Načela migracijske politike Republike Slovenije

Sodobne družbe so zaradi sodobnih migracijskih tokov postavljene pred številne izzive.

Pomembnejši med njimi so npr.: kako urediti položaj priseljenskih skupnosti, kako vzpostaviti družbeno kohezijo, kako vzpostaviti medkulturno komunikacijo ter kako vključiti priseljence v večinsko družbo na tak način, »da postanejo njen funkcionalni člen, da enakopravno sodelujejo pri njenem razvoju in imajo možnost samostojnega življenja« (Bešter 2003: 2). Vključevanje priseljencev v večinsko družbo je kompleksno in večdimenzionalno, kajti vedno gre za dvosmerni proces, ki zahteva soglasja in prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani priseljencev (Bešter 2003: 3). Integracijska politika je lahko uspešna samo, če je mogoče najti ustrezno soglasje med stališči večinske/dominantne etnične skupnosti do vključevanja imigrantov in njihovih potomcev v večinsko slovensko družbo ter hotenji in željami nedominantnih etničnih skupin (Komac 2007: 2).

2 Med najpogostejše spadajo iskanje oziroma opravljanje zaposlitve in dela ter združevanje družine.

Vprašanje integracije ob hkratnem ohranjanju etničnih posebnosti »novih« narodnih skupnosti predstavlja za sodobno slovensko družbo velik izziv. Samo model razvoja, ki spodbuja ohranjanje etničnih posebnosti, lahko vodi k večji notranji koheziji države in njeni varnosti³ (Komac 2007: 2). Republika Slovenija je izoblikovala naslednja temeljna načela migracijske politike:

 načelo solidarnosti, mednarodne delitve bremen in odgovornosti, ki predpostavlja obveznost nudenja zaščite in pomoči beguncem, vendar njihov posredni pomen zajema tudi nezakonite migracije in njihove posledice;

 načelo odgovornosti do državljanov in države, ki se predvsem nanaša na regularna, relativno svobodna priseljevanja in odseljevanja ter regulacije naturalizacije. To načelo se nanaša tudi na priseljevanje in vračanje državljanov in oseb slovenskega porekla ter na odgovornost za ohranitev in razvoj identitete slovenskega naroda;

 načelo spoštovanja prava in človekovih pravic, ki pomeni izpolnjevanje obveznosti iz mednarodnih pogodb, spoštovanje splošno sprejetih načel in pravnega reda. To načelo zahteva spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in z določenimi izjemami spoštovanje civilnih pravic vseh v državi zakonito prisotnih, od zaščite osebnih podatkov do osebne svobode in načela nevračanja;

 načelo dolgoročne makroekonomske koristnosti, ki opredeljuje relativno svobodne migracije. Glede na to načelo je mogoče opredeliti merila nadzorovanega sprejema migrantov glede na povpraševanje slovenskega trga delovne sile ali kapitala, ob upoštevanju približevanja notranjemu trgu Evropske unije in hkratnemu preprečevanju nezakonitih imigracij in zaposlovanja;

 načelo zgodovinske odgovornosti, ki gradi na konceptu kontinuuma zgodovine in strukturi mednarodnih odnosov;

 načelo enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja, ki se predvsem nanaša na integracijsko politiko

(http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/projekti/St rategija_vkljucevanje_migrantov.doc).

3 Evropska zgodovina pozna obilico primerov, ki dokazujejo, da vodi model integracije, ki temelji na grobi ali

»tihi« asimilaciji, v stanje zgolj navidezne trdnosti države (Komac 2007: 2).

Na kompleksnem področju migracij migracijsko politiko Republike Slovenije sestavlja več ločenih, a povezanih in dopolnjujočih se delov oziroma politik. Le-te so opredeljene kot:

 azilna politika, ki se nanaša na sestavine in ukrepe, ki zadevajo sprejem, vrste in obseg zaščite ter oblike bivanja iskalcev, prosilcev in pridobitnikov azila, repatriacije in preselitev.

Je del begunske politike, ki med drugim zajema tudi mednarodno reševanje begunskih problemov in njihovih vzrokov;

 imigracijska politika v ožjem smislu oziroma priselitvena politika, ki se nanaša na regulacijo priseljevanja, torej na načela, pravila in postopke, ki tujcem dovoljujejo vstop, zaposlitev in/ali bivanje ter stalno naselitev;

 politika upravljanja migracijskih tokov, ki se še posebno nanaša na preprečevanje nezakonitih imigracij in boj proti tihotapljenju migrantov in trgovanju z ljudmi ob hkratni zaščiti žrtev;

 integracijska politika oziroma v ožjem smislu priseljenska politika do prisotnih in bodočih priseljencev, ki se nanaša na ukrepe države in družbe, ki zagotavljajo ugodne pogoje za kakovost življenja priseljenih, vključno z aktivnim preprečevanjem diskriminacije, ksenofobije in rasizma. Nanaša se na spodbujanje integracije in omogočanje priseljencem, da postanejo odgovorni udeleženci družbenega razvoja Slovenije

(http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/projekti/St rategija_vkljucevanje_migrantov.doc).

Sklenemo lahko, da migracijski procesi z nastankom nove države niso zamrli. Priseljevanja v Slovenijo ni mogoče preprečiti, priseljence pa bo slovenska družba tudi v prihodnje potrebovala, zato je potrebno zgraditi mehanizme, ki bodo priseljencem ponudili slovenski jezik in slovensko kulturo kot njihovo življenjsko izbiro (Komac 2007: 3).

Če želimo priseljencem olajšati integracijo v slovensko okolje in družbo, je »nove« narodne skupnosti potrebno obravnavati kot skupnosti narodnih manjšin, ki jim pripada nabor

»posebnih« manjšinskih pravic. Med te sodijo: 1) raba jezika; 2) izobraževanje; 3) kultura; 4) asociacije in organizacije; 5) stiki, informiranje; 6) zaposlovanje v javnih službah; 7) politična participacija; 8) avtonomija in 9) soodločanje (Komac 2007: 3).

V nadaljevanju bom, z izhodišča, da je znanje slovenščine za priseljence nujno za vključevanje v slovensko družbo, skušala predstaviti sodobno slovensko jezikovno situacijo ter vidik slovenskega jezikovnega načrtovanja, katerega del je slovenščina kot drugi/tuji jezik.