Pravljice so po nastanku in izvoru starejša oblika besedne umetnosti. Zaradi svoje zavidljive starosti njihov izvor ni znan, je pa vsem predvidevanjem o njihovem nastanku skupno
6
spoznanje, da so se pojavljale po celem svetu v vseh kulturah. Naprej so se prenašale z ustnim izročilom (Zalokar Divjak, 2002).
Zagovorniki indogermanske teorije trdijo, da je prvotna domovina pravljic Daljni vzhod z Indijo, Kitajsko in Arabijo na čelu. Ena izmed teh knjig pravljic je Pančatantra in vsem najbolj znana Tisoč in ena noč. Prav tako pa najdemo prve različice zgodbe o Lepotici in zveri pri Grkih, Janka in Metko na Karibih in vsem znano Pepelko, ki je v več tisočih različicah poznana po vsem svetu (Zalokar Divjak, 2002).
V 17. stoletju je nastala prva zbirka pravljic, namenjena otrokom, z naslovom Pravljice matere goske, ki jo je izdal Charles Perrault leta 1697. Zagotovo najbolj znano zbirko pravljic Otroške in hišne pravljice bratov Grimm pa dobimo leta 1812, in sicer kar v sedmih izdajah (Blažić, 2014).
Tudi Slovenci imamo pester izbor svoje ljudske proze, ki se je v redkih in skromnih zapisih začela pojavljati že v 9. stoletju. Prvi, ki je opredelil zvrsti ljudske proze, je bil v 16. stoletju Primož Trubar s svojimi perpuvidami, istorijami, zgodenami, eksemplami, perlihami in basnimi (Goljevšček, 1991). Veliko pripovednega blaga je v Slavi vojvodine Kranjske zbral in zapisal Janez Vajkard Valvasor. Naziv prvega slovenskega zbiralca pravljic in pripovedk si je leta 1843 pridobil Matevž Ravnikar – Poženčan z objavo zgodbe o spokorjenem grešniku Bajzisu v zagrebški Danici. Sledijo pa mu Gašper Križnik s pripovedmi v narečju, Milko Matičev z živalskimi pravljicami Zverinice iz Rezije in vsem znana zbirka pravljic in pripovedk Zlata ptica (1956), ki jih je zbrala in uredila Kristina Brenkova (Zalokar Divjak, 2002). V sedanjem času ima zelo velik pomen zbiralka ljudskih pravljic in pravljičarka Anja Štefan, pomemben del k razvoju pravljice na Slovenskem pa je prispevala Svetlana Makarovič s svojimi Svetlaninimi pravljicami (Blažić, 2014).
Tako kot pri mladinski književnosti se tudi pri pravljici definicija s časom razvija, vsak avtor pa jo malo po svoje dopolni.
Kmecl (1996) v Mali literarni teoriji pravi, da je bila pravljica ena najpogostejših knjižnih vrst, ki se je s Homerjem širila že v antiki. V romantiki pa je z bratoma Grimm doživela razcvet, čeprav je veljala za manj naivno knjižno vrsto, namenjeno odraslim.
V leksikonu Literatura (Kos idr., 2009) pa je podana že bolj podrobna definicija, in sicer je pravljica opredeljena kot:
7
»Pripovedna forma, večidel v prozi; nerealna pripoved o čudežnih oz. fantastičnih dogodkih, v kateri nastopajo neindividualne književne osebe, zakoreninjena v nezavednem in mitskem. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zla, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega; dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen, kazen za hudobne, plačilo za dobre.« (str. 324).
V pravljicah gre torej za interpretacijo življenjskih resnic z živimi podobami, pravljičnimi liki in dogajanji, ki se iz nevidnega sveta prenašajo na predstavni svet. Pravljični liki in dogajanje niso naključni, ampak so med seboj povezani in skrbno izbrani. Pravljica celostno vpliva na otrokov razvoj, krepi domišljijo, izpolnjuje želje, pojasnjuje občutke, razvija njegov intelekt, uči o spoštovanju narave in vsega okoli nas, pri tem pa je v skladu z njegovimi željami in strahovi (Zalokar Divjak, 2002).
Ljudska pravljica ima svoje značilnosti (Trdina 1981):
1. Dogajalni čas in kraj nista določena: (nekoč, nekje …), pri vseh narodih najdemo iste motive v pravljicah.
2. Začetek pravljic z istimi ali podobnimi besednimi zvezami: 'Once upon a time', 'nekoč je bilo', 'pred davnimi časi' ipd.
3. Osebe niso določene ali pa so njihova imena izmišljena: kralj, hudobna kraljica, imenitna gospa, lepa deklica, Sneguljčica, Rdeča kapica, Pepelka idr.
4. Nasprotja: v pravljicah je vse črno-belo, osebe so samo zelo dobre, lepe, pogumne ali zelo grde, hudobne in slabe. Dobrota in resnica vedno zmagata, sta nagrajeni, medtem ko je krivica kaznovana.
5. Ponavljanje besed ali stavkov: 'munej, munej'; 'sama jedla, sama mevkaj! Sama jedla, sama lajaj! Sama jedla, sama poj' itd.
6. Ljudska števila: za devetimi gorami, sedem palčkov, trije bratje …
7. Pravljični predmeti: čarobna palica, piščal, čudežna mizica, prstan, svetilka … 8. Pravljična bitja: čarovniki, duhovi, zmaji, velikani, palčki …
9. Vsemogočnost: preobrazbe iz živali v ljudi, okamneli ljudje ali živali nazaj oživijo, kristalni gradovi in palače so zgrajeni čez noč …
10. Tipizirani junaki: mačeha je vedno hudobna, pastorka pa dobra, kralj je mogočen, princi in princeske so vedno lepi …
11. Isti oz. podobni konci: npr. 'Živela sta dolgo in srečno in imela sta veliko otrok'.
8 2.2 VRSTE PRAVLJIC
Ljudska pravljica je prvotna ljudska zvrst, pri kateri avtor ni znan. Iz nje se je razvila klasična umetna pravljica, obe pa se po temi in obliki razlikujeta od sodobne pravljice kot različice avtorske umetne pravljice. Pri sodobnih pravljicah poznamo dve različici, in sicer kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved (Kos idr., 2009).
2.2.1 Ljudske pravljice
Ljudske pravljice so krajša prozna besedila, ki jih ljudje sprva niso zapisovali, ampak pripovedovali. Prvotni avtor se je sčasoma pozabil, njegova dela pa so se zaradi priljubljenosti širila naprej. S preseljevanjem ljudi so iz kraja v kraj in iz roda v rod potovale tudi pravljice.
Medtem so se ves čas spreminjale, tako po vsebini kot obliki (Trdina, 1981). Gre torej za nekatere izmed najbolj razširjenih in najstarejših žanrov literature (Bettelheim, 2002).
Bralec z njimi spoznava resnice življenja preko pravljičnih likov, živih podob in dogajanja.
Pripovedovalec skrivnostne, nedoumljive stvari, ki so jim pripisovali nadnaravnost, približa v vidni, realni svet (Šircelj, Kobe in Gerlovič, 1972).
Ljudska pravljica v celoti živi v enem svetu, ki je čudežen. Realni svet obstaja le navidezno, saj ni časovno in krajevno opredeljen, prav tako ni natančno opisan (Kobe, 1987). Šircelj idr.
(1972) pravijo, da svet v pravljicah ni takšen, kot naj bi bil v realnem svetu, ni zapleten, ampak sledi svojemu redu, kjer so liki črno-beli, dogajanje pa polno optimizma. Sama bi dodala, da taka opredelitev drži le z otroškega vidika, sicer pa pravljični svet obravnava tudi veliko problemskih tematik realnega življenja, ki pa na žalost niso samo pozitivne.
Književne osebe so poimenovane po svojem položaju oz. poklicu, so tipizirane in imajo vedno iste lastnosti (lepa kraljična, zlobna kraljica, ubog drvar …) (Haramija, 2012). Glavne zvezde in junaki teh pravljic so revni kmetje, otroci in ženske, in ne bogati kralji in kraljice, kot bi se mogoče pričakovalo. V primeru, da plemstvo nastopa, pa je velikokrat tako ali drugače oškodovano in prikrajšano (kraljice z nezmožnostjo zanositve, neozdravljive ali nenavadne bolezni kraljev ipd.) (Bettelheim, 2002).
Ljudske pravljice se prav tako ravnajo po vseh značilnostih pravljic, ki sem jih opisala že v prejšnjem poglavju (ljudska števila, čudežni predmeti, nasprotja, podobni zaključki …).
9
Pogosta značilnost so tabu teme, kot je na primer spolnost, prav tako ne manjka grozljivih prizorov, krutih smrti in črnega humorja (Bettelheim, 2002).
Resnica je prikazana objektivno, stvari so poimenovane in ne opisane (kraljična je predstavljena kot lepa, ni pa opredeljeno, kaj jo dela lepo), bralec tako dobi možnost lastne predstave lepega.
Lastnosti oseb so predstavljene s konkretnimi dejanji (oseba ni poimenovana kot nekdo z dobrim srcem, ampak je opisana s primerom, kaj jo dela dobro, npr. revežu ponudi njegov zadnji kos kruha) (Šircelj idr., 1972).
Ljudska pravljica je blizu otroškemu razumevanju in zato je še danes ena najbolj razširjena vrsta otroške književnosti. Poimenovana je kot etološka vrsta, saj njen svet temelji na naivnem dojemanju sveta. Ravno zaradi priljubljenosti se ne pojavlja samo kot pripoved, ampak tudi v obliki igre, opere, slike itd. (Kmecl, 1996).
M. Šircelj idr. (1972) v svojem delu Ura pravljic bistvo ljudskih pravljic zajamejo z besedami, ki jih bom uporabila zaključek poglavja:
»[…] samo človekova nemoč oziroma zavest nemoči si je lahko ustvarila tako trdno in varno vizijo sveta, kakršno interpretira ljudska pravljica. In zato govori danes pravljica tistim, ki so še nemočni […] tem je ta vizija balzam, uteha, psihični oddih. To pa pomeni, da se tudi današnji človek, ne samo otrok, ne more povsem izogniti ljudski pravljici …
»… in tako žive še danes.« (str. 19).
2.2.2 Sodobne pravljice
Sodobna pravljica je po letu 1945 postala prevladujoča zvrst pravljice. Gre za neresničnostno mladinsko prozo, v kateri so glavni literarni liki otroci, dogajanje pa poteka na dveh ravneh, in sicer v realnem in fantazijskem svetu (Kos idr., 2009).
V svoji zgradbi, motivih, literarnih likih in temi sodobna pravljica še vedno vsebuje nekatere vzorce klasične umetne pravljice in ljudske pravljice, a vendar odpira sodobne teme, literarni liki dobivajo svoj individualni karakter in niso več tipizirani, prostor in čas pa sta dokaj natančno opredeljena. V pravljici ne najdemo več lepih princesk, pravičnih vladarjev, revnih kmetov ter zlobnih zmajev. Liki niso več predstavljeni črno-belo (dobro in zlo), ampak naslovnik še vedno lahko zlahka določi dobro ali slabo književno osebo. Tudi potovanja se iz pešačenja in konjskih vpreg prestavijo v sodobna vozila, pošte pa ne prenašajo več golobi in sli, ampak se za komunikacijo uporabljajo računalniki in mobilni telefoni. Tudi konec ni več
10
tipiziran, praviloma je še vedno srečen. Pripovedovalec je v sodobnih pravljicah še vedno prisoten, ampak za razliko od ljudskih in klasičnih pravljic bralcev ne nagovarja, je nevtralni pripovedovalec, ki ne podaja svojega mnenja na dogajanje (Haramija, 2012).
Termin 'sodobna pravljica' vključuje avtorska dela, ki se praviloma dogajajo v sodobnem prostoru in času. Sem uvrščamo dve vrsti besedil, ki vsebujeta značilne iracionalne prvine, in sicer kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved (Kobe, 1999).
• Kratka sodobna pravljica
Kratka sodobna pravljica je krajša različica sodobne pravljice, v kateri kot glavni literarni lik nastopa otrok, občasno se kot glavni lik pojavljajo tudi rastline, živali in predmeti (igrače) (Kos idr., 2009). Ta vrsta pravljice se že po zunanjem obsegu loči od fantastične pripovedi, saj se zgodba odvija samo na 1,5 do 10 straneh (Kobe, 1999).
Glede na literarni lik M. Kobe (1999) opredeljuje šest različic kratke sodobne pravljice, ki so:
1. otrok kot glavni literarni lik (Moj dežnik je lahko balon, E. Peroci, Šuško in gozdni dan, S. Makarovič);
2. oživljen predmet oz. oživljena igrača kot glavni literarni lik (Pajacek in punčka, K.
Kovič, Vrček se razbije, S. Makarovič);
3. poosebljena žival kot glavni literarni lik (Živalska olimpijada, S. Makarovič);
4. poosebljena rastlina kot glavni literarni lik (Lučka Regrat, G. Strniša, Učena buča, S.
Makarovič);
5. poosebljeno nebesno telo oz. nebesni pojav kot glavni literarni lik (Zvezdica Zaspanka, F. Milčinski - Ježek, Nori veter, S. Makarovič);
6. glavni literarni lik, ki ga poznamo iz ljudskega izročila (Coprnica Zofka, S. Makarovič).
Prva zgoraj navedena različica kratke sodobne pravljice, pri kateri je otrok glavni literarni lik, je tudi najbolj razširjena in zavzema osrednje mesto, saj je otrok ciljna skupina. Prav zaradi tega, ker je glavni prejemnik te zvrsti ravno otrok, so glavne teme otrok/otroštvo, otroški doživljajski svet in igra. Povod za vstop fantazijskega sveta v realni svet glavnega otroškega lika pa je lahko njegova psihična stiska, problem, potreba po igri, osamljenost ali tudi bolezen (Kobe, 1999).
• Fantastična pripoved
11
M. Kobe (1987) je fantastično pripoved opredelila kot posebno obsežnejšo obliko proznega besedila, v katerem se realni sodobni svet prepleta s fantastičnim.
Za razliko od kratke sodobne pravljice, ki vsebuje do 10 strani, ima lahko fantastična pripoved 200, 300 strani ali več in je zato zgodba bolj razvita in doživljajsko zahtevnejša (Kobe, 1999).
Anna Kruger je že leta 1952 opazila razlike med klasično sodobno pravljico in ljudsko pravljico ter novo obliko sodobne fantastične proze. Glavna značilnost te vrste pravljic sta dva svetova, ki sta med seboj enakovredna, in sicer resnični, realni svet ter svet fantazije. Svetova lahko med sabo obstajata neodvisno drug ob drugem ali pa drug v drugega prehajata. Prisotni pa so tudi tipični motivi, na primer oživljene igrače in tudi drugi predmeti v okolju, ki ga otrok pozna.
Njeno raziskovanje je dopolnila Rut Koch, ki je leta 1959 začela proučevati to področje mladinske književnosti in tej zvrsti dodelila ime 'fantastična pripoved' (Kobe, 1987).
Različni avtorji različno ločijo različice fantastične pripovedi. Izbrala sem Lucio Binder, ki je fantastično pripoved ločila na štiri različice (Kobe, 1987):
1. Pripoved, kjer se v realnem, običajnem svetu pojavijo fantazijske neobičajne osebe, npr.
Mary Poppins, Pamela. L. Travers, Nekaj prav posebnega, S. Makarovič.
2. Pripoved, v kateri neživi predmeti oživijo, npr. Ostržek, C. Collodi, Potepuh in nočna lučka, S. Makarovič.
3. Pripoved, ki se dogaja v resničnem in neresničnem svetu, pri tem pa so osebe iz resničnega sveta ob stiku z neresničnim, fantazijskim svetom soočene z nenavadnimi spremembami, npr. Babica v jablani, M. Lobe, Šuško in gozdni dan, S. Makarovič.
4. Pripoved, ki se ves čas dogaja v fantazijskem svetu, v katerem živijo fantazijski junaki, svet pa je urejen po svojih zakonitostih in pravilih. Sem štejemo pripoved o muminih iz Mumindola, T. Jansson, Hobita, J. R. R. Tolkiena in Kosovirja na leteči žlici, S.
Makarovič.
Švedski raziskovalec Göte Klingberg v opredelitvah Lucie Binder, Anne Kruger in tudi Ruth Koch vidi številne pomanjkljivosti in nejasnosti. Prizadeva si še bolj jasno opredeliti termin fantastične pripovedi in ob njem uvesti še dve kategoriji, in sicer mitično pripoved in nadrealno-komično pripoved, saj se obe kategoriji odvijata na eni ravni in ne na dveh, kot je značilno pri fantastični pripovedi. Svet pri mitični pripovedi je sicer izmišljen, fantastičen, ampak se odvija po logiki realnega sveta in je natančno opisan. Nadrealna-komična pripoved oz. literatura nesmisla pa temelji na 'narobe svetu', na svetu, ki ne deluje po zakonih logike, ki pa ni tipična značilnost 'prave' fantastične pripovedi. Sem Klingberg uvršča Alico v čudežni deželi, Dr
12
Dolittla in Mary Poppins, k mitičnim pripovedim pa zgodbe o muminih iz Mumindola ter Hobbita. V žanr nadrealne-komične pripovedi lahko uvrstimo tudi deli slovenske pisateljice Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici in Kam pa kam, kosovirja? (Kobe, 1987).
Prav zaradi Klingbergovih podrobnejših in kritičnih izhodišč kasnejša proučevanja in opredelitve Helmuta Müllerja leta 1979 zahtevajo zaostrene kriterije za uvrstitev del v žanr fantastične pripovedi. Sam predlaga širši pogled na žanr in tako utemelji tri različice, in sicer (Kobe, 1987):
- V pripovedi realni in fantazijski svet obstajata drug ob drugem. V ta sklop Müller vključi tudi s strani Klingberga izločeno Alico v čudežni deželi.
- Pripoved se ves čas dogaja v resničnem svetu, v katerem lahko vseeno nastopajo neobičajne osebe in predmeti, v zgodbi pa se lahko odvijajo fantastični dogodki, ki sicer ne delujejo po logiki resničnega sveta. V to skupino avtor uvršča Piko Nogavičko, Mary Poppins, tudi Ostržka, ki je oživljena igrača. V to skupino uvršča tudi posodobljena bajeslovna bitja, ki so sicer značilna za ljudske pravljice, in sicer Mala čarovnica ter dela, v katerih je glavni junak žival.
- Pripoved se več čas dogaja v domišljijskem, fantastičnem svetu, ki pa ima svoje značilnosti in specifične fantazijske junake. Sem pa spada Tolkienov Hobbit in pripoved o muminih iz Mumindola.
Predstavila sem več opredelitev fantastične pripovedi in kako so se le-te preko Ane Kruger, Lucie Binder, Götea Klingberga in drugih raziskovalcev postopoma nadgrajevale in dopolnjevale. Menim, da je prav zadnja opredelitev Helmuta Müllerja (1979), ki jo M. Kobe (1987) predstavi v svojem delu Pogledi na mladinsko književnost, najbolj smiselna, saj je dovolj široko zastavljena, da zajame tudi dela, ki jih je Göte Klingberg v svoji različici izločil.
2.2.3 Klasične (avtorske) umetne pravljice
Obstajajo različne definicije in klasifikacije klasičnih pravljic.
D. Tancer-Kajnih (1995) klasično umetno pravljico opredeljuje takole:
»Termin klasična pravljica danes […] označuje tip pravljice, v kateri je »privrženost pripovedni tradiciji močnejša od inovacij«, oziroma pravljico, ki v svoji zunanji in notranji strukturi bolj ali manj ohranja značilne prvine ljudske pravljice.« (str. 41).
13
D. Haramija (2012) pa to definicijo nadgradi, saj pravi, da se klasična umetna pravljica po svoji strukturi, temi in motivih zgleduje po ljudski pravljici, poetika pa je izrazito avtorska.
Začetki v klasičnih pravljicah so še vedno pogosto standardizirani (nekoč, pred davnimi časi), ampak ne nujno. Tudi literarni liki so najpogosteje pravljična bitja iz ljudskih pravljic, kot so vile, zmaji, palčki idr., glavni literarni liki pa niso več poimenovani po poklicu/stanu (bogat kralj, reven kmet) kot pri ljudski pravljici, ampak imajo v večini že imena (Haramija, 2012).
V živalskih pravljicah so lahko živali popolnoma poosebljene, lahko imajo le nekatere lastnosti ljudi ali pa so opisane kot živali z realnimi lastnostmi svoje vrste. Pri nas so te pravljice najpogosteje pisali Ela Peroci, Svetlana Makarovič, Feri Lainšček, Kristina Brenk ... (Haramija, 2012).
Klasične pravljice se lahko dogajajo tudi v sodobnem času, ampak se kljub temu še vedno pojavljajo temeljne bivanjske teme in odnosi, ki so značilni za prva umetna pravljična dela. Za tipični vzorec klasičnih pravljic še danes veljajo pravljice Hansa Christiana Andersena (Haramija, 2012). Poleg njegovih pravljic je eden izmed pomembnejših svetovnih predstavnikov te zvrsti še Oscar Wilde, pri nas pa med drugim Fran Levstik, Dragotin Kette, Frane Milčinski idr. (Kos idr., 2009).
Za konec bi rada dodala še misel Z. Zalokar Divjak (2002), ki o pravljicah pravi:
»otrokov svet je čaroben, pravljičen. Srečni smo lahko, če se nam, odraslim, posreči ponovno vživeti se v njihov svet. […] Vnovič doživimo prešernost, ki izhaja iz preprostega občutka, da smo živi ali da smo za trenutek podoživeli majhnega otroka, kakršni smo bili nekoč.« (str. 108).
Menim, da Zalokar Divjakova na pravljice gleda preveč enostransko, z otroškega pozitivnega vidika. Čeprav so pravljice namenjene otrokom, jih kot odrasli bralci moramo prebirati kritično, saj so vse prej kot samo lepe in čarobne. V njih se skriva veliko problemskih tematik, kot so motnje prehranjevanja, nasilje, kanibalizem, tudi spolnost in smrt, kar pa ni skladno s čarobnim in pravljičnim svetom, kot ga opisuje Zalokar Divjakova. Pravljice naj ostanejo čarobne in lepe za otroke, za nas odrasle pa naj postanejo osnova za učenje in pogovor o sporočilih, ki jih skrivajo v sebi.
14 3 OPREDELITEV NASILJA
Nasilje v družbi je preveč zapleten in kompleksen pojav, da bi ga lahko opredelili samo s preprosto definicijo. V znanstveni literaturi je definirano in klasificirano različno.
Munc (2010) nasilje v svojem delu Nemoč nasilja opredeli kot zlorabo moči oziroma poskus nadvlade močnejšega nad šibkejšim, pri čemer gre v večini za priučen odziv na občutek strahu ali jeze, pri katerem posameznik škoduje drugemu.
A ker gre za zelo splošno in površinsko opredelitev, sem dodala še klasifikacijo nasilja iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008), ki ga definira kot vsako uporabo psihičnega, fizičnega, spolnega ali ekonomskega nasilja enega člana družine proti drugemu članu ne glede na spol ali starost udeleženih. K nasilju je opredeljeno tudi vsako zanemarjanje in zalezovanje ter fizično kaznovanje otrok. Vsaka uporaba katerekoli oblike nasilja je prepovedana. Sama bi k opredelitvi dodala še, da je nasilje vsaka uporaba različnih oblik nasilja tudi izven družine; se pravi tudi v šoli, na delovnem mestu ipd.
Plaz in Veselič (2002) pa pravita, da je nasilje prisotno povsod, saj živimo v družbi, ki je do nasilja zelo tolerantna. Menim, da je v Sloveniji ogromno ljudi, ki so prepričani, da je nasilje sprejemljivo, saj jih spremlja iz otroštva in ga tudi kot odrasli ne prepoznavajo kot napačno vedenje. Gre torej za način ne komuniciranja, ki ga velikokrat obsojamo, a ga v vsakdanjem življenju vseeno uporabljamo.
Zmotno velja prepričanje, da so nasilne osebe vedno manj izobražene in odvisne od alkohola.
Zmotno velja prepričanje, da so nasilne osebe vedno manj izobražene in odvisne od alkohola.