Migracije so v zgodovini človeštva povsem običajen pojav, v sodobni družbi pa migracijska gibanja doživljajo nove pojave in trende (globalizacija, diferenciacija, feminizacija, politizacija migracij, povečanje števila migrantov), ki jih razlikujejo od preteklih (Medved 1998: 11). Vsi ti pojavi sodobnih migracijskih tokov povečujejo etnično, nacionalno in kulturno raznolikost nacionalnih držav (Verlič 2000: 1119) in Slovenija je le ena od (zahodnih) držav, ki se zaradi omenjenih procesov sooča z vprašanjem sobivanja različnih skupnosti in s tem različnih kultur, jezikov in veroizpovedi (Vladić 2007: 5).
S problemi vključevanja priseljencev v slovensko okolje se Slovenija sooča že od začetka nove države Jugoslavije, ko so se po letu 1945 v Slovenijo začeli intenzivneje priseljevati prebivalci iz drugih jugoslovanskih republik, predvsem iz ekonomskih, pa tudi drugih razlogov (Knez 2008: 155).
Vse kaže, da bo priseljevanje v Slovenijo v prihodnje še intenzivnejše (Knez 2008: 163).
Priseljence bo slovenska družba v prihodnosti potrebovala, zato je potrebno zgraditi mehanizme, ki bodo priseljencem ponudili slovenstvo kot njihovo življenjsko izbiro (Komac 2007: 3). Potrebno bo poskrbeti za ustrezno in funkcionalno vključevanje priseljencev v večinsko družbo, kar pa je kompleksno in večdimenzionalno dogajanje, kajti vedno gre za dvosmerni proces, ki zahteva soglasja in prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani priseljencev (Bešter 2003: 3; Roter 2004: 201; Vladić 2007: 7). Vprašanje integracije ob hkratnem ohranjanju etničnih posebnosti »novih« narodnih skupnosti vsekakor predstavlja za sodobno slovensko družbo velik izziv (Komac 2007: 2).
V diplomski nalogi izhajam iz razmišljanj, da je znanje slovenščine za priseljence nujno za vključevanje v slovensko družbo. S tega vidika sem skušala predstaviti sodobno slovensko jezikovno situacijo ter vidik slovenskega jezikovnega načrtovanja, katerega del je slovenščina kot drugi/tuji jezik. Potreba in želja po dejavni jezikovni zmožnosti v slovenščini kot drugem/tujem jeziku v zadnjem času v družbi namreč vidno narašča in slovenščina kot drugi/tuji jezik je postala ena od temeljnih sestavin sodobne slovenske jezikovne situacije in s
tem tudi slovenskega jezikovnega načrtovanja (Stabej 2004: 5). Jezikovno načrtovanje za slovenščino kot drugi/tuji jezik v ožjem smislu pomeni zagotavljanje pogojev za to, da govorci drugih jezikov usvajajo jezikovno zmožnost v slovenščini, in za to, da se lahko sporazumevajo z usvojeno zmožnostjo slovenščine (Stabej 2004: 9). Znanje slovenščine kot drugega/tujega jezika ni le vprašanje kulturne politike, temveč je tudi stvar ekonomike in t. i.
socialne kohezije (Stabej 2004: 10). Slovenščina namreč ni več samo jezik Slovencev in Slovenk, temveč tudi jezik vseh drugih, ki ga hočejo ali morajo govoriti (Stabej 2004: 14).
Pozornost je v diplomskem delu usmerjena na otroke priseljence, ki se vsako leto vključujejo v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem, slovenščina pa je za njih drugi/tuji jezik. Posledica pomanjkljivega znanja oz. neznanja slovenščine otrok priseljencev so številne težave:
predvsem ti otroci težje sledijo pouku in drugemu dogajanju v šoli oziroma se slabše vključujejo v širše socialno okolje (Knez 2008: 155–156).
Jezikovna in socialna integracija sta med seboj povezani in recipročni. Človek, ki bolje zna jezik, ima več možnosti, da se bo lažje vključil v socialno življenje, prav tako pa se človek, ki je dobro vključen v družbo, lažje nauči jezika. Za uspešno jezikovno integracijo so zato
pomembni tudi ukrepi, ki zadevajo socialno integracijo
(http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/projekti/St rategija_vkljucevanje_migrantov.doc). Le sistematičen pristop k tej problematiki lahko pripomore k večji sporazumevalni zmožnosti otrok priseljencev, s čimer bi jim omogočili lažje, uspešnejše in bolj prijazno vključevanje v slovensko šolo, pa tudi lažjo socialno integracijo v šolsko in širše okolje (Knez 2008: 163).
Na področju medkulturne razsežnosti pouka in rabe tujih jezikov poteka ves čas stik dveh jezikov in pripadajočih jima kultur, medkulturnost pa je neizogibna sestavina pri njihovem učenju in usvajanju (Grosman 2005: 36).
Načinov, s katerimi priseljenci lahko pridejo do znanja slovenščine oz. do sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jeziku, je več in se med seboj razlikujejo, npr. organizirani tečaji slovenščine, ure dodatnega pouka slovenščine v osnovnih in srednjih šolah, samoučenje,
internet …, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da se usvajanje slovenščine kot drugega/tujega jezika razlikuje od usvajanja slovenščine kot prvega jezika, tako po načinu kot po postavljenih ciljih.
Ob poskušanju definiranja znanja jezika se srečujemo s težavami opredelitev sporazumevalne zmožnosti v tujem jeziku. V slovenski literaturi je znanih nekaj takih opredelitev (Bešter 1998, Ferbežar 1998, Pirih Svetina 2005), pri čemer je najpomembneje izpostaviti problem razmerja med sporazumevalno zmožnostjo, ki je opredeljena kot abstraktni sistem pravil, in performanco, ki pomeni aktualno jezikovno rabo v konkretnem sporazumevalnem dogodku.
Na stopnjo sporazumevalne zmožnosti lahko sklepamo le prek »opazljive« performance – ne glede na to, ali se je nekdo jezik učil sistematično ali ga je usvojil iz okolja. Težava je v tem, da v resnici ne moremo vedeti, ali je posameznikova testna performanca pravi kazalec posameznikove jezikovne zmožnosti, njegove sposobnosti za ustrezno in pravilno rabo jezika tudi v netestnem kontekstu (Bachman 1990: 11; Pirih Svetina 2005: 31). Razmislek o jezikovnem znanju nas torej avtomatično postavlja pred problem merljivosti oz. merjenja tega znanja. Za zdaj je uporaba jezikovnih testov za takšno merjenje ena od najbolj uporabnih metod, vprašanje pa je, ali je tudi dovolj zanesljiva – pa tudi ali je pravična (Pirih Svetina 2004: 18).
V nadaljevanju bom predstavila raziskavo (merjenje napredka jezikovne zmožnosti učencev priseljencev po jezikovnem tečaju) ter z njo povezane percepcije, stališča in potrebe učencev priseljencev pri vključevanju v slovensko okolje. Končni cilj jezikovnega pouka je sporazumevalna zmožnost, zato bo ta tudi predmet merjenja pri testiranju slovenščine kot drugega/tujega jezika. V nadaljevanju bom predstavila problem merjenja te jezikovne/sporazumevalne zmožnosti ter vezanost le-te na testno performanco.