PEDAGOŠKA FAKULTETA
LUCIJA BAH
PRIMERJAVA TER ANALIZA NASILJA V PRAVLJICAH BRATOV GRIMM IN SVETLANE
MAKAROVIČ
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, januar 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Predšolska vzgoja
LUCIJA BAH
Mentorica: prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ
PRIMERJAVA TER ANALIZA NASILJA V PRAVLJICAH BRATOV GRIMM IN SVETLANE
MAKAROVIČ
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, januar 2021
Lucija Bah izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Primerjava ter analiza nasilja v pravljicah bratov Grimm in Svetlane Makarovič moje avtorsko delo.
Najprej bi se zahvalila mentorici, prof. dr. Mileni Milevi Blažić za njen čas, ter hitro odzivnost. Ves čas ustvarjanja diplomskega dela mi je nudila nasvete, predloge in
konstruktivne kritike, ki so mi bile v veliko pomoč pri pisanju.
Hvala Ireni Žunko, prof. slovenskega jezika, ki je poskrbela za lektoriranje diplomskega dela.
Posebna zahvala gre tudi mami in sestri Špeli za vso pomoč in podporo. Hvala, ker sta ves čas verjeli vame, saj bi bilo brez vaju veliko težje. Zahvaljujem se tudi prijatelju Roku, za vso
pomoč in računalniško znanje, ki mi je olajšalo delo.
Diplomsko delo z naslovom Primerjava ter analiza nasilja v pravljicah bratov Grimm in Svetlane Makarovič se začne s predstavitvijo mladinske književnosti, katere del je tudi pravljica. Podrobno so predstavljene vrste pravljic ter njihove glavne značilnosti. V nadaljevanju je izpostavljena občutljiva tema o nasilju, oblikah nasilja, s poudarkom na zlorabi otrok; še posebej o nasilju v pravljicah. Teoretični del se zaključi z opisom življenja in dela dveh avtorjev, Jacoba in Wilhelma Grimma ter Svetlane Makarovič.
Nadaljuje se z opisom in podrobno analizo petih izbranih pravljic vsakega avtorja. Pri bratih Grimm so predstavljene pravljice Dva brata, Janko in Metka, Sneguljčica, Snežica in Rožica ter Zlata ptica, pri Svetlani Makarovič pa pravljice Kokoška Emilija, Sapramiška, Ščeper in mba, Šuško in gozdni dan ter Tacamuca.
Osrednji del diplomskega dela predstavljajo tabele, v katerih so prikazane oblike nasilja, primeri motiva nasilja v izbranih pravljicah in interpretacija le-tega.
Namen diplomskega dela je prikazati primerjavo prisotnosti motiva nasilja v pravljicah istega avtorja, ki ji sledi primerjava prisotnosti motiva nasilja v pravljicah med avtorjema.
KLJUČNE BESEDE: pravljica, nasilje, Jacob in Wilhelm Grimm, Svetlana Makarovič, primerjava motiva nasilja
The diploma thesis Comparison and Analysis of Violence in the Fairy Tales of the Grimm Brothers and Svetlana Makarovič begins with a presentation of youth literature, which includes the fairy tale. It details the types of fairy tales and their main features. This is followed by an examination of the topic of violence and its forms, with an emphasis on child abuse, particularly the topic of violence in fairy tales. The theoretical part is concluded with a description of the lives and works of the authors, Jacob and Wilhelm Grimm and Svetlana Makarovič.
The thesis continues with a description and detailed analysis of the five selected fairy tales by each author. The selected fairy tales for Brothers Grimm are The Two Brothers, Hansel and Gretel, Snow White, Snow-White and Rose-Red, and The Golden Bird, and for Svetlana Makarovič Kokoška Emilija, Sapramiška, Ščeper in mba, Šuško in gozdni dan, and Tacamuca.
The main section of the diploma thesis includes tables that show the forms of violence, examples of motifs of violence in the selected fairy tales, and the interpretations of violence.
The purpose of the diploma thesis is to present a comparison of the presence of the motifs of violence in fairy tales by the same author, followed by a comparison of the presence of the motifs of violence in fairy tales by different authors.
KEY WORDS: fairy tale, violence, Jacob and Wilhelm Grimm, Svetlana Makarovič, comparison of the motif of violence
UVOD ...1
I TEORETIČNI DEL ...2
1 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI ...2
2 PRAVLJICA ...5
2.1 OPREDELITEV PRAVLJICE ...5
2.2 VRSTE PRAVLJIC ...8
2.2.1 Ljudske pravljice ...8
2.2.2 Sodobne pravljice ...9
2.2.3 Klasične (avtorske) umetne pravljice ... 12
3 OPREDELITEV NASILJA... 14
3.1 OBLIKE NASILJA ... 14
3.1.1 Fizično oz. telesno nasilje ... 15
3.1.2 Psihično oz. duševno nasilje ... 15
3.1.2.1 Verbalno oz. besedno nasilje ... 16
3.1.2.2 Ekonomski nadzor oz. ekonomsko nasilje ... 18
3.1.3 Spolno nasilje ... 18
3.2 ZLORABA IN ZANEMARJANJE OTROK... 19
3.3 NASILJE V PRAVLJICAH ... 21
4 JACOB IN WILHELM GRIMM ... 22
4.1 ŽIVLJENJE IN DELO ... 22
5 SVETLANA MAKAROVIČ ... 26
5.1 ŽIVLJENJE IN DELO ... 26
II EMPIRIČNI DEL ... 29
6 UVOD V EMPIRIČNI DEL ... 29
7 CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 29
8 OPIS RAZISKOVALNE METODE ... 30
9.1 VSEBINA PETIH IZBRANIH PRAVLJIC ... 31
9.1.1 Dva brata ... 31
9.1.2 Janko in Metka ... 32
9.1.3 Sneguljčica ... 32
9.1.4 Snežica in Rožica... 33
9.1.5 Zlata ptica ... 34
9.2 OBLIKE NASILJA S PRIMERI IN ANALIZA ... 35
9.2.1 Dva brata ... 35
9.2.2 Janko in Metka ... 39
9.2.3 Sneguljčica ... 43
9.2.4 Snežica in Rožica... 46
9.2.5 Zlata ptica ... 49
9.3 SKUPEN ZAKLJUČEK O PRIMERIH MOTIVA NASILJA ... 52
10 PREDSTAVITEV IZBRANIH PRAVLJIC SVETLANE MAKAROVIČ ... 54
10.1 VSEBINA PETIH IZBRANIH PRAVLJIC ... 54
10.1.1 Kokoška Emilija ... 54
10.1.2 Sapramiška... 55
10.1.3 Ščeper in mba ... 56
10.1.4 Šuško in gozdni dan ... 57
10.1.5 Tacamuca ... 57
10.2 OBLIKE NASILJA S PRIMERI IN ANALIZA ... 58
10.2.1 Kokoška Emilija ... 58
10.2.2 Sapramiška... 62
10.2.3 Ščeper in mba ... 65
10.2.4 Šuško in gozdni dan ... 68
10.2.5 Tacamuca ... 72
11 POSPLOŠENE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI O NASILJU V SODOBNIH IN LJUDSKIH PRAVLJICAH ... 77 12 SKLEP ... 79 VIRI IN LITERATURA ... 81
Tabela 1: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Dva brata ... 35
Tabela 2: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Janko in Metka ... 39
Tabela 3: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Sneguljčica ... 43
Tabela 4: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Snežica in Rožica ... 46
Tabela 5: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Zlata ptica ... 49
Tabela 6: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Kokoška Emilija ... 58
Tabela 7: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Sapramiška ... 62
Tabela 8: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Ščeper in mba ... 65
Tabela 9: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Šuško in gozdni dan ... 68
Tabela 10: Oblike nasilja s primeri iz pravljice Tacamuca ... 72
Diagram 1: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Dva brata ... 39
Diagram 2: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Janko in Metka ... 43
Diagram 3: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Sneguljčica ... 46
Diagram 4: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Snežica in Rožica ... 49
Diagram 5: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Zlata ptica ... 51
Diagram 6: Primerjava prisotnosti različnih oblik nasilja v posameznih pravljicah bratov Grimm ... 52
Diagram 7: Primerjava količine različnih oblik nasilja v pravljicah bratov Grimm ... 53
Diagram 8: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Kokoška Emilija ... 62
Diagram 9: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Sapramiška ... 65
Diagram 10: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Ščeper in mba ... 68
Diagram 11: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Šuško in gozdni dan ... 71
Diagram 12: Prikaz prisotnosti različnih oblik nasilja v pravljici Tacamuca ... 75
Diagram 13: Primerjava prisotnosti različnih oblik nasilja v posameznih pravljicah Svetlane Makarovič ... 75
Diagram 14: Primerjava količine različnih oblik nasilja v pravljicah Svetlane Makarovič ... 76
Diagram 15: Primerjava prisotnosti motiva nasilja v izbranih pravljicah avtorjev ... 77
Diagram 16: Primerjava količin različnih oblik nasilja med avtorjema ... 78
1 UVOD
'Nekoč v davnih časih je živel …' Vsi poznamo pravljice, mar ne?
Ni otroka, ki ne bi odraščal s pravljicami, saj so nam jih tako starši kot učitelji ves čas prebirali.
Zgodbe, polne čudežev, bogatih kraljevičev, lepih gradov in govorečih živali, ni manjkalo niti čudežnih svetilk, steklenih čeveljčkov in čarobnih zrcal. Spomnimo se groznih zmajev in velikanov ter revnih mladeničev, ki pogumno premagajo zmaja, da rešijo lepe kraljične. Tako lepe in popolne zgodbe … pa so res?
Brata Grimm sta v javnosti poznana predvsem kot zapisovalca pravljic, ki ju poznamo vsi. Prav tako Svetlana Makarovič, ki poleg del za odrasle slovi po odličnih pravljicah za najmlajše. V današnjem času dajemo velik pomen odkrivanju in preprečevanju kakršnega koli nasilja med vrstniki, v šolah, vrtcih in tudi doma. Nasilje se v veliki meri pojavlja tudi na televiziji in v literaturi, tudi takšni, ki je namenjena predvsem otrokom in mladini. Še vedno gre za zelo občutljivo temo, o kateri ljudje s težavo govorimo, še posebej, če je naš sogovornik otrok. A vendar je nasilje prisotno v otrokovem življenju, saj svet ni popoln, kot bi si želeli. Zlorabe se dogajajo in otroci so lahko žrtve nasilja ali zgolj priče zlorabi. Prav tako otroci niso vedno dobri in tega se zavedajo tudi sami, saj so velikokrat jezni, ljubosumni, tudi udarijo koga. Vse to pa ni popolni svet, ki jim ga odrasli želimo prikazati s tem, ko bi jim pripovedovali samo lepe pravljice. Otroci jih kljub temu razumejo drugače kot odrasli, nekritično. Pravljice so v današnjem času v veliki večini namenjene otrokom, a se nasilje v njih še vedno ves čas pojavlja.
Mnenja, ali je to prav ali ne, pa so si različna.
Seveda poznamo različne pravljice in jih zbiramo na podlagi tega, katere se nam zdijo primernejše za otroke. Za razliko od Grimmovih pravljic, ki veljajo za zelo okrutne in brutalne ter po mnogih mnenjih neprimerne za otroke, so pravljice Svetlane Makarovič bolj prijazne, lepše, nenasilne … ampak, ali to drži? Ali v sodobnih pravljicah nasilje res ni več prisotno?
V diplomskem delu želim ugotoviti, ali se nasilje v sodobnih pravljicah zmanjšuje v primerjavi z ljudskimi, katere oblike se najpogosteje pojavljajo pri enih in drugih ter kakšen odnos imajo liki v pravljicah do nasilja in tistih, ki ga izvajajo.
2
I TEORETIČNI DEL
V teoretičnem delu bom najprej predstavila mladinsko književnost, kdaj se je začela pojavljati ter katere zvrsti in oblike znotraj nje poznamo. Spoznali bomo pravljico kot del mladinske proze, njeno opredelitev, značilnosti in vse njene vrste.
V nadaljevanju sledi občutljiva tema o nasilju, kaj se šteje kot nasilje, katere oblike poznamo in kako ga prepoznamo. Pisala bom tudi o nasilju nad otroki in njihovi zlorabi. Nazadnje pa se bom posvetila še nasilju, ki se dogaja v pravljicah.
Poglavje bom zaključila z življenjepisi in deli obeh avtorjev, in sicer Svetlane Makarovič ter Jacoba in Wilhelma Grimma.
1 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Književnost je bila skozi zgodovino različno pojmovana, saj so jo avtorji različno opredeljevali.
Po Francetu Kidriču je pojem književnost predstavljal samo tisto literaturo, ki je izšla v knjigi, beseda slovstvo pa je vključevala tudi ustno izročilo (Kos idr., 2009).
Od 18. stoletja naprej pa vse do danes je pojem literature, ki vključuje tako književnost in slovstvo, oznaka za besedno umetnost oz. leposlovje. V preteklosti so se ti pojmi razločevali, zdaj pa so v večini sinonimi (Kos idr., 2009).
Del književnosti predstavlja tudi mladinska književnost, ki pa nima enotne definicije, zato je v različnih virih različno pojmovana. Predstavila bom nekaj teorij različnih avtorjev.
Marjana Kobe (1987) v knjigi Pogledi na mladinsko književnost mladinsko književnost opredeljuje kot posebni del književnosti, ki se je v Evropi bolj vidno izrazila šele v drugi polovici petdesetih let, saj so jo šele takrat začeli resneje teoretično preučevati.
Prav tako kot Kobejeva tudi Saksida (1994) v svoji knjigi Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko opredeljuje mladinsko književnost kot del književnosti, in sicer kot podtip, ki se od preostale književnosti loči po svojem bistvu, zgradbi in obstoju, namenjena pa je bralcem do osemnajstega leta.
V leksikonu Literatura (Kos idr., 2009) pa je mladinska književnost opredeljena kot:
»Literatura, ki je po temi, snovi in obliki primerna otrokom oz. mladini in izhaja iz vživljanja odraslega ustvarjalca v mladega bralca oz. otroštvo; glede na starost
3
naslovnika se deli na otroško literaturo in mladinsko literaturo v ožjem pomenu besede, tj. najstniško literaturo. Vanjo sodijo dela, napisana posebej za mlade bralce, nemladinska dela, ki so sčasoma postala mladinska, ter priredbe in predelave del. M. l.
zajema različne zvrsti: slikanico, ilustrirane knjige za otroke, mladinsko poezijo, mladinsko prozo, mladinsko dramatiko ter trivialno literaturo.« (str. 243).
Stanko Janež (1993) v knjigi Slovenska mladinska proza mladinsko književnost pojmuje tako:
»Mladinska književnost je veja besedne umetnosti, namenjene mladini različne starosti.
Otroško umetniško besedilo – pa bodisi pesem, pripovedka, povest, roman, pravljica, uganka, gledališka igra, slušna radijska ali televizijska igra – prikazuje poseben svet; ta ustreza otrokovi zavesti in njegovi bujni, brezmejni domišljiji […]« (str. 5).
Čeprav se definicija mladinske književnosti razlikuje od avtorja do avtorja, pa je vsem teorijam skupno, da je ta del književnosti namenjen specifičnemu naslovniku, otroku oz. najstniku.
V evropskem prostoru so tovrstno literaturo na začetku obravnavali v okviru pedagogike, čeprav je že ob koncu 19. stoletja Prus Heinrich Wolgast predstavil radikalne poglede na književnost za mladino in jo poskušal iz območja pedagogike uveljaviti na področju literature.
Šele v prvi polovici dvajsetega stoletja je počasi začela prehajati v kritične in strokovne obravnave kot področje literature (Kobe, 1987).
Velik problem pri klasificiranju in proučevanju mladinske književnosti so predstavljala dela, ki so bila prvotno namenjena odraslim bralcem, sčasoma pa so postala mladinsko branje, priredbe in predelave literarnih del, tako ljudskih kot avtorskih, ki so bila v izvirniku namenjena odraslemu naslovniku, ter priredbe del, ki so že na začetku bile namenjene mladim bralcem.
Prav tako so se vsa dela soočala s kritikami in s tem zahtevala posebno vrednotenje pri strokovnih obravnavah (Kobe, 1987).
Po 2. svetovni vojni pa je v Evropi literarna veda končno pokazala zanimanje za mladinsko književnost. V tem času začnejo izhajati posebne strokovne revije o tem področju, prav tako se začnejo ustanavljati organizacije in ustanove, ki so spodbujale in omogočale obravnavo mladinske književnosti (Kobe, 1987).
Tako kot v Evropi se tudi na območju današnje Slovenije začne razvoj in strokovno proučevanje mladinske književnosti izraziteje pojavljati šele po letu 1945. V petdesetih letih tako dobimo na Slovenskem prvi dve obsežnejši obravnavi mladinske književnosti, in sicer Otrok in knjiga Jana Baukarta, ki je izšla leta 1954, ter Knjižne police za otroke izpod peresa Frančka Bohanca
4
štiri leta kasneje. Prav tako pa se v tem času začne razvijati prva založba, ki je specializirana za mladino in je temeljni pogoj za razvoj tovrstne književnosti, in sicer založba Mladinska knjiga v Ljubljani (Kobe, 1987).
Zaradi posebnega naslovnika morajo biti pri tej literaturi prilagojene tudi vse prvine, ki vplivajo na sprejemanje in zanimanje mladega bralca, upoštevati pa je treba tudi njihovo starost (Kmecl, 1996).
Mladinsko književnost delimo glede na starost naslovnika oz. bralca na dve skupini (Saksida, 1994):
- otroška književnost,
- najstniška oz. mladinska književnost.
Mladi bralci nimajo veliko izkušenj o svetu, saj jim primanjkuje znanja, zato so jim besedila lahko zelo hitro nerazumljiva in s tem nezanimiva. Radi se igrajo, zato morajo pisatelji te književnosti upoštevati otroško igrivost in njihova zanimanja glede na mentalno in fizično starost. Odrasli želimo otroke in mladino ves čas vzgajati in iz njih ustvariti pridne ter delavne posameznike, zato si tudi dela v mladinski in otroški literaturi prizadevajo otroke vzgajati, biti poučna, a vendarle ohranjati potrebo in željo po igri in sprostitvi (Kmecl, 1996).
Z upoštevanjem razvojnih obdobij pri otrocih preko pravljic, dramskih iger, risanih filmov, poslušanju pesmi idr. krepimo in razvijamo narodno zavest, ljubezen do gledališča in drugih kulturnih ustanov, ljubezen do knjig, branja ter izobrazbe (Janež, 1993).
V mladinski književnosti so prisotne tudi različne zvrsti (Kos idr., 2009):
- slikanica,
- ilustrirana knjiga za otroke, - mladinska poezija,
- mladinska proza, - mladinska dramatika, - trivialna literatura.
Slikanica predstavlja otrokovo prvo knjigo, s katero se sreča že v obdobju pred branjem in preko nje spozna različne oblike in zvrsti mladinske književnosti. Gre za posebno knjižno zvrst, v kateri sta slikovni in besedni svet med seboj neločljivo povezana in enako pomembna (Kobe, 1987).
5
Pri mladinski dramatiki so besedila pisana v dialogu, sem spadajo vse televizijske in radijske igre, lutkovne in filmske predstave ter scenariji. Pri mladinski poeziji pa je besedilo napisano v verzih z otroško tematiko, sem uvrščamo uspavanke, zafrkljive ter otroške ljudske pesmi, izštevanke idr. (Kos idr., 2009).
Mladinska proza je po vsebini in obliki najbolj raznolika in kompleksna zvrst mladinske književnosti. Delimo jo na dve obliki (Kos idr., 2009):
- Realistična oz. resnična mladinska proza:
Gre za realni, stvarni svet otrok in najstnikov. Najpogosteje je pisana prvoosebno, glavna tema te skupine je šola, odraščanje, družinsko življenje in s tem povezani konflikti. Sem spadajo realistične, zabavne in avtobiografske pripovedi, trivialna literatura, živalske zgodbe ipd.
- Iracionalna oz. neresnična mladinska proza:
V to skupino pa uvrščamo klasične avtorske pravljice, živalske pravljice in basni ter sodobne pravljice (kratka sodobna pravljica in fantastična pripoved).
Besedila v mladinski literaturi morajo biti ne glede na zvrst in obliko prilagojena otrokom, saj so zelo dojemljivi in občutljivi za vse, kar se dogaja okoli njih (Janež, 1993).
Kot pravi Stanko Janež (1993) v svojem delu Slovenska mladinska proza, je namen mladinske književnosti kot književnosti za otroke:
»[…] da budi v mladih ljudeh dojemljivost za lepo, plemenito, dobro, resnično, pravično in drami v njih odpor proti surovemu, grdemu, nelepemu, krivičnemu, proti neresničnemu, proti laži in nasilju.« (str. 6).
2 PRAVLJICA
V naslednjem poglavju bom podrobneje opisala pravljico kot del mladinske proze. Predstavila bom njeno opredelitev, od kod izvira ter kdaj se je pojavila v slovenskem prostoru. Na koncu bom predstavila še vrste pravljic ter njihove značilnosti.
2.1 OPREDELITEV PRAVLJICE
Pravljice so po nastanku in izvoru starejša oblika besedne umetnosti. Zaradi svoje zavidljive starosti njihov izvor ni znan, je pa vsem predvidevanjem o njihovem nastanku skupno
6
spoznanje, da so se pojavljale po celem svetu v vseh kulturah. Naprej so se prenašale z ustnim izročilom (Zalokar Divjak, 2002).
Zagovorniki indogermanske teorije trdijo, da je prvotna domovina pravljic Daljni vzhod z Indijo, Kitajsko in Arabijo na čelu. Ena izmed teh knjig pravljic je Pančatantra in vsem najbolj znana Tisoč in ena noč. Prav tako pa najdemo prve različice zgodbe o Lepotici in zveri pri Grkih, Janka in Metko na Karibih in vsem znano Pepelko, ki je v več tisočih različicah poznana po vsem svetu (Zalokar Divjak, 2002).
V 17. stoletju je nastala prva zbirka pravljic, namenjena otrokom, z naslovom Pravljice matere goske, ki jo je izdal Charles Perrault leta 1697. Zagotovo najbolj znano zbirko pravljic Otroške in hišne pravljice bratov Grimm pa dobimo leta 1812, in sicer kar v sedmih izdajah (Blažić, 2014).
Tudi Slovenci imamo pester izbor svoje ljudske proze, ki se je v redkih in skromnih zapisih začela pojavljati že v 9. stoletju. Prvi, ki je opredelil zvrsti ljudske proze, je bil v 16. stoletju Primož Trubar s svojimi perpuvidami, istorijami, zgodenami, eksemplami, perlihami in basnimi (Goljevšček, 1991). Veliko pripovednega blaga je v Slavi vojvodine Kranjske zbral in zapisal Janez Vajkard Valvasor. Naziv prvega slovenskega zbiralca pravljic in pripovedk si je leta 1843 pridobil Matevž Ravnikar – Poženčan z objavo zgodbe o spokorjenem grešniku Bajzisu v zagrebški Danici. Sledijo pa mu Gašper Križnik s pripovedmi v narečju, Milko Matičev z živalskimi pravljicami Zverinice iz Rezije in vsem znana zbirka pravljic in pripovedk Zlata ptica (1956), ki jih je zbrala in uredila Kristina Brenkova (Zalokar Divjak, 2002). V sedanjem času ima zelo velik pomen zbiralka ljudskih pravljic in pravljičarka Anja Štefan, pomemben del k razvoju pravljice na Slovenskem pa je prispevala Svetlana Makarovič s svojimi Svetlaninimi pravljicami (Blažić, 2014).
Tako kot pri mladinski književnosti se tudi pri pravljici definicija s časom razvija, vsak avtor pa jo malo po svoje dopolni.
Kmecl (1996) v Mali literarni teoriji pravi, da je bila pravljica ena najpogostejših knjižnih vrst, ki se je s Homerjem širila že v antiki. V romantiki pa je z bratoma Grimm doživela razcvet, čeprav je veljala za manj naivno knjižno vrsto, namenjeno odraslim.
V leksikonu Literatura (Kos idr., 2009) pa je podana že bolj podrobna definicija, in sicer je pravljica opredeljena kot:
7
»Pripovedna forma, večidel v prozi; nerealna pripoved o čudežnih oz. fantastičnih dogodkih, v kateri nastopajo neindividualne književne osebe, zakoreninjena v nezavednem in mitskem. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zla, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega; dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen, kazen za hudobne, plačilo za dobre.« (str. 324).
V pravljicah gre torej za interpretacijo življenjskih resnic z živimi podobami, pravljičnimi liki in dogajanji, ki se iz nevidnega sveta prenašajo na predstavni svet. Pravljični liki in dogajanje niso naključni, ampak so med seboj povezani in skrbno izbrani. Pravljica celostno vpliva na otrokov razvoj, krepi domišljijo, izpolnjuje želje, pojasnjuje občutke, razvija njegov intelekt, uči o spoštovanju narave in vsega okoli nas, pri tem pa je v skladu z njegovimi željami in strahovi (Zalokar Divjak, 2002).
Ljudska pravljica ima svoje značilnosti (Trdina 1981):
1. Dogajalni čas in kraj nista določena: (nekoč, nekje …), pri vseh narodih najdemo iste motive v pravljicah.
2. Začetek pravljic z istimi ali podobnimi besednimi zvezami: 'Once upon a time', 'nekoč je bilo', 'pred davnimi časi' ipd.
3. Osebe niso določene ali pa so njihova imena izmišljena: kralj, hudobna kraljica, imenitna gospa, lepa deklica, Sneguljčica, Rdeča kapica, Pepelka idr.
4. Nasprotja: v pravljicah je vse črno-belo, osebe so samo zelo dobre, lepe, pogumne ali zelo grde, hudobne in slabe. Dobrota in resnica vedno zmagata, sta nagrajeni, medtem ko je krivica kaznovana.
5. Ponavljanje besed ali stavkov: 'munej, munej'; 'sama jedla, sama mevkaj! Sama jedla, sama lajaj! Sama jedla, sama poj' itd.
6. Ljudska števila: za devetimi gorami, sedem palčkov, trije bratje …
7. Pravljični predmeti: čarobna palica, piščal, čudežna mizica, prstan, svetilka … 8. Pravljična bitja: čarovniki, duhovi, zmaji, velikani, palčki …
9. Vsemogočnost: preobrazbe iz živali v ljudi, okamneli ljudje ali živali nazaj oživijo, kristalni gradovi in palače so zgrajeni čez noč …
10. Tipizirani junaki: mačeha je vedno hudobna, pastorka pa dobra, kralj je mogočen, princi in princeske so vedno lepi …
11. Isti oz. podobni konci: npr. 'Živela sta dolgo in srečno in imela sta veliko otrok'.
8 2.2 VRSTE PRAVLJIC
Ljudska pravljica je prvotna ljudska zvrst, pri kateri avtor ni znan. Iz nje se je razvila klasična umetna pravljica, obe pa se po temi in obliki razlikujeta od sodobne pravljice kot različice avtorske umetne pravljice. Pri sodobnih pravljicah poznamo dve različici, in sicer kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved (Kos idr., 2009).
2.2.1 Ljudske pravljice
Ljudske pravljice so krajša prozna besedila, ki jih ljudje sprva niso zapisovali, ampak pripovedovali. Prvotni avtor se je sčasoma pozabil, njegova dela pa so se zaradi priljubljenosti širila naprej. S preseljevanjem ljudi so iz kraja v kraj in iz roda v rod potovale tudi pravljice.
Medtem so se ves čas spreminjale, tako po vsebini kot obliki (Trdina, 1981). Gre torej za nekatere izmed najbolj razširjenih in najstarejših žanrov literature (Bettelheim, 2002).
Bralec z njimi spoznava resnice življenja preko pravljičnih likov, živih podob in dogajanja.
Pripovedovalec skrivnostne, nedoumljive stvari, ki so jim pripisovali nadnaravnost, približa v vidni, realni svet (Šircelj, Kobe in Gerlovič, 1972).
Ljudska pravljica v celoti živi v enem svetu, ki je čudežen. Realni svet obstaja le navidezno, saj ni časovno in krajevno opredeljen, prav tako ni natančno opisan (Kobe, 1987). Šircelj idr.
(1972) pravijo, da svet v pravljicah ni takšen, kot naj bi bil v realnem svetu, ni zapleten, ampak sledi svojemu redu, kjer so liki črno-beli, dogajanje pa polno optimizma. Sama bi dodala, da taka opredelitev drži le z otroškega vidika, sicer pa pravljični svet obravnava tudi veliko problemskih tematik realnega življenja, ki pa na žalost niso samo pozitivne.
Književne osebe so poimenovane po svojem položaju oz. poklicu, so tipizirane in imajo vedno iste lastnosti (lepa kraljična, zlobna kraljica, ubog drvar …) (Haramija, 2012). Glavne zvezde in junaki teh pravljic so revni kmetje, otroci in ženske, in ne bogati kralji in kraljice, kot bi se mogoče pričakovalo. V primeru, da plemstvo nastopa, pa je velikokrat tako ali drugače oškodovano in prikrajšano (kraljice z nezmožnostjo zanositve, neozdravljive ali nenavadne bolezni kraljev ipd.) (Bettelheim, 2002).
Ljudske pravljice se prav tako ravnajo po vseh značilnostih pravljic, ki sem jih opisala že v prejšnjem poglavju (ljudska števila, čudežni predmeti, nasprotja, podobni zaključki …).
9
Pogosta značilnost so tabu teme, kot je na primer spolnost, prav tako ne manjka grozljivih prizorov, krutih smrti in črnega humorja (Bettelheim, 2002).
Resnica je prikazana objektivno, stvari so poimenovane in ne opisane (kraljična je predstavljena kot lepa, ni pa opredeljeno, kaj jo dela lepo), bralec tako dobi možnost lastne predstave lepega.
Lastnosti oseb so predstavljene s konkretnimi dejanji (oseba ni poimenovana kot nekdo z dobrim srcem, ampak je opisana s primerom, kaj jo dela dobro, npr. revežu ponudi njegov zadnji kos kruha) (Šircelj idr., 1972).
Ljudska pravljica je blizu otroškemu razumevanju in zato je še danes ena najbolj razširjena vrsta otroške književnosti. Poimenovana je kot etološka vrsta, saj njen svet temelji na naivnem dojemanju sveta. Ravno zaradi priljubljenosti se ne pojavlja samo kot pripoved, ampak tudi v obliki igre, opere, slike itd. (Kmecl, 1996).
M. Šircelj idr. (1972) v svojem delu Ura pravljic bistvo ljudskih pravljic zajamejo z besedami, ki jih bom uporabila zaključek poglavja:
»[…] samo človekova nemoč oziroma zavest nemoči si je lahko ustvarila tako trdno in varno vizijo sveta, kakršno interpretira ljudska pravljica. In zato govori danes pravljica tistim, ki so še nemočni […] tem je ta vizija balzam, uteha, psihični oddih. To pa pomeni, da se tudi današnji človek, ne samo otrok, ne more povsem izogniti ljudski pravljici …
»… in tako žive še danes.« (str. 19).
2.2.2 Sodobne pravljice
Sodobna pravljica je po letu 1945 postala prevladujoča zvrst pravljice. Gre za neresničnostno mladinsko prozo, v kateri so glavni literarni liki otroci, dogajanje pa poteka na dveh ravneh, in sicer v realnem in fantazijskem svetu (Kos idr., 2009).
V svoji zgradbi, motivih, literarnih likih in temi sodobna pravljica še vedno vsebuje nekatere vzorce klasične umetne pravljice in ljudske pravljice, a vendar odpira sodobne teme, literarni liki dobivajo svoj individualni karakter in niso več tipizirani, prostor in čas pa sta dokaj natančno opredeljena. V pravljici ne najdemo več lepih princesk, pravičnih vladarjev, revnih kmetov ter zlobnih zmajev. Liki niso več predstavljeni črno-belo (dobro in zlo), ampak naslovnik še vedno lahko zlahka določi dobro ali slabo književno osebo. Tudi potovanja se iz pešačenja in konjskih vpreg prestavijo v sodobna vozila, pošte pa ne prenašajo več golobi in sli, ampak se za komunikacijo uporabljajo računalniki in mobilni telefoni. Tudi konec ni več
10
tipiziran, praviloma je še vedno srečen. Pripovedovalec je v sodobnih pravljicah še vedno prisoten, ampak za razliko od ljudskih in klasičnih pravljic bralcev ne nagovarja, je nevtralni pripovedovalec, ki ne podaja svojega mnenja na dogajanje (Haramija, 2012).
Termin 'sodobna pravljica' vključuje avtorska dela, ki se praviloma dogajajo v sodobnem prostoru in času. Sem uvrščamo dve vrsti besedil, ki vsebujeta značilne iracionalne prvine, in sicer kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved (Kobe, 1999).
• Kratka sodobna pravljica
Kratka sodobna pravljica je krajša različica sodobne pravljice, v kateri kot glavni literarni lik nastopa otrok, občasno se kot glavni lik pojavljajo tudi rastline, živali in predmeti (igrače) (Kos idr., 2009). Ta vrsta pravljice se že po zunanjem obsegu loči od fantastične pripovedi, saj se zgodba odvija samo na 1,5 do 10 straneh (Kobe, 1999).
Glede na literarni lik M. Kobe (1999) opredeljuje šest različic kratke sodobne pravljice, ki so:
1. otrok kot glavni literarni lik (Moj dežnik je lahko balon, E. Peroci, Šuško in gozdni dan, S. Makarovič);
2. oživljen predmet oz. oživljena igrača kot glavni literarni lik (Pajacek in punčka, K.
Kovič, Vrček se razbije, S. Makarovič);
3. poosebljena žival kot glavni literarni lik (Živalska olimpijada, S. Makarovič);
4. poosebljena rastlina kot glavni literarni lik (Lučka Regrat, G. Strniša, Učena buča, S.
Makarovič);
5. poosebljeno nebesno telo oz. nebesni pojav kot glavni literarni lik (Zvezdica Zaspanka, F. Milčinski - Ježek, Nori veter, S. Makarovič);
6. glavni literarni lik, ki ga poznamo iz ljudskega izročila (Coprnica Zofka, S. Makarovič).
Prva zgoraj navedena različica kratke sodobne pravljice, pri kateri je otrok glavni literarni lik, je tudi najbolj razširjena in zavzema osrednje mesto, saj je otrok ciljna skupina. Prav zaradi tega, ker je glavni prejemnik te zvrsti ravno otrok, so glavne teme otrok/otroštvo, otroški doživljajski svet in igra. Povod za vstop fantazijskega sveta v realni svet glavnega otroškega lika pa je lahko njegova psihična stiska, problem, potreba po igri, osamljenost ali tudi bolezen (Kobe, 1999).
• Fantastična pripoved
11
M. Kobe (1987) je fantastično pripoved opredelila kot posebno obsežnejšo obliko proznega besedila, v katerem se realni sodobni svet prepleta s fantastičnim.
Za razliko od kratke sodobne pravljice, ki vsebuje do 10 strani, ima lahko fantastična pripoved 200, 300 strani ali več in je zato zgodba bolj razvita in doživljajsko zahtevnejša (Kobe, 1999).
Anna Kruger je že leta 1952 opazila razlike med klasično sodobno pravljico in ljudsko pravljico ter novo obliko sodobne fantastične proze. Glavna značilnost te vrste pravljic sta dva svetova, ki sta med seboj enakovredna, in sicer resnični, realni svet ter svet fantazije. Svetova lahko med sabo obstajata neodvisno drug ob drugem ali pa drug v drugega prehajata. Prisotni pa so tudi tipični motivi, na primer oživljene igrače in tudi drugi predmeti v okolju, ki ga otrok pozna.
Njeno raziskovanje je dopolnila Rut Koch, ki je leta 1959 začela proučevati to področje mladinske književnosti in tej zvrsti dodelila ime 'fantastična pripoved' (Kobe, 1987).
Različni avtorji različno ločijo različice fantastične pripovedi. Izbrala sem Lucio Binder, ki je fantastično pripoved ločila na štiri različice (Kobe, 1987):
1. Pripoved, kjer se v realnem, običajnem svetu pojavijo fantazijske neobičajne osebe, npr.
Mary Poppins, Pamela. L. Travers, Nekaj prav posebnega, S. Makarovič.
2. Pripoved, v kateri neživi predmeti oživijo, npr. Ostržek, C. Collodi, Potepuh in nočna lučka, S. Makarovič.
3. Pripoved, ki se dogaja v resničnem in neresničnem svetu, pri tem pa so osebe iz resničnega sveta ob stiku z neresničnim, fantazijskim svetom soočene z nenavadnimi spremembami, npr. Babica v jablani, M. Lobe, Šuško in gozdni dan, S. Makarovič.
4. Pripoved, ki se ves čas dogaja v fantazijskem svetu, v katerem živijo fantazijski junaki, svet pa je urejen po svojih zakonitostih in pravilih. Sem štejemo pripoved o muminih iz Mumindola, T. Jansson, Hobita, J. R. R. Tolkiena in Kosovirja na leteči žlici, S.
Makarovič.
Švedski raziskovalec Göte Klingberg v opredelitvah Lucie Binder, Anne Kruger in tudi Ruth Koch vidi številne pomanjkljivosti in nejasnosti. Prizadeva si še bolj jasno opredeliti termin fantastične pripovedi in ob njem uvesti še dve kategoriji, in sicer mitično pripoved in nadrealno- komično pripoved, saj se obe kategoriji odvijata na eni ravni in ne na dveh, kot je značilno pri fantastični pripovedi. Svet pri mitični pripovedi je sicer izmišljen, fantastičen, ampak se odvija po logiki realnega sveta in je natančno opisan. Nadrealna-komična pripoved oz. literatura nesmisla pa temelji na 'narobe svetu', na svetu, ki ne deluje po zakonih logike, ki pa ni tipična značilnost 'prave' fantastične pripovedi. Sem Klingberg uvršča Alico v čudežni deželi, Dr
12
Dolittla in Mary Poppins, k mitičnim pripovedim pa zgodbe o muminih iz Mumindola ter Hobbita. V žanr nadrealne-komične pripovedi lahko uvrstimo tudi deli slovenske pisateljice Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici in Kam pa kam, kosovirja? (Kobe, 1987).
Prav zaradi Klingbergovih podrobnejših in kritičnih izhodišč kasnejša proučevanja in opredelitve Helmuta Müllerja leta 1979 zahtevajo zaostrene kriterije za uvrstitev del v žanr fantastične pripovedi. Sam predlaga širši pogled na žanr in tako utemelji tri različice, in sicer (Kobe, 1987):
- V pripovedi realni in fantazijski svet obstajata drug ob drugem. V ta sklop Müller vključi tudi s strani Klingberga izločeno Alico v čudežni deželi.
- Pripoved se ves čas dogaja v resničnem svetu, v katerem lahko vseeno nastopajo neobičajne osebe in predmeti, v zgodbi pa se lahko odvijajo fantastični dogodki, ki sicer ne delujejo po logiki resničnega sveta. V to skupino avtor uvršča Piko Nogavičko, Mary Poppins, tudi Ostržka, ki je oživljena igrača. V to skupino uvršča tudi posodobljena bajeslovna bitja, ki so sicer značilna za ljudske pravljice, in sicer Mala čarovnica ter dela, v katerih je glavni junak žival.
- Pripoved se več čas dogaja v domišljijskem, fantastičnem svetu, ki pa ima svoje značilnosti in specifične fantazijske junake. Sem pa spada Tolkienov Hobbit in pripoved o muminih iz Mumindola.
Predstavila sem več opredelitev fantastične pripovedi in kako so se le-te preko Ane Kruger, Lucie Binder, Götea Klingberga in drugih raziskovalcev postopoma nadgrajevale in dopolnjevale. Menim, da je prav zadnja opredelitev Helmuta Müllerja (1979), ki jo M. Kobe (1987) predstavi v svojem delu Pogledi na mladinsko književnost, najbolj smiselna, saj je dovolj široko zastavljena, da zajame tudi dela, ki jih je Göte Klingberg v svoji različici izločil.
2.2.3 Klasične (avtorske) umetne pravljice
Obstajajo različne definicije in klasifikacije klasičnih pravljic.
D. Tancer-Kajnih (1995) klasično umetno pravljico opredeljuje takole:
»Termin klasična pravljica danes […] označuje tip pravljice, v kateri je »privrženost pripovedni tradiciji močnejša od inovacij«, oziroma pravljico, ki v svoji zunanji in notranji strukturi bolj ali manj ohranja značilne prvine ljudske pravljice.« (str. 41).
13
D. Haramija (2012) pa to definicijo nadgradi, saj pravi, da se klasična umetna pravljica po svoji strukturi, temi in motivih zgleduje po ljudski pravljici, poetika pa je izrazito avtorska.
Začetki v klasičnih pravljicah so še vedno pogosto standardizirani (nekoč, pred davnimi časi), ampak ne nujno. Tudi literarni liki so najpogosteje pravljična bitja iz ljudskih pravljic, kot so vile, zmaji, palčki idr., glavni literarni liki pa niso več poimenovani po poklicu/stanu (bogat kralj, reven kmet) kot pri ljudski pravljici, ampak imajo v večini že imena (Haramija, 2012).
V živalskih pravljicah so lahko živali popolnoma poosebljene, lahko imajo le nekatere lastnosti ljudi ali pa so opisane kot živali z realnimi lastnostmi svoje vrste. Pri nas so te pravljice najpogosteje pisali Ela Peroci, Svetlana Makarovič, Feri Lainšček, Kristina Brenk ... (Haramija, 2012).
Klasične pravljice se lahko dogajajo tudi v sodobnem času, ampak se kljub temu še vedno pojavljajo temeljne bivanjske teme in odnosi, ki so značilni za prva umetna pravljična dela. Za tipični vzorec klasičnih pravljic še danes veljajo pravljice Hansa Christiana Andersena (Haramija, 2012). Poleg njegovih pravljic je eden izmed pomembnejših svetovnih predstavnikov te zvrsti še Oscar Wilde, pri nas pa med drugim Fran Levstik, Dragotin Kette, Frane Milčinski idr. (Kos idr., 2009).
Za konec bi rada dodala še misel Z. Zalokar Divjak (2002), ki o pravljicah pravi:
»otrokov svet je čaroben, pravljičen. Srečni smo lahko, če se nam, odraslim, posreči ponovno vživeti se v njihov svet. […] Vnovič doživimo prešernost, ki izhaja iz preprostega občutka, da smo živi ali da smo za trenutek podoživeli majhnega otroka, kakršni smo bili nekoč.« (str. 108).
Menim, da Zalokar Divjakova na pravljice gleda preveč enostransko, z otroškega pozitivnega vidika. Čeprav so pravljice namenjene otrokom, jih kot odrasli bralci moramo prebirati kritično, saj so vse prej kot samo lepe in čarobne. V njih se skriva veliko problemskih tematik, kot so motnje prehranjevanja, nasilje, kanibalizem, tudi spolnost in smrt, kar pa ni skladno s čarobnim in pravljičnim svetom, kot ga opisuje Zalokar Divjakova. Pravljice naj ostanejo čarobne in lepe za otroke, za nas odrasle pa naj postanejo osnova za učenje in pogovor o sporočilih, ki jih skrivajo v sebi.
14 3 OPREDELITEV NASILJA
Nasilje v družbi je preveč zapleten in kompleksen pojav, da bi ga lahko opredelili samo s preprosto definicijo. V znanstveni literaturi je definirano in klasificirano različno.
Munc (2010) nasilje v svojem delu Nemoč nasilja opredeli kot zlorabo moči oziroma poskus nadvlade močnejšega nad šibkejšim, pri čemer gre v večini za priučen odziv na občutek strahu ali jeze, pri katerem posameznik škoduje drugemu.
A ker gre za zelo splošno in površinsko opredelitev, sem dodala še klasifikacijo nasilja iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini (2008), ki ga definira kot vsako uporabo psihičnega, fizičnega, spolnega ali ekonomskega nasilja enega člana družine proti drugemu članu ne glede na spol ali starost udeleženih. K nasilju je opredeljeno tudi vsako zanemarjanje in zalezovanje ter fizično kaznovanje otrok. Vsaka uporaba katerekoli oblike nasilja je prepovedana. Sama bi k opredelitvi dodala še, da je nasilje vsaka uporaba različnih oblik nasilja tudi izven družine; se pravi tudi v šoli, na delovnem mestu ipd.
Plaz in Veselič (2002) pa pravita, da je nasilje prisotno povsod, saj živimo v družbi, ki je do nasilja zelo tolerantna. Menim, da je v Sloveniji ogromno ljudi, ki so prepričani, da je nasilje sprejemljivo, saj jih spremlja iz otroštva in ga tudi kot odrasli ne prepoznavajo kot napačno vedenje. Gre torej za način ne komuniciranja, ki ga velikokrat obsojamo, a ga v vsakdanjem življenju vseeno uporabljamo.
Zmotno velja prepričanje, da so nasilne osebe vedno manj izobražene in odvisne od alkohola.
Opitost pogosto spodbudi človeka k nasilju, ne more pa biti njegov vzrok. Povzročitelji nasilnega dejanja so v očeh družbe pogosto oproščeni teže dejanja prav zaradi neprištevnosti.
Nasilne osebe so lahko prijazne, prijetne, velikokrat vplivne in jim takega dejanja ne bi nikoli pripisali (Plaz in Veselič, 2002).
3.1 OBLIKE NASILJA
Poznamo več oblik nasilja, in sicer fizično oz. telesno nasilje, psihično oz. duševno nasilje, verbalno nasilje, ekonomsko nasilje oz. ekonomski nadzor in spolno nasilje (Plaz in Veselič, 2002).
15 3.1.1 Fizično oz. telesno nasilje
Fizično nasilje je v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (2008) opredeljeno kot: »Vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.« (ZPND, 3. odstavek, čl. 3).
V družbi je fizično nasilje za mnoge edina oblika nasilja, ki jo poznajo in priznavajo, saj je najbolj vidna oblika nasilja. Takšno razmišljanje je žal še vedno zelo globoko zakoreninjeno v miselnost ljudi. Med najbolj pogoste znake te oblike nasilja se prištevajo udarci z roko ali predmetom, odrivanje, lasanje, ožiganje, brce, pohabljanje in umor kot najhujša oblika fizičnega nasilja. Najbolj spregledana v tej kategoriji pa je zagotovo vzgoja z zaušnico, ki je prav tako oblika fizičnega nasilja, saj povzroča bolečino, je poniževalna in lahko tudi poškoduje. Večina še vedno meni, da je taka vzgoja neškodljiva, da je celo nujna za postavitev mej pri otroku (Plaz in Veselič, 2002).
3.1.2 Psihično oz. duševno nasilje
Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja.
V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (2008) je psihično nasilje opredeljeno kot:
»Ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.« (ZPND, 2008, 5. odstavek, čl. 3).
Glavna značilnost psihičnega nasilja je konstantnost. Večinoma gre za verbalno nasilje, ki se odraža v obliki čustvenega izsiljevanja, ki ga spremljajo vse oblike groženj oziroma ustrahovanja, uničevanja lastnine in s tem razvrednotenja žrtve, izolacija (zaklepanje v stanovanje) in podobno. Ta oblika nasilja se ne pojavlja naključno, ampak se začne v nekem močnem odnosu. Največkrat ga opazimo v družini med partnerjema, prav zaradi tega pa je velikokrat skrito pred očmi javnosti, saj ga ljudje velikokrat enačijo s skrbjo in ljubeznijo do partnerja. Prav vsak izmed nas je bil zagotovo že navzoč ob pojavu psihičnega nasilja, saj ga ne zasledimo le v družini, temveč tudi v šoli med učitelji in učenci, na delovnem mestu med šefi in zaposlenimi in podobno (Plaz in Veselič, 2002).
Ta oblika nasilja je lahko v določenih situacijah izražena zelo blago, zato ga nemalokrat komaj zaznamo. Intenzivnost te oblike nasilja se lahko stopnjuje od komaj zaznane, pa vse tja do zelo
16
grobih oblik, ki lahko žrtev pripeljejo do roba norosti in jo psihično in čustveno uničijo (Munc, 2010).
K psihičnemu nasilju se uvrščata tudi verbalno in ekonomsko nasilje.
3.1.2.1 Verbalno oz. besedno nasilje
Verbalno ali besedno nasilje je ena izmed najbolj razširjenih, ob enem pa tudi najbolj spregledana oblika nasilja. To obliko v določenih strokovnih virih uvrščajo pod samostojno obliko, čeprav gre za element psihičnega nasilja. Pojavlja se praktično povsod in v kombinaciji z drugimi vrstami in oblikami nasilja (sovražni govor, medgeneracijsko nasilje, internetno nasilje, vzgojno nasilje ipd.) (Munc, 2010).
Verbalno nasilje je nasilje z besedami, ki škodujejo posameznikovi samopodobi, povzročijo duševno bolečino, prizadenejo ali ponižajo. Nasilnež lahko z obtoževanjem, prenašanjem krivde, žalitvami in zmerjanjem upravičuje svoje odločitve in dejanja, pri tem pa uporablja grožnje, žalitve in posmehovanje (Žigon, 2010).
Vsi smo že slišali za pregovor 'beseda ni konj, vendar lahko ubije', tako je tudi pri verbalnem nasilju. Ravno zaradi tega, ker je besedna agresivnost tako običajna in pogosta, ter deluje precej nenevarno, je tako pogosto spregledana (Munc, 2010).
Verbalno nasilje se loči v več kategorij, ki se lahko med sabo prekrivajo in kombinirajo (Žigon, 2010):
1. Umikanje: nasilnež se umika, noče prisluhniti drugi osebi (žrtvi), prikriva informacije in občutke, žrtev s tem izolira.
2. Nasprotovanje: nasilnež se dominantno odziva, saj svojo žrtev doživlja kot nasprotnika.
Njenemu mnenju ves čas oporeka, vse, kar reče ali stori, pa popravlja. Drugačno mnenje za nasilneža ni sprejemljivo, zato žrtvi preprečuje izraziti svoje misli in občutke, tako nasprotovanje drugemu mnenju pa je za vsak odnos uničujoče.
3. Dajanje v nič: nasilnež zanika žrtvino realnost in izkušnje.
4. Šale na žrtvin račun: čeprav nasilnež komentarje izrazi preko šale, lahko ti žrtev ponižajo in prizadenejo.
5. Blokiranje in preusmerjanje: gre za zavračanje komunikacije in prikrivanje informacij.
Nasilna oseba odloča, o čem se bo govorilo, preprečuje pa možnost reševanja konfliktov.
17
6. Obtoževanje: nasilna oseba preusmerja teme pogovora, žrtev pa marsičesa obtožuje, kar krha njun odnos in jo prisili, da se brani pred lažnimi obtožbami.
7. Presojanje in kritiziranje: nasilna oseba pod pretvezo, da skuša pomagati, žrtev ves čas kritizira in ocenjuje (npr. žrtvin videz, oblačenje, obnašanje …).
8. Trivializiranje: vse, kar žrtev reče ali stori, nasilnež spremeni v nepomembno. To kategorijo nasilja je zelo težko prepoznati, če nasilnež to stori na iskren način, zato moramo biti na znake še posebej pozorni.
9. Podcenjevanje: gre za odrekanje čustvene podpore in postopno izgubljanje žrtvinega zaupanja. Nasilna oseba lahko z enim komentarjem uniči vsa njena mnenja, predloge in misli.
10. Grožnje: so klasična oblika verbalnega nasilja. Nasilnež z žrtvijo manipulira tako, da v njej vzbuja strah (grožnja z zapustitvijo, odrekanje finančne pomoči ipd.).
Munc (2010) v tem sklopu dodaja še, da so grožnje lahko tudi prikrite, saj nasilnež ne pove neposredno 'ubil te bom', 'še eno tako, pa jih dobiš' ipd., ravno zaradi tega jih je težje prepoznati. Gre za težjo obliko verbalnega nasilja, ki lahko privede do fizičnega nasilja, poškodb žrtve ali celo smrti. Grožnje skupaj s kričanjem in udarci tvorijo klasičen vzorec nasilja v družini.
11. Zmerjanje: nasilna oseba žrtvi ves čas sporoča, da je neumna, nesposobna, grda in s tem uničuje njeno samozavest in spoštovanje do sebe.
Munc (2010) dodaja, da so žaljivke lahko tudi nenamerne, izrečene humorno med osebami, ki točno vedo, da besede niso mišljene resno, a vendar bi jih zunanji opazovalec lahko razumel kot hudo obliko zmerjanja.
12. Pozabljanje: gre za nenehno pozabljanje stvari, tudi obljub, ki so za žrtev zelo pomembne.
Plaz in Veselič (2002) v to kategorijo uvrščata tudi molk in ignoriranje kot sredstvo pritiska na žrtev, saj oseba namerno ignorira ali zanika težave. Ta element se pogosto pojavlja v družinah ali partnerskih odnosih, kjer ena oseba prekine komunikacijo z drugo in jo s tem namerno prizadene.
13. Ukazovanje: gre še za eno klasično obliko verbalne zlorabe. Nasilnež žrtev ne obravnava kot enakopravno osebo, zanika njeno enakost in avtonomijo, nikoli je ničesar ne prosi, ampak ji samo ukazuje, s čimer jo uvršča v podrejen položaj.
14. Zanikanje: je lahko zelo zahrbtno, saj negira žrtvino realnost. Nasilna oseba bi zagotovo zanikala dejstvo, da je nasilna (trdila bi, da nekaj ni nikoli rekla ali storila). Nasilna
18
oseba pri žrtvi povzroča zmedenost, miselno nestabilnost in posledično lahko doseže nezaupanje v lasten spomin in zaznavanje (žrtev lahko misli, da se ji je zmešalo).
15. Jeza: verbalno nasilne posameznike pogosto spremljajo nenadni izbruhi besa, v njihovi bližini čutimo nelagodje. Svojo jezo pogosto zanikajo ali jo stopnjujejo v katero od zgoraj naštetih kategorij verbalnega nasilja.
3.1.2.2 Ekonomski nadzor oz. ekonomsko nasilje
Ekonomsko nasilje je zelo prepleteno s psihičnim nasiljem in je šele v letu 2008 dobilo svoje pravo ime in označbo. V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (2008) je ekonomsko nasilje opredeljeno kot: »Neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana.« (ZPND, 2008, 6. odstavek, čl. 3).
Pri tej obliki nasilja gre torej za to, da je žrtev omejena delno ali v celoti pri razpolaganju z nepremičninami in s finančnimi sredstvi. Najpogosteje se pojavlja v družini, med partnerjema in nad otroki. Najbolj klasičen primer te oblike nasilja je neplačevanje skupnih stroškov v partnerskem odnosu, sem pa uvrščamo tudi ne prispevanje v družinski proračun, nasilen odvzem denarja, nadzor nad nakupi in odvzem vrednih predmetov ter osebne lastnine (Plaz in Veselič, 2002). Munc (2010) v ta tip nasilja uvršča tudi neplačevanje preživnine, saj je to temeljna pravica otroka, ki živi samo z enim izmed staršev.
3.1.3 Spolno nasilje
Spolnost je eno najbolj intimnih področij človekove narave, glede katere smo zelo občutljivi in ranljivi. Nasilne osebe to ranljivost izkoristijo in s tem pokažejo svojo moč in nadvlado nad žrtvijo. Ravno zaradi tega je tema o tej vrsti zlorabe zelo občutljiva in eno izmed grozljivejših kriminalnih dejanj (Munc, 2010).
V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (2008) najdemo obširno definicijo, ki pravi, da v kategorijo spolnega nasilja uvrščamo: »Ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je
19
vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.« (ZPND, 2008, 4. odstavek, čl. 3).
N. Vanček (2002) spolno nasilje nad otroki definira kot vsakršno uporabo otroka za zadovoljitev spolne potrebe s strani odrasle osebe. M. Plaz in Š. Veselič (2002) pa dodajata, da je spolno nasilje nad otroki s strani javnosti vedno obsojano in deležno zgražanja, medtem ko pri nasilju nad odraslimi mnenja niso tako enotna. Odraslim žrtvam spolne zlorabe, predvsem ženskam, pa mnogi velikokrat pripisujejo vlogo tiste, ki 'izziva' oziroma 'se ponuja'. Nasilnež bi vsako žrtvino dejanje razumel kot izzivanje, ne glede na to, kar bi žrtev rekla ali storila.
Družba s takim načinom razmišljanja taka dejanja opravičuje.
Starši, učitelji in vzgojitelji otroke ves čas opozarjajo pred tujci, vendar se večina tovrstnih zlorab zgodi ravno v družinskem okolju, kar 80 % žrtev storilca pozna. Žrtev tej osebi zaupa, jo ima rada in lahko celo živi z njo pod isto streho. Storilci spolnih zlorab so v veliki večini osebe moškega spola, kar okoli 97 %, to so lahko očetje, očimi, dedki, tudi strici, starejši bratje ali celo sosedje, duhovniki in učitelji. Med tem pa so žrtve med otroki tako deklice kot dečki (Bain in Sanders, 1996).
Med spolno nasilna dejanja se ne prišteva samo posilstvo, ampak tudi spolna zloraba otrok in slabotnih oseb, nesramne in neprimerne pripombe na temo spolnosti, nadlegovanje (otipavanje in poljubljanje) in opazovanje žrtve, siljenje v gledanje pornografskih vsebin, incest in nadlegovanje na delovnem mestu (Plaz in Veselič, 2002).
Žrtev ne glede na časovni razpon zlorabe doživlja strah, jezo, sram, zmedenost, krivdo, samoobtoževanje, depresijo … vsi ti občutki pa lahko vodijo do samopoškodb ali celo samomorov (Bain in Sanders, 1996).
Vsaka žrtev spolne zlorabe bi morala vedeti, da nikoli ni kriva za zlorabo. Ne glede na to, kaj je rekla ali storila, nima nihče pravice uporabljati prevare, sile ali izkoristiti svoj položaj in moč, da bi žrtev prisilil v spolno dogajanje. Za zlorabo je vedno in edino kriv storilec (Bain in Sanders, 1996).
3.2 ZLORABA IN ZANEMARJANJE OTROK
Zanemarjanje otrok je zloraba in zloraba je nasilje. V Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (2008) je zanemarjanje definirano kot oblika nasilja, pri kateri storilec žrtvi ne nudi ustrezne
20
oskrbe, ki je nujno potrebna zaradi starosti, razvojnih ali drugih okoliščin, invalidnosti ali bolezni.
Otrok je lahko žrtev nasilja posredno ali neposredno. Lahko je tudi samo priča nasilja storilca nad žrtvijo (najpogosteje je žrtev mama ali drugi sorojenec). Ne glede na to, na kakšen način je otrok izpostavljen nasilju, ta vpliva na njegovo psihično in fizično počutje, na osebnostni razvoj in tudi na zdravje. Lahko vpliva tudi na izoblikovanje samopodobe in identitete, na njegov odnos z drugimi ljudmi, saj lahko dobi napačno sporočilo, da je izvajanje nasilja v družbi sprejemljivo (Štirn 2011).
Otroci, ki so zlorabljeni ali priča nasilju, z namenom, da bi lažje 'preživeli' nasilje, iščejo različne načine spoprijemanja z njim. Naštela bom nekaj primerov njihovih strategij spoprijemanja z nasiljem, ki jih je M. Štirn (2011) predstavila v priročniku Varni, močni in svobodni, in sicer (Štirn, 2011):
− otrokovo umikanje vase in pasivnost,
− postanejo pridni in poslušni, da ne bi ujezili nasilneža,
− neposlušnost, ekstrovertirano vedenje (pri starejših otrocih se lahko pojavi zloraba drog in alkohola),
− odklanjanje obiska šole/vrtca,
− čustveno podpirajo žrtev ali celo prevzemajo vloge odraslega v družini (skrbijo za mlajše sorojence, gospodinjijo),
− oklepanje pomembne igrače,
− v najslabšem primeru pa se otrok postavi na stran nasilne osebe in njegovo vedenje celo posnema.
M. Štirn (2011) v priročniku izpostavi dolgoročnost odpravljanja posledic travmatskih izkušenj pri otrocih in najstnikih. Zavedati se moramo, da imamo ključno vlogo pri odpravljanju teh težav v veliki meri tudi vzgojitelji v vrtcih, saj lahko z otrokom o njegovih občutkih govorimo, ga poslušamo ter nudimo čustveno podporo, ki je ne dobi s strani staršev oziroma skrbnikov.
Poznamo več vrst zlorabe otrok, med katere sodijo zanemarjanje, psihološko trpinčenje, fizična in spolna zloraba.
1. Zanemarjanje ni nujno povezano z neposrednim nasiljem, lahko gre zgolj za opuščanje zadovoljitve otrokovih osnovnih potreb s strani staršev ali skrbnikov (Štirn, 2011).
21
Najpogostejše oblike zanemarjanja otrok so: opuščanje skrbi za otrokovo zdravje, hrano, higieno, čustveno zanemarjanje, neustrezno, nevarno bivališče, ki ne zagotavlja varnosti, zanemarjanje otrokovega izobraževanja in zapustitev otroka (Štirn, 2011).
2. Psihološko trpinčenje je čustvena zloraba, pri čemer otroku odrasla oseba ne nudi dovolj čustvene podpore, potrditve, ga zavrača, ponižuje, izkorišča, omejuje gibanje, terorizira in podobno (Štirn, 2011).
Otroci o zlorabi večinoma ne povedo, še posebej če se dogaja v domačem okolju. Razlogi so lahko različni, in sicer od groženj, manipulacije, navezanosti na storilca do občutkov krivde, sramu in strahu pred izgubo ljubljene osebe. Naloga odraslih je, da otroka, ki je zlorabljen, zaščitimo, da se ponovno počuti varno in ljubljeno, nadaljnjo zlorabo in nasilje pa ustavimo in v prihodnje preprečimo (Štirn, 2011).
3.3 NASILJE V PRAVLJICAH
Ob omembi pravljic najprej pomislimo na nekaj lepega, na srečne konce in čudeže, a tako kot povsod drugje, tudi v literaturi za najmlajše v večji ali manjši meri zasledimo prisotnost nasilja.
A. Goljevšček (1991) o pravljicah pravi, da so vse prej kot idilične, saj se v njih lahko srečamo tudi z zelo grozljivimi stvarmi, npr. tiger požre posvojena otroka, otrok ubije in skuha mamo ter jo postreže očetu, mučenje, iztaknjene oči, posilstva, prodaje otrok … Gre za zelo nazorno prikazovanje nasilja, ki pa je predstavljeno na mehaničen način, kri ne teče, deli telesa se sprimejo nazaj in lik oživi ipd. Čeprav pravljice niso samo čudežne, menim, da je dobro, da vsebujejo tudi problemsko tematiko, saj otroci s pravljicami odraščajo in preko izmišljenih likov premagujejo številne ovire in hude preizkušnje pravljičnih bitij. Preko zgodb se naučijo s težavami pravilno soočiti in premagati nevarnosti, spoznajo tudi zlobne in nasilne like, ne samo dobrih.
Čeprav so lahko dogodki v pravljicah prikazani na zelo grob, nasilen način, pa otroci nanje ne gledajo kot odrasli. Do njih so nekritični, razumejo jih poenostavljeno in jih idealizirajo (Goljevšček, 1991).
Za razliko od otrok smo odrasli do pravljic veliko bolj kritični. Številni starši namreč menijo, da je otrokom treba prikazovati samo svetle plati in prijetne podobe življenja. Takšno razmišljanje je zelo enostransko, saj življenje v resnici ni samo svetlo. Otroci vedo, da sami niso vedno dobri, to pa je v nasprotju s tistim, kar jim želijo odrasli prikazati. Ljudje smo zaradi
22
strahu ali jeze lahko tudi škodoželjni, zavistni, agresivni in sebični, saj je to v naši naravi.
Pravljice pa v nasprotju z nami sporočajo ravno to, da je boj temeljni del našega obstoja, da se ne moremo izogniti soočanju s težavami, da beg ni rešitev. Otroku sporočajo, da bodo z ustreznim soočanjem s svojimi težavami na koncu premagali vse ovire in zmagali (Bettelheim, 2002).
Pravljice na preprost in otroku zanimiv način prikažejo, da sta zlo in krivica vedno kaznovana, da se je nasilnim ljudem vedno treba upreti, jih premagati. V najhujši stiski, ko zlo skoraj zmaga, dobri junaki velikokrat dobijo pomoč od hvaležnih živali (»[…] tamle plava bela račka, prosila jo bom, naj naju pelje […] In dobra živalica je to tudi storila.« (str. 96) iz pravljice Janko in Metka, J. in W. Grimm), vetrov, lune, dobrih vil in z njihovo pomočjo premagajo zlo, so zmagovalci in za svojo dobroto so na koncu nagrajeni (Goljevšček, 1991).
Otroci tako preko pravljic dobijo sporočilo, da se zločin ne splača, saj je zlo vedno poraženo. Z glavnim junakom se identificirajo, se vanj vživijo, saj jim želijo biti podobni in preko njihovih prigod in ovir tudi sami razrešujejo svoje notranje in zunanje boje, s tem pa si krepijo sočutje in moralo (Bettelheim, 2002).
Boris A. Novak v predgovoru pravljic Svetlane Makarovič (2014) o pomenu pravljic zapiše:
»[…] pravljice so na svetu zato, da otroci na sebi lasten način, znotraj svojega doživljajskega obzorja razumejo, kaj je dobro in kaj je zlo.« (str. 364).
4 JACOB IN WILHELM GRIMM
V naslednjem poglavju bom predstavila najbolj znana pravljičarja Jacoba in Wilhelma Grimm, vsem najbolj poznana kot brata Grimm. Na kratko bom opisala njuno življenje, tako osebno kot javno, ter njuna najbolj pomembna dela.
4.1 ŽIVLJENJE IN DELO
Jacob in Wilhelm Grimm, vsem bolj poznana kot brata Grimm, sta bila rojena nekaj let pred začetkom francoske revolucije v mestu Hanau na območju današnje Nemčije (Grimm, 2006).
Jacob Ludwig Karl Grimm se je rodil 4. januarja 1785, Wilhelm Karl Grimm pa dobro leto za njim, in sicer 24. februarja 1786 (Gerstner, 1974). Njuno mladost je zaznamovala nenadna smrt
23
očeta Philippa in nekaj let kasneje še matere Dorothee, saj sta kot najstarejša otroka v družini prevzela skrb za mlajše brate in sestro (Grimm, 2006).
Šolala sta se na kasselskem liceju in kasneje marburški univerzi. V tem času sta v Marburgu spoznala veliko pomembnih ljudi, med drugim tudi pesnika Clemensa Brentana, ki ju je povabil k sodelovanju zbiranja nemških ljudskih pesmi. Ravno to sodelovanje jima je bilo kasneje v veliko pomoč pri izdelavi svoje zbirke pravljic, saj sta si pridobila veliko znanja in vpogled v zbiranje in publiciranje literarnih besedil (Grimm, 2006).
Leta 1810 sta Clemensu Brentanu poslala svojo prvotno rokopisno zbirko, ki je vsebovala 51 pravljic, od katerih je ohranjenih kar 47. Kasneje so ga poimenovali Ölenberški rokopis po samostanu Olenberg, kjer so ga po Brentanovi smrti našli, in sicer gre za edini nam znani ohranjen zapis pravljic, saj sta brata vse ostale zbrane zapiske pravljic uničila. Leta 1927 in 1975 je bil rokopis tudi objavljen, izvirnik pa hranijo v Kasslu v Muzeju bratov Grimm (Blažić v Bedenk in Blažić, 2018).
Pravljica, kot jo poznamo danes, je bila uveljavljena šele leta 1812 z izidom zbirke pravljic Otroške in hišne pravljice, pod katero sta se skromno podpisala prav brata Jacob in Wilhelm (Grimm, 2006). Konec decembra 1812 v Berlinu izide nekaj izvodov prvega dela, večji del pa marca prihodnje leto, skupno tako izide 70 pravljic (Bedenk v Bedenk in Blažić, 2018). Kdaj natančno so pravljice začele nastajati, je nemogoče natančno opredeliti, je pa pomembno vlogo pri tem imelo ravno sodelovanje in dopisovanje z Brentanom (Grimm, 2006).
Brata sta se že takrat zavedala, da sta odkrila 'jutranjo zoro slovstva'. Svoj uvod v prvo izdajo svojih pravljic sta zaključila z besedami:
»Predajava to knjigo dobrohotnim rokam in pri tem misliva na osrečujočo moč, ki leži v njih, ter želiva, da ostane docela neznana tistim, ki siromašnim in skromnim ne privoščijo teh drobtin poezije.« (Gerstner, 1974, str. 68).
Njuno delovanje se tukaj ni končalo. Na koncu leta 1814 (z letnico izida 1815) je izšla njuna druga knjiga pravljic, ki je skupaj s prvim delom vsebovala 156 pravljic, leta 1822 pa je sledila še tretja (Bedenk v Bedenk in Blažić, 2018). Tudi drugi izdaji je Wilhelm dodal uvod, v katerem je bralcem ponazoril dva namena pravljic, saj naj bi bile namenjene po eni strani dokumentarni ohranitvi starega pesniškega blaga, po drugi strani pa naj bi v prihodnosti njuno delo postalo prava knjiga za otroke (Gerstner, 1974).
24
Kasneje se je izkazalo, da sta imela popolnoma prav. Seveda pa takrat nista mogla vedeti, da bodo njune pravljice, ki so bile takrat natisnjene v zelo majhni nakladi, šle na tako veličastno pot širom celega sveta (Gerstner, 1974).
Svoje delo sta jemala zelo resno, saj sta izbrana dela z vsakim ponovnim natisom še dopolnjevala in izboljševala (Zupančič, 2007). Kljub obilici dela se je Wilhelm leta 1825 poročil z dolgoletno znanko Dorotchen Wild, ki mu je rodila tri sinove in hčer. Jacob pa se na zakonsko srečo ni oziral, saj se je najsrečnejšega počutil ob svojih znanstvenih delih ter raziskovanju in dopolnjevanju le-teh (Gerstner, 1974).
S svojim delom sta postavila temelje znanstvenemu proučevanju pravljic in osnovo za klasično knjižno pravljico (Zupančič, 2007). Zelo pomembno vlogo pri nadaljnjih izdajah Grimmovih pravljic je imel angleški prevod (1823), saj je vseboval tudi ilustracije. Tako se je le 2 leti po tem tudi na nemškem tržišču pojavila 'mala izdaja', v katero sta brata vključila le 50 najbolj priljubljenih pravljic, ki so bile opremljene tudi z ilustracijami. Njuno zbiranje pravljic je sčasoma preraslo v življenjsko delo, s katerim sta se ukvarjala 50 let (Grimm, 2006). Le v Nemčiji je do leta 1886 izšlo 34 'malih izdaj' in 21 'velikih izdaj' njunih pravljic (Zupančič, 2007). V času njunega življenja so bile pravljice v celoti izdane kar sedemkrat, vsakič dopolnjene in predelane in so na koncu obsegale že 210 besedil (200 pravljic in 10 legend). V manjši izdaji, v kateri je bilo 50 pravljic, pa desetkrat (Blažić v Bedenk in Blažić, 2018).
Slavna brata pa širša javnost skoraj po krivici pozna le kot odlična pisca pravljic. Bila sta namreč tudi utemeljitelja nemškega jezikoslovja, saj sta bila pobudnika in tudi prva avtorja Slovarja nemškega jezika (Grimm, 2006). Oba sta izdala tudi nekaj samostojnih del, in sicer Jacob 21, Wilhelm 11, nekaj pa sta jih izdala tudi skupaj (Gerstner, 1974).
Jacoba so leta 1846 zaradi njegovega prizadevanja in vseh njegovih del na področju germanistične znanosti izvolili za voditelja prvega zborovanja germanistov in ga pred vso javnostjo odlikovali kot očeta te znanosti. Sto let po njegovi smrti pa ga Veliki Brockhausov leksikon imenuje za utemeljitelja germanskega jezika, njegovo slovniško delo pa je opredeljeno kot revolucionaren dosežek (Gerstner, 1974).
Za slavnima bratoma je ostala tudi obširna korespondenca, s katero dobimo vpogled v njuno razmišljanje in delo. Za časa njunega življenja sta si dopisovala z več kot dva tisoč posamezniki iz celotne Evrope, od tega je ohranjenih približno 30.000 pisem. Med drugim si je Jacob Grimm redno izmenjeval pisma z Jernejem Kopitarjem, in sicer med leti 1819 in 1842. Njuno
25
dopisovanje je tudi najdaljše, ki ga je imel Jacob Grimm s slavisti, saj ju je zelo povezovalo enako zanimanje (Bedenk v Bedenk in Blažić, 2018).
Kljub izrednemu talentu in ugledu sta imela Jacob in Wilhelm ves čas svojega življenja težave z denarjem, saj ju njun založnik ni redno in dovolj izplačeval (Grimm, 2006).
Wilhelmovo zdravstveno stanje je delovalo trdno, vendar je prišlo do nepričakovane bolezni.
Leta 1859 se mu je na hrbtu naredil tvor, ki je vedno bolj rastel. Po neuspelem kirurškem posegu nastopi huda vročina, ki ga premaga in 16. decembra 1859 pri skoraj 74. letih umre zaradi ohromitve pljuč. Njegov brat Jacob pa po prehladu in hudem vnetju jeter umre 4 leta kasneje, in sicer 20. septembra 1863 za posledicami kapi (Gerstner, 1974).
Prvi pravi uspeh je prišel šele po njuni smrti, saj so bile šele v 20. stoletju njune pravljice dokončno uvrščene med klasična besedila zahodne civilizacije, ko je njuna dela prevzela tudi medijska industrija z Disneyjem na čelu ter jih na novo upodobila še z risanimi filmi (Grimm, 2006). Pravljice, katerih izvor je ljudsko izročilo, se tako uveljavijo v pisni obliki s številnimi prevodi po vsem svetu, najdemo jih v različnih oblikah tako v filmu, na radiu kot v ilustracijah, risbah ipd. (Bedenk v Bedenk in Blažić, 2018).
V slovenskem jeziku dobimo prvi prevod njune legende Ubogi in bogatinc v časopisu Pravi Slovenec leta 1849, v knjižni obliki pa smo šele leta 1879 lahko prebirali posamezne knjižice s Pepelko, Rdečo kapico, Sneguljčico, Trnuljčico in Obutim mačkom. Slovenci smo na podlagi 'male izdaje' leta 1887 dobili njuno prvo zbirko dvanajstih pravljic z naslovom Pripovedke za mladino s prevodom Janeza Markiča. Fran Albreht leta 1954 izda drugi prevod Grimmovih pravljic z naslovom Žabji kralj in druge pravljice, ki postane za Slovence najpomembnejši do celotnega prevoda Grimmovih pravljic, ki ga dobimo šele po osamosvojitvi, in sicer leta 1993 s prevodom Polonce Kovač. Kasneje izhajajo večinoma posamezne pravljice z le nekaj obširnejšimi izdajami, leta 2012 pa izide jubilejna izdaja 53. pravljic z naslovom Zlate Grimmove pravljice ob dvestoletnici prvega izida. Do sedaj so bile prevedene že v več kot 160 jezikov, vključno v slovenščino. Največkrat izdana in prevedena pravljica iz njune zbirke je Rdeča kapica, sledijo pa ji Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka, Volk in sedem kozličkov ter Janko in Metka (Bedenk v Bedenk in Blažić, 2018).
Na začetku so bile njune pravljice namenjene odraslim naslovnikom, tudi objavljene so bile v revijah za odrasle, šele kasneje pa se je izkazalo, da so namenjene tudi mladim bralcem. Tudi pri nas je bil prvi prevod ene izmed njunih pravljic objavljen v reviji Pravi Slovenec, namenjeni odraslim, prvi prevod za mladino pa dobimo leta 1875 v časopisu Vrtec, in sicer je to pravljica
