Utemeljitev postavljene teze je v dejstvu, da je osrednja faza procesa managementa produktivnosti merjenje produktivnosti, od merjenja pa so odvisne vse naslednje aktivnosti (vrednotenje, načrtovanje in izboljševanje). Uveljavljen način merjenja produktivnosti je kazalec t. i. skupne učinkovitosti proizvodne opreme (OEE), ki meri odstopanja dejanskega obsega od potencialnega obsega proizvodnje določenega proizvodnega obrata. V resnici gre za informacijski kriterij, ki ga kot primernega ali celo najpomembnejšega izpostavljajo različni strokovnjaki, ki skrbijo za vzdrževanje proizvodne opreme. Temu ne oporekamo, vendar pa za učinkovito obvladovanje procesov na področju produktivnosti takšeninformacijski kriterij ni dovolj.
Delovanje proizvodnega obrata namreč ne smemo presojati samo po tehničnem kriteriju, ampak moramo te rezultate primerjati z dosežki na tržišču. Proizvodnja je namreč odraz tehnične zakonitosti, tržišče pa odraža ekonomske zakonitosti. Za doseganje vrhunskega ekonomskega rezultata podjetja torej ni dovolj, da je ravnanje s produktivnostjo zagotovljeno samo na osnovi tehničnih meril. Tehnična merila je treba soočiti z ekonomskimi kriteriji in tako po obeh merilih hkrati upravljati produktivnost.
Ko upoštevamo vzajemno povezanost tehničnega in stroškovnega vidika proizvodnje, se soočimo z dvema ključnima vprašanjema. Prvič, kako zagotoviti povezavo med tehničnim vidikom in stroškovnim vidikom proizvodnega procesa.
Drugič, kako pristopiti k merjenju produktivnosti v povezavi s stroški.
Odgovor na prvo vprašanje ni posebej zahteven s teoretičnega vidika, saj ga ponuja mikroekonomska teorija. Ta omogoča izpeljavo stroškovnih funkcij iz proizvodnih funkcij s pomočjo opredelitve ustrezne inverzne funkcije. Tudi če ne poznamo analitične potiza izpeljavostroškovne funkcije iz proizvodnih funkcij, je inverzna zveza logična – če produktivnost narašča, stroški na enot proizvoda padajo.
Odgovor na drugo vprašanje pa odpira dovolj možnosti za utemeljitev pomembnega raziskovalnega vprašanja – kako meriti produktivnost. Ta predstavlja teoretično osnovo, na osnovi katere iz postavljene teze izpeljemo utemeljeno hipotezo.
Potrditev, da je za uspešno ravnanje s produktivnostjo ključno merjenje produktivnosti, izhaja tudi iz strokovne literature. Na svetovnem spletu je moč zaslediti zahtevne analize produktivnosti, in to predvsem po metodološkem kriteriju. Tovrstne študije ponujajo tudi ustrezen pregled teoretičnih konceptov merjenja produktivnosti.
Ločimo lahko med dvema konceptoma. Na eni strani govorimo o konceptu mejne produktivnosti, na drugi strani pa o konceptu povprečne produktivnosti. Med pregledano referenčno literaturo s področja managementa produktivnosti2 pa tega razlikovanja ni mogoče ugotoviti. Merjenje produktivnosti je za potrebe managementa produktivnost izpeljano le preko koncepta povprečne produktivnosti, pogosto to ni povezano z merjenjemstroškov.
V teh dejstvih pa sta dve dilemi. Prva je povezana s tem, da se management produktivnosti ne povezuje dovolj z merjenjem produktivnosti in merjenjem proizvodnih stroškov. Druga pa je v tem, da so uveljavljeni modeli managementa produktivnosti zasnovani na konceptu povprečne produktivnosti. Glede na to, da ima koncept mejne produktivnosti nekaj bistvenih vsebinskih prednosti, je smiselno prenesti poudarek na ta pristop. S takšnim izhodiščem kot osnovo proučevanja v doktorski disertaciji postavljamo naslednjo hipotezo: »Zasnova managementa produktivnosti na konceptu mejnih proizvodnih funkcij nam omogoča uresničevanje strateških prednosti podjetja skozi operativni management in s tem krepitev konkurenčne prednosti podjetja na trgu.« Postavljena hipoteza torej trdi, da model managementa produktivnosti na osnovi koncepta mejne produktivnosti podjetju omogoča razvoj izvirnih strateških prednosti.
Morda je na prvi pogled opredeljena hipoteza tavtološka, vendar ne drži sama po sebi. Model mejnih proizvodnih in stroškovnih funkcij ima priznane vsebinske prednosti v primerjavi z modelom povprečne produktivnosti in s tem povezanim modelom povprečnih stroškov. To tudi v teoriji utemeljuje njegovo vpeljavo in uporabo.
A v podjetniški praksi koncept mejnih modelov ni dobil širše podpore. Če bi torej izhajali iz uveljavljenih podjetniških praks, bi na postavljeno osrednje raziskovalno vprašanje odgovorili negativno in v tej zvezi zavrnili postavljeno hipotezo. A prav dihotomija med uveljavljeno prakso managementa produktivnosti na konceptu povprečne produktivnosti in poznanimi vsebinskimi prednostmi uporabe mejnih modelov je osrednji izziv, zaradi katerega bomo uresničili poglobljeno primerjavo med modelom povprečne in mejne produktivnosti.
2 Navedeni so zgolj izbrani referenčni viri, ker je vseh preveč in so vključeni v analizo v
1.4 Metoda raziskovanja
Pri definiranju uporabljenih metod analize smo upoštevali postavljeno osrednjo hipotezo, opredeljen namen in cilje doktorske disertacije. Zaporedje uporabljenega metodološkega spleta sledi vsebinski strukturi po kriteriju stopnjevanja njene izpovedne moči. Po tem kriteriju lahko deskriptivne in analitične metode razvrstimo v zaporedje, ki omogoča uresničevanje šestih postavljenih ciljev. Prvi sklop obsega opis umeščanja managementa produktivnosti v strateški management in proučitev obstoječih konceptov managementa produktivnosti (cilj 1). To teoretično analizo bomo izdelali na osnovi pregleda obstoječe referenčne literature. Uporabili bomo torej deskriptivni pristop k analizi z uporabo metod deskripcije, komparacije, kompilacije in sinteze ključnih ugotovitev.
V drugem sklopu se osredotočamo na opis značilnosti managementa produktivnosti (cilj 2). Kot smo že predstavili v dispoziciji, lahko proces managementa produktivnosti proučujemo kot krog produktivnosti, ki obsega štiri faze. Poudarili smo, da v pregledani referenčni literaturi nobena izmed faz ni izpostavljena kot osrednja. Vendar v našem primeru predpostavljamo (predpostavka 1), da je utemeljeno opredeliti merjenje kot osrednjo fazo v krogu managementa produktivnosti. Zaradi tega se v tretjem delu osredotočimo na pregled obstoječih metod merjenja produktivnosti (cilj 3). Tudi vsebina drugega in tretjega sklopa je teoretične narave, kjer uporabljamo deskriptivni pristop k analizi, saj bomo proučili v obstoječi referenčni literaturi izpostavljene metode merjenja produktivnosti (deskripcija), primerjali posamezne načine po vsebinskem kriteriju (kompilacija metod) in po prispevkih različnih avtorjev (komparacija prispevkov), vse skupaj pa bomo zaokrožili s sintezo ključnih ugotovitev.