Bernardka Lesjak Skrt je izdala priročnike Glasovi v gibanju in igri: igrice za razvijanje glasov, ozvenjanje in slušno razlikovanje (2008), Pinkate ponkate: govorni razvoj skozi igro, sliko in gib (2012) in Didel didel dojsa: igre za govorni razvoj v zgodnjem otroštvu (2014), ki se v večji meri usmerjajo v spodbujanje govora preko glasbe in gibanja v prepletu z igro. Breda Kroflič (1999) je v prispevku Celostna komunikacija skozi ustvarjanje z gibom tudi v logopediji zapisala, da igra, gibanje, sodelovanje in ustvarjanje v skupini omogoča razvijanje kakovostne komunikacije preko več komunikacijskih kanalov, ne le preko besede. Na podobno temo je bil izveden projekt Katje Bucik Rdeči čeveljčki, kjer nastopajo otroci in mladostniki s kombiniranimi motnjami ter profesionalni plesalci. M. Ozbič (1999) je iskala stične točke ter možnosti uporabe glasbe in flavte v logopediji pri čemer lahko vplivamo na tehniko dihanja, slušno kontrolo, motoriko govoril in gibčnost jezika. Leta 2007 se je posvetila tudi raziskavi o uporabi glasbe pri osebah z okvaro sluha. Preko elementov glasbe, ki so zelo podobni elementom jezika, lahko v nasprotju s prepričanjem večine, govor spodbujamo tudi pri osebah z okvaro sluha. Osnovala je tudi predlog rehabilitacijskega programa z glasbo in ritmičnimi dejavnostmi za osebe z okvaro sluha, ki zajema področje dihanja, telesa in telesne drže, foniranja, govora, jezika in sporočanja, motorike govoril, resoniranja, spoznavanja in poslušanja ter predpogojev komunikacije. Kasneje (2009) sta z D. Kogovšek zapisali, da lahko primerno izvedena glasbena ura pripomore tudi k zmanjšanju učnih težav. Mojca Rupnik (2011) se je v diplomskem delu usmerila na glasbene dejavnosti pri terapiji govorno-jezikovnih motenj. Opisuje različne glasbene aktivnosti s katerimi lahko vplivamo na razvoj govora in jezika. Katja Repe (2012) je raziskovala povezavo med pomnjenjem povedi in pomnjenjem melodije pri otrocih v zadnjem letu vrtca in prvem razredu osnovne šole, Ana Turšič (2013) pa je odkrila, da lahko s pomočjo neverbalnih praksičnih in ritmičnih preizkusov odkrivamo učne težave. Petra Shrestha (2015) je ponazorila podobnosti zgradbe likovnega in besednega (slovenskega) jezika in podala primer aktivnosti, za povezavo obeh področij, za učence 9. razreda.
Omenjene raziskave so mi bile v veliko pomoč pri postavljanju smernic in iskanju primernih aktivnosti. Moj namen pa je bil zajeti pomoč z umetnostjo v širšem smislu, kar pomeni vključiti vse smeri, z namenom spodbujanja vseh vidikov komunikacije, govora in jezika. Slednji niso omejeni zgolj na posamezna področja v možganih, temveč zahtevajo delovanje celotnih možganov, zato bi po mojem mnenju tudi terapija morala slediti tem ciljem. Menim, da bo pričujoča naloga, v kateri raziskujem in iščem možnosti povezave obeh področij, doprinos k logopedski in surdopedagoški stroki.
60 7.1. CILJI RAZISKAVE
Cilj raziskave je bil preučiti možnosti uporabe tehnik pomoči z umetnostjo pri zmanjševanju komunikacijskih težav pri otroku z govorno-jezikovimi motnjami.
Zanimalo me je, na kakšne načine lahko vključimo tehnike pomoči z umetnostjo v obravnavo govorno-jezikovnih težav, na katera področja razvoja vplivamo, kakšna je povezanost umetnosti, govora ter jezika, katere so podobnosti v procesiranju ter kakšni so odzivi otroka na vključevanje tehnik pomoči z umetnostjo v logopedsko obravnavo.
Na podlagi govorno-jezikovnega profila in otrokovih interesov, sem izbrala pristop s področja umetnosti ter govorno-jezikovna področja za obravnavo. Največji poudarek je bil na dramski umetnosti, vendar so vključena tudi ostala področja.
7.2. RAZISKOVALNA METODA
V raziskavi je uporabljena deskriptivna in kavzalno neeksperimentalna metoda, raziskovalni pristop pa posamična študija primera s kvalitativnim zbiranjem podatkov.
Preko študije literature in virov sem oblikovala aktivnosti, ki jih lahko uporabimo pri terapiji govorno-jezikovnih motenj pri predšolskem otroku, nato sem nekaj izmed teh aktivnosti uporabila tekom srečanj. Aktivnosti so usmerjene na vzpostavljanje in vzdrževanje komunikacije, govorne vaje, fonološko zavedanje ter krepitev jezikovne zmožnosti (tako ekspresivne kot receptivne).
Sodelovala sem s predšolsko deklico, ki ima več govorno-jezikovnih težav. Srečanja so potekala dvakrat tedensko v razponu štirih mesecev, v dekličinem vrtcu, v jutranjih urah, pred in po zajtrku, ker je bila deklica v tem času najbolj zbrana in pripravljena na sodelovanje. Bila so delno strukturirana in sicer na uvodni, operativni in zaključni del.
To strukturo sem izbrala, ker omogoča veliko možnosti prilagajanja in spreminjanja, še vedno pa vzdržuje osnovno strukturo.
7.3. OPIS OPAZOVANE OSEBE
V raziskavi je vključena deklica, ki jo je Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami opredelila kot otroka z več motnjami, dolgotrajno bolnega otroka ter otroka s težjo govorno jezikovno motnjo. Največje težave ima na govorno-jezikovnem področju, ki se kažejo v težko razumljivem govoru, revnem besedišču, kratkih in enostavnih povedih. Odstopanja so opazna tudi na področju pozornosti in koncentracije.
Na začetku srečanj je deklica Lea stara 6 let in 8 mesecev, ob zaključku 7 let in 2 meseca. Usmerjena je v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, izveden je bil odlog šolanja. S šolskim letom 2016/17 bo vstopila v osnovno šolo, najverjetneje v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom.
61
7.4. POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV
Podatki o otroku so bili zbrani preko že obstoječih ocen o otroku (strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami), pogovora s starši, vzgojiteljico in specialno pedagoginjo, ki enkrat tedensko obravnava otroka. Za določitev govorno-jezikovnega profila so bili uporabljeni sledeči merski instrumenti: Ocena artikulacije govora (Globačnik, 1999), Zapozneli govorni razvoj (fonološki razvoj) (Bernhardt, Stemberger, Kogovšek, Ozbič in Košir, 2009), Ocenjevalna lestvica za sociopragmatične spretnosti (Girolametto, Ozbič, Kogovšek in Penko, 2011), British Picture Vocabulary Scale: Third edition (interni prevod, 2009), Vprašalnik za oblikovanje profila od 5 do 7 let starega otroka pred oz. ob vstopu v šolo (Ozbič, Kogovšek, Ferluga in Zver, 2012) ter Preizkus pripovedovanja zgodbe.
Podatke o srečanjih sem pridobivala preko evalvacije. Potekala je preko načrtnega opazovanja z udeležbo in video posnetkov le-teh. Bila je sprotna, po vsakem srečanju, s strani otroka ter v obliki mojega dnevniškega zapisa ter kontrolne liste. Na koncu sem zapisala končno refleksijo, v kateri so predstavljene ugotovitve in spoznanja o možnostih povezav obeh področij ter možnosti za nadaljnje raziskovanje.
V magistrskem delu je v namen lažjega razumevanja uporabljeno izmišljeno dekličino ime. Za objavo ostalih podatkov sem pridobila soglasje dekličine mame.