Medkulturna jezikovna komunikacija

Vedno bolj pogosto prisoten družbeni pojav je soobstoj in prisotnost več kultur na nekem ozemlju ter njihovo samodejno medsebojno vplivanje, kar številni avtorji opisujejo in poimenujejo na različne načine – mnogokulturnost, multikulturnost, kulturni pluralizem (Grosman 2005: 35). Medkulturnost kot pojav je sicer prav tako stara kot razlike med kulturami, zaradi porasta kulturnih stikov pa je zadnji desetletji deležna intenzivne analitične pozornosti (Grosman 2005: 37).

Kulturo pojmujemo kot produkt civilizacije ali kot življenjski slog, večinoma pa razumemo kulturo v etničnem pomenu, t. i. skupek lastnosti, po katerih se etnične skupnosti razlikujejo med seboj (Čok 2005: 24). Poznavanje družbeno (s kulturo) določenih pravil o besednem in nebesednem obnašanju je eden od pogojev za učinkovito sporazumevanje v določeni

jezikovni skupnosti in še zlasti v večkulturnih okoljih. Etnično pojmovanje kulture poudarja smiselnost skupnega načina bivanja v družbi skozi dejavnosti družbenega izobraževanja, verskega, gospodarskega, interesnega življenja. Poleg družbene interakcije, ki se uresničuje (tudi) s pomočjo jezika, je kulturno razlikovanje (obstoj ali občutenje kulturnih razlik) temeljni pogoj za določanje obstoja in delovanja neke etnične skupnosti (Čok 2005: 24).

Mnogokulturnost oz. kulturni pluralizem vedno povzroča medkulturne stike, saj se morajo vsi posamezniki, ki so umeščeni v mnogokulturne skupnosti, s stališča lastne kulture tako ali drugače soočati z drugo ali drugimi kulturami in z njihovimi pripadniki. Pri poimenovanju medkulturnost gre predvsem za vprašanja o oblikah in posledicah medkulturnega stika med dvema kulturama, ne zgolj za soprisotnost ali soobstoj več kultur, se pravi mnogokulturnost ali pluralizem kulturne ponudbe v kaki sredini ali državni skupnosti (Grosman 2005: 36).

Kljub integracijskim procesom in globalizaciji pa se obenem pojavlja močna težnja združene Evrope po ohranjanju etnične in kulturne identitete. Utrjevanje etničnega pluralizma in spodbujanje civilizacijske tolerance naj bi ob močno povezani zavesti in vednosti o »drugih«

jezikih/kulturah usmerjala posameznika k ponovnemu premisleku o svoji lastni etnični in kulturni identiteti (Čok 2005: 24).

Pojem strpnosti do drugega je vzvod za obstoj demokratičnih odnosov v družbi. Danes se vse bolj utrjuje prepričanje, da človek nima neposrednega dostopa do resnice in da je zato treba dopuščati in spoštovati različna mnenja in različne oblike življenja (Čok 2005: 26).

V tem okviru se v razvoju osebnosti omenja terciarna socializacija,²⁹ ki je za posameznika težje in ne nujno dosegljiva. Gre za nadgrajevanje primarne in sekundarne socializacije v sposobnosti vrednotenja in soočanja svojih vedenj in vrednot z drugimi/tujimi, za odmik od etnocentrizma in ozkih identifikacij s približevanjem k skupnim vrednotam, oziroma sprejemanjem razlik med posameznimi skupinami (Čok 2005: 26).

29 Poznamo še primarno socializacijo, ki poteka predvsem v družini in sekundarno socializacijo, za katero je temeljnega pomena družba.

Ob pojmu »drugega« se srečujemo z nastankom in obstojem stereotipov in predsodkov, pri čemer gre za pojav, ko nam v soočanju različnega (na primer kulturno označenega) drugačno ni sprejemljivo, ker je neobičajno, novo in terja od nas miselni preskok od že razumljenega, sprejetega videnja resničnosti, torej spremembe v določenem delu naše miselne strukture (Čok 2005: 28). Posameznik ali družbena skupina si skozi čas namreč nabere množico prisvojenih vrednot in vrednosti (t. j. kulturna izkušnja) (Čok 2005: 29). Posameznik se, v želji ohraniti prisvojene vrednote, poslužuje prenosa miselnih funkcij kulturnih vedenj in ravnanj (percepcija in aktivna raba medkulturne jezikovne komunikacije, oblikovanje dejavnih in strpnih razmerij in odnosov udeležencev v njej, uporaba varoval in spodbud pri vključevanju vanjo ipd.). Pri tem gre za razvoj prenosnikov samih kot sredstva komuniciranja in ravnanja v procesu nastajanja kulturnega spomina. Pomemben prenosnik miselnih funkcij je jezik. Tudi sicer sta jezik in kultura povezana na več načinov:

 jezik udejanja kulturo v danem trenutku in izraža način, s katerim posameznik to dejavnost uresničuje;

 materializira kulturno vsebino s tem, da z jezikovnimi sredstvi oblikuje njeno ubeseditev;

 oblikuje abstraktne sisteme vrednot in identitet, med katerimi so implicitno vključene kulturne vrednote in kulturna identiteta (Čok 2005: 30).

Če želi posameznik doseči pozitivno naravnano presojo razlik in stičnosti, se mora umakniti iz središča dogajanja in se poskušati izogniti predsodkom, ki bi njegovo presojo že v naprej določili. K primerjanju je treba pristopiti s pozitivno motivacijo, strpnostjo in čustveno distanco. Pri medkulturni jezikovni komunikaciji gre poleg poznavanja pravil jezikovnega sporočanja še za uzaveščanje kulturne komponente teh pravil. To sposobnost odmika je mogoče pridobiti s poznavanjem oblik, pristopov in ravnanja v različnih kulturnih okoljih. Pri tem ne gre za približevanje razlik na silo, temveč je treba prevrednotiti razlike na način, ki dopušča vsakemu posamezniku ohraniti svoje posebnosti, tiste značilnosti, ki ga opredeljujejo kot kulturno in družbeno bitje (Čok 2005: 31).

Na področju medkulturne razsežnosti pouka in rabe tujih jezikov gre tako ves čas za stik dveh jezikov in pripadajočih jima kultur, medkulturnost pa je neizogibna sestavina pri njihovem

učenju in usvajanju (Grosman 2005: 36). Tujejezikovni pouk zaradi stalnega stika dveh jezikov ves čas poteka v medkulturnem položaju. Poznavanje posebnosti, do katerih prihaja pri medkulturnih stikih in pri sporazumevanju v tujih jezikih je zato pomembno za vse oblike medjezikovnega sporazumevanja. Zato se ozaveščanju takih posebnosti posveča posebno pozornost z namenom, da bi sistematično razvili medkulturno zavest, ki je potrebna za uspešno medjezikovno in medkulturno komunikacijo in za preprečevanje medkulturnih nesporazumov.

Dobro razvita medkulturna zavest omogoča razumevanje tujih kultur ter ustvarjalni stik s potencialnim bogatenjem osebnosti, poleg tega pa omogoča tudi pozitiven odnos do lastne kulture in jezika, brez občutkov manjvrednosti ali dvomov o izraznih možnostih materinščine.

Kadar je pouk drugega/tujega jezika usmerjen k razvijanju medkulturne zavesti in osredinjen na učence, pri učencu hkrati s spoznavanjem tuje kulture in jezika spodbuja tudi pozitiven odnos do lastnega jezika in kulture (Grosman 2005: 45).

Učitelj drugega/tujega jezika naj bi učencem pomagal pri razumevanju lastnih samozaznav in projekcije lastne podobe, skupaj z razmislekom o tem, kako se odzivajo na pričakovanja drugih in kako njihova umeščenost v določeno družbo vpliva na njihova pričakovanja, vrednote in prepričanja. Ti izrazito vzgojni vidiki razvijanja medkulturne zavesti ne prispevajo samo k razvoju sporazumevalnih spretnosti, marveč prinašajo tudi spoznavno bogatenje in sposobnost za posameznikovo strpno sožitje v mnogokulturnih okoliščinah (Grosman 2005: 46).

Dobro poznavanje medkulturnosti kot stika različnih kultur in na takem znanju razvito medkulturno razumevanje in zavest bi prebivalcem prihodnosti lahko pomagala pri razumevanju multikulturnosti in kulturnega pluralizma in tudi pri uravnavanju spreminjanja lastnega položaja in različnih jezikovnih identitet v globalnih okoliščinah. Nenazadnje z medkulturno zavestjo posamezniki ne razvijejo le boljšega razumevanja jezikov v stiku in pripadajočim jim kultur, se pravi lastne in tuje, marveč lahko pridejo tudi do spoznanja, da na svetu obstajajo razni načini pojmovanja sveta, različne možnosti osmišljanja človekovega življenja, različne predstave o tem, kaj in kako je vredno in kako je mogoče človeško delovati (Grosman 2005: 47).