VPLIV ZGODNJE TRAVME NA RAZVOJ MOŽGANOV

V zgodnjem obdobju človekovega življenja se človekova osebnost, dojemanje sveta in sebe šele razvija in oblikuje, zato ima zgodnja travma ali travmatična izkušnja pomembno vlogo pri psihološkem razvoju človeka. Nekateri travmatični dogodki lahko imajo trajne telesne in čustvene posledice. Travma omaje občutek varnosti, povzroča občutke nemoči in posledično doživljanje sveta kot ne-varnega. Travma je tudi to, kako se naše telo odziva na nevarnosti. To pomeni, da ko je posameznik v neki ogroženi situaciji, sub-kortikalni del možganov prevzame njegov odziv (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Učinek travme, še posebej relacijske, globoko vpliva na nevrobiološko strukturo in razvoj možganov in s tem na oblikovanje nevronskih vezij, ki kasneje v življenju determinirajo način posameznikovega življenja (Chase idr. 2019, 369).

Če na primer otroku umre kateri od staršev, ga zapusti ljubljena oseba ali so starši čustveno nedostopni in odsotni, se lahko posledice pomembne zgodnje izgube izrazijo v obliki hude tesnobe, ki ob kasnejših podobnih situacijah nastopijo v enako hudi obliki.

Zgodnja travma je zato lahko izvor različnih kasnejših duševnih motenj (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Psihološke travme v zgodnjem otroštvu vplivajo oziroma povzročajo občutljive spremembe v možganih in njihovem funkcioniranju. Ključne možganske regije, ki so vključene v odziv na stres, se lahko spremenijo na kemični in celični ravni. Te spremembe lahko obsegajo nihanje koncentracije živčnih prenašalcev oziroma nevrotransmiterjev, ki prenašajo signale po nevronih preko sinapse in poškodbe živčnih celic. Premočna in pretirano dolgotrajna izpostavljenost organizma stresu poškoduje hipotalamus, hkrati pa lahko tudi pomanjkanje kortizola (stresnih hormonov)

28

povzroči spremembe oziroma degeneracijo hipotalamusovih nevronov (Chase idr. 2019, 369).

Da bi lahko razumeli dolgoročne posledice izpostavljenosti prehudemu stresu in/ali ponavljajočim se travmatičnim dogodkom in okoliščinam, je treba poznati posledice, ki jih takšne okoliščine povzročijo v strukturi in delovanju možganov (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Raziskave, ki povezujejo vpliv relacijske travme v zgodnjem otroštvu na razvoj možganov, se osredotočajo predvsem na spremenjeno delovanje stresnega odziva v možganih (Twardosz in Lutzker 2010, 59-60). Stresno os, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju stresnega odziva, sestavljajo amigdala, hipokampus in ventromedialni prefrontalni korteks (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b). Stresna os oziroma stresni sistem v možganih je ključnega pomena za preživetje posameznika in se začne razvijati že pred rojstvom, vrh pa doseže okoli tretjega leta starosti, ko je tudi večina pomembnih nevronskih poti že oblikovana (Twardosz in Lutzker 2010, 59). Povezave nevronov stresne osi se nahajajo v desni polovici možganov, ki se v prvih mesecih življenja najbolj razvija in je pomembna za kontrolo funkcij preživetja, intuitivnega reševanja problemov, odziva na stres, regulacijo čustev, iskanje empatije do drugih, shranjevanje implicitnega spomina ter kontrolo spontanih čustvenih odzivov. V času odraščanja in razvoja so te nevronske poti zelo občutljive za zunanje (predvsem psihološke) vplive. Relacijska travma v zgodnjem otroštvu ima tako direkten vpliv na razvoj desne možganske hemisfere. Slikovne raziskave možganov, opravljene z magnetno resonanco, ki zelo podrobno prikaže strukturo notranjosti glave, kažejo, da se regija stresne osi možganov pri travmatiziranih osebah strukturno in funkcionalno razlikuje od tistih pri zdravih posameznikih (inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Travma pusti pomembne posledice tudi pri delovanju amigdale. Amigdala je del limbičnega sistema² (ki je odgovoren za čustvovanje, čustvene odzive, učenje in spomin) in je povezana s čustvi, kot so jeza, užitek, žalost, strah in spolno vzburjenje. Poleg tega ima pomembno vlogo pri shranjevanju zgodnjega spomina in je vpletena v koncept občutenja sebe. Brez amigdale ali ob njenem nepravilnem delovanju ni mogoče ničesar

2 Limbični sistem je del možganov, ki je odgovoren za čustvovanje, čustvene odzive, učenje in spomin.

Obsega amigdalo, obročasti girus, hipokampus, hipotalamus, talamus, mamilarno telo in parahipokampusov girus (Chase idr. 2019, 370).

29

doživeti kot smiselno, saj je smisel povezan z občutenjem sebe. Desna amigdala nadzira predvsem neprijetne občutke, leva pa prijetne. Aktivnost v amigdali je večja, kadar je človek žalosten. Travma torej poveča aktivnost amigdale, ki pomaga procesirati čustva in odziv na stres, saj je del regije stresne osi v možganih. Amigdala travmatiziranih ljudi se pospešeno odziva na dražljaje, ki so kakor koli povezani s travmatično izkušnjo (nekateri zvoki, besede, fotografije, vonj ipd.). Magnetnoresonančne raziskave so pokazale, da utegne biti amigdala pri osebah, ki so v otroštvu doživele zlorabo ali so bile izpostavljene drugačnim hudim travmam, povečana (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Hipokampus se aktivira okoli tretjega leta starosti in ima glavno vlogo pri pomnjenju in obdelavi dolgotrajnega spomina in priklica. Pri osebah, ki so bile v otroštvu izpostavljene hudemu stresu in travmatičnim izkušnjam, je opaziti precej manjši volumen hipokampusa, kar vpliva na sposobnost razlikovanja med starimi in novimi spomini (Chase idr. 2019, 370). Nenehna izpostavljenost stresnim hormonom (kortizolu) zavira rast in nastajanje novih živčnih celic v tem predelu možganov. Mnogo strokovnjakov je prepričanih, da je sicer hipokampus manjši ravno zaradi preplavljanja s stresnimi hormoni ob zgodnji relacijski travmi (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Huda travma v otroštvu vpliva tudi na zmanjšanje prostornine in funkcionalnih sposobnosti prefrontalnega korteksa, ki je odgovoren za uravnavanje čustvenih odzivov, ki jih sproža amigdala, zato se lahko travmatizirana oseba tudi na neko povsem normalno situacijo, ki ni povezana s travmo, odzove čustveno pretirano oziroma neprimerno (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).

Travma vpliva tudi na spremembe nevrotransmiterjev. Nevrotrasmiterji so kemične snovi, ki prenašajo sporočila od nevrona (živčne celice) do nevrona. Poznamo številne različne nevrotransmiterje, nekateri pa bi naj, kot posledica travme, spremenjeno delovali.

Tako bi naj bil pretok serotonina, ki pomaga uravnavati spanec ter razpoloženje in zaviranje bolečin, pri travmatiziranih osebah zmanjšan. Težave s pretokom naj bi se pojavljale tudi pri norepinefrinu, ki prekriva krvne žile in zvišuje krvni tlak, poleg tega pa povzroča anksioznost. Travma v otroštvu vpliva tudi na težave pri prenosu dopamina, ki je ključnega pomena za gibanje, vpliva pa tudi na raven energije in dobro voljo. Poleg tega vpliva na motivacijo in ima vlogo pri tem, kako oseba dojema resničnost. Raziskave kažejo, da so težave s prenosom dopamina povezane s pojavom psihoz. Za motnje pri prenosu glutamata, ki deluje kot vzbujalni nevrotransmiter, velja, da ima vlogo pri

30

bipolarni motnji in shizofreniji. Zaradi nenormalnih ravni hormonov bi naj ljudje postali občutljivejši za simptome, ki so posledica dolgotrajne izpostavljenosti stresu ali travmam.

Travmatizirani ljudje (v primerjavi z neprizadetimi) namreč proizvajajo veliko večje količine stresnih hormonov in to tudi takrat, ko niso v neposredni nevarnosti (ali je od izkušnje minilo že več let), to pa prispeva k pretirani vzburjenosti in oslabelosti občutkov (Inštitut za razvoj človeških virov 2018b).