Zaposleni v muzejskih ustanovah opravljajo tradicionalno in hvalevredno delo: zbirajo, evidentirajo, klasificirajo in znanstveno obdelujejo muzealije ter ohranjajo premično kulturno dediščino (Tavčar, 2015, str. 18).
V muzeju so zaposleni različni profili poklicev, kot so kustosi, registratorji, dokumentalisti in bibliotekarji, konservatorji, preparatorji in restavratorji ter muzejski
16 pedagogi in andragogi (Mahnič, 2008, str. 45–46). V delo se lahko vključujejo tudi prostovoljci (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008).
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008) določa, da mora osebje v muzeju opraviti strokovni izpit za izvajanje muzejske dejavnosti, ki ga določi minister pristojen za kulturo.
2.4.1 Kustos in muzejski pedagog
Za strokovno predstavitev muzejskih zbirk imajo v muzejih zaposlene kustose in muzejske pedagoge (Trampuš, 1998, str. 11).
Kustos je zadolžen za hranjenje in preverjanje predmetov v muzejski zbirki. Skrbi za dokumentacijo stanja predmetov, vodi inventarno knjigo, ki vsebuje podatke o predmetih, predlaga ter pridobiva gradivo za muzejske zbirke, razstave ali restavriranje. Po pridobitvi predmetov je njegovo delo zbrane predmete postaviti v zaokroženo vsebino za namen razstav, objav, predavanj in predstavitev (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, b. d.). Po navadi imajo kustosi univerzitetno izobrazbo temeljne znanstvene discipline, povezane z zbirko (Mahnič, 2008, str. 45).
Za neposredno izobraževanje obiskovalcev je v muzeju zaposlen muzejski pedagog, ki je muzejski delavec s pedagoško izobrazbo (Trampuš, 1998, str. 12). Njegova naloga je skrb za posredovanje znanja in informacij o muzejskih predmetih javnosti (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, b. d.). Trampuš (1998, str. 12) slednje opredeli kot vodenje po zbirkah, vodenje muzejskih dejavnosti, osveščanje o kulturni in zgodovinski pomembnosti predmetov, svetovanje učiteljem, oblikovanje učnih map in zvezkov ter prirejanje muzejskih dni. Pri snovanju naštetih pedagoških dejavnosti je pozoren na starostno ter izobrazbeno strukturo ter druge značilnosti skupin obiskovalcev ali bralcev (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, b. d.). C.
Trampuš (1998, str. 13) dodaja, da mora muzejski pedagog dobro poznati muzej in biti strokovno podkovan, saj le tako lahko obiskovalcem nudi pomoč v smislu svetovanja, predlaganja in seznanja s ponudbo muzeja.
Muzejski pedagogi s posredovanjem muzejskih predmetov vzpostavijo pogoje, ki spodbujajo obiskovalce k razmišljanju o njihovi osebni in skupinski identiteti (Fuchs idr., 2015).
L. Tavčar (2015, str. 26–27) je kritična do izraza muzejski pedagog, saj so v muzejih zaposlene osebe, ki po primarni izobrazbi niso pedagogi, ampak zgodovinarji, antropologi, etnologi, arheologi itd. Meni (prav tam), da teh oseb ne bi smeli poimenovati muzejski pedagogi, ker jim s tem pripišemo pedagoško znanje in kompetence za vodenje pedagoških programov, čeprav so te osebe samouki in nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe.
Obenem se s splošnim poimenovanjem muzejski pedagog razgrajuje pomen poklica pedagoga, saj pedagog ni vsak, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem. Za razvoj in kakovost pedagoškega dela v muzejih bi bilo zato dobro, da bi tako imenovani muzejski pedagogi z uradnim dokumentom izkazati svojo pedagoško znanje, saj muzejski pedagogi lahko kakovostno opravljajo svoj poklic le, če imajo poleg ustrezne strokovne izobrazbe še pedagoško izobrazbo (Kodelja, Tavčar, 2008, str. 132).
17
3 Muzejska pedagogika
V preteklosti so bili muzeji v domeni izbranih družbenih skupin in večina obiskovalcev je bila odraslih, kajti verjeli so, da otroški um še ni dovolj zrel, da bi razumel in doživel muzejske predmete (Tavčar, 2009, str. 37). Obenem so muzejski delavci svoje poslanstvo videli v zbiranju in ohranjanju kulturne dediščine in ne v razvijanju muzejske pedagogike (Tavčar, 2001, str. 25).
Dokler so v muzeje prihajali odrasli, ki so jih po muzeju vodili znanstveniki ali so se samoizobraževali, muzejska pedagogika ni bila potrebna. V začetku 20. stoletja se je zgodil edukacijski preobrat, ker so muzejski delavci opazili, da obiskovalci pri ogledovanju muzejskih predmetov potrebujejo navodila (Tavčar, 2009, str. 33). R.
Bračun Sova (2016, str. 35 in 45) navaja, da je bila posledica preobrata, da so muzeji začeli namensko preučevati obiskovalce, njihove izkušnje ter vedenjske vzorce, kar je pripeljalo do sprememb na institucionalni ravni ter dojemanju izobraževanja in učenja v muzejih. Izobraževanje je postalo središčna dejavnost muzejev, zbiranje in hranjenje umetnin pa le sredstvo za dosego cilja (Tavčar, 2009, str. 35).
V Sloveniji je muzejska pedagogika zaživela šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so muzeji zaradi zanimanja šolskih skupin, začeli zaposlovati muzejske pedagoge.
Ker pa je bila večina muzejskih pedagogov samoukov, ni nihče razvijal teorije muzejske pedagogike (Tavčar, 2009, str. 35).
Izraz muzejska pedagogika je splošno sprejet izraz za prakso in teorijo vzgojno-izobraževalnega dela v muzejih, a je problematičen. Vsi mislimo, da vemo, kaj je muzejska pedagogika, a le dokler nas nekdo ne vpraša, kaj je muzejska pedagogika.
Če pa nas nekdo vpraša, kaj je muzejska pedagogika, ne vemo, kaj je (Tavčar, 2009, str. 32). L. Tavčar (2009, str. 21) zato razlaga, da muzejska pedagogika v Sloveniji ne obstaja kot samostojna in/ali interdisciplinarna veda, saj njene metode in oblike dela slonijo na šolski pedagogiki, različni so le cilji, ki pa so si komplementarni.
Muzejska pedagogika se nanaša na celotno vzgojno-izobraževalno delo za otroke in odrasle, čeprav je področje preučevanja vzgoja in preučevanje otrok (Tavčar, 2009, str. 27). Po mnenju L. Tavčar in Z. Kodelje (2008, str. 125) je izraz muzejska pedagogika smiseln le, če z njim označujemo praktično izobraževalno delo z otroki in odraslimi v muzejih in galerijah.
Desetletje kasneje je pomembnost muzejske pedagogike oziroma samega vzgojno-izobraževalnega dela kot ene izmed dejavnosti muzejev pripeljala do vzpostavitve muzejske pedagogike kot posebne znanstvene vede. Od leta 2013 se lahko na Pedagoški fakulteti študentje 2. stopnje vpišejo na program Muzejska pedagogika.
Muzejska pedagogika je interdisciplinarna znanstvena veda, ki posega na področja kulturnih študij in muzeoloških študij (Bračun Sova in Štrajn, 2015, str. 8).
Študentje se v okviru študija usposobijo za samostojno strokovno in etično vzgojno-izobraževalno delo v muzejskih ustanovah z upoštevanjem različnih potreb muzejskih obiskovalcev na ravni posameznika, skupine in skupnosti (Pedagoška fakulteta, b.d.).
Z aktom ustanovitve podiplomskega študija Muzejska pedagogika se je muzejska pedagogika vzpostavila kot nova znanstvena disciplina, a žal študij muzejske pedagogike med muzealsko srenjo ni bil dobro sprejet in le malo muzealcev se je
18 odločilo za nadaljnje pedagoško izobraževanje (Tavčar, 2015, str. 22–27). Težava, ki jo je izpostavila L. Tavčar (2015, str. 23 ), je, da je študij plačljiv, obenem avtorica (prav tam) domneva, da so zaposleni v muzejih nezaupljivi do študijskega programa ter da predstavniki tradicionalnih strok (zgodovina, arheologija, etnologija …) muzejsko pedagogiko neupravičeno še vedno smatrajo za nepomembno vedo. Nekateri muzealci so se udeležili tečajev in delavnic ter z njihovo pomočjo pridobili znanje, ki so ga posredovali ostalim muzealcem (Štrukelj, Šturm, Rožman, 2007, str. 8–9).