3.1 Minimalizem kot življenski stil
Minimalizem se je pojavil konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se umetniki, kot je bil Frank Stella, čigar Črne slike so bile leta 1959 razstavljene v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, začeli odvračati od gestualne umetnosti prejšnje generacije. Razcvet je umetniško gibanje doživelo v šestde-setih in sedemdešestde-setih letih 20. stoletja, najpomembnejši inovatorji gibanja pa so bili Carl Andre, Dan Flavin, Donald Judd, Sol LeWitt, Agnes Martin in Robert Morris.
Razvoj minimalizma je povezan z razvojem konceptualne umetnosti, ki je prav tako cvetela v šestde-setih in sedemdešestde-setih letih. Obe gibanji sta izpodbijali obstoječe strukture ustvarjanja, razširjanja in gledanja umetnosti ter trdili, da je pomen, ki se pripisuje umetniškemu predmetu, napačen in vodi v tog in elitističen svet umetnosti, ki si ga lahko privošči le peščica privilegiranih. Minimalistično umet-nost lahko gledamo estetsko kot zelo prečiščeno obliko. Predstavlja tudi lastumet-nosti, kot so resnica , ker se ne pretvarja, da je nekaj kar ni. Vidimo jo lahko tudi kot preprostost in harmonijo. 15
5 Cedric VANEENOO, Minimalism in art and design, Academic Journal, dostopno na < e http://www.academicjournals.org/jfsa> (25. 03.
2021).
3.2 minimalizem kot umetniško gibanje
Vpliv minimalizma je danes viden povsod, od interneta in uporabniških vmesnikov do videoiger in filmov. Zakaj torej minimalistično oblikovanje ni tako znan in priljubljen slog? Kratek odgovor je, da je minimalizem manj vizualni slog in je bolj načelo. Minimalistično oblikovanje je oblikovanje, ki uporablja le najpomembnejše elemente, vključno z osnovnimi oblikami in omejeno barvno paleto, da bi ustvarilo nekaj zelo preprostega, a zapomnljivega. Minimalizem se ne pretvarja, da je nekaj, kar ni, izraža direktnost, preprostost in harmonijo. Zato torej, ko v oblikovanju uporabimo načelo minimal-izma, uporabnika ne zavajamo z nepotrebnimi elementi, ampak ga postavimo neposredno pred bistvo našega dela.
Eden od izzivov pri oblikovanju minimalistične zasnove je zagotoviti, da je vse vizualno usklajeno.
Ker na začetku uporabljamo manj elementov, je veliko bolj očitno, kdaj določen element povzroča ner-avnovesje. To še posebej velja, če je v oblikovanju veliko belega prostora, z namenom, da bi pritegnili več pozornosti na določene elemente. Zato večina oblikovalcev uporablja princip mreže. Ker mini-malizem omejuje uporabo barv, je zelo močno orodje v rokah minimalističnega oblikovalca kontrast.
Ekstremni kontrast je lahko ključ do ustvarjanja privlačnega elementa, ki vpliva na obiskovalca in v njem vzbudi željo, da bi izvedel več. Številne odlične minimalistične zasnove namesto slik uporablja-jo veliko tipografiuporablja-jo, da bi pritegnile pozornost gledalca. Uporaba različnih velikosti pisav je odličen način, da stran z malo vsebine ne postane dolgočasna. Različne velikosti pomagajo zavzeti nekaj pros-tora in dodajo vizualno zanimivost, ne da bi ustvarjale nered, ki bi ga lahko povzročila uporaba slik.
3.3 minimalizem v grafičnem oblikovanju
Slika 10 Alexander Solonskyi, Envy, concept poster, 2016, digitalna tenika.
Slika 11 25 EXAMPLES OF MINIMAL BRANDING & IDENTITY, 2018, digitalna tenika.
Minimalizem v glasbi je bil opredeljen kot estetika, slog in tehnika. Če minimalizem opredelimo predvsem kot tehniko, je izraz jasnejši in natančneje odraža nadaljnji vpliv minimalizma na novejše skladatelje in njihova dela. Če glasbeno delo označimo kot minimalistično, preprosto opredelimo eno od kompozicijskih tehnik uporabljenih v delu. Prav tako oznaka minimalističnega skladatelja odraža le skladateljevo naklonjenost uporabi te tehnike. Minimalizem je v glasbi poskušalo opredeliti le nekaj avtorjev. Med njimi Elaine Broad opisuje minimalizem kot estetiko, ki jo odlikuje “pojmovanje nenarativnega dela v nastajanju.” Glede na definicijo, minimalizem predstavlja nov način poslušanja glasbe, ki se osredotoča na sam proces. Dejavnost poslušanja glasbe se bistveno zmanjša, zelo ma-jhne spremembe ritma, teksture ali harmonije pa postanejo glavni dogodki v skladbi. Tako dela, ki se osredotočajo predvsem na sam proces, ali dela, ki nimajo ciljev in gibanja v smeri teh ciljev, najbolje ponazarjajo minimalizem kot estetiko v glasbi.16
6 Timothy A.JOHNSON, Minimalism: aesthetic, style, or technique?, The Musical Quarterly, 78/ 4, 1994, str. 742-770.
3.4 minimalizem v glasbi
Slika 12 Lorenza Liguori, Shy, 2019, digitalna tenika.
Snemalni studii so specializirani prostori, v katerih lahko umetniki in glasbeniki posnamejo, mešajo in producirajo zvok. Na voljo so od majhnih domačih studiev do velikih studiev, v katerih lahko snemajo celotne zasedbe orkestrov.
Ideja o snemanju glasbe se je pojavila, ko je Thomas Edison izumil fonograf, da bi izboljšal kakovost telefoniranja konec 19. stoletja. Kmalu zatem je Emile Berliner izumil način množične proizvodnje posnetih plošč, kar je odprlo pot velikim umetnikom, da so lahko posneli svoja dela. Do leta 1889 so bile izumljene škatle z zmožnostjo reprodukcije posnetih zvokov, v naslednjih letih pa je bil ustanovl-jen prvi snemalni studio z imenom New York Phonograph Company.
Ko je elektronsko posneta glasba postala naslednja velika stvar, se je za vogalom pojavila družba Western Electric, ki je začela uporabljati ojačevalnike in mikrofone za snemanje. To je bila velika sprememba v zgodovini snemalnih studiev, saj so pred uporabo te opreme ljudje, ki so ustvarjali glasbo, morali sedeti zelo blizu drug drugega in še bližje opremi, kar je povzročalo neprijetno izkušnjo snemanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je snemalna industrija začela uporabljati magnetne trakove, kar je pomenilo, da je bilo posnetke končno mogoče urejati. Kmalu po tem razvoju so se pojavili multitrack snemalniki, ki so zvočnim inženirjem omogočili mešanje različnih posnetkov, posnetih ob različnih časih. V današnji – digitalni dobi se večina postopkov snemanja izvaja na računalnikih in možnosti ustvarjanja so neskončne.
Snemalni studii so se v svoji več kot 130-letni zgodovini v glasbeni industriji zelo razvili. Zvočni inže-nirji in producenti so izkoristili različne snemalne medije, tako torej današnji snemalni studii upora-bljajo najnovejšo digitalno tehnologijo za ustvarjanje popolnih rezultatov.17
7 Jim COGAN in William CLARK, Temples of sound, San Francisco 2003, str. 37-90.