Okoljsko poročanje kot odraz prizadevanja podjetij za zmanjšanje obremenjevanja

Podobno kot pri raziskovalnem vprašanju št. 1 bomo na to vprašanje odgovorili s pregledom literature.

V zadnjih letih je opazna stalna rast okoljskega poročanja (Jones in Solomon 2010, KPMG 2008, WBCSD 2002). Toda Knez Riedl (2001), Schultze in Trommer (2012) poudarjajo, da se prostovoljna okoljska poročila, ki jih podjetja posredujejo deležnikom, zelo razlikujejo med seboj, saj so prostovoljna in niso standardizirana. Razpoložljivost objektivnih in primerljivih podatkov v poročilih je zato nizka, verodostojnost objavljenih informacij v poročilih pa vprašljiva, saj so managerji motivirani k temu, da objavijo sebi najbolj ugodna poročila (Windolph 2011), predvsem za ustvarjanje pozitivnega videza (Jones in Solomon 2010).

Da ni enotnega standarda poročanja, dosegljivost, obsežnost in kvaliteta podatkov pa je med podjetij zelo raznolika, ugotavljajo tudi raziskave Fink Babič in Biloslavo (2011, 2012), GRI (2009), UNCTAD (2002) in Wensen idr. (2011)

Do okoljskih poročil je zato potrebno vzpostaviti verodostojnost in zaupanje deležnikov (Jones in Solomon 2010).

Pojavljajo se različni pristopi, ki poskušajo ugotoviti verodostojnost okoljskih poročil. Eden izmed njih je vpeljava zunanje presoje, ki se spodbuja v zadnjih letih. Presojevalci s postopkom neodvisne in zunanje presoje ugotavljajo verodostojnost informacij v okoljskih poročilih (Jones in Solomon 2010), ker ta niso obvezna, prav tako niso obvezne zunanje presoje kakovosti okoljskih poročil. Tako se podjetja sama odločajo o tem, ali bodo zaprosila za neodvisno, zunanjo presojo. Raziskava Jones in Solomon (2010) je pokazala, da polovica anketiranih managerjev v raziskavi ni prepričanih v potrebnost zunanje presoje okoljskih poročil za okrepitev verodostojnosti in zaupanja v te, saj so bili mnenja, da notranja presoja povsem zadostuje. Potencial zunanje presoje, s katerim bi ustvarili boljši dialog med podjetji in njihovimi interesnimi skupinami o okoljskih vprašanjih, tako še ni izkoriščen.

Pristop zunanje presoje predstavlja interno metodo, ki omogoča ocenjevanje posameznega podjetja in dovoljuje dostop do okoljskih podatkov izključno pooblaščenemu presojevalcu.

Eksterni pristopi, katerih namen je ovrednotiti verodostojnost okoljskih poročil, uporabljajo javno razpoložljive podatke o okoljskem delovanju oz. uspešnosti podjetij, in sicer na način, da ugotavljajo usklajenost oz. povezanost okoljskih poročil z okoljskim delovanjem oz.

okoljsko uspešnostjo podjetja.

Pri tem raziskovalci pogosto uporabljajo metodo pošiljanja vprašalnikov odgovornim osebam za okolje v podjetju, kot so to uresničili Radonjič in Tominc (2007), Xie in Hayase (2007), oz.

metodo intervjuja (Rao idr. 2009). Toda Knez Riedl (2001) zatrjuje, da je zaslediti nepripravljenost podjetij oz. njihovih managerjev razkriti stanje v podjetju glede okoljske težave, saj se bojijo poslabšanja ugleda podjetja s poročanjem o svojih okoljskih neuspehih oz. premajhnem okoljskem prizadevanju. Windolph (2011) tudi ugotavlja, da so presojevalne agencije, ki rangirajo podjetja po njihovi okoljski uspešnosti, pogosto same prisiljene izpolniti vprašalnike s podatki, ki jih pridobijo iz javno objavljenih virov, npr. letnih poročilih podjetjih, ker so managerji v podjetjih naveličani sodelovanja v raziskavah. Vzrok je v tem, ker morajo odgovarjati na številna vprašanja v anketah ali zaradi pogostosti takih raziskav.

Hertin idr. (2004) ocenjujejo, da večina raziskav sloni na podatkih, izdelanih s samoocenjevanjem podjetij. Te raziskovalci pridobijo iz okoljskih poročil, spletnih strani podjetij oz. z vprašalniki. Tak primer orodja za ocenjevanje okoljskega delovanja podjetij je Dow Jones Sustainability Index (DJSI), oblikovan za ocenjevanje trajnostnega delovanja podjetij, ki pri svojem ocenjevanju podjetij uporablja predvsem sekundarne vire, kot so okoljska poročila, interna glasila, spletne strani podjetij, ki so odraz samoevalvacije podjetij.

Podatki za DJSI slonijo tudi na zbranih podatkih z uporabo vprašalnika, ki so prav tako odraz samoevalvacije podjetij. Analizira tudi informacije, objavljene o podjetjih v tiskanih in drugih medijih. Značilnost pristopov DJSI je, da ne iščejo naključnega vzorca podjetij za obravnavo, ampak se podjetja sama javijo na ocenjevanje. Predpostavljamo lahko, da imajo podjetja,

zainteresirana za osvojitev DJSI, svoja okoljska poročila in ostale podatke zelo dobro pripravljene. Windolph (2011) zato dvomi v verodostojnost informacij, pridobljenih z DJSI.

Windolph (2011) zatrjuje, da so verodostojne informacije ključnega pomena za vrednotenje okoljskega delovanja podjetij.

Zaradi zgoraj navedenega se nagibamo k pristopom, ki temeljijo na uporabi objektivnih in verodostojnih podatkov, objavljenih na seznamih okoljskih agencij, ki smo jih predstavili pri raziskovalnem vprašanju št. 1. Omenjeni podatki so pri zunanjem ocenjevanju okoljske uspešnosti osnova za vzpostavitev našega modela za ocenjevanje okoljske uspešnosti.

Uporabo tovrstnih podatkov, ki so predhodno predelani in oblikovani v različne kazalce s strani presojevalnih agencij, uporabljajo tudi drugi avtorji kot so Filbeck in Gorman (2004), Hart in Ahuja (1996). Okoljsko uspešnost nato postavimo v relacijo do kakovosti okoljskega poročanja. Prav pozitivna povezava med kakovostjo okoljskega poročanja in okoljske uspešnosti potrjuje verodostojnost okoljskega poročanja (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004). Bolj okoljsko uspešna podjetja bi namreč morala razkriti več okoljskih informacij (v količini in kakovosti) kot manj uspešna (Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004). To trditev zagovarja teorija o prostovoljnih razkritjih (Dye 2001, Verrecchia 1983), ki razlaga, da okoljsko uspešna podjetja objavljajo kakovostnejša poročila, razkrivajo informacije, podprte z objektivnimi kazalci okoljske uspešnosti, ki jih okoljsko neuspešna podjetja ne morejo objaviti v svojih poročilih, saj bi si s tem pokvarila svoj ugled.

Če omenjena teorija drži, je posledično metoda, ki temelji na ugotavljanju okoljske uspešnosti podjetij, hkrati tudi ustrezen pristop za razkrivanje kakovosti in verodostojnosti okoljskega poročanja in bi na ta način lahko pozitivno odgovorili na raziskovalno vprašanje št. 2: Koliko je kakovost okoljskega poročanja verodostojen odraz prizadevanja podjetij za zmanjšanje obremenjevanja okolja?

V poglavju 4.7 smo poleg zgornje teorije podrobno pojasnili še mnenja in ugotovitve drugih raziskovalcev o povezavi med okoljsko uspešnostjo in kakovostjo okoljskega poročanja. Ker so stališča do te problematike nasprotujoča in ni enotnega mnenja, vprašanje pa zelo aktualno, smo se odločili, da lastno raziskavo o tem izvedemo tudi sami.