NAJPOGOSTEJŠE VRSTE ZGODNJE TRAVME V DRUŽINI

Otrok v času travme doživlja veliko stisko in bolečino, večinoma tudi bolj čustveno in celovito kot odrasli (Rothschild 2011, 30). Dogodek ogrozi njegov občutek varnosti, zato ob tem doživlja intenzivna čustva strahu, izgube kontrole, nemoči ali groze. Travmatični dogodek je tako intenziven ali preplavljajoč, da ga možgani in psiha ne zmorejo uspešno predelati in integrirati, zato ga potisnejo v podzavest. Izkušnja travme tako ostane globoko v posamezniku skupaj z vsem (telesnimi občutki, čustvi, prepričanji), kar je oseba takrat doživljala (Cvetek 2009, 11). Da bi razumeli, kako otrok doživlja stres, stisko in travmo, bomo izpostavili najpogostejše travmatske dogodke znotraj družine, ki se lahko zgodijo tudi v zgodnjem obdobju življenja.

2.2.1 NASILJE V DRUŽINI

Družina je osnovna celica družbe in v sodobnem svetu vedno bolj poudarjamo njen pomen. Nudi varnost, zavetje in podporo, nauči nas osnovnih vedenj, norm in pravil.

Nauči nas sprejeti in ponotranjiti vrednote, oblikovati odnose in čustva (Haralambos in Holborn 1999, 25).

Kljub temu pa smo znotraj družine lahko najhuje ranjeni in največ stisk otrok nastaja prav zaradi nezdravih odnosov med družinskimi člani (Gostečnik 2004, 11). Kadar je v družini prisotno nasilje, otrok zgubi občutek varnosti, spopada se z osamljenostjo in strahom. Pri tem ni nujno, da gre »le« za fizično ali spolno nasilje – pač pa tudi psihološko. Tudi ni nujno, da gre za nasilje starša do otroka; lahko gre za nasilje (psihološko, fizično ali spolno) med staršema, ki ga je otrok prisiljen gledati in prenašati in ki prav tako v njem vzbuja strah in negotovost. Strokovnjaki so mnenja, da je psihološko nasilje za otroka lahko enako ali celo bolj destruktivno kot fizično ali spolno (Winkel idr. 2012, 46).

2.2.1.1 PSIHIČNO NASILJE

19

Psihično nasilje je vsakršno dejanje (najpogosteje besedno), ki na nezaželen in grob način vpliva na človekovo psiho. Pri posamezniku povzroči strah, sram, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Vse to ima dolgotrajne posledice za človekov psihološki in telesni razvoj (Winkel idr. 2012, 45). Pogosto se pri psihičnem nasilju pojavljata dve skrajnosti, na eni strani so nenehna kontrola, kaznovanje, nadzor, omejevanje gibanja, govora in socialnih stikov, zmerjanje, zaničevanje, ukazovanje; na drugi strani pa zanemarjanje otrokovih osnovnih potreb po varnosti, pripadnosti, ljubezni, dotiku, spodbudi in s tem onemogočanje vzpostavitve varne navezanosti med otrokom in staršem. Starši pogosto ali otroku ne nudijo čustvene podpore ali pa čustveno vanj preveč rinejo, da zadovoljijo svoje potrebe. V obeh primerih ignorirajo otrokove čustvene potrebe, ne nudijo jim zaščite in topline. Otrok zato čuti osamljenost, občutek, da je prepuščen samemu sebi, prepuščenost samemu sebi pa vpliva na zmanjšano življenjsko energijo ter zmanjšan občutek lastne vrednosti (De Bellis 2005, 152).

2.2.1.2 FIZIČNO NASILJE

Fizično nasilje je uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile ali povzročanje fizične bolečine, večinoma z namenom, da žrtev nekaj stori ali opusti. Pri osebi povzroči fizično bolečino in oslabelost, strah ali ponižanje (Kumari idr. 2014, 155). Fizično nasilje je torej usmerjeno na človekovo telo. Dejanja fizičnega nasilja so klofutanje, brcanje, udarci z roko ali s predmetom, porivanje, odrivanje, zvijanje rok, ožiganje kože, davljenje, dušenje, polivanje s tekočino, neželeno striženje las, odrekanje hrane ali siljenje z njo, napadi z orožjem in podobno. Starši, ki nad otrokom izvajajo fizično nasilje, ne želijo nujno otroka poškodovati, včasih je to njihov način discipliniranja in kaznovanja otroka. Seveda je ta način neprimeren in presega meje zdravega odnosa, sploh kadar otrok zaradi fizične poškodbe potrebuje zdravniško pomoč. Uporaba fizične sile za namen kaznovanja ali discipliniranja otroka se po navadi v nefunkcionalnih družinah, kjer prevladuje nasilje, ne zgodi enkrat, ampak se vedno znova ponavlja (Mueser idr. 1998, 497). Kadar starš otroka pogosto pretepa oziroma fizično kaznuje, otrok izgubi zaupanje vanj, lahko postane neodziven in malodušen. Problem je, da je starš istočasno objekt ljubezni in objekt strahu, sovraštva (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Otrok

20

izgubi radovednost, pojavi se pomanjkanje empatije, nima želje do igre, raziskovanja, pride lahko celo do zaostanka v govoru (Mueser idr. 1998, 497).

2.2.1.3 SPOLNO NASILJE

Spolno nasilje so vsa dejanja, ki so neposredno ali posredno povezana s spolnostjo in jih oseba čuti kot prisilo. Je vsakršno vedenje, ki prekorači meje osebe, ki je žrtev, in ga zato žrtev doživlja kot vdor v njeno telo in telesno integriteto. Spolno nasilje žrtvi odvzame pravico do odločanja o lastnem telesu. Spolna zloraba otroka je vsako dejanje storilca, oziroma osebe, ki je v privilegiranem položaju in z zlorabo odnosa, moči in vpliva nad otrokom, le-tega prisili v spolnost ali dejanja s spolno konotacijo, z namenom zadovoljitve lastnih spolnih potreb, pogosto tudi potreb po moči in nadzoru (Dobnikar 2000, 27). Kadar starš otroka spolno zlorablja, ima le-ta občutek, da ni povezan z nikomer, čuti se ničvrednega, umazanega, pokvarjenega, ponižanega (Horvat, Lešnik in Plaz 2004, 75). Otrok se pogosto spopada z dvojnimi nasprotujočimi si občutki. Na eni strani čuti jezo, izgubi zaupanje v storilca, na drugi strani pa želi ohraniti podobo dobrih staršev, saj mu le-ti predstavljajo vir tolažbe in okrevanja. Ker otrok doživlja tako nasprotujoče si občutke, se težko naveže na drugo osebo in posledično ponudi lojalnost storilcu. Starši so tako hkrati vir groze in vir navezanosti in ljubezni (Majerič 2010, 32).

Marsikatera spolna zloraba znotraj družine ni znana, saj otroci zanjo redko povejo.

Pogosto se bojijo, da jim nihče ne bo verjel, po drugi strani pa lahko tudi sami sebe krivijo za zlorabo, saj se včasih zaradi strahu storilcu ne upajo upreti (Dobnikar 2000, 27).

2.2.2 SMRT DRUŽINSKEGA ČLANA

Otroci smrt bližnje osebe, še posebej če je to starš, doživljajo kot stisko zaradi ločitve.

Otroci do približno petega leta smrti ne doživljajo kot nekaj dokončnega in pričakujejo, da se bo umrla oseba vrnila. Takrat je pomembno, kako hitro in s kakšnim stilom navezanosti se bo otrok uspel navezati na nadomestek umrlega starša. V primeru, da umre mati, postane objekt navezanosti večinoma oče. Nedokončano in nerešeno žalovanje

21

lahko pri otroku povzroči resne psihične težave v vseh življenjskih obdobjih (Miller 2000, 84). Otroku izguba omaje osnovno potrebo po varnosti, zato je zanj ključna podpora odrasle osebe, ki ji zaupa. Takrat je pomembno, da starš oziroma odrasla oseba, ki je ali bo postala vir navezanosti, z otrokom govori, mu poskuša pojasniti in predelati izgubo.

Ko starš z namenom zaščite otroka prikriva svoja čustva in se zapira vase, se otrok pogosto počuti samega in zapuščenega s strani obeh staršev. Otrok ob izgubi starša izgubi najpomembnejšo čustveno oporo, kar močno vpliva na njegovo psihično blagostanje.

Najpogostejše čustvo, ki ga ob izgubi starša doživlja, je strah: strah pred izgubo še drugega starša in s tem edinega, ki bo skrbel zanj, zato je pomembno, da mu le-ta da vedeti, da ga ne bo zapustil (Hofer 2012, 109). Še eno čustvo, ki ga otroci ob smrti starša pogosto doživljajo, je krivda. Otrok se sprašuje, kaj bi lahko naredil drugače, da do tragičnega dogodka ne bi prišlo in se pogosto spominja svoje neubogljivosti ter sebe (vsaj delno) krivi za smrt starša. Tudi takrat je zelo pomembno, da mu svoje občutke preživeli starš ali druga oseba, ki ji zaupa, morda tudi strokovnjak, pomaga predelati (Valenčak 2004, 66). Nekoliko drugačni občutki pa otroka spremljajo ob izgubi sorojenca. Takrat se pogosto identificirajo z umrlim sorojencem, posledično pa jih preplavi strah, da se to lahko zgodi tudi njim (Hofer 2012, 109). Takrat je pomembno, da starši otroka pomirijo in mu ponovno dajo občutek varnosti (Valenčak 2004, 66).

2.2.3 LOČITEV STARŠEV

Tudi pri ločitvi staršev je prisotna fizična ločitev od enega starša, kar je za otroka tragično.

Vendar je za otroka slabše doživljanje napetosti, prepirov, zmerjanja in konfliktov, kadar sta starša skupaj. Spori med starši na otroka zelo negativno vplivajo, medtem ko se ločitev lahko čez nekaj časa pokaže za zelo funkcionalno (Miller 2000, 53). Konflikti in prepiri so normalni v vsakem družinskem sistemu in so sestavni del vsakega zakona. Problem je, kadar so prepiri med starši vsakodnevni, se poglabljajo, zamere in žalitve pa se nadaljujejo iz dneva v dan. Pogosto starši ne zdržijo v istem prostoru, v to vzdušje pa so vpeti tudi otroci, ki po navadi nagonsko iščejo rešitev zanje. Pogosto želijo pozornost staršev preusmeriti nase, tako da postanejo problematični, saj so se starši v tem primeru prisiljeni ukvarjati z njim in iskati skupne rešitve, namesto drug z drugim, ali pa postanejo pretirano pridni in izpolnjujejo vse potrebe in želje staršev, da se le-ti ne bi kregali še

22

zaradi njega. Tako se otrokov temeljni občutek varnosti in celo življenje globoko zamaje, pogosto čuti razdvojenost in bolečino, ki se globoko vtisne v njegovo notranjost. Otrok je čustveno prizadet in je velikokrat tudi žrtev, saj je neslišan in nerazumljen, njegove potrebe so spregledane, doživlja občutke izgube, žalosti, jeze, stiske, otopelosti in sramu, pogosto se pojavi strah pred zavrženostjo. Posledice ločitve staršev so lahko kratkoročne in dolgoročne. Med kratkoročne štejemo očitne, vidne težave, kot so potrtost, pogosto jokanje, izguba interesa za igro z vrstniki, umik vase, upornost, tudi agresivnost.

Kratkoročne posledice se lahko izražajo tudi preko telesne ravni, na primer bolečin v želodcu ali glavobolov. Med dolgoročne posledice štejemo predvsem t.i. postaršenje, kar pomeni, da otrok postane čustvena opora staršu in zanj tudi čustveno skrbi na način, kot je to pred tem počel eden od staršev. To je oblika čustvenega nasilja in čustvenega izkoriščanja, kar je za otrokov razvoj zelo škodljivo (54).

2.2.4 ODVISNOST V DRUŽINI

Alkoholizem in zloraba drog enega družinskega člana ali članov je pravzaprav problem cele družine. Družina po navadi skriva problem alkoholizma, pri čemer sodeluje tudi otrok. Hkrati je to zanj zelo destruktivno, saj vpliva na njegovo samopodobo in celoten razvoj. Otrok pogosto prevzame vlogo odraslega v družini in odgovornost, ki se ji je eden izmed staršev odpovedal. Otrok lahko krivdo za alkoholizem ali zlorabo drog s strani starša jemlje nase, pri tem pa pogosto trpi njegovo samospoštovanje, pojavljajo se občutki sramu in strahu (Miller 2000, 73). Otroci zasvojenih staršev so pogosto prisiljeni hitro odrasti. Velikokrat nase prevzemajo starševske odgovornosti; postanejo tako rekoč mali odrasli, saj so nemalokrat oni tisti, ki skrbijo za starše. Starši po navadi ne zmorejo zadovoljiti niti osnovnih potreb otroka. Le-ti tako živijo v kaotičnem, disfunkcionalnem okolju, polnem nasilja. Samospoštovanje otrok, ki odraščajo v takšnem okolju, je okrnjeno, doživljajo občutke sramu, posledično pa se naučijo dobro prikrivati svoja čustva. V šoli so pogosto zelo uspešni, saj jim šola predstavlja edino stabilno okolje.

Posledice za otroka so dolgoročne – prihaja do motenj v čustvenem in osebnostnem razvoju, vedenjskih motenj ter do posttravmatske stresne motnje (97).