Čeprav so trdi materiali trajnejši in zato priporočljivi, v knjigah ne uporabljajmo ostrih ali hrapavih materialov, saj lahko otrokom povzročijo poškodbe. Tipne ilustracije, ki so namenjene starejšim otrokom, lahko vsebujejo dele, ki izboljšujejo finomotorične spretnosti, kot so zadrge, stiskalnice, gumbi, žepi in podobno. Voutilainen (2008) kot najpogostejše materiale za izdelavo tipne knjige navaja različne vrste tekstila, volno, usnje, različne trakove, plastiko ali krzno. M. Ripley (2008) dodaja še nekaj primernih materialov za izdelavo tipnih knjig, in sicer žamet, čipko, perlice, spužvo, gumo, les, perje in podobno.
RAZLIČNOST MATERIALOV
Pri izbiri materialov poskušamo najti čim bolj nenavadne in nevsakdanje materiale, ki bodo otroka spodbudili, da razvija domišljijo, ustvarjalnost in čutila. Več tipnih doživetij, kot jih knjiga ponuja, bolj bo bralca pritegnila. Različnost materialov bo otroka motivirala k raziskovanju tipne knjige in mu spodbudila zanimanje za slike in knjigo v celoti. Pri tem T.
Šupe (2011) meni, da so primerni vsi dostopni materiali, ki imajo na otip različno površino in strukturo. Takšnih materialov je po navadi največ v gospodinjstvu v različnih embalažah.
99
Opozarja pa, da ni priporočljivo, da sta dve sliki narejeni iz istega materiala in enakih barv.
Pri izbiri materiala za določeno sliko sledimo asociacijam in občutkom, ki jih ta predmet v nas vzbuja. Zajca lahko npr. naredimo iz mehkega tekstila, lubje drevesa pa iz rebrastega kartona. Zanimivo je tudi, če so barve tipnih slik čim bolj realne – kot so v naravi (npr. sonce naj bo rumeno in ne zeleno) (Šupe, 2011).
GLASBA IN ZVOČNOST
Zvoki, kot so ropotanje, piskanje, prasketanje, cmokanje ali škripanje, naredijo tipne knjige otrokom še bolj privlačne. Ni nujno, da ima vsaka stran zvoke, vendar mora knjiga vsebovati nekaj virov zvoka, kot je na primer majhen zvonček.
VONJI
Pri taktilnih ilustracijah se lahko uporabljajo različni vonji ali začimbe. Nekateri materiali imajo tudi sami po sebi značilen vonj, treba pa je vedeti, da lahko močne vonjave povzročijo alergijske reakcije. Dišave po navadi sčasoma izginejo.
5. IZDELAVA TIPNE KNJIGE KAJ POTREBUJMO?
Ko smo skicirali strani in izbrali material, je čas, da naredimo seznam materiala in opreme (lepilo, šivalni stroj, škarje, oprema za vtiskovanje in podobno), ki jih bomo potrebovali pri izdelavi. Nato vse to poiščemo, kupimo in pripravimo ter začnemo delati.
Slika 37: Zbrani material
IZDELAVA STRANI
Izmeriti moramo material za podlago, pri tem pa moramo za rezervo vzeti več materiala, kot je načrtovano, in sicer zaradi dodatnih šivov (obrobljanje), kakšne napake in na koncu povezovanja vseh strani v knjigo. Nato izrežemo tekstil in z zatiči označimo obrobe strani.
Nato sešijemo zgornji in spodnji rob strani ter med stranici vstavimo trdi karton ali kakšno drugo, mehkejše polnilo. Če se uporablja karton, ga je treba dati v trdnejšo plastiko, s čimer preprečimo, da bi se zmočil ali zlomil. Za robove lahko uporabimo tudi plastiko, da se otrok pri listanju knjige ne poškoduje (Holstein idr., 2011). Strani knjige morajo biti čvrste in trde, zato jih je priporočljivo delati iz tkanine ali kartona.
100
V nadaljevanju je po korakih prikazan postopek izdelave ene izmed strani tipne knjige.
101
Slika 38: Primer postopka izdelave strani
POVEZOVANJE STRANI
Ko smo vse strani knjige sešili, je čas, da naredimo tudi sprednjo in zadnjo platnico knjige.
Slika 39: Primer platnice knjige
Vse strani zložimo na kup.
102
Slika 40: Vse strani knjige
Določimo vrstni red strani in vzamemo polnilo. Izrežemo toliko polnila, kot so velike strani.
Sešijemo dve po dve strani skupaj.
Slika 41: Prikaz povezovanja strani skupaj
Ko smo povezali strani, jih moramo povezati še sprednjo in zadnjo platnico, da dobimo celoto.
Slika 42: Povezovanje strani v celoto
Ko vse to sešijemo, dobimo končno knjigo.
103
Slika 43: Prikaz končane tipne knjige
Lewis in Tolla (2003) menita, da lahko pri izdelavi tipne knjige sodelujejo tudi otroci s svojimi idejami, predlogi, zahtevami, kritikami in podobno. Za male otroke uporabimo čim bolj realne in vsakodnevne predmete, pri delu s knjigo pa je potreben nadzor odrasle osebe.
5. PREIZKUŠANJE TIPNE KNJIGE
Ko smo izdelali tipno knjigo, je čas, da jo preizkusimo. Preden jo predstavimo otroku, je najbolje, da jo preizkusimo sami ali še bolje, naj jo preizkusi katera druga odrasla oseba.
Razložite tej osebi, kaj mora početi, in jo opazujte ter si beležite, ali česa ne razume, ali je kaj nejasno ipd. Če odrasli ali starejši otroci težko razumejo in rešujejo naloge tipne knjige, bo večja verjetnost, da bo tudi otrok imel težave s tem. To je izjemno pomembno za nas, ki smo knjigo izdelali, da odpravimo težave, ki smo jih odkrili, preden jo damo otroku.
Ko smo knjigo dodelali, jo predstavimo otroku. Jalongo idr. (2002) predlagajo naslednje smernice za igro s tipno knjigo z otroki:
1. pokažimo in predstavimo tipno knjigo otroku;
2. tipno knjigo pred otrokom prelistamo, da lahko vidi vse strani, ilustracije in naloge v knjigi;
3. vrnemo se na začetek knjige in povabimo otroka, da sam lista, tipa in opazuje tipno knjigo. Medtem ko otrok raziskuje knjigo, ga opazujemo in si v dnevnik delamo zapiske o otrokovem vedenju, obnašanju, reakcijah in podobno. Dobri opazovalci se sprašujejo naslednja vprašanja:
o »Kako otrok raziskuje tipno knjigo? Hitro? Naključno? Počasi? Nepopolno? Z lahkoto? Ali je napet? Sproščen?«;
4. ko je otrok sam prelistal celotno knjigo, se spet vrnemo na začetek in gremo skupaj z njim skozi vsako aktivnost in vsako nalogo. Otroku demonstriramo, kaj mora narediti in kaj pričakujemo od njega. Pri tem mu ves čas verbalno opisujemo, kaj delamo;
5. nato pustimo otroka, da samostojno izvaja naloge, medtem pa zapisujemo opažanja v naš dnevnik. Pri tem otroka ves čas spodbujamo, da naloge dokonča. Dobri opazovalci se sprašujejo naslednja vprašanja:
o »Kako otrok rešuje naloge tipne knjige? Hitro? Naključno? Počasi?
Nepopolno? Z lahkoto? Ali je napet? Sproščen?«;
104
o »Koliko pomoči potrebuje, da reši posamezno nalogo? Ali jo reši popolnoma samostojno? Z verbalnim usmerjanjem in vodenjem? S fizičnim usmerjanjem?
Ali nalogo sploh reši do konca?«;
o »Ali znova preveri rešitve?«;
o »Ali vztraja pri reševanju? Ali hitro odneha?«;
o »Ali med reševanjem komentira?«.
Ko delamo z majhnimi otroki, jih moramo ves čas nadzorovati, da ne bi česa pogoltnili, zgubili, uničili ali podobno. To počnemo vsaj do takrat, dokler se ne naučijo, kaj morajo v knjigi početi. Tudi Lewis in Tolla (2003) se strinjata s tem in pravita, da je pri mlajših otrocih dosledno upoštevanje pravil pomembno zaradi njihove varnosti, medtem ko je pri starejših otrocih, ki imajo tudi več izkušenj, »kršitev pravil« bolj sprejemljiva, ker moramo ceniti otrokovo domišljijo, tudi če to pomeni, da bo kakšno nalogo naredil na drugačen način, kot smo si zamislili. Voutilainen (2008) pravi, da je vloga odraslega, da pomaga otroku razumeti ilustracije in naloge v knjigi, da otrok ne bi prehitro prenehal z delom in postal frustriran, ker česa ne more narediti ali ker česa ne razume.
6. EVALVACIJA TIPNE KNJIGE
Ko smo tipno knjigo preizkusili pri igri z otrokom, je pomembno, da knjigo tudi ovrednotimo.
To lahko naredimo skozi lastna opazovanja, s pogovorom z otrokom ali s pisanjem zapiskov v dnevnik obravnave z otrokom. Preden knjigo sploh preizkusimo, je priporočljivo, da si napišemo cilje, ki jih želimo skozi knjigo doseči z otrokom. Na primer, če gre za tematsko knjigo o živalih, so lahko naši cilji, da se otrok nauči poimenovati živali v knjigi, kakšne zvoke določena žival proizvaja, da z lastno iniciativo posega za knjigo, da samostojno reši določene naloge v knjigi ipd. Ti cilji nam bodo pomagali, da spremljamo otrokov napredek ali nazadovanje, mu sproti prilagajamo zahteve, ter ga spodbujamo, da razmišlja in rešuje probleme.
Za konec navajam šest pomembnih napotkov avtorice M. Ripley (2008), ki jih moramo kot oblikovalci tipne knjige upoštevati:
varno: vse v knjigi mora biti dobro pritrjeno na stran. Izogibati se moramo ostremu ali strupenemu. Izogibati se moramo tudi majhnim predmetom ali vsega, kar bi se lahko raztrgalo, razkrilo ali razrezalo in povzročilo zadušitev pri otroku. Vrvice ne smejo biti daljše od 18 cm;
enostavno: zelo težko je dešifrirati stvari s tipanjem, zato naj bo knjiga enostavna in prilagojena otrokovi starosti in razvojni ravni. Preden jo preizkusimo z otrokom, naj knjigo preizkusijo drugi;
majhno: v mislih moramo imeti stavek: »Majhni otroci, majhne roke, majhne knjige!« Strani običajno ne smejo biti večje od 25 cm x 25 cm. Knjiga je lahko precej gosta in debela, vendar bodimo pri tem prepričani, da se bodo strani vseeno odprle;
kratko: majhni otroci imajo kratko pozornost, zato bo tudi njihovo tipanje slik trajalo samo nekaj časa. Štiri ali pet strani je v redu, knjiga pa ne sme biti daljša od osem do deset strani brez platnic;
105
čvrsto: celo skrbno raziskovanje knjige bo vključevalo vlečenje in drgnjenje, pri tem pa nekateri otroci ne bodo previdni. Vse elemente na strani dodajmo na način, da se ne bodo izgubili;
spodbudno: uporabimo različne teksture, grobo, gladko, trdo, dlakavo, toplo in hladno. Predstavimo tudi zvoke in vonjave. Uporabimo krepke barvne kontraste, ki spodbujajo tudi otroke z motnjami vida.