Osebni viri v povezavi z odporom na stres

Pri uravnavanju zahtev so pomembni individualni viri. Delujejo na različnih področjih zahtev – od fizičnih, psihičnih, družbenih in organizacijskih. Višji, kot so viri, manjša je zahtevnost in višja je zavzetost za delo, trud za boljše rezultate ter samorealizacija (Poraj, 2011). Osebni viri vključujejo delovne strategije (npr. organizacija, določanje prioritet, vključevanje odmora v delovni proces, seznam dela), pozitiven odnos (prepoznavanje stresa in samouničujočih misli, obiskovanje dogodkov, novih in zanimivih dejavnosti, uporabljanja pozitivnih afirmacij soočanja s stresom) in pozitivne pritiske (uživanje v raznolikih delovnih zahtevah, določanje točnega konca naloge, pritisk z znanim namenom in ciljem) (Dunham, 1992). Učitelji se na tem nivoju poslužujejo aktivnosti, kot so vrtnarjenje, slikanje, sprehajanje, kuhanje in peka, kolesarjenje, hitra vožnja z avtomobilom, molitev, skrb za hišnega ljubljenčka, meditacija, sprostitvene tehnike (Dunham, 1992). Ščuka (1999) poudarja, da ni važna metoda sprostitve, ampak cilj – sprostitev, ki nas pripelje do uspešnega soočanja s stresom. Nekatere tehnike sproščanja podrobneje podrobnejše opiše Bešlagič (1999): globinska sprostitev (v budnosti se doseže stanje, ki je fiziološko podobno spanju, kar se doseže z načelom mehke pozornosti, s katero se zavestno aktivira parasimpatični živčni sistem in spodbudi dogajanje v telesu nasprotno tistim, ki se dogajajo ob stresu) (Bešlagič, 1999), meditacija (osebna tehnika za razvijanje notranjega zavedanja, je opazovanje samega sebe, je način bivanja in življenja, pripomore k boljšemu razumevanje samega sebe na vseh nivojih bivanja, razumevanju okolja, odstranitvi in preprečevanju notranjih konfliktov in lastni pomiritvi; dosežemo jo s sproščanjem in koncentracijo) (Bešlagič, 1999; Rus, 1999)), alfa trening (zavestna aktivnost, ki je usmerjena k cilju, ima hiter učinek, posameznik se počuti sproščeno, mirno, stopi v stik s podzavestnim stanjem, nevtralizirajo se dvomi in bojazni) (Rus, 1999).

Na odpornost vplivajo osebnostne lastnosti (Horvat, 1999). Velik pomen ima tip osebnosti, ki jih je po Tyreru (1987, v Horvat, 1999) sedem: ambiciozni, zaskrbljeni, nezaupljivi, živčni, odvisni, mirni in brezskrbni tip osebnosti. Najmanj so stresu in izgorelosti nagnjeni osebnosti tipa B (mirni in brezskrbni), najbolj pa A (ambiciozni in zaskrbljeni), saj so njihove lastnosti hitenje, ambicioznost, agresivnost, sovražnost, nestrpnost, deloholizem, perfekcionizem, tekmovalnost, nalaga si ogromno dela, vsak počitek jemlje kot izgubo časa, ima natančno postavljene cilje (Tyrer, 1993, v Horvat, 1999).

51

Powell (1999) opisuje osebnost, ki zlahka premaguje stres. Bistvene naj bi bile tri lastnosti:

nadzor, ki pomeni, da ima oseba občutek, da ima življenje nek smisel, namen; predanost, ki zajema različna področja, kot so predanost družini, delu, hobijem, družabnosti itd.; ter prilagodljivost, kar pomeni pozitiven odnos in sprejemanje sprememb.

M. Horvat (2000) opiše tri lastnosti na stres odpornih oseb: stresno čvrsta osebnost, ranljivost osebe, samopodoba. Stresna čvrstost osebe določa, kako človek sprejme stresne situacije in kako jih obvlada. Čvrstost osebnosti se prepozna v treh lastnostih: prepričanost v osebno kontrolo nad življenjskimi dogodki in situacijami, naravnanost k angažiranosti ter sprejemanje izzivov (Mikuž-Kos, 1990, v Horvat, 1999). Ranljivost osebe je pogojena z genetskimi dispozicijami, izkušnjami posameznika iz otroštva in družine ter slabšimi interpersonalnimi sposobnostmi. Samopodoba pa predstavlja posameznikovo cenjenje samega sebe, njegovo predstavo in zavedanje o samem sebi. Je človekovo samospoštovanje, naj bo negativno ali pozitivno, in je vpletena povsod (Hafner, 1993, v Horvat, 1999) – v človekovo vedenje, mentalno zdravje in doživljanje. Tudi S. Vuković (2011) navaja, da so odpornejši na stres ljudje z visokim samospoštovanjem, torej pozitivnim občutkom lastne vrednosti, saj sebe vidijo kot sposobne, odgovorne, sposobne spoprijeti se z življenjskimi izzivi. Nizko samospoštovanje ne zagotavlja dovolj poguma za upor proti stresu oz. k njemu pristopa neprepričljivo (Vuković, 2011).

Looker in Gregson (v Primožič, 1999) za obvladovanje stresa svetujeta delovanje na petih področjih: spreminjanje zahtev (zmanjšanje (upoštevati življenjske izkušnje, znati reči »ne«, izogibanje perfekcionizmu, organizacija življenja, postavljanje realnih ciljev, razporejanje odgovornosti, iskanje pomoči v primeru preobremenjenosti, iskanje službe, primerne osebnosti in sposobnostim, izogibanje negotovostim) ali povečanje zahtev do sebe (iskanje hobija, sodelovanje v društvih, obiskovanje tečajev, ocenjevanje delovnega mesta), spreminjanje življenjskega sloga (skrb za prehrano, zmanjšanje uživanja kofeina, alkohola, kajenja, skrb za telesno kondicijo, primerno telesno težo ter dovolj spanja in počitka), spreminjanje vedenjskega vzorca iz A v B (človek ne tekmuje s časom, se umiri in upočasni svoj ritem, da se naenkrat posveti samo eni nalogi in pri njej uživa, da se po nepotrebnem ne jezi na stvari, ki se jih ne da spremeniti, se zna sprostiti, zna pametno izkoristiti svoj čas in je popustljiv do napak sebe in drugih (Looker in Gregson, v Primožič, 1999; Meichenbaum, 1983, v Dunham, 1992), zavestno izboljševanje značajskih potez (spreminjanje vzorcev razmišljanja na pozitivno, razvijati smisel za humor, krepiti samospoštovanje in odločnost, skrbeti za kakovostne in ljubeče odnose z bližnjimi) ter učenje sproščanja z eno izmed metod in tehnik, ki najbolj ležijo (katerokoli metodo ali tehniko, ki nam ustreza, bistveno je, da ta čas posvetimo sami sebi).

Dejavniki, ki na podlagi raziskav vplivajo na to, kako bo stresor vplival na osebo (Žarkovič Adlešič, 2011), so: predanost (občutek vključenosti in dajanje pomena stvarem v življenju), gledanje na stresorje kot na izziv (priložnosti za nova spoznanja, odkritja), občutek nadzora (notranji lokus kontrole, prepričanje, da posameznik lahko vpliva na potek dogodkov v svojem življenju), optimizem (prirojen in negativne čase navdaja z upanjem, dobre pa z lastno pohvalo) ter pozitivno mnenje o sebi (zaupanje vase in svojo profesionalnost, dobro samopodobo in samovrednotenje). Predvsem poudarja pozitivno samopodobo (posameznikova predstava o samem sebi, ki vsebuje predstave, stališča, poteze, lastnosti, mnenja in druge psihične vsebine, ki si jih oseba pripisuje), samospoštovanje (oseba si prizna lastno vrednost in ugled, pravico do sreče, prijateljstva, ljubezni, uspeha in spoštovanja, se zaveda, da si zasluži dobre stvari) in samozavest (občutek sposobnosti, imeti pogum, zaupanje v notranje sposobnosti, za dosego cilja, možnost poraza pa dojemati kot priložnost za učenje) (Žarkovič Adlešič, 2011).

T. Powell (1999) izpostavlja pet lastnosti, ki so pomemben del spopadanja s stresom:

52

- samozavest, ki pomeni, da se oseba odločno in brez ovinkarjenja postavi za svoje pravice in druge jasno in nedvoumno seznani s svojimi željami, občutki, potrebami in mnenji,

- upravljanje s časom tako, da oseba čim več časa porabi za dejavnosti, ki jo spravljajo v dobro voljo in pripomorejo k doseganju ciljev,

- racionalno razmišljanje,

- ustvarjanje boljših medsebojnih odnosov, ki zajemajo odprto in iskreno komunikacijo, odsotnost ljubosumja, užaljenosti ter pristno zanimanje in sprejemanje drugega, ter - skrb zase s tem, da si znamo vzeti čas za razvedrilo, zdravo prehrano, telesno vadbo,

sodelovanje v zanimivih dejavnostih, počitek, druženje s prijatelji ter družino, in s tem ohranjamo ravnotežje med delom in prostim časom.

Vsaka lastnost se deli še na podrobnejše lastnosti (Powell, 1999).

Za uspešno upravljanje s časom Powell (1999) našteva dvanajst pravil: izbira življenjskih ciljev (glavni cilji so kot zemljevid, ki nas usmerja v porabi svojega časa, razdelimo jih na manjše, lažje obvladljive in dosegljive), določanje prednostnih nalog (prednost naj imajo naloge, ki prinašajo več koristi), zapis svojih načrtov (to omogoča bolj nepristranski pogled na dolžnosti), prerazporeditev nalog (naloge, ki jih lahko opravijo drugi, prepustimo njim), ustvarjanje svojega sistema (urejanje delovnih pogojev po lastni želji, določen naj bo dnevni red), takojšno opravljanje obveznosti (določanje rokov za opravljanje nalog), ne prenatrpan urnik, nekaj prostega časa mora biti za nujne primere, vključena mora biti tudi sprostitev ter počitek), znati reči »ne«, opravljati eno stvar naenkrat, spoznati svoj bioritem (lažje dejavnosti za poznejši čas z manj energije), zavedanje lastne nepopolnosti (ne zapletati se v podrobnosti in perfekcionizem) ter ohranjanje ravnotežja (med delom, počitkom, razvedrilom).

Misli predstavljajo način, kako si razlagamo informacije, sprejete s pomočjo čutov (Žarkovič Adlešič, 2011). Čustva in razpoloženja so odraz našega načina razlage le-teh, kar pomeni, da če si dogodek razlagamo pozitivno, smo zadovoljni, z negativno razlago pa spodbujamo žalost, jezo in strah (Powell, 1999). Glede na naše sposobnosti in našo identiteto posplošujemo svet okoli nas, ta posploševanja pa so pomembna, ker oblikujejo naša prepričanja o delovanju sveta in o nas samih, kar pa vpliva na naše zaznavanje, doživljanje in ravnanje (R. Vec, v Žarkovič Adlešič, 2011). Prepričanja so lahko racionalna (temelj so neki dokazi) ali iracionalna (temelj so splošno znane resnice), spodbujajoča (ko nam dajejo zagon, nas motivirajo) ali pa omejujoča (Žarkovič Adlešič, 2011). Ljudje smo nagnjeni k črno-belemu razmišljanju (razmišljanju v skrajnosti), pretiravanju in pesimizmu, obsedenosti z odgovornostjo (da smo za vse krivi sami), negativnemu filtru (opazimo samo negativne stvari), prehitremu sklepanju (napovedovanje slabih stvari) ter togim pravilom (življenje je določeno s trdno določenimi pravili in pričakovanji, največkrat izraženimi z besedami »moral bi«, »moram«, »ne smem«, »od mene se pričakuje«), imamo nerazumna pričakovanja in smo togi v mišljenju. Pomaga oblikovanje miselnih lestvic, ki nam pokažejo, da naši strahovi niso tako neobvladljivi, in uporaba pozitivnih afirmacij, ki jih s ponavljanjem vtisnemo v zavest in nas branijo pred negativnimi misli (Powell, 1999).

Skrb zase pomeni tudi samonagrajevanje, da si znamo privoščiti nagrado po opravljenem delu;

biti moramo sebični v pomenu, da poskrbimo sami zase ter svoje potrebe in želje. Pri tem pomaga tudi smeh, sprostitev, zmanjševanje stresa iz okolja (hrup, svetloba, kakovost zraka, velikost prostora, pohištvo, barve v prostoru), telesna vadba krepi srčno-žilni sistem, znižuje krvni pritisk, količino maščob in holesterola v krvi, krepi imunski sistem, zvišuje koncentracije hormona endorfina – naravnega antidepresiva v krvi, pozitivno vpliva na našo samopodobo, zunanji videz, samozavest in povišuje energijo. Zdrava prehrana, kar pomeni tri glavne obroke na dan z vmesnimi malicami, mora biti bogata z vlakninami, vsebovati manj maščob, izogibati

53

pa se moramo hrani, ki pripomore k stresu (kava/čaj s kofeinom, kola pijače, sladkor v čaju, kavi, pijačah, sladice, sol). Med samonagrajevanje spadajo tudi hobiji oz. prostočasne dejavnosti, ki nas resnično veselijo, ne glede na to kakšne so (ples, sodelovanje v društvih, skupinski športi, hišni ljubljenčki itd.), pomemben je tudi krog prijateljev, saj naj bi po raziskavah bili ljudje, ki imajo širok krog družabnih stikov, manj izpostavljeni stresu, ker nam socialni stiki omogočajo izražanje lastnih misli in čustev ter dajejo neke informacije, povratna mnenja in pomoč (Powell, 1999).