Podjetništvo, ki ga v EU predstavljajo predvsem mikro, mala in srednja podjetja ima poglavitni pomen na ekonomski položaj EU regij, saj je v teh podjetjih zaposlenih preko 90 odstotkov ljudi. Na podlagi neuradnih ocen je v EU povprečno 5 MSP na vsak kvadratni kilometer površine. Skoraj 93 odstotkov teh podjetji predstavljajo mikro podjetja, med katera uvrščamo podjetja, ki zaposlujejo manj kot 10 ljudi. Večina teh podjetji deluje v enem izmed petih sektorjev, in sicer trgovina, proizvodnja, gradbeništvo, poslovne storitve in gostinstvo.
Zgodovina oblikovanja politike MSP v Evropski uniji je razmeroma dolga, sektor s časom pridobiva na pomenu in je deležen vedno večje pozornosti. Spoznanje EK, da se MSP pogosto srečujejo z velikimi birokratskimi ovirami, je pripeljalo do sklepa, da sektor potrebuje dodatno pozornost. Dotična podjetja potrebujejo osredotočen pristop že v fazi oblikovanja politik, še posebej tistih, ki vplivajo na poslovno okolje podjetij. Med drugim imajo MSP relativno višje stroške z zagotavljanjem zakonodajne skladnosti in ostalimi administrativnimi zahtevami, kot velika podjetja. Zato je osredotočen pristop in institucionalni okvir, ki naslavlja težave MSP, pomemben predpogoj za njihov uspešen razvoj (OECD, 2016).
Kot prvi osredotočen ukrep v EU, lahko štejemo organizacijo celoletnega dogodka Evropsko leto MSP ter obrti leta 1983. Leta 1985 je svet EU sprejel odločitev za pripravo ukrepov, ki naslavljajo poenostavitev administrativnega, davčnega in regulatornega okvira za MSP in s tem spodbujanje njihove rasti in ohranjanje fleksibilnosti (Mercado, Welford & Prescott, 2001). V letu 1986 je Evropska komisija ustanovila neodvisno projektno skupino za MSP in sprožila nastanek Akcijskega programa za MSP, na podlagi katerega je oblikovan poenoten
10
okvir za podporo MSP. Sledil je sklop ukrepov, ki je naslovil zakonske, administrativne in fiskalne omejitve MSP. Leta 1992 je bil z namenom usmerjanja EU politike ustanovljen observatorij posvečen MSP, ki pomaga EK pri pripravi potrebnih ukrepov. V letih med 1994 in 1996 se je politika do MSP izvajala na podlagi integriranega programa. Ključnega pomena za EU podjetja je bila leta 2000 sprejeta Lizbonska strategija, na podlagi katere, naj bi do leta 2010 gospodarstvo EU postalo najbolj konkurenčno ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Istega leta je Evropski svet sprejel listino za mala podjetja, ki predstavlja izhodišče za izvajanje ukrepov na področju spodbujanja MSP. Nadzor EU politike na področju MSP med letoma 2005 in 2007 je pokazal, da so države članice sledile usmeritvam EK in ne glede na to, da ni bil izpolnjen cilj Lizbonske strategije, dosegle bistven napredek pri ustvarjanju poslovnega okolja, ki upošteva potrebe MSP (Lopriore, 2009).
EK si še naprej prizadeva za povečanje vloge MSP v glavnih podpornih programih EU.
Kljub napredku je komisija mnenja, da so potrebni še nadaljnji ukrepi za celovit izkoristek potencialov MSP (Komisija Evropskih skupnosti, 2008). Z namenom višje integracije pomena MSP v politike EU je komisija leta 2008 sprejela Akt za mala podjetja (v nadaljevanju Akt), kot celovit nabor ukrepov. S sprejetjem Akta je bila prvič izkazana politična volja za priznanje osrednje vloge MSP ter njeno usklajeno delovanje v EU. Namen Akta je izboljšati odnos do MSP in vključiti načelo »najprej pomisli na male« v evropski in lokalni politiki. Akt naslavlja članice, da si je treba prizadevati za to, da bo načelo upoštevano pri sprejemanju strateških odločitev v vseh državah članicah. Članice morajo že med planiranjem politik upoštevati pomembnost MSP in s tem postopoma implementirati Akt, ki naj bi podjetjem pomagal pri razvoju. Preko Akta si EK prizadeva za bolj osredotočeno podporo MSP, da bodo lahko v celoti izkoristila svoj potencial za dolgoročno rast in ustvarjanje novih delovnih mest (Pacevicius & Diegelmann, 2013).
Akt za mala podjetja je poleg ostalega pobuda EK in državam članicam, da resno pristopijo k obravnavi težav, s katerimi se tekom poslovanja srečujejo MSP. Na tej podlagi naj bi se vzpostavil celovit okvir tako za EU kot celoto, kot tudi za posamezne članice na področju podpore MSP, in sicer na naslednji način (Komisija Evropskih skupnosti, 2008):
- 10 načel za načrtovanje in izvajanje MSP politik na ravni EU:
– Ustvariti okolje, kjer bodo MSP uspevala in kjer bo podjetništvo nagrajeno.
– Zagotoviti, da bodo podjetja po nesrečnem stečaju dobila novo priložnost.
– Sestaviti pravila v skladu z načelom »najprej pomisli na male«,.
– Doseči, da se bodo regulatorne ustanove odzivale na potrebe MSP.
– Zakonodajno in politično okolje prilagoditi potrebam MSP: olajšati vključevanje MSP pri javnih naročilih in vključevanje MSP v sheme državnih pomoči,.
– Olajšati dostop MSP do financiranja ter razviti pravno in poslovno okolje, ki bo izboljšalo likvidnost in plačilne roke v gospodarskem poslovanju.
– Pomagati MSP, da bolje izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja enotni trg.
– Spodbujati nadgradnjo spretnosti in znanj v MSP in vse oblike inovacij.
11
– Olajšati MSP prilagajanje na izzive okolja in izkoriščanje le teh v priložnosti.
– Spodbuditi in olajšati MSP, da izkoristijo možnosti gospodarske konjunkture.
- Zakonodajni predlogi, ki jih vodi načelo »najprej pomisli na male«, vključujejo tudi novo Uredbo o splošni skupinski izjemi za državno pomoč (Uredba EU 651/2014).
- Politični ukrepi za izvajanje zgoraj navedenih načel.
Leta 2011 je EK v analizi izvajanja Akta ugotovila, da je bil s strani EU in držav članic sicer narejen napredek pri njegovi implementaciji, vendar na podlagi zastavljene časovnice in opredeljenih ciljev bi le ta moral biti izrazitejši. Bistven napredek je zaznan predvsem pri izboljšanju poslovnega okolja s strani EK in izboljšanju financiranja ter uporabi inovativnih javnih naročil v državah članicah. EK je na osnovi izvedene analize določila tudi nove ukrepe, ki naj bi odgovorili na izzive gospodarsko-finančne krize ter predlagala načine za izboljšanje izvajanja akta (Evropska komisija, 2011).
Pri implementaciji Akta pomembno vlogo igra tudi regionalna politika. Lizbonska pogodba opredeljuje teritorialno kohezijo kot pomemben cilj EU in krepi tudi vlogo regij v EU. Regije imajo odločilno vlogo pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter s tem pri premagovanju krize. Regionalne strategije za pametno specializacijo in inovacije, izvajanje strukturnih skladov, sprejemanje in izvajanje uredb in zakonov ter komunikacija med upravnimi organi in podjetji, vplivajo na rast in razvoj MSP.
Stabilna podlaga in okolje pa je izjemnega pomena za zdravo gospodarstvo in s tem tudi dolgotrajen razvoj vsake regije. Na regionalni ravni je mogoče doseči marsikaj, kar je na višjih nivojih težje izvedljivo. Oblikovalci regionalnih politik se morajo zavedati, da je okolje kjer delujejo mala podjetja dinamično, s tem v mislih je pri pripravi ustreznih podlag potrebno upoštevati njihove specifične potrebe ter okolje prilagoditi na način, da se bodo učinki odražali v doseganju ciljev, ki jih je Evropska unija opredelila v strategiji Evropa 2020 (Evropska unija, 2014).
Osnovno orodje za uspešno izvajanje EU politike do MSP so ESI skladi. Kohezijska politika je osrednji naložbeni instrument EU za uresničevanje ciljev strategije na področju razvoja MSP. EU priznava MSP močen status pri uresničevanju Strategije EU 2020, kar je razvidno tudi na podlagi namensko dodeljenih kohezijskih sredstev. Velik del sredstev je ciljno usmerjen v podporo MSP. Za uresničitev zadanih ciljev sta potrebni osredotočena, koordinirana in usmerjena uporaba sredstev ter jasna opredelitev želenih rezultatov.
2 PROGRAMSKO OBDOBJE 2014-2020
Za Evropo je tekom predhodnega programskega obdobja 2007-2013 zaradi svetovne gospodarske krize nastopil čas preobrazbe. Kriza je izničila leta gospodarskega in družbenega napredka EU in razkrila strukturne pomanjkljivosti evropskega gospodarstva.
Svet pa medtem hitro napreduje in dolgoročne težave kot so globalizacija, pritiski na vire in staranje prebivalstva se zaostrujejo. Gospodarska stvarnost se je v kriznem obdobju
12
spreminjala hitreje od politične. V zadnjih dveh letih predhodnega obdobja je zaposlitev izgubilo več milijonov ljudi. Dolgovi so se povečali v taki meri, da še dan danes bremenijo naše proračune. Vse to je še dodatno obremenilo našo socialno kohezijo. Kriza je bila kot opozorilni klic, trenutek, v katerem si je bilo treba priznati, da bi se z ravnanjem po starem obsodili na postopen propad in se morali zadovoljiti z vedno slabšim položajem na novi svetovni lestvici. Za vzdržno prihodnost in odpravo strukturnih težav je potrebno pogled usmeriti preko kratkoročnih rešitev. Za vrnitev na pravo pot in kot odziv na omenjene težave, se je EU odzvala z novo strategijo razvoja, oziroma skupne razvojne politike. To je osnovni namen strategije Evropa 2020, ki je zasnovana na način, da bomo EU preoblikovali v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki ga bo odlikovala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Poenostavljeno povedano, strategija vsebuje vizijo socialnega tržnega gospodarstva Evropa za 21. stoletje. V njenem ospredju so tri prvine, ki se medsebojno krepijo (Evropska komisija, 2010):
˗ Pametna rast: razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju in inovacijah.
˗ Trajnostna rast: spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki učinkoviteje izkorišča vire.
˗ Vključujoča rast: utrjevanje gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti, ki krepi socialno in teritorialno kohezijo.
EU je v razvojne plane do leta 2020 opredelila tri krovne cilje, ki so tesno povezani z obravnavano tematiko. S tem namenom je EK predlagala (Evropska komisija, 2010):
˗ 75 odstotkov prebivalstva v starosti od 20 do 64 let mora imeti zaposlitev.
˗ 3 odstotke BDP EU je treba nameniti raziskavam in razvoju.
˗ Cilje 20/20/20 na področju podnebja in energetike je treba doseči (vključno z zmanjšanjem emisij za 30 odstotkov pod ugodnimi pogoji).
˗ Delež mladih, ki se odločijo za zgodnjo opustitev šolanja, mora biti pod 10 odstotkov in vsaj 40 odstotkov mladih mora uspešno zaključiti terciarno izobraževanje.
˗ Revščina naj bi ogrožala 20 milijonov ljudi manj kot danes.
Ti cilji so med seboj povezani in so odločilni za uspeh strategije EU. EK v strategiji predlaga, da države članice pri prilagajanju strategije Evropa 2020 lastnemu položaju, te cilje integrirajo v nacionalne razvojne cilje in ukrepe oziroma obratno. Cilji zajemajo vsa tri prednostna področja, in sicer pametno, trajnostno in vključujočo rast, vendar pa niso podrobno opredeljeni: na nacionalni, evropski in globalni ravni jih je potrebno podpreti z vrsto ukrepov. V strategiji je opredeljeno sedem vodilnih pobud, katerih cilj je spodbuditi napredek na vsakem prednostnem področju (Evropska komisija, 2010):
˗ Unija inovacij: izboljšanje okvirnih pogojev in dostopa do financiranja raziskav in inovacij, da bi lahko inovativne zamisli pretvorili v proizvode in storitve, ki ustvarjajo rast in delovna mesta.
13
˗ Mladi in mobilnost: povečanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in olajšanje vstopa mladih na trg dela.
˗ EU program za digitalne tehnologije: hitrejša vzpostavitev hitrega interneta in izkoriščanje prednosti enotnega digitalnega trga v gospodinjstvih in podjetjih.
˗ EU, gospodarna z viri: prekinitev vezi med gospodarsko rastjo in porabo virov, podporo prehodu v nizko ogljično gospodarstvo, povečanje uporabe obnovljivih virov energije, posodobitev prometnega sektorja in spodbujanje energetske učinkovitosti.
˗ Politika za dobo globalizacije: izboljšanje poslovnega okolja, zlasti za mala in srednja podjetja, in podporo razvoju močne in vzdržne industrijske osnove, s katero bo mogoče konkurirati na svetovnih trgih.
˗ Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta: posodobitev trgov dela ter okrepitev vloge in položaja ljudi z razvijanjem njihovih znanj in spretnosti v vsem življenjskem obdobju, da bi povečali vključevanje delavcev in bolje uskladili povpraševanje po delovni sili in njeno ponudbo, tudi z mobilnostjo delavcev.
˗ Evropska platforma za boj proti revščini: zagotovitev socialne in teritorialne kohezije, tako da bodo imeli od rasti in novih delovnih mest korist vsi ljudje.
Teh sedem vodilnih pobud je zavezujočih tako za EU kot za države članice. Instrumenti na ravni EU, zlasti enotni trg, finančni vzvodi in orodja zunanje politike, se morajo v polnosti uporabljati za odpravljanje ovir in izpolnjevanje ciljev strategije Evropa 2020. EK v strateškem dokumentu prednostno določa, kaj je treba storiti glede konsolidacije proračuna za dolgoročno rast, oblikovanje izvedljive strategije gospodarskega napredka, nadaljevanje reforme finančnega sistema in krepitve usklajevanja v EU in monetarni uniji. Osnova za doseganje zastavljenih ciljev je krepitev gospodarskega upravljanja. Strategija Evropa2020 se opira na dva stebra: zgoraj predstavljeni vsebinski pristop, ki združuje prednostnenaloge in krovne cilje, ter poročanje o državah, ki državam članicam pomaga pri razvojulastnih strategij za vrnitev na pot trajnostne rasti in pri ureditev javnih financ. Na ravni EU so na tej podlagi sprejete integrirane smernice, v katerih so zajete vse prednostne naloge in cilji EU. Države članice na podlagi strategije 2020 prejemajo ne zavezujoča priporočila, pripravljena glede na specifike posamezne države, je pa ob neustreznem odzivupredviden sistem opozarjanj glede neskladnih politik. Za navedeno je v celoti odgovoren Evropski svet, ki je glavni akter nove strategije. Komisija spremlja napredek pri izpolnjevanju ciljev, pomaga pri izmenjavi politik in pripravi predloge, potrebne za ukrepanje in spodbujanje vodilnih pobud EU. Evropski parlament na podlagi strategije vodi mobilizacijo državljanov in deluje kot krovni zakonodajalec pri pripravi ključnih pobud. Partnerski pristop strategije zajema odbore EU, nacionalne parlamente, nacionalne, lokalne in regionalne organe, socialne partnerje, zainteresirane strani in civilno družbo, tako so pri uresničevanju vizije udeleženi vsi (Evropska komisija, 2010).
Če povzamemo Strategija EU-2020 je strateški dokument in politični konsenz držav članic za nadaljnje postopanje in spremembo EU, da se bo lažje spopadala z izzivi prihodnosti.
Strategija je tudi podlaga za oblikovanje vseh prihodnjih planov, strateških dokumentov in naložbenih strategij, ki se nanašajo na razvoj unije do leta 2020. Na podlagi navedenega
14
lahko trdimo, da strategija nedvoumno vpliva na oblikovanje in sprejem naložbene politike Slovenije v analiziranem obdobju. Podrobnejši pregled zgoraj navedenih ciljev in prednostnih področji strategije nam pove, da v magistrskem delu obravnavana prednostna naložbena os imenovana Dinamično in konkurenčno podjetništvo za zeleno gospodarsko rast pomembno prispeva k izpolnjevanju ciljev strategije 2020.