Okoljska uspešnost in kakovost okoljskega poročanja

Družbeno-politične teorije o družbenih in okoljskih razkritjih podjetja navajajo, da je obseg in izčrpnost poročanja funkcija izpostavljenosti pritiska javnosti v družbenem oz. političnem okolju, s katerim se sooča podjetje. Ker se okoljsko manj uspešna podjetja soočajo z večjim družbenim in političnim pritiskom in ogroženo legitimnostjo, bodo poskušala izboljšati svoja okoljska poročila, zato da spremenijo percepcijo deležnikov o aktualni okoljski učinkovitosti podjetja. Družbeno-politične teorije vključujejo politično ekonomijo, teorijo legitimnosti (legitimacy theory) in teorijo deležnikov (stakeholder theory) (Patten 2002). Po teoriji deležnikov ohranjanje obstoja podjetja zahteva podporo deležnikov,²¹ zato je dejavnost korporacije potrebno prilagoditi pridobivanju njihovih odobritev. Večja, kot je pogajalska moč deležnikov, bolj se jim mora podjetje prilagoditi. Okoljska oz. družbena poročila so tako videna kot del dialoga med podjetjem in njegovimi deležniki (Gray, Kouhy in Lavers 1995).

Po teoriji legitimnosti organizacija uporablja okoljska in družbena poročila, ker organizacija teži k obveščanju zanjo pomembne javnosti in o spremembah v delovanju organizacije. Ta strategija je izbrana kot odgovor na spoznanje, da je »vrzel v legitimnosti« nastala zaradi dejanske odpovedi delovanja organizacije. Poleg tega si lahko razlagamo uporabo okoljskega in družbenega poročanja v organizaciji, ki prav tako sloni na teoriji legitimnosti, le da je obravnavana iz drugega zornega kota in pojasnjuje, da se organizacija trudi manipulirati z dojemanjem zainteresirane javnosti, da preusmeri pozornost. Npr. podjetje, ki se zaveda svoje

»vrzeli v legitimnosti« glede svoje neuspešnosti pri zmanjšanju onesnaževanja, se odloči ignorirati težavo, povezano z onesnaževanjem, ter namesto tega objavlja informacije o svojem vključevanju v dobrodelne okoljske aktivnosti (Gray, Kouhy in Lavers 1995). Po teh teorijah se od podjetij, ki so slabše okoljsko učinkovita in se zato soočajo z večjo izpostavljenostjo pritiska javnosti, pričakuje, da zagotovijo kakovostnejša okoljska poročila. Tako je postavljena negativna povezava med okoljsko uspešnostjo podjetij in kakovostjo okoljskih poročil (Patten 2002).

Če predpostavljamo, da dobra okoljska uspešnost zmanjšuje izpostavljenost podjetja visokim okoljskim stroškov v prihodnosti, je potrebno razkritja okoljskih podatkov v poročilih razumeti kot dobre novice za investitorje. Prav zato bi podjetja z dobro okoljsko uspešnostjo morala razkriti več okoljskih informacij (v količini in kakovosti) kot podjetja s slabšo (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004). Temu pritrjuje tudi Teorija o prostovoljnih razkritjih

21 Med deležnike spadajo različne zainteresirane strani: banke, vlagatelji, kupci, zaposleni in lokalna

(Dye 2001, Verrecchia 1983), ki napoveduje pozitivno povezavo med okoljsko uspešnostjo podjetij in kakovostno ravnjo njihovih okoljskih poročil. Temeljno sporočilo te teorije je, da bodo okoljsko uspešna podjetja objavljala kakovostnejša poročila in razkrivala informacije z usmeritvijo na objektivne kazalce okoljske uspešnosti, ki jih okoljsko manj uspešna podjetja težko posnemajo. Tako se manj uspešni odločijo med tem, da razkrijejo manj ali da so tiho o svoji okoljski neučinkovitosti in se tako ognejo negativnemu pritisku.

Vzpostavitev povezave med okoljsko uspešnostjo in kakovostjo okoljskega poročanja je pomembna z vidika družbene odgovornosti s tem, ker pozitivna povezava potrjuje verodostojnost slednji (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004). Po drugi strani podjetja, ki objavljajo verodostojna in obsežna okoljska poročila, v njih razgaljajo svoje podatke in informacije, ki jih lahko proti njim uporabijo v morebitnih sporih (domnevno od tretjih strank s strani politične/socialne agende). Zaradi navedenih razlogov se lahko tudi okoljsko uspešna podjetja odločijo minimalizirati svoja razkritja v okoljskih poročilih (Li, Richardson in Thornton 1997).

V raziskavi Patten (2002) so analizirali 131 podjetij iz panog kemične, kovinske, papirne in naftne industrije. Podatke za okoljsko uspešnost so pridobili iz emisijskih podatkov o strupenih snoveh TRI²², ki jih zagotavlja ameriška okoljska agencija EPA. Emisijski podatki so bili zajeti za eno leto (1988). Emisije podjetij so bile nato normalizirane s prihodki podjetij za leto 1988. Prilagoditev okoljskih podatkov na velikost podjetja s pomočjo obsega prihodkov je narejena zato, ker se »ceteris paribus« od velikih podjetij pričakujejo višje vrednosti emisij kot od manjših. Analizirali so okoljska poročila podjetij za leto 1990.

Rezultati so pokazali, da imajo podjetja, ki izpuščajo višje vrednosti strupenih snovi in tako bolj onesnažujejo okolje, kakovostnejša okoljska poročila. Gre za pozitivno povezavo med količino izpustov in kakovostjo poročil oz. posledično za negativno povezanost med okoljsko uspešnostjo podjetij in kakovostjo njihovega okoljskega poročanja, saj okoljsko manj uspešna podjetja objavljajo kakovostnejša poročila. Ugotovitve podpirajo trditev, da je raven družbeno-okoljskih poročil funkcija izpostavljenosti, s katero se podjetje sooča v družbeno političnem okolju. Tudi Gray, Kouhy in Lavers (1995) navajajo, da je opazna porast okoljskih poročil v mednarodnem okolju in povezava teh (raziskava za naftno industrijo) s teorijo legitimnosti. Tudi Cho in Patten (2007) pojasnjujeta, da dokazi njihove raziskave potrjujejo argument, da podjetja uporabljajo okoljska poročila kot orodje legitimnosti.

Prav tako je na vzorcu kanadskih podjetij opravljena raziskava izpostavila pozitivno povezanost med pomembnostjo okoljskega poročanja in nagnjenostjo k onesnaževanju, tj.

onesnaževalci več poročajo. To posledično pomeni negativno povezavo med okoljsko uspešnostjo in kakovostjo okoljskega poročanja (Li, Richardson in Thornton 1997).

22 Toxics release inventory, TRI (TRI listing of the top 500 companies from United States Environmental Protection Agency EPA).

Prav nasprotno pa so ugotovili avtorji Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), ki so za raziskavo na vzorcu 198 podjetij uporabili podatke za leto 1994. Za merjenje okoljske uspešnosti so uporabili razmerje, ki bazira na relativni količini recikliranih nevarnih odpadkov. Prav tako so oblikovali svojstven način vrednotenja okoljskih poročil. Ugotovitve njihove empirične raziskave so pokazale, da obstaja signifikantna povezanost med kakovostjo okoljskega poročanja in okoljsko uspešnostjo. Ugotovili so, da okoljsko uspešna podjetja objavljajo bolj kakovostna okoljska poročila kot okoljsko manj uspešna. Podjetja, ki uspešno zmanjšujejo svoj negativni vpliv na okolje, lahko o svojih uspehih pišejo bolj samozavestno in neposredno. Tudi Clarkson, Richardson in Vasvari (2008) so s svojo raziskavo nameravali potrditi eno izmed navedenih teorij. Okoljska poročila za leto 2003 so analizirali 191 podjetjem. Podjetja so bila iz panog papirne, kemijske, kovinske, naftne industrije ter rudarstva, ki spadajo med panoge z visokim onesnaževanjem. Rezultati analize so potrdili pozitivno povezavo med okoljsko uspešnostjo in ravnjo prostovoljnih okoljskih poročil.

Drugače povedano, okoljsko učinkovita podjetja so bolj pripravljena k razkrivanju okoljskih informacij z objavljanjem vsebinsko bogatih poročil. Izsledki te raziskave so tako potrdili Teorijo prostovoljnih razkritij.

Dawkins in Fraas (2011) sta kot rezultat svoje raziskave dobila ukrivljeno povezanost med okoljsko uspešnostjo in prostovoljnim okoljskim poročanjem, kar ponazarja, da so podjetja na visokem in nizkem koncu spektra okoljske uspešnosti bolj pripravljena objavljati informacije v okoljskih poročilih kot podjetja v osrednjem delu spektra. To odpira nove možnosti za pojasnitev relacije okoljska uspešnost-kakovost okoljskega poročanja, ki presegajo okvirje, ki jih predlaga teorija o prostovoljnih razkritjih oz. družbeno-politične teorije.

Hughes idr. (2001) pojasnjujejo, da obstaja razlika v obsegu, do katerega različne skupine podjetij objavljajo okoljska poročila. Tako so ugotovili, da imajo manj okoljsko uspešna podjetja najobsežnejša okoljska poročila, ni pa bilo razlike med srednje dobrimi in okoljsko najuspešnejšimi podjetji. Avtorji tako zaključujejo, da četudi se poročila razlikujejo med skupinami, ta niso primerna za opredeljevanje ravni okoljske uspešnosti podjetij in zato okoljska poročila ne odražajo okoljske uspešnosti podjetij.

Izsledki empiričnih raziskav ponujajo zelo različne in nasprotujoče si dokaze za postavitev odnosa med okoljsko uspešnostjo podjetij in kakovostjo njihovega okoljskega poročanja.

Neuspeh, da bi našli stabilen pomemben odnos med okoljsko uspešnostjo in kakovostjo okoljskega poročanja, namiguje, da tak odnos ne obstaja (Patten 2002). To sta pojasnjevala tudi Freedman in Wasley (1990), ki s svojo raziskavo nista zaznala pomembnih povezav med kakovostjo okoljskega poročanja in okoljsko uspešnostjo, prav tako Ingram in Frazier (1980) nista ugotovila signifikantne povezave, pa tudi Freedman in Jaggi (1982). Freedman in Jaggi (2010) nista zaznala povezanosti med okoljsko uspešnostjo in okoljskimi razkritji podjetij.

Vpliva okoljske uspešnosti na kakovost prostovoljnih okoljskih poročil tudi nista potrdila Brammer in Pavelin (2008), ki pojasnjujeta, da je okoljsko poročanje poleg velikosti podjetja odvisno predvsem od panoge. Tista podjetja, ki močneje onesnažujejo okolje, objavljajo kakovostnejša poročila.

Smiselno je omeniti tudi izsledke lastnih raziskav, Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012). V raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2012) smo primerjali podatke o zavezanosti podjetij k obveznemu poročanju (o proizvedenih emisijah in odpadkih na ARSO) s podatki o obsegu (prisotnosti raznovrstnih informacij) trajnostnega poročanja. Poudariti moramo, da v našem primeru ne govorimo o okoljski uspešnosti podjetij, ampak le o identificiranem negativnem vplivu na okolje, tj. podjetja z višjo vrednostjo zavezanosti do obveznega poročanja na ARSO so tista, ki obremenjujejo okolje s posamičnimi kazalniki do te mere, da so zakonsko obvezana o njih izdati letna poročila na ARSO. Rezultati te primerjave kažejo zelo nasprotujočo sliko, saj so bila podjetja z visokim deležem zavezanosti do obveznega poročanja iz panog energetike, elektro in elektronike uvrščene med prvih šest panog z najobsežnejšim, tj. najkakovostnejšim poročanjem. Po drugi strani sta bili največji zavezanki za obvezno poročanje, tj. kovinska in kemijska industrija, skoraj na repu po kvaliteti trajnostnih poročil. Panoga informatika in telekomunikacije, ki je skoraj trikrat manjša zavezanka za obvezno poročanje od največje kemijske industrije, je imela najobsežnejša trajnostna poročila. Tudi pri trgovini in turizmu je zaslediti podobne rezultate. O potrditvi povezave, tako pozitivni kot negativni, ne moremo govoriti. Tudi primerjava izključno okoljskega dela trajnostnih poročil nam povezave ne potrdi, saj so se največje zavezanke do obveznega poročanja na ARSO s kakovostjo okoljskih poročil precej slabše izkazale kot podjetja v panogah, ki imajo na okolje manjši vpliv.

Podobne rezultate smo dobili z raziskavo Fink Babič in Biloslavo (2011), kjer smo ugotavljali kvaliteto prostovoljnega trajnostnega poročanja na osnovi izčrpnosti oz. kvalitete posameznih objavljenih informacij v trajnostnih poročilih. Ugotovili smo, da so se nekatere izmed panog z visokim deležem zavezanosti do obveznega poročanja o izpuščenih emisijah na ARSO pojavile med tistimi, ki so imele najkakovostnejša trajnostna poročila, druge izmed njih pa med tistimi z najslabšimi prostovoljnimi trajnostnimi poročili.

V raziskavi Fink Babič in Biloslavo (2012) smo analizirali povezanost in na osnovi rezultatov ugotovili, da podjetja, ki spadajo med onesnaževalce večjega obsega (IPPC zavezanci), na spletu oz. v letnih poročilih objavljajo obsežnejša trajnostna poročila. Pri tem velja opozoriti, da smo analizirali vzorec majhnega števila podjetij, zaradi česar je reprezentativnost rezultatov omejena.

5 EMPIRIČNI DEL: RAZISKAVA OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN KAKOVOST