1 UVOD
Vzgojno-izobraževalni sistem je okolje, v katerem se srečujejo otroci z različnimi sposobnostmi, spretnostmi, zahtevami in omejitvami. Vedenje otrok z motnjo senzornega procesiranja (sensory processing disorder – SPD) je drugačno od otrok s tipičnim nevrološkim razvojem, zato so v šolskem sistemu pogosto označeni kot agresivni, nerodni, problematični…
drugačni. Ker se njihovi možgani razvijajo drugače, so otroci z SPD prikrajšani za senzorne informacije in izkušnje, ki jih potrebujejo za učenje in razvoj in so posledično njihove fizične in vedenjske reakcije drugačne od pričakovanih (Miller, Fuller, 2006).
Po pregledu literature s tega področja smo ugotovili, da lahko motnje senzornega procesiranja za otroka predstavljajo težavo v šolskem okolju. Zato je za zagotavljanje kvalitetne obravnave potreben interdisciplinarni pristop oziroma dobro sodelovanje med učitelji, delovnimi terapevti in drugimi strokovnjaki (Benson et al., 2019). Zaradi pomanjkanja raziskav na tem področju smo se odločili raziskati, s kakšnimi težavami se srečujejo učitelji pri delu z otroki, ki imajo SPD, kakšno je mnenje učiteljev glede delovne terapije in kakšna je potreba po vključevanju DTh v šolsko okolje, da bi s tem izboljšali funkcioniranje otrok z SPD v šolskem sistemu.
1.1 Motnje senzornega procesiranja
V možganih neprestano potekajo nevrološki procesi, s katerimi si ljudje lažje interpretiramo dogajanje v okolju. Procesiranje senzornih dražljajev vključuje njihovo sprejemanje, prilagajanje oziroma modulacijo, povezovanje oziroma integracijo, vključno z vedenjem, ki ga možgani oblikujejo kot odgovor na te dražljaje (Korelc, Groleger Sršen, 2013). Izraz senzorna integracija je prvič uporabila delovna terapevtka, psihologinja in nevroznanstvenica dr. A. Jean Ayres (1972) in ga opredelila kot nevrološki proces, ki se avtomatsko odvija znotraj naših možganov in pomeni organizacijo vseh zaznav iz lastnega telesa in okolja v smiselno, povezano celoto. Naša čutila nam posredujejo informacije o tem kar vidimo, slišimo, vohamo, tipamo, okušamo ter informacije o gibanju in položaju našega telesa. Vse te informacije možgani integrirajo in izberejo tiste, ki so pomembne za naše delovanje. To človeku omogoča, da se v danem trenutku primerno odzove ter predstavlja podlago za uspešno in učinkovito učenje in funkcioniranje v okolju (Ayres, 2008, Miller et al., 2009). Motnjo, pri kateri prihaja do neustreznega odzivanja na senzorne dražljaje je Ayresova poimenovala motnja senzorne integracije. Millerjeva (2000) pa je kasneje želela natančneje definirati termine, ki se
2
uporabljajo v kontekstu Ayresove teorije senzorne integracije. Zagovarjala je namreč, da je senzorna integracija le ena komponenta senzornega procesiranja in je zato neustrezno odzivanje na dražljaje poimenovala kot SPD.
Občasno imamo vsi težave s procesiranjem dražljajev, če jih je premalo, preveč oziroma so preveč intenzivni. O SPD pa lahko govorimo takrat, ko ima oseba težave pri zaznavanju, prilagajanju ali povezovanju dražljajev v taki meri, da to vpliva na njegovo vključevanje in funkcioniranje v dnevnih aktivnostih (Miller, Fuller, 2006).
Ker je otrok z SPD prikrajšan za senzorne izkušnje, ki jih potrebuje za razvoj in učenje, se primanjkljaji kažejo tako na socialnem, motoričnem, čustvenem kot tudi akademskem področju. Skupaj z nevrološkimi razvojnimi motnjami se zato pogosto pojavljajo tudi težave na posameznih področjih učenja. Tudi Ayresova (2008) je svojo teorijo senzorne integracije zasnovala na otrocih z učnimi težavami in navaja, da so lahko v ozadju otrokovih učnih in vedenjskih težav neustrezno delujoči nevrološki procesi, kar pomeni, da otrokovi možgani ne zmorejo ustrezno procesirati in integrirati dražljajev iz senzornih sistemov. Pomanjkljive informacije mu onemogočajo pravilno zaznavanje sebe in okolja, kar mu otežuje učenje, povečuje nelagodje v lastnem telesu in povzroča stres, saj se ne zna primerno odzivati na običajne zahteve okolja.
Millerjeva in sodelavci (2009) razdelijo SPD na motnje senzorne modulacije, motnje senzorne diskriminacije ter motnje gibanja, ki temeljijo na senzorni motnji (slika 1).
Slika 1: Delitev motenj senzornega procesiranja (Miller et al., 2009)
3
Senzorna modulacija je nevrološki proces, s katerim možgani dražljaj prepoznajo in regulirajo njegovo intenziteto glede na to ali je dražljaj za nas pomemben ali ne. To nam omogoči, da lahko dražljaje selekcioniramo po pomembnosti ter se osredotočimo in odzivamo le na tiste, ki so pomembni za ohranjanje pozornosti pri določeni aktivnosti. Če senzorna modulacija ni ustrezna, nam pozornost uhaja zaradi stalno spreminjajočih se senzornih dražljajev iz okolja.
Motnje senzorne modulacije Millerjeva in sodelavci (2009) razvrstijo v tri podtipe: pretirano odzivanje na senzorne dražljaje, prešibko odzivanje na dražljaje in iskanje dražljajev. Iskanje dražljajev nekateri drugi avtorji (Bundy, Lane, 2019) uvrščajo v vedenje, ki je posledica motenj senzorne modulacije.
Pri pretiranem odzivanju na dražljaje se ljudje preveč intenzivno odzovejo na senzorni priliv, lahko postanejo agresivni, razdražljivi in težko se umirijo. To jih privede do tega, da se začnejo dražljajem izogibati (Miller et al., 2007). Tak otrok v šolskem okolju ne zmore sedeti pri miru in se skoncentrirati, saj njegovi možgani ne zmorejo diferencirati pomembnih dražljajev od nepomembnih. Vzrok za nemirnost je lahko ta, da dražljaji pretirano vzburijo živčni sistem ali pa zaviralni mehanizmi neprimerno delujejo, kar pomeni, da so taki otroci nezmožni nadzorovati notranje impulze (Ayres, 2008).
V primeru prešibkega odzivanja je največja nevarnost to, da otroci ne reagirajo niti ob nevarnih dražljajih. So apatični, neaktivni, ne zaznavajo bolečine, visokih ali ekstremno nizkih temperatur. Taki otroci so opisani kot izjemno mirni in pridni, ne raziskujejo okolja in se ne spontano vključujejo v aktivnosti (Miller et al., 2009; Miller et al., 2007; Korelc, Groleger Sršen, 2013).
Otroci, ki iščejo senzorne dražljaje, so neprestano v gibanju, so nemirni, pogosto imajo neustavljivo željo po močnih, intenzivnih dražljajih. V otroškem obdobju zato pogosto izgleda, kot da iščejo pozornost, počnejo neumnosti, ker skačejo, se gugajo, zaletavajo (Miller et al., 2009; Miller et al., 2007; Korelc, Groleger Sršen, 2013), v resnici pa se nemirni otroci s pretiranim, vihravim gibanjem odzivajo na senzorne primanjkljaje in na ta način vzburijo čutila (Kremžar, Petelin, 2001).
Prepoznavanje oziroma diskriminacija dražljajev je pomembna pri oblikovanju telesne sheme in pri interpretaciji senzorne stimulacije. Motnje senzorne diskriminacije se lahko pojavijo v kateremkoli senzornem sistemu. Če je motnja v taktilnem, proprioceptivnem ali vestibularnem sistemu, lahko to vpliva na otrokove motorične sposobnosti. Motnja v vidnem ali slušnem
4
sistemu pa vpliva na otrokovo sposobnost učenja in na njegove težave z govorom (Miller et al., 2007).
Motnje gibanja, ki temeljijo na senzorni motnji, se kažejo kot motnje drže ali pa kot dispraksija.
Vzdrževanje drže zahteva dobro integracijo dražljajev, da lahko zaznavamo vlek gravitacije in izvajamo funkcionalne gibe, kot so seganje, prijemanje, obračanje brez izgube ravnotežja (Miller et al., 2007). Otroci z motnjami drže imajo težave tudi s koordinacijo in vzdrževanjem normalnega mišičnega tonusa, kar se kaže kot hitra utrujenost, nerodnost ali pa slabo ravnotežje zaradi slabe povezave senzornih prilivov iz vestibularnih, proprioceptivnih in taktilnih sistemov (Ayres, 2008). Zaznave namreč vodijo in spodbujajo gibanje našega telesa. Glede na povratno informacijo, ki jo nato možgani ponovno prejmejo preko čutilnih sistemov, le ti gibanje prilagodijo, če je to neustrezno glede na zahteve naloge (Cecsh, 2012). Brez ustreznega procesiranja in integracije senzornih dražljajev, motorični sistem ne more optimalno delovati, saj je motorična izvedba neke naloge odvisna od sodelovanja med senzoričnimi in motoričnimi dražljaji (Polatajko, Cantin, 2010).
Se pa motnje drže pogosto pojavljajo v kombinaciji z drugimi motnjami senzornega procesiranja, pogosto tudi z dispraksijo, kar se izkazuje kot težava pri izvajanju soročnih in ritmičnih aktivnosti. Dispraksija je namreč omejena sposobnost načrtovanja, organizacije in izvedbe zaporedja novih motoričnih akcij. Otroci z dispraksijo imajo slabo predstavo o svojem telesu in težko ocenijo razdaljo do predmeta, zato so pogosto nerodni ali pa neorganizirani, ker imajo težave pri oblikovanju načrta izvedbe aktivnosti. Pred izvedbo določene aktivnosti namreč naši možgani avtomatsko oblikujejo idejo, motorično načrtujejo izvedbo aktivnosti in jo šele nato izvršijo. Ker je pri otrocih z dispraksijo ta proces otežen, se izogibajo športnim oziroma motoričnim aktivnostim (Miller et al. 2007). Lahko imajo težave pri zavezovanju čevljev, učenju vožnje kolesa brez pomožnih kolesc, pri teku, pogosto padajo in se raje posvečajo igranju igric, gledanju televizije, branju knjig (Ayres, 2008; Miller et al. 2007).
Pri otrocih z SPD možgani ne zmorejo pravilno interpretirati vseh informacij iz čutil.
Posledično ne zmorejo ustrezno razviti bazičnih funkcij, ki so potrebne za nadaljnje učenje. V šolskem okolju imajo zato taki otroci lahko težave na področju grobe in fine motorike, organizacije in socialne interakcije z drugimi učenci. Pogoste so namreč tudi vedenjske težave, so preobčutljivi, ne znajo deliti ali izgubljati pri različnih družabnih igrah. To povzroči negativne reakcije pri sovrstnikih in otrokom s težavami otežuje navezovanje socialnih stikov (Ayres, 2008). Temeljne spretnosti predstavljajo torej osnovo za uspešno učenje in vključevanje
5
v šolski sistem (Jenkinson et al., 2002). Če otrok ne pozna svojih občutkov in nima natančnega telesnega zaznavanja, se ne more učiti ali osvojiti pisanja, ki zahteva natančnost ter usklajeno delovanje mišic že za vzdrževanje pokončne drže (Kremžar, Petelin, 2000).
Za uravnavanje lastnega telesa je potrebno povezovanje čutnih vtisov, zato je zelo pomembno, da otrokom v zgodnjem otroštvu omogočimo raznoliko, a ustrezno okolje, da bodo preko gibalnih izkušenj sposobni razumeti svoja občutenja in jih znali ustrezno regulirati (Kremžar, Petelin, 2000).