5. NELOJALNA KONKURENCA, POVZROČENA Z ZLORABO OSEBNIH
5.2 PRAVNA ANALIZA PRIMERA
5.2.1 Kršitev varstva osebnih podatkov
Glede na to, da v konkretnem primeru kupci ne bi bili seznanjeni s prenosom podatkov na tretje osebe, ne bi mogli podati veljavne privolitve za obdelavo – natančneje za prenos – podatkov.
Poleg tega gre v konkretnem primeru za razširitev namena obdelave osebnih podatkov, ki ne izpolnjuje kriterijev po 4. odstavku 6. člena GDPR. S takim ravnanjem podjetji X in Y kot skupna upravljalca ali vsaj kot upravljalec in obdelovalec kršita 16. člen ZVOP-1 in 8. člen ZVOP-1 v povezavi s 1. odstavkom 10. člena ZVOP-1 oz. 3. odstavek 6. člena GDPR in a točko 1. odstavka 6. člena GDPR.
5.2.2 Kršitev poslovne skrivnosti
Naj si na tem mestu ogledamo kršitev poslovne skrivnosti. Podjetje Y je vedelo113, da so bili podatki konkurenta družbe X opredeljeni kot poslovna skrivnost ter bi se moralo in moglo zavedati, da izdaja poslovno skrivnost svojih pogodbenih partnerjev, podjetje X pa bi se moralo in moglo zavedati, da tovrstni podatki pomenijo poslovno skrivnosti. S predajo podatkov o strankah konkurenta družbe X, ki jih je pridobilo podjetje Y preko nudenja storitve »cash back«
kartic ugodnosti za konkurenta, krši družba Y pogodbena določila, ki sta jih s konkurentom družbe X dogovorila pred sklenitvijo pravnega posla/začetkom sodelovanja. Prav tako družba Y krši 1., 2. in 3. in točko 2. odstavka 5. člena ZPosS: do poslovne skrivnosti konkurenčnega podjetja je prišla na nelegalen oz. protipraven način, saj je do njih prišla z zlorabo osebnih podatkov – ni navedla vseh namenov zbiranja podatkov in sporočila posredovanja drugim družbam –; kršila je sporazum o zaupnosti oz. drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo ter pogodbeno omejitev uporabe poslovne skrivnosti (2. in 3. točka).
Po drugi strani je podjetje X kršilo 2. točko 1. odstavka 5. člena ZPosS, saj je protipravno pridobilo poslovno skrivnost: vedela je oz. bi v danih okoliščinah to morala vedeti, da je
113 Ali vsaj moralo in moglo vedeti.
43
poslovno skrivnost razkrilo podjetje Y na protipraven način – brez soglasja konkurenčnega podjetja družbe X.
5.2.3 Povzročitev nelojalne konkurence
Za opisan primer bi na podlagi argumentiranega iz zgornjih odstavkov lahko subsumirali pod generalno klavzulo o nelojalni konkurenci iz 2. odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Obe družbi, tako družba X kot družba Y, sta s svojim dejanjem – razkrivanjem poslovne skrivnosti, sprejema le-te in prilagoditvijo svojega poslovanja, ki je bilo namenjeno pridobivanju potrošnikov konkurenčnega podjetja –, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, povzročili škodo drugim podjetjem – najožjim konkurentom družbe X.
Dobri poslovni običaji so pravni standard, ki odseva neko splošno uveljavljeno poslovno etiko v določeni družbi114, pri čemer moramo paziti, da »obstoj ali neobstoj poslovnega običaja ni merilo obstoja dobrega poslovnega običaja ter da vprašanje, ali je bilo očitano ravnanje /…/ na trgu ustaljeno, /…/ ni relevantno za presojo obstoja nelojalne konkurence«115. Sodna praksa ad hoc v vsaki posamezni zadevi ne glede na časovni faktor primera preveri, ali izvedeno ravnanje nasprotuje varstvu, disciplini in pošteni konkurenci na trgu, povzroča škodo oz. predstavlja vsaj potencialno možnost za nastanek škode, ter kot tako nasprotuje poštenemu poslovanju.116 S temi kriteriji sodišča opredelijo dobre poslovne običaje na trgu in zapolnijo vsebino pravnemu standardu.
V konkretnem primeru bi lahko za dober poslovni običaj šteli pošteno delovanje na trgu, krepitev ekonomskega položaja z legitimnimi dejanji, spoštovanje konkurence in zakonodaje.
A contratio ugotovimo, da kršitev poslovne skrivnosti, zloraba osebnih podatkov potrošnikov in direktno oškodovanje konkurenčnih podjetij, kot je razvidno iz primera, pomeni ravnanje, ki nasprotuje pošteni konkurenci, varstvu in disciplini, ki jo kot osredno rdečo nit pri ugotavljanju kršitev dobrih poslovnih običajev vleče sodna praksa. Še več! To dejanje ne samo, da je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, pač pa krši tudi izrecne zakonske določbe na področju
114 Povzeto po: Turk, Pomen poslovnih običajev, uzanc in prakse v poslovanju podjetij, URL:
https://www.findinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/272233.
115 Glej: VSK sodba Cpg 336/2015 z dne 17. 3. 2016.
116 Prav tam.
44
poslovne skrivnosti in varstva osebnih podatkov, kakor je prikazano v zgornjih poglavjih št.
5.2.1 in 5.2.2.
Edina nejasnost na tej točki ostaja subsumiranje dejanj podjetij X in Y pod zakonsko dikcijo generalne klavzule: »nastopanju na trgu«. Menim, da gre pri dogovarjanju dveh podjetij o nadaljnjem sodelovanju in sklenitvi pravnega posla za ravnanje, ki ga lahko opredelimo kot
»nastopanje na trgu«. Tovrstno dejanje ne bi ostalo samo na ravni med konkretnimi podjetji (inter partes), pač pa bi imelo posledice tudi navzven – na potrošnike, na konkurente, druge udeležence na trgu in navsezadnje tudi na državo –, zato lahko govorimo o erga omnes učinku ravnanja podjetij X in Y.
Vsled argumentiranega lahko zaključimo, da ravnanje podjetij X in Y, kot opisano v primeru, pomeni kršitev 1. odstavka 63.a člena ZPOmK-1, saj izpolnjuje vse znake generalne klavzule iz 2. ostavka omenjenega člena. Ravnanje zadevnih podjetij tako štejemo za dejanji, ki povzročata nelojalno konkurenco.
5.2.4 Nemška rešitev primera
Naj si na tem mestu pogledamo še nemško rešitev za obravnavani primer – zaradi ugotovitev, zapisanih pod točkami 3.2 in 3.3 bomo estonsko in francosko rešitev primera izpustili. Tudi nemški UWG v prilogi k 3. odstavku § 3 ne predvideva kršitve osebnih podatkov kot ene od ravnanj nelojalne konkurence, zato je potrebno vzpostaviti povezave med opisanim dejanjem in nelojalno konkurenco preko generalne klavzule iz 2. odstavka § 3 UWG.
Najprej lahko ugotovimo, da gre (vsaj) pri ravnanju podjetja X za ravnanje, ki je usmerjeno k potrošnikom in vpliva na obnašanje le-teh – npr. preko novih akcij, marketinških potez, prilagojene ponudbe. To vsekakor ni v skladu s podjetniško skrbnostjo (izv. unternemerische Sorgfalt), ki jo morajo izkazati akterji na trgu; krši predpise varstva osebnih podatkov in poslovne skrivnosti, zato je ravnanje kot tako nelegitimno in nelegalno, vsled česar mu je moč odreči tudi skrbnost. Kot zadnje se določi možnost, da je podjetje vsaj dopustilo možnost vplivanja na obnašanje potrošnikov na trgu na podlagi svojega ravnanja. V opisanem primeru iz 5. točke tega dela izhaja, da lahko vsaj podjetju X očitamo načrtno in hoteno spreminjanje
45
obnašanja slednjih sebi v prid. S pomočjo argumenta a minori ad maius117 lahko opisano ravnanje še s toliko večjo verjetnostjo subsumiramo pod zadnji kriterij, ki ga določa generalna klavzula 3. odstavka § 3 UWG.
Zaključimo lahko, da bi nemško sodišče tako ravnanje najverjetneje opredelilo kot ravnanje, ki krši pravila lojalne konkurence.
Dodano naj navedemo, da je (potencialno) moč predmetno dejanje izdaje poslovne skrivnosti in vplivanja na obnašanje potrošnikov na trgu preko zavedanja o njihovih interesih in preferencah zajeti pod načrtno oviranje konkurentov po 4. točki § 4 UWG. S svojim ravnanjem je družba X načrtno in hote vplivala na ravnanje potrošnikov z namenom, da bi oškodovala svojega konkurenta. Na ta način ga je ovirala pri svojem delovanju, razvoju in legitimnemu napredku na trgu. Tu ni šlo zgolj za to, da bi sebi priborila boljši konkurenčni položaj, pač pa je želela svojega konkurenta prikrajšati njegovih kupcev in mu onemogočiti enakopravno možnost sodelovanja na trgu, kar je lahko zajeto v definicijo oškodovanja konkurenta.
117 »Sklepanje, da pravna posledica velja za primer, kjer se določena pravno pomembna okoliščina pojavlja z večjo intenzivnostjo, če je pravno urejena že za tisti primer, kjer se pojavlja z manjšo intenzivnostjo.«: ZRC SAZU, Pravni terminološki slovar, URL: https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/pravni/iskalnik?
iztocnica=argument um%20a%20minori%20ad%20maius.
46