NEMŠKA UREDITEV

Pravo nelojalne konkurence v Sloveniji je v marsičem podobno nemškemu, saj se je po njem zgledovalo in ga vzelo za osnovo. Slednje je starejše in zato tudi bolj razdelano od slovenskega, zato si ga kaže pogledati v naslednjih odstavkih.

Nemška ureditev zajema delovanje trga kot celote in ga opredeljuje v korist konkurentov, potrošnikov in splošnega interesa oz. drugih udeležencev na trgu³³ (t.i. Schutzzwecktrias³⁴).

Svojo zaščito torej nudi tako v vertikalnih kot v horizontalnih razmerjih; zaradi zagotavljanja varstva tudi javnega interesa pa predstavlja netipičen del zasebnega prava.³⁵ Pravo nelojalne konkurence je sicer samostojno urejeno, vseeno pa se vsebinsko prepleta in delno prekriva s pravom intelektualne lastnine in konkurenčnim pravom.

Glavni temelj zakonodaje je Zakon proti nelojalni konkurenci³⁶, v nadaljevanju UWG, ki v svojem § 2 poda najpomembnejše definicije izrazov, uporabljenih v zakonu, ter na ta način posredno omeji doseg svojega urejanja. Tako npr. v § 2/I (1) opredeli poslovno ravnanje, ki je jedro ureditve prava nelojalne konkurence, in s tem izključi ravnanja potrošnikov na trgu.

Jedrno točko UWG predstavlja 2. odstavek § 3, v katerem je opredeljena generalna klavzula (izv. Generalklausel), ki jo dopolnjuje seznam absolutno prepovedanih dejanj iz 3. odstavka omenjenega paragrafa, imenovan črna lista (izv. Schwarze Liste). »S seznamom primerov je želel nacionalni zakonodajalec sodnika čim bolj razbremeniti naloge ponazoritve dejanskega

33 Primerjaj § 1 UWG.

34 Izraz, ki ga je za področje nelojalne konkurence razvila sodna praksa BGHZ 140, 134, 138; BVerfG WRP 2001, 1160 ff; BVerfG GRUR 2002, 455 ff idr. in pomeni varstvo vseh naštetih delov.

35 Ohly, DEUTSCHES UND EUROPÄISCHES RECHT GEGEN UNLAUTEREN WETTBEWERB (2018), str. 1.

36 Izv. Gesetz gegen den unlauteren Wettbewerb.

18

stanja „nelojalnosti“ in prispevati k preglednosti.«³⁷ Da pa lahko neko dejansko stanje subsumiramo pod določbo, ki eksemplifikativno našteva kršitve poštene konkurence, morajo biti poleg »nelojalnosti« kot elementa dejanskega stanja podane tudi vse predpostavke iz § 3 UWG.³⁸

Nemška nomotehnika je v tem delu izredno podobna slovenski iz 2. in 3. odstavka 63.a člena ZPOmK-1, vseeno pa je moč zaslediti pomembno razliko. Slovenski ZPOmK-1 v 2. odstavku 63.a člena zajema vsa dejanja podjetja na trgu, ki so v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in povzročijo ali bi lahko povzročila škodo drugemu podjetju – gre za precej širok spekter dejanj, ki jih lahko subsumiramo pod omenjeno pravilo. Nemški UWG pa se do posameznih segmentov zaščite trga pred nelojalno konkurenco opredeljuje posamezno po ločenih delih. V svojem 2. odstavku se tako omejuje predvsem na ravnanja, ki so usmerjena k potrošnikom ali jih zadevajo ter vplivajo na njihovo ravnanje. Vidimo, da je obseg ravnanj te zakonodajne opredelitve precej zožen in omejen oz. usmerjen v reakcijo potrošnikov kot posledico na ravnanje podjetja – na ta način UWG varuje zgolj interese potrošnikov.

Predmetni paragraf je v nadaljevanju dopolnjen s §§ 4 in 6, v katerima so zapisana pravila, ki so usmerjena k dejanjem, ki povzročijo škodo konkurentom. Zanimivo je, da se je zakon generalne klavzule lotil na način, ki močno favorizira potrošnike; pri členih, ki opredeljujejo razmerje med konkurenti in ostalimi sorodnimi udeleženci na trgu, pa se poslužuje urejanja preko primeroma naštetih dejanskih stanj, kar zoži spekter pravno urejenega³⁹.

Zaradi omenjene skoposti UWG včasih nastanejo težave s subsumiranjem pod njegove zakonske norme⁴⁰. Vseeno se zdi, da UWG škodo zajema dovolj celovito in v obzir vzema dovolj veliko število zadevnih subjektov na trgu – konkurente, potrošnike ter splošni interes, kamor bi lahko šteli tudi državne interese –, da lahko govorimo o zadostni zaščiti nemškega trga pred nelojalno konkurenco.

Prav tako je imela pomembno vlogo pri izoblikovanju pravil in interpretacije konkurenčnopravne zakonodaje tudi sodna praksa. Iz sodbe Bundesgerichtshofa (v nadaljevanju BGH) iz leta 2006, imenovane Probeabonnement⁴¹, tako izhajajo tri pomembna

37 Trstenjak, Sklepni predlogi generalne pravobranilke Verice Trstenjak k zadevi C-304/08 (2009), točka 80.

38 Povzeto po: Prav tam.

39 Primerjaj s § 4 UWG.

40 Npr. v SEU zadevi z opr. št. C-304/08 je bilo precej nasprotujočih si mnenj različnih subjektov (predvsem vlade držav članic in strank v postopku), ki jih je generalna pravobranilka Verica Trstenjak povzela v svojih sklepnih predlogih.

41 BGH, 07.02.2006 - KZR 33/04.

19

pravila: (i) Ob kršitvi kartelnega prava ne kaže nujno ugotoviti tudi kršitve prava nelojalne konkurence; predvsem je pomembno ugotoviti zadevne subjekte, za katere področni zakon (bodisi UWG bodisi Zakon proti kartelnim omejitvam⁴² (v nadaljevanju GWB) določa aktivno legitimacijo⁴³. Slednje v praski načeloma ne vodi v ugotovitev kršitev na obeh pravnih področjih. (ii) V kolikor je v konkurenčni zakonodaji (GWB) določeno ravnanje prepovedano, ga sme zakonodaja na področju prava nelojalne konkurence (UWG) prepovedati samo tedaj, ko konkurenčna zakonodaja ni upoštevala vidikov slednje kot lex specialis. (iii) Pravo nelojalne konkurence ne sme posegati v kartelno pravo.

Na podlagi ravnanj, opredeljenih kot nelojalna konkurenca, UWG v 4. poglavju (izv. Kapitel 4: Straf- und Bußgeldvorschriften) predvideva tako civilne kot kazenske sankcije. Slednje je za slovenski trg precej nenavadno, saj so kazenskopravne sankcije strogo ločene od prekrškovnih.

Vseeno sta obe ureditvi enotni v tem, da kršitev lojalne konkurence kaznujeta z zaporno kaznijo – nemški UWG določa do 2 leti zapora ali denarno kazen⁴⁴, slovenski KZ-1 pa v členih 233 in nasl. (posredno že v 232. členu) večinoma določa zaporno kazen do 3 let ali denarno kazen.

Prav tako obstajajo civilnopravne sankcije, ki »se uveljavljajo s tožbo v pravdnem postopku in sicer lahko oškodovano podjetje vloži zahtevek za prenehanje dejanj nelojalne konkurence, povračilo škode, zaseg dobička in vračilo neupravičene obogatitve.«⁴⁵

Kot zanimivost naj na tem mestu navedem, da UWG v § 7 prepoveduje agresivno/vsiljivo oglaševanje ponudnikov na trgu in slednje določa kot kršitev pravic potrošnikov, vseeno pa ne dopušča individualnih ugovorov potrošnikov, ki bi izhajali iz takega oglaševanja.⁴⁶ Prav tako kršitev 1. odstavka § 3 UWG, torej dejanje nelojalne konkurence, ne vodi vedno neposredno v ničnost pogodbe po §§ 134⁴⁷ in 138⁴⁸ Civilnega zakonika⁴⁹, v nadaljevanju BGB.⁵⁰ Obe dejstvi presenečata, saj so na ta način določene pravice potrošnikov izvotljene – v prvem primeru

42 Izv. Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen.

43 Primerjaj § 33 GWB in § 8 UWG.

44 Glej § 16 UWG.

45 Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – skrajšani postopek, str. 8, URL:

https://www.iusinfo.si/download/razno/ZPOmK-1F.pdf.

46 Ohly, DEUTSCHES UND EUROPÄISCHES RECHT GEGEN UNLAUTEREN WETTBEWERB (2018), str. 3.

47 Pravni posel, ki je v nasprotju z zakonskimi predpisi, je ničen, če iz zakona ne izhaja drugače. (izv. Ein Rechtsgeschäft, das gegen ein gesetzliches Verbot verstößt, ist nichtig, wenn sich nicht aus dem Gesetz ein anderes ergibt.

48 (1) Pravni posel, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, je ničen (izv. (1) Ein Rechtsgeschäft, das gegen die guten Sitten verstößt, ist nichtig.).

Glej tudi 2. odstavek § 138 BGB, kjer so eksemplifikativno našteta posamezna ravnanja, za katere se ugotovi ničnost.

49 Izv. Bürgerliches Gesetzbuch.

50 Ohly, DEUTSCHES UND EUROPÄISCHES RECHT GEGEN UNLAUTEREN WETTBEWERB (2018), str. 3.

20

oškodovanci ne morejo povračila škode aktivno uveljavljati napram podjetjem, ki so se poslužila takega tipa oglaševanja; v drugem pa pravni posel obvelja, čeprav jim je nastala škoda in ga ne želijo ohraniti v veljavi. Rešitev lahko poiščejo zgolj v iskanju drugega načina, kako izkazati neveljavnost posla ali posel prekiniti na podlagi rednih pogodbenih razlogov.

21