Knific, M. (2015). Vključevanje slovenske ljudske plesne dediščine v vzgojno-izobraževalni proces v osnovni šoli. [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. PeFprints.
http://pefprints.pef.uni-lj.si/3138/1/Doktorska_disertacija_Metka_Knific.pdf
2.2. LJUDSKI PLES PRI POUKU ŠPORTA
2.2.1. LJUDSKI PLES V OSNOVNI ŠOLI
Folklorne skupine v največji meri ohranjajo in poustvarjajo plesno in glasbeno kulturo.
Ljudski ples je del slovenske kulturne dediščine, zato je primerno, da ga kot posebno vrednoto spoznajo tudi otroci. V osnovni šoli je vključen v redni učni program športne vzgoje v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju, nato še v izbirnih vsebinah plesa v zadnjem vzgojno-izobraževalnem obdobju ter zunaj rednega programa šole v folklornih krožkih in folklornih skupinah (Fuchs, 2006). Z odgovornim odnosom do plesnega izročila in vključevanjem njegovih prvin v šolske programe bomo znali vrednotiti in ohranjati kulturno dediščino za naše zanamce (Stres, 2019).
Učenci lahko s spoznavanjem ljudskih plesov razvijajo svoje ustvarjalne sposobnosti, hkrati pa se na neposreden način srečujejo s kulturo bivanja svojih prednikov (Fuchs, 2006). Plese srečujemo skupaj s pesmimi, oblačilno in materialno kulturo, šegami in navadami tudi pri spoznavanju okolja, družbi, glasbeni umetnosti, slovenščini, geografiji, zgodovini in drugod. Tako lahko ljudski ples tudi medpredmetno povezujemo.
V 1. vzgojno-izobraževalnem obdobju je najpomembnejše, da se otroci seznanijo z otroškim plesnim izročilom, ki zajema plesne igre in plese, ki jih otroci spremljalo tudi s petjem pa tudi z zvočili. V 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju pa se nadaljuje seznanjanje otrok s plesno dediščino; učenci že spoznavajo značilnosti plesov posameznih pokrajin, plese spremljajo s petjem ali glasbili (Fuchs, 2006).
2.2.2. CILJI PLESNE VZGOJE ZA 2. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE
V 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju so v učnem načrtu pri različnih učnih predmetih navedeni operativni cilji, ki so povezani z ljudskim plesom. V nadaljevanju bomo predstavili cilje v 1. in nato še v 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju, ki so povezani z ljudskimi plesi, in sicer jih bomo navedli po predmetih.
1. Vzgojno-izobraževalno obdobje
Pri predmetu šport so v učnem načrtu navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011):
- Učenci izvajajo gibanja v različnem ritmu ob glasbeni spremljavi.
- Učenci zaplešejo izbrane otroške in ljudske plese.
- Praktične vsebine: otroški plesi (izštevanke, rajalne igre, plesne igre idr.) in preprosti ljudski plesi.
- Teoretične vsebine: ljudski plesi in običaji na Slovenskem.
Pri predmetu glasba so navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola glasbena vzgoja. Učni načrt, 2011):
- Učenci v skupini in samostojno sproščeno in doživeto pojejo otroške, ljudske in umetne pesmi.
- Učenci pojejo pesmi iz preteklosti in sedanjosti ter širijo pevski repertoar.
- Učenci ob petju, ritmični izreki in/ali poslušanju glasbe se gibajo.
- Učenci plešejo ljudske plese.
- Učenci prepoznavajo in uporabljajo poimenovanja za glasbila, glasbene sestave in obliko: ljudski ples.
- Učenci prepoznavajo in uporabljajo glasbeni pojem ljudska pesem.
Pri predmetu spoznavanje okolja so v okviru sklopa čas navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola spoznavanje okolja. Učni načrt, 2011):
- Učenci znajo razlikovati preteklost in sedanjost v svojem življenju in vedo, da je bilo življenje ljudi v preteklosti drugačno.
- Učenci poznajo pomen dediščine.
Pri predmetu slovenščina pa je naveden naslednji operativni cilj (Program osnovna šola slovenščina. Učni načrt, 2018):
- Učenci spoznavajo slovenske ljudske pesmi.
2. vzgojno-izobraževalno obdobje
Pri predmetu šport so navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola športna vzgoja. Učni načrt, 2011):
- Učenci izboljšujejo svojo gibalno učinkovitost tako, da zaznajo ritem v gibanju.
- Učenci nadgrajujejo različna športna znanja tako, da zaplešejo izbrane otroške, ljudske in družabne plese.
- Učenci poznajo pomen takta in tempa v gibanju.
- Učenci razumejo pomen varovanja naravne in kulturne dediščine.
- Praktične vsebine: gibanja posameznih delov telesa v različnih smereh, na različnih ravneh in z uporabo različne sile, plesne igre, povezovanje ljudskih plesov posameznih pokrajin v sklop, gibalno ustvarjanje na določeno temo.
- Teoretične vsebine: osnovni glasbeni pojmi, povezani s plesom: ritem, tempo, dinamika, pomen ritma v različnih življenjskih pojavih in gibanju, ljudski plesi slovenskih pokrajin in njihove značilnosti, plesni bonton.
Pri predmetu glasba so navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola glasbena vzgoja. Učni načrt, 2011):
- Učenci pojejo ter poglabljajo zanesljivost petja eno- in dvoglasnih ljudskih ter umetnih pesmi s poudarkom na domači (in manj na tuji) ljudski glasbeni zakladnici.
- Učenci instrumentalno izvajajo slovenske ljudske plese.
- Učenci izvajajo rajalne igre, plese ter slovenske ljudske plese in plese drugih kultur ter narodov.
- Učenci doživljajsko-analitično poslušajo eno- in dvoglasno ljudsko ter umetno glasbo ter prepoznavajo zvočnost instrumentalnih zasedb, instrumentalnih skupin, zvrsti in žanrov (umetniška, klasična, resna glasba, programska in absolutna glasba, zabavna, popularna in plesna glasba, filmska glasba).
- Učenci razumejo in uporabljajo glasbene pojme ljudska in umetna glasba.
- Učenci poznajo in obiščejo glasbene ustanove glasbeno šolo, ljudske godce in društva, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo, glasbene prireditve, Slovensko filharmonijo ali Cankarjev dom ali SNG.
Pri predmetu družba so v sklopih ljudje v prostoru in ljudje v času navedeni naslednji operativni cilji (Program osnovna šola družba. Učni načrt, 2011):
- Učenci vrednotijo urejenost domačega kraja z vidika različnih potreb ljudi, varovanja okolja ter naravne in kulturne dediščine.
- Učenci spoznajo preteklost domačega kraja ali domače pokrajine skozi življenje ljudi in jo primerjajo z današnjim življenjem.
- Učenci spoznajo naravno in kulturno dediščino domačega kraja ali domače pokrajine in razumejo, zakaj moramo skrbeti zanjo.
- Učenci spoznajo in navedejo nekatere slovenske značilnosti (tipičnosti), posebnosti in sestavine, ki oblikujejo narodno istovetnost, naravno in kulturno dediščino.
- Učenci razvijajo pozitiven odnos do tradicije; razumejo pomen ohranjanja tradicije (šege in navade, kulturni spomeniki idr.).
Kot opazimo, imamo v učnih načrtih pri različnih predmetih učne cilje, ki so povezani z ljudskimi plesi. Zato lahko zelo dobro medpredmetno povežemo te cilje v učne ure in s tem učencem na še bolj jasen in vsebinsko povezan način posredujemo znanje.
2.2.3. NAČRTOVANI LJUDSKI PLESI PO GRADIVIH ZA UČITELJE
Učitelji imajo na voljo veliko gradiva, ki jim je lahko v pomoč pri pedagoškem delu.
Različne založbe so pripravile gradiva in dokumente, ki so lahko učiteljem v pomoč.
Pregledali smo nekaj gradiv (predvsem učne priprave) različnih založb in priročnik ter povzeli, katere ljudske plese vključujejo v različnih gradivih. V preglednici 1 smo po razredih zapisali, kateri ljudski plesi so načrtovani v določenem razredu. V nekaterih razredih je načrtovanih več ljudskih plesov, medtem ko v nekaterih precej manj. Ljudski plesi se tudi veliko ponavljajo tako med gradivi, kot tudi v različnih razredih.
Preglednica 1: Ljudski plesi predvideni v gradivih za učitelje po razredih RAZRED ROKUS KLETT
- Ob bistrem
Prirejeno po Fuchs, B. (2006). Ljudski plesi v osnovni šoli: priročnik za učitelje, mentorje in vaditelje.
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Kuhar, M. (2015). Poznavanje slovenskih ljudskih plesov osnovnošolcev na razredni stopnji izobraževanja. [Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. DKUM.
https://dk.um.si/Dokument.php?id=71915
Založba Mladinska knjiga (b. d.). Učimte – Podporna gradiva – Letne priprave.
Založba Rokus Klett. (b. d. a). Lili in Bine – gradivo za učitelje.
Založba Rokus Klett. (b. d. b). Radovednih pet – dodatno gradivo.
2.2.4. PRILAGAJANJE PLESOV ODRASLIH ZA OTROKE
Otroci se v različnih starostnih obdobij zelo razlikujejo med sabo, saj imajo različne gibalne sposobnosti, sposobnosti plesnega oziroma gibalnega izražanja in različno predznanje. Zato je potrebno ples prilagoditi njihovim zmožnostim, da ga bodo zmogli zaplesati. Ljudski plesi so največkrat zapisani v različnih gradivih v obliki, kot so jih plesali odrasli. V takšnih oblikah pa učencev teh plesov večinoma ne moremo poučevati, ampak moramo plese prilagoditi starostnim in plesnim sposobnostim učencev. Starejši, gibalno bolj nadarjeni ali pa učenci z več plesnimi izkušnjami lahko plešejo ples, kot je zapisan, brez večjih prilagoditev, medtem ko je za mlajše in gibalno manj sposobne potrebno ples bolj preurediti. Tudi pri plesu je potrebna diferenciacija, da ohranimo motivacijo in da učenci na koncu zaplešejo po svojih sposobnostih. Ker je v različnih gradivih veliko zapisanih ljudskih plesov odraslih (več kot otroških), je škoda, da le-teh ne bi poučevali, ker so neprimerni ali pa prezahtevni za učence.
Potrebno jih je le prirediti in take nato poučevati.
Kot navaja Fuchs (2007) je prilagajanje plesov največkrat razdeljeno na 3 težavnostne stopnje.
Prva (začetna) stopnja: Gradivo je primerno za predšolske otroke, otroke prvih treh razredov osnovne šole ter za nekoliko starejše začetnike.
Druga (osrednja) stopnja: Gradivo je primerno za otroke, ki aktivno sodelujejo v skupini vsaj 3 leta oziroma obiskujejo 4., 5. ali 6. razred osnovne šole in dobro obvladajo osnove plesne tehnike.
Tretja (zahtevnejša) stopnja: Gradivo je primerno za izkušene folklornike otroških folklornih skupin in za otroke od 7. do 9. razreda osnovne šole, ki dobro obvladajo osnove plesne tehnike.
Za poučevanje ljudskih plesov v osnovni šoli v 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju sta primerni prva in druga stopnja. V razredu običajno ni veliko učencev, ki so aktivni v otroški folklorni skupini in posledično nimajo veliko plesnih izkušenj s tega področja.
Zato je za njih primerna prva stopnja. So pa tudi učenci, ki so plesno aktivnejši, lahko tudi na drugih področjih, za te pa je bolj primerna 2. stopnja.
Ena izmed glavnih prilagoditev za učence je že drža v paru, ki predstavlja nadomestek za drže odraslih. Fuchs (2007) je navedel različne možnosti (od preprostejše do
Stojita drug nasproti drugega. Držita se za nizko spuščeni roki. Plesalkina desnica prime plesalčevo levico, plesalkina levica pa plesalčevo desnico.
3. Drža v položaju, ko sta plesalec in plesalka vštric, le da je plesalec obrnjen v nasprotno smer.
Držita se enako kot pri 2. različici.
4. Drža za nadlakti.
Stojita drug nasproti drugega in se primeta za nadlakti. Plesalec prime z desnico plesalkino levo nadlaket, z levico pa njeno desno nadlaket. Plesalka z levico prime plesalca za desno nadlaket in z desnico njegovo levo nadlaket.
5. Hrbtno-ramenska drža.
Plesalec drži plesalko ob pasu, ona ima položene svoje roke na plesalčevih ramah.
6. Standardna drža.
Plesalec z desnico drži plesalko zadaj na hrbtu, ona položi levico njemu na desno ramo. Plesalčeva levica in plesalkina desnica sta skoraj iztegnjeni v levo (desno) in sklenjeni v višini plesalkinih ramen.
Sama drža je odvisna tudi od variante plesa, ki ga želimo naučiti. Zato moramo dobro premisliti, ko izbiramo ples in ko ga začnemo prilagajati, da ga ustrezno prilagodimo in ne spremenimo do nerazpoznavnosti, kajti to ni namen prilagajanja plesa.
Veliko lahko priredimo tudi s postavitvijo učencev, na primer tako da zaplešejo v krogu namesto v paru. Tak način prilagoditve se veliko uporablja predvsem pri mlajših učencih. Lahko jih tudi postavimo, da pleše vsak posamezno, kar je lažje, saj se jim ni potrebno prilagajati soplesalcu.
2.2.5. VZGOJNA NAČELA PRI POUČEVANJU PLESA
Pri poučevanju plesa upoštevamo splošna pedagoška načela, kot so načelo aktivnosti, interesa, individualizacije, nazornosti, življenjske bližine ter ustreznosti razvojni stopnji, postopnosti in sistematičnosti (Kroflič, 1995).
Načelo aktivnosti
Pri plesni vzgoji usmerjamo in organiziramo otrokovo aktivnost v gibalno izražanje in ustvarjanje. Utesnjenost v prostoru zaradi velikega števila otrok v oddelkih ovira otrokovo izražanje in ustvarjanje z gibanjem (Kroflič, 1995). Zato plesne dejavnosti organiziramo tako, da zadostimo otrokovi potrebi po gibalni aktivnosti. Pomembno je, da izberemo primeren prostor. Najlažje je, da vadimo v telovadnici, plesni učilnici ali na igrišču. Če nimamo na voljo teh prostorov, pa preuredimo učilnico tako, da imajo vsi učenci dovolj prostora. Če imamo možnost, lahko oddelek delimo v manjše skupine z različnimi ali istimi vzporednimi dejavnostmi in tako omogočimo aktivno delo vsem otrokom. Najlažje to naredijo učitelji v 1. razredu, saj sta del pouka prisotna dva učitelja, in zato lažje prerazporedita otroke, lahko tudi v ločene prostore. Če pa te možnosti nimamo, jih razdelimo na več skupin in jim določimo različne aktivnosti, npr. pri eni dejavnosti bodo bolj gibalno aktivni in pri drugi manj, da ima med tem časom druga skupina več prostora. Ves čas pa otroke spodbujamo in usmerjamo, da se zavedajo, kaj delajo, da so aktivni, se izražajo – pri tem uporabljamo različne metode in metodične postopke.
Načelo interesa
Učence je potrebno vsako uro motivirati. Še posebno pri urah plesa, saj dečki ob napovedani uri plesa običajno niso motivirani. Učence lahko spodbudimo že z delitvijo v skupine (zaradi lažjega in aktivnejšega dela) glede na njihove interese (Kroflič, 1995).
Dobro pa je, da jih občasno razdelimo tudi ne glede na njihove interese (npr. z izštevankami), da lahko spoznajo tudi nova področja dejavnosti in so v skupinah tudi z drugimi sošolci. Izštevanke so pogoste v ljudskem izročilu, zato je pri poučevanju ljudskega plesa, toliko bolj priporočljivo, da jih uporabljamo in povezujemo v pouk.
Načelo individualizacije
Tudi pri poučevanju plesa moramo upoštevati osebnostne značilnosti posameznega otroka (Kroflič, 1995) in glede na njih pripraviti dejavnosti, pri katerih se lahko uveljavijo vsi učenci. Velikokrat plesna razgledanost ni dobro razvito pri vseh učencih, zato je pomembno, da smo previdni, da ne potenciramo v otroku že tako prisotne negotovosti in občutka manjvrednosti. To načelo pa velja tudi za otroke, ki na različnih področjih prehitevajo povprečne zmožnosti skupine (Kroflič, 1995). Zato je pomembno, da pri
teh otrocih nadgrajujemo in še dodatno pospešujemo njihov razvoj ter jim pripravljamo dejavnosti, ki so primerne njihovim zmožnostim. Tudi pri plesu pripravimo ustrezne prilagoditve plesa za manj in bolj razvite učence na tem področju.
Načelo ustreznosti razvojni stopnji in spolu
Dejavnosti in ples morajo ustrezati razvojni stopnji otrok, kar pa ni isto kot starost otrok (Kroflič, 1995). Ljudski plesi so zapisani v obliki, kot so jih plesali odrasli. Če želimo te plese naučiti učence, moramo prilagoditi plese njihovim zmožnostim, pri čemer moramo zopet upoštevati tudi načelo individualizacije, saj je tempo razvoja otrok individualen (Kroflič, 1995). Hkrati je potrebno upoštevati tudi razlike v interesih pri deklicah in dečkih. Večkrat lahko opazimo, da dečki niso motivirani za plesne dejavnosti, zlasti od šestega leta dalje (Kroflič, 1995). To pa je predvsem odvisno od ustrezne motivacije, zato moramo dati poudarek tudi na motiviranju učencev, ki jih to področje ne zanima.
Načelo nazornosti in doživetosti
Osnovne spodbude za plesno izražanje in oblikovanje so oblike in gibanja v otrokovem okolju (Kroflič, 1995). Otrok si v okolju nabira izkušnje in predstave, ki pa jih izrazi s svojim gibanjem oziroma oblikovanjem telesa. Večina gibalnih in plesnih dejavnosti izhaja iz neposrednega opazovanja oblik in gibanja v okolju (Kroflič, 1995). Ko učimo ljudski ples, je pomembno, da nazorno pokažemo gibe. To storimo večkrat, da si jih učenci zapomnijo. Zraven še povemo, kako določen gib naredimo. Če učenci vidijo nazorno in počasi prikazan gib, ga bodo tudi sami lažje ponovili.
Načelo postopnosti in sistematičnosti
To načelo je zelo pomembno v metodičnem postopku učenja plesa. Metodični postopek moramo čim bolj razčleniti, tako da jih postopno in sistematično učimo posamezne gibe, ki pa jih šele na koncu, ko jih že dobro utrdimo, povežemo v celoto.
Nato ples odplešemo še ob glasbi. Največ časa in pozornosti posvetimo fazi, ko na različne načine ali pa v različnih oblikah (skupno, posamezno, v dvojicah) utrjujemo, variiramo, razvijamo gibanje in gibalne motive (Kroflič, 1995). Postopnost pa je potrebna tudi v oblikovanju gibalnih motivov po načelih od lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu, od skupinskega k posameznemu, od skupnega k posameznemu idr.
2.3. OPISI IZBRANIH LJUDSKIH PLESOV PRILAGOJENI ZA 2. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE
V nadaljevanju bomo predstavili 11 ljudskih plesov iz 5 različnih pokrajin. Predstavljeni ljudski plesi so v literaturi zapisani za odrasle plesalce, mi pa smo jih prilagodili za učence 2. vzgojno-izobraževalnega obdobja. Nekateri plesi so preprostejši, drugi so zahtevnejši.
Večinoma so predstavljeni plesi parni, z izjemo dveh (seljančica in žakle oziroma vrečo šivat), ki pa sta skupinska. V Prilogi 2 so priloženi pripravljeni posnetki teh plesov s postopki učenja. Na pripravljenih posnetkih je na začetku predstavljen ples, odplesan v folklornih kostumih in v več ponovitvah, da imajo učitelji na voljo glasbeno spremljavo za predstavljen ples. Nato sledi postopek učenja po korakih. Najprej je predstavljena začetna drža in položaj. Nato smo plese razdelili na več delov zaradi lažjega razumevanja. Pri vsakem delu je najprej obrazložitev in prikazan korak, nato pa sledi še nekaj ponovitev, da se lahko ob posnetku naučijo plesa. Na koncu se ponovi cel ples ob štetju in nato še ob glasbi.
BELA KRAJINA
CARSKA KASA
Carska kasa je na Slovenskem znana le v Preloki. Melodija pa je zelo razširjena (Gorenjska, Dolenjska, Porabje) in je ena izmed variant plesa nojkatoliš.
OPIS: V Preglednici 2 je prikazan ples po korakih. Carska kasa je parni ples, ki ga plešejo pari po krogu. Plesalec in plesalka stojita en poleg drugega, in sicer je plesalka na desni strani. Oba pa sta z levim bokom obrnjena v središče kroga. Prvi del plesa se ponovi 4-krat. Plesalec začne ples z levo nogo, plesalka pa z desno. Najprej naredita 3 zibajoče korake naprej in nato dodamo gesto:
neobteženo iztegnjeno nogo oba naenkrat sprožita naprej in dvigneta za približno 10 cm od tal, nato enako ponovita še v drugo smer.
Sledi drugi del, v katerem se par spusti in položi roke v bok. Plesalec in plesalka se na mestu zavrtita za cel obrat in se priklonita drug drugemu. Po obratu se zravnata in se zavrtita v še drugo smer in se zopet priklonita. Nato se primeta in se v osmih korakih zavrtita na mestu. Drugi del se še enkrat ponovi.
Preglednica 2: Opis plesa carska kasa po korakih