Kot je razumljivo, je tisk spriœo dotlej øe neznanega odrsko-glasbenega dela posveœal veliko pozornost vsebini operete oziroma zgodbi, ki naj bi temeljila na resniœnih zgodovinskih dogodkih.
O avtorju libreta A. D. Borumu tudi danes ni zaslediti kakønih podrobnejøih biografskih podatkov.
Kot navaja Lavoslav Pahor, se pod psevdonimom Borum »skriva libretist A. D. [Dolleczek], Pol-jak, ki je posebno znan kot pisatelj za vedo vojaøkih stvari in odlikovan s svetinjo za znanost in umetnost. Libreto je pisan v nemøkem jeziku.«7Izmed vseh œlankov, ki so bolj ali manj obøirno opisali v opereti obravnavano snov, prispevek vSlovanuv najbolj strnjeni obliki prinaøa vsebi-no oziroma zgodovinsko ozadje operete: »Dejanje se vrøi za œasa ruske carice Katarine II. v juænem delu Besarabije in na polutoku Krimu. Ruski knez Potemkin, ki je imel oskrbovati te deæele, je hotel pomnoæiti svoje zasluge v oœeh carice, zato je opisoval te kraje s tako pestrimi in svitlimi barvami, da se je odloœila Katarina, sniti se tu z avstrijskim cesarjem Joæefom II., kar se je tudi res zgodilo l. 1786. V resnici pa so bile deæele skrajno zanemarjene in uboæne; zato je naroœil Potemkin æe l. 1785 veliko øtevilo delavcev in inæenirjev, ki so napravili krasno cesto, a samo tam, kjer se je imela voziti cesarica. Tudi je dal sestaviti s pomoœjo poslikanih desk takoimeno-vane ‘Potemkinove vasi’; prebivalci pa so morali hiteti praænje obleœeni in vedno drugaœe maski-rani pred cesarico po stranskih potih od postaje do postaje ter so jo povsod prijazno sprejemali.
Preslepljena Katarina je bila oœarana in je imenovala rafiniranca Potemkina knezom Krima«. Nadal-je avtor navaja, da Nadal-je poleg zgodovinskega ozadja zgodovinska tudi glavna oseba operete, to Nadal-je
»lepa in mlada udova Helena Zurandov, smrtna sovraænica moøtva, ki je sestavila œeto ‘amaconk’, ki se ne smejo in baje tudi noœejo omoæiti. Toda knez Æidanski se zakolne, da se mora vanj zalju-biti amaconka Helena. Kot kmetica preobleœen vstopi v œeto amaconk. A tudi on se zaljubi v He-leno. Œeta se konœno razkropi, ker se hoœejo vse omoæiti, kakor se omoæe Helena in njeni poboœni-ci Anastazija in Olga.« Kot zakljuœuje pisec, je dogajanje v opereti »æivahno, decentnopikantno in vseskoz veselo.«8Leon Dragutinoviå, ki je bil reæiser predstave v Trstu leta 1912, se je øe neko-liko bolj kot dotedanji pisci, poglobil v dogodke, povezane z zgodovinskim ozadjem operete;
kratko in slikovito pa je prikazal tudi dogajanje po posameznih dejanjih, ki je povzeto v celoti:
»Prvo dejanje se vrøi v gostilni Æida Moøka, kamor nosijo æenske svoje pridelke, a Moøko jih preskrbuje z vsem potrebnim. Tudi dræavni svetnik Æidanski se je hotel prepriœati na lastne oœi, kako je z deæelo. V ta namen se je preoblekel v kmeta. Tu se je seznanil z lepo vdovo Heleno, ki silno œrti moøke, a Æidanski se je zaljubil vanjo na prvi pogled. In da bi mogel vedno ostati pri njej, se je preoblekel v æensko in se dal vpisati v amaconsko œeto. V tem pride cesariœino do-voljenje za ustanovitev amaconskih œet.
6 Gl. Viktor Parma in njegova dela (K premjeri opererte Amaconke),Slovenski narod36, øt. 65 (21.3.1903), str. 2.
7 Prim.: Lavoslav Pahor, Amazonke.Ljubljanski zvon, 23/1903, 5, str. 318. Razpravljanu o zgodovinskem ozadju operete pa se niso mogli izog-niti izog-niti pisci poznejøih komentarjev k opereti. Tako neznani avtor navaja, da je »Vzpodbudo k temu delu […] dal avtorju neki feljton iz l.
1890, kjer G. Jesipow na podlagi raziskovanj v petrograjskem dvornem arhivu poroœa, da se je v prvih mesecih leta 1787, torej tedaj, ko je Carica Katarina v spremstvu avstr. Cesarja Joæefa II. posetila Vlaøko in Krim, na Potemkinovo povelje stvorila 100 æen in deklet obsegajoœa amaconska legija, ki je vladarskemu paru v vasi Kajduk blizu Baklave priredila sprejem in mu sluæila v spremstvo. Za ustanovitev te garde se je najveœ trudila njena poveljnica, gospa Helena Ivanovna, vdova po kapitanu Zurandovu, nekoliko ekscentriœna dama, ki se je pozneje zopet poroœila z dræ. svetnikom Æidanskim …in naposled vsled starosti oslepela umrla v svojem 100. letu.« Isti avtor v opombi razlaga da
»Amaconke imenuje starogrøka pravljica æenski rod, ki med seboj ni trpel moøkih in je slovel po svoji bojevitosti.« Gl.: K besedilu Parmovih Amaconk.Zrnje, I/1920-21, øt. 7, str. 55.
8 Prim.: M. [podpisani avtor], Amaconke carice.Slovan, I/1902-03, str. 65-66.
117
D. FRELIH • PARMOVA OPERETA CARIŒINE AMAZONKE – ODMEVI OB IZVEDBAH Drugo dejanje se vrøi na dvoriøœu. Delavci gradijo poslopje, kjer bo bivala carica Katarina.
Inæenir Arkulak [v drugih virih imenovan Cirkulak, op. p.] in intendant Galganov sta zaljubljena v dve Amaconki, in sicer v Olgo in Anastazijo. Œeta amazonk se vraœa s svojih vaj. Æidanski se izda, kdo da je in prosi Heleno njene ljubezni. Ona je razsrjena radi njegove prevare. Na njegov strel se razmaknejo zidovi in je videti Amaconke, kako pleøejo z delavci.
Tretje dejanje. Prihod carice Katarine. Vse je v najlepøem redu. Potemkinove vasi so æe postav-ljene in carica lahko pride s svojim visokim gostom. Carica je navduøena radi lepote nove deæele ter obdarja bogato vse navzoœe. Potemkina imenuje krimskim knezom. Konœno se razpusti ama-conska œeta. Æidanski ponovno prosi Heleno za njeno ljubezen in tudi ona se je med tem zalju-bila v Æidanskega. Opereta konœuje tako – s trojno poroko.«9
V napovedi prve izvedbe operete so zapisali, da ima delo »celo vrsto krasnih toœk, valœkov, koraœnic, napitnico, dvospev, peterospev, moøkih, æenskih in meøanih zborov, kupletov in plesnih pies.«10Nasprotno pa L. Pahor v svoji kritiki ugotavlja, da »razen nekaj zborov, molitve ‘Angelus, angelus!’, pesmi delavcev, slavospeva, dueta o ‘poljubu’, tria in kvinteta v prvem dejanju, so druge pevske vloge koraœnice, valœki, polke, kupleti.« […] »Najbolj ugaja dvospev o ‘poljubu’, ki je tudi umetniøke vrednosti, zbor ‘Angelus’ (æal ni v pristnem ruskem duhu uglasben), koraœnica ama-zonk in zbor delavcev.«11Z inicialko Y podpisani avtor kritike v Slovenskem narodu je naklo-njeno pisal o posameznih toœkah operete: »Takoj uvertura zveni jako znaœilno za vso opereto;
uglasbena je v æivem, razposajenem tonu, spominjajoœa na salonsko plesno glasbo. Prepletena je z motivi iz pevskih toœk, ki se prepevajo kasneje med dejanjem. Spoœetka nastopi zbor kmet-ic, ki poje turobnodoneœe spev o hudih slabih œasih in lep zbor ‘Angelus’. Temu sledi humoris-tiœni duet, ki ga pojeta Moøko in Æidanskij, nadalje izvrstni kvintet in efektni zbor, s katerim se zakljuœi prvo dejanje.« […] »Simpatiœno sta delovali tudi naslednji dve dejanji, ki sta polni pikant-nih pies razkoønega, veselega, malce sentimentalnega in narodnega znaœaja. Lepi liriœni motivi so odsevali marsikje iz glasbe, ki postane dvomno kmalu popularna. Krasen je kvartet, ki pre-haja v valœek, izredno ljubk je zbor delavcev in valœek poljuba je naravnost øampanjec. Do popolne veljave je zopet priøla slikovita koraœnica Amaconk, ki so tudi vrlo eksercirale. Koraœnica se od-likuje po æivahnem ritmu kot Parmovi slavnoznani ‘Mladi vojaki’. Izborna je vseskoz orkestraci-ja. Na dejanju je opereta prav bogata; jako zanimiva je in spretno sestavljena ter izdaje prav ru-tiniranega pisatelja. Nekaj prizorov je zelo komiœnih in zabavnih; takøno je celo prvo dejanje in tudi scena pred Potemkimovi vasmi je zelo humoristiœna. Znaœaji nastopajoœih oseb so dosti karak-teristiœno izdelani.« Svojo oceno zakljuœuje z ugotovitvijo, da je Parma s svojimi ‘Amaconkami’
podal »najboljøo slovensko opereto, polno krasnih melodij, draæestnih valœkov, efektnih zborov, koraœnic in romanc, ki postanejo izvestno narodova last prav tako, kakor njegova koraœnica ‘Mla-di vojaki’ ali pevske toœke v ‘Rokovnjaœih’« Ugotavlja, da »Parma orkestrira izredno spretno ter je pristen opereten komponist, ki ga doslej øe nismo imeli«. Prepriœan je, da so ‘Amaconke’ »pro-drle popolnoma in ostanejo gotovo stalno na repertoarju.«12
9 Prim.: Leon Dragutinoviå, Cariœine amaconke. Opereta v treh dejanjih. Spisal A. D. Borum. Uglasbil Viktor Parma.Edinost, 37/1912 (26.1.1912), str. 2.
10 Gl.: Viktor Parma in njegova dela.Slovenski narod, 36, øt. 65 (21.3.1903), str. 3.
11 Prim.: Lavoslav Pahor, nav. œlanek, str. 318.
12 Gl.: Slovensko gledaliøœe. Izvirna noviteta, opereta »Amaconke«.Slovenski narod, 36, øt. 68 (26.3.1903), str. 3.
Viktor Parma,Cariœine amazonke– Zasedba vlog. Avtograf. Hrani Glasbena zbirka NUK v Ljubljani.
118
M U Z I K O L O Ø K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L X L I I I / 1
Viktor Parma,Cariœine amazonke– opereta v treh dejanjih. Avtograf. Hrani Glasbena zbir-ka NUK v Ljubljani.
119
D. FRELIH • PARMOVA OPERETA CARIŒINE AMAZONKE – ODMEVI OB IZVEDBAH
120
M U Z I K O L O Ø K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L X L I I I / 1