Počitek oziroma spanje v oddelku Vrtec A Vrtec B SKUPAJ
f f (%) f f (%) (%)
Vsi otroci v času počitka spijo. 4 33,3 3 11,5 18,4
Vsi otroci ležejo k počitku, kdor ne zaspi, počiva
na ležalniku. 1 8,3 0 0,0 2,6
Vsi otroci ležejo k počitku, kdor ne zaspi, dobi na
ležalnik igračo. 1 8,3 0 0,0 2,6
Vsi otroci ležejo k počitku, kdor ne zaspi, lahko
vstane in se igra. 6 50,0 14 53,8 52,6
Vsi otroci počivajo (otroci, ki potrebujejo spanje, ležejo na ležalnike, drugi sedejo ali ležejo na blazine), kdor ne zaspi, lahko vstane in se igra.
0 0,0 9 34,6 23,7
Na ležalnike gredo le otroci, ki potrebujejo
spanje, drugi se lahko igrajo. 0 0,0 0 0,0 0,0
Nihče izmed otrok ne spi. 0 0,0 0 0,0 0,0
Drugo 0 0,0 0 0,0 0,0
SKUPAJ 12 100,0 26 100,0 100,0
28
Iz tabele 4 je razvidno, da največ (50,0 % oziroma 53,8 %) strokovnih delavk iz obeh vrtcev vztraja, da vsi otroci ležejo k počitku, kdor ne zaspi, lahko vstane in se igra. Razlika med vrtcema je, da več kot tretjina (34,6 %) strokovnih delavk iz vrtca B ravna tako, da otroci, ki potrebujejo spanje, ležejo na ležalnike, drugi sedejo ali ležejo na blazine, kdor ne zaspi, lahko vstane in se igra; v vrtcu A pa se te prakse ne poslužujejo. Vrednost hi-kvadrat preizkusa je statistično pomembna ( 2 = 10,627, g = 4, P = 0,031). Potek počitka oziroma spanja v oddelkih drugega starostnega obdobja in v starostno kombiniranih oddelkih v vrtcu A in vrtcu B se statistično pomembno razlikujejo. Če ugotovitve primerjamo z rezultatom raziskave v slovenskih vrtcih vključenih v projekt Reggio Emilia, (Batistič Zorec in Jug Došler 2016), kjer je več kot ena tretjina (32,7 % oziroma 37,7 %) strokovnih delavcev vztrajala, da v času počitka, vsi otroci ležejo na ležalnike, nato se lahko budni čez čas vstanejo in se igrajo, ugotovimo, da se položaj vendarle spreminja na bolje.
V vrtcu A je žal še vedno navzoča praksa, da morajo v več kot desetini (16,6 %) oddelkov budni otroci ležati na ležalniku ves čas počitka, z igračo ali brez. Če podatke primerjamo z odgovorom na podobno vprašanje v že omenjeni raziskavi (prav tam) ugotovimo, da so rezultati skoraj primerljivi (13,1 % oziroma 10,8 %). Strinjamo se z avtoricama, da je z vidika upoštevanja pravic otrok in Kurikula za vrtce (1999) takšna praksa povsem nesprejemljiva.
Kot navaja M. Batistič Zorec (2005a), se je v zadnjih desetletjih v mnogih vrtcih režim pri počitku in spanju spremenil, še vedno pa ostajajo vrtci, kjer je vse po starem. Predšolski otroci predstavljajo v smislu družbene moči marginalno skupino, za katero je značilno, da se sama ne more postaviti zase proti neetičnemu ravnanju odraslih (prav tam).
Prav nobena strokovna delavka v vrtcu A in B pa ne upošteva individualne potrebe otrok tako, da bi šli na ležalnike le tisti otroci, ki potrebujejo spanje, drugi pa bi se lahko igrali. V prej omenjeni raziskavi (Batistič Zorec in Jug Došler 2016) je bil rezultat podoben, saj je manj kot desetina (9,1 % oziroma 6,6 %) strokovnih delavcev upoštevalo različne potrebe otrok.
Rezultat vsekakor omogoča razmislek, ali res ni mogoče organizirati počitka drugače.
Na isto vprašanje, kako poteka počitek oziroma spanje v oddelku, sta odgovorili tudi intervjuvani vzgojiteljici. Vzgojiteljica A (iz Osrednjeslovenske regije) je odgovorila, da vsi otroci po kosilu ležejo na ležalnike, vzgojiteljica B (iz Savinjske regije) pa je povedala, da otroci, ki potrebujejo spanje, ležejo na ležalnike, otroci, ki ne spijo čez dan, pa sedejo ali ležejo na blazine. Obe vzgojiteljici sta nadaljevali, da temu sledi počitek, nato lahko otroci, ki ne (za)spijo, vstanejo in se igrajo umirjene dejavnosti. Vzgojiteljici sta povedali, da nikoli ne zaspijo vsi otroci, nespečih je približno tri do šest otrok, sicer pa se število dnevno spreminja.
M. De Batistič (1991) je v raziskavi, ki jo je opravila leta 1989 ugotovila, da je bil, z izjemo enega oddelka, povsod enak režim spanja za vse otroke v oddelku. Že takrat je bila največja težava neupoštevanje individualnih razlik. E. Bahovec in Kodelja (1996) sta v dveh raziskavah, ki sta potekali leta 1990 in 1992, potrdila, da se počitek in spanje še vedno ne prilagajata individualnim potrebam otrok, dnevni red pa ostaja nekaj samoumevnega. Žal se v dveh desetletjih ni veliko spremenilo, saj tudi M. Batistič Zorec in A. Jug Došler (2016), ki sta predstavili del rezultatov raziskave v okvirju projekta Reggio Emilia (leta 2009 in 2011),
29
sklenili, da počitek oziroma spanje še vedno ostajata največja težava. Prevladuje praksa, da vsi otroci ležejo k počitku, po določenem času nespeči otroci lahko vstanejo in se gredo igrat.
To prakso sta potrdili tudi obe intervjuvani vzgojiteljici. Razlika med oddelkoma pa vendarle je, saj morajo v enem primeru vsi otroci leči na ležalnike, v drugem pa otroci, ki ne spijo čez dan, počivajo sede ali leže na blazinah.
Strokovne delavke iz obeh vrtcev, ki so odgovorile, da lahko budni otroci po določenem času vstanejo in se igrajo, so dodale odgovore, kako dolg je ta čas počitka (tabela 5), kaj počnejo otroci, ki ne spijo (tabela 6) ter v katerem prostoru se ti otroci igrajo (tabela 7). Na podobna vprašanja sta odgovorili tudi intervjuvani vzgojiteljici.
Tabela 5: Čas obveznega ležanja otrok, ki ne zaspijo
Čas počitka Vrtec A Vrtec B SKUPAJ
f f (%) f f (%) (%)
Manj kot 15 minut 0 0,0 0 0,0 0,0
15–20 minut 4 66,7 17 73,9 72,4
20–30 minut 2 33,3 6 26,1 27,6
Več kot 30 minut 0 0,0 0 0,0 0,0
SKUPAJ 6 100,0 23 100,0 100,0
Kot lahko razberemo iz tabele 5, je v vrtcu B čas, ko lahko otroci, ki ne spijo, vstanejo, v slabih treh četrtinah (73,9 %) oddelkov od 15 do 20 minut, v dobri četrtini (26,1 %) pa 20–30 minut. V vrtcu A je čas počitka v dveh tretjinah (66,7 %) oddelkov od 15–20 minut, v eni tretjini (33,3 %) pa 20–30 minut. Vrednost hi-kvadrat preizkusa je statistično pomembna ( 2 = 6,815, g = 2, P = 0,033). Čas počitka oziroma spanja v vrtcu A in vrtcu B se statistično pomembno razlikuje.
Menim, da takšna praksa strokovnih delavk ne upošteva različnih potreb otrok. Bolje kot v preteklosti je le, da noben buden otrok ne leži na ležalnikih ali blazinah več kot 30 minut.
J. Železnik (2005, str. 59) izpostavi, da pri njih počitek in spanje že dolgo nista obvezna in tudi ne časovno strogo določena; organizacija počitka pa je odvisna od prepoznavanja individualnih potreb otrok.
Obe intervjuvani vzgojiteljici sta povedali, da počitek v tišini, ob umirjeni glasbi ali pravljici traja 20 minut, potem lahko budni otroci vstanejo. Vzgojiteljica A je utemeljevala, da je 20 minutni počitek otrok v skladu z ustnim navodilom za delo, ki ga je dobila od mentorice in sodelavk. Vzgojiteljica B pa je svoje ravnanje utemeljevala, da je počitek v skladu z internimi navodili vrtca. V interni Strokovni mapi s področja zdravstveno higienskega režima, prehrane, varstva pri delu in požarne varnosti v vrtcu B (2013) je v poglavju Počitek in spanje zapisano, da lahko otroci, ki ne (za)spijo, po 20 minutah vstanejo in se igrajo umirjene dejavnosti.
M. Batistič Zorec in A. Jug Došler (2016) menita, da ovire za spremembe pri počitku in spanju, ki bi bile bolj premišljene in prilagojene posameznemu otroku, lahko razumemo v kontekstu prikritega kurikuluma. Ta predstavlja pomemben del ustaljenih navad in
30
stereotipnih prepričanjih odraslih, ki spadajo v okvir subjektivnih teorij strokovnih delavcev vrtcev. Na primer nekateri mlajši vzgojitelji, ki večinoma ne podpirajo siljenja otrok k spanju oziroma počitku, ob prihodu v vrtec začno posnemati druge strokovne delavce, namesto da bi se samostojno odločali (prav tam).
Tabela 6: Organizacija dejavnosti za otroke, ki ne spijo čez dan
Dejavnosti za otroke, ki ne spijo Vrtec A Vrtec B SKUPAJ f f (%) f f (%) (%)
Vsak dan s sodelavko načrtujeva oziroma
pripraviva nekaj dejavnosti zanje. 1 16,7 1 4,3 6,9
Dejavnosti ne načrtujeva, otroci se sami zaposlijo
s tihimi dejavnostmi (risanje, sestavljanke…). 4 66,7 12 52,2 55,2
Drugo 1 16,7 10 43,5 37,9
SKUPAJ 6 100,0 23 100,0 100,0
Strokovne delavke so odgovarjale na vprašanje, kaj počnejo otroci, ki ne (za)spijo. Iz rezultatov (tabela 6) lahko ugotovimo, da v vrtcu A kar dve tretjini (66,7 %) strokovnih delavk dejavnosti za budne otroke ne načrtuje, ampak se otroci sami zaposlijo s tihimi dejavnostmi, v vrtcu B pa dejavnosti ne načrtuje dobra polovica (52,2 %) strokovnih delavk.
V Kurikulumu za vrtce (1999) je med cilji zapisano, da je potrebno omogočiti otrokom čim pestrejšo in raznovrstnejšo ponudbo na vseh področjih dejavnosti in to velja tudi na področju počitka oziroma spanja. Tudi L. Marjanovič Umek in U. Fekonja Peklaj (2008) izpostavita, da so rutinske dejavnosti pomemben del zapisanega in izvedbenega kurikuluma, pa čeprav v Kurikulumu za vrtce (1999) cilji in primeri dejavnosti niso zapisani tako, kot so zapisani pri dejavnostih na posameznih področjih. A se od strokovnih delavcev pričakuje, da se bodo glede na okoliščine trenutnih dogodkov sami odločali, kako ravnati, da bodo tudi rutinske dejavnosti dovolj odprte za individualne pobude in izbire otrok, za vzpostavljanje novih socialnih povezav, pogovarjanje in pripovedovanje.
Več kot desetina (16,7 %) strokovnih delavk v vrtcu A vsak dan pripravi nekaj dejavnosti za budne otroke, v vrtcu B pa le ena strokovna delavka. Pod odgovor 'drugo' je v vrtcu B slaba polovica (43,5 %) strokovnih delavk odgovorilo, da dejavnosti za otroke, ki ne spijo čez dan, včasih načrtujejo, včasih pa se otroci sami zaposlijo, v vrtcu A pa je teh strokovnih delavk le dobra desetina (16,7 %). Otrokom moramo zagotoviti kakovosten počitek, meni T. Šepec (2005) in nadaljuje, da je potrebno tistim otrokom, ki ne spijo, ponuditi knjige, sredstva za mirne dejavnosti ter upoštevati otrokove želje pri igri. Odgovori strokovnih delavk se statistično pomembno razlikujejo ( 2 = 8,337, g = 3, P = 0,040) glede na vrtec.
Glede načrtovanja dejavnosti za nespeče otroke sta obe intervjuvani vzgojiteljici odgovorili, da teh dejavnosti posebej ne načrtujeta. Pogosto izkoristita čas počitka in spanja za dokončanje dopoldanskih dejavnosti z različnih področij kurikuluma ali pa otroci sami izberejo umirjene dejavnosti (umirjene namizne igre, listanje knjig, risanje različnih motivov pa lastnih zamisli ...). T. Šepec (2005) meni, da bi morali strokovni delavci pri tem delu dnevne rutine več razmišljati o rahljanju stereotipov ter o možnostih načrtovane igre za tiste
31
otroke, ki ne spijo. V vrtcu bi morali fleksibilneje načrtovati dnevno rutino in s tem tudi počitek oziroma spanje, s poudarkom na ustvarjanju možnosti za otrokov kognitivni, čustveni in socialni razvoj in učenje (Batistič Zorec in Jug Došler 2016).
V nadaljevanju sta vzgojiteljici povedali, kakšne dejavnosti so potekale v času počitka v zadnjem tednu, ko sta vzgojiteljici odgovarjali na vprašanja. V oddelku vzgojiteljice A so otroci končali dopoldanske dejavnosti (z likovnega področja), risali po navodilih ali po lastni zamisli, reševali naloge iz revije Cicido, listali knjige na blazini, igrali mirne namizne igre (sestavljanke, žebljički …). V oddelku vzgojiteljice B so otroci prav tako končali dopoldanske dejavnosti (z likovnega in matematičnega področja), likovno opremili besedilo deklamacije, posegali so po knjigah v knjižnem kotičku, ustvarjali so po lastnih zamislih (izrezovali s škarjami, lepili, risali, ustvarjali z odpadnim materialom) ter igrali namizne igre (polžki, spomin …). M. Železnik (2014) poudari, da je potrebno počitek in spanje organizirati tako, da budni ne motijo spečih otrok. Otroci, ki ne spijo, lahko nadaljujejo z usmerjenimi dejavnostmi, ki jih niso končali v dopoldanskem času ali pa se igrajo po želji, kar je za njihov razvoj in dobro počutje prav tako bistvenega pomena.
Tabela 7: Organizacija prostora za otroke, ki ne spijo čez dan
Prostor za otroke, ki ne spijo Vrtec A Vrtec B SKUPAJ
f f (%) f f (%) (%)
V igralnici 4 66,7 10 43,5 48,3
V garderobi 0 0,0 2 8,7 6,9
V skupnem prostoru (dvorani, telovadnici …) enote, kjer se budni otroci več oddelkov skupaj igrajo.
0 0,0 3 13,0 10,3
Na igrišču 0 0,0 0 0,0 0,0
Drugo 2 33,3 8 34,8 34,5
SKUPAJ 6 100,0 23 100,0 100,0
Kot lahko vidimo iz tabele 7, se v vrtcu A otroci, ki ne spijo čez dan, kar v dveh tretjinah (66,7 %) oddelkov igrajo v igralnici, v vrtcu B pa je takih oddelkov manj kot polovica (43,5 %). V vrtcu B se v dobri desetini (13,0 %) oddelkov budni otroci iz več oddelkov igrajo v skupnem prostoru enote, v garderobi pa manj kot desetina (8,7 %). V vrtcu A se prostora izven igralnice ne poslužujejo. I. Medved (2004, str. 46) pravi, da je po njenem mnenju in izkušnjah pomembno, da otrokom, ki ne morejo spati (in tudi doma ne hodijo več spat), omogočimo prostor, kjer se lahko igrajo. Vrednost hi-kvadrat preizkusa je tendenca oziroma ni statistično pomembna ( 2 = 8,115, g = 4, P = 0,087). Organizacija prostora za budne otroke se v vrtcu A in vrtcu B statistično pomembno ne razlikuje.
Spodbudna pa je ugotovitev, da so strokovne delavke v obeh preučevanih vrtcih kar v tretjini (33,3 % oziroma 34,8 %) oddelkov zelo prilagodljive, saj se otroci lahko igrajo v različnih prostorih (v igralnici, garderobi, v skupnem prostoru enote), pa čeprav imajo verjetno tako kot po vseh vrtcih težave s prostorom.
32
Za počitek oziroma spanje v vrtcu je pomembno načelo demokratičnosti in pluralizma, ki med drugim določa, da je potrebna fleksibilnost tako v prostorski kot v časovni organizaciji (Kurikulum za vrtce 1999, str. 11). Najpomembneje je, da je organizacija prostora in časa v vrtcu takšna, meni K. Bregar Golobič (1996), da se lahko otrok brez težav vključi v dejavnost in tovrstna fleksibilnost ni niti moteča.
Žal pa se budni otroci v nobenem preučevanem oddelku niti občasno ne igrajo na igrišču.
M. Železnik (2014) meni, da je fleksibilnost časa in prostora pomembna zlasti v jesenskem in spomladanskem času, ko odhajajo nespeči otroci že po kosilu na igrišče.
Na vprašanje, v katerem prostoru se otroci, ki ne spijo, igrajo, je vzgojiteljica A odgovorila, da vse dejavnosti potekajo v igralnici, vzgojiteljica B pa je povedala, da dejavnosti v času počitka potekajo v igralnici in v garderobi. M. Batistič Zorec (2005a) izpostavi, da se kljub prostorski stiski lahko počitek in spanje organizirata tako, da tisti otroci, ki so utrujeni in potrebujejo spanje, spijo, drugi pa se ukvarjajo z dejavnostmi, ki spečih ne motijo ali pa odidejo v drug prostor. Na ta del dnevne rutine se nanaša tudi Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2013), ki v 17. členu med drugim določa, da se lahko hodnik in garderobe po potrebi spremenijo v del igralnega prostora.
Tabela 8: Način spanja otrok
Način spanja otrok Vrtec A Vrtec B SKUPAJ
f f (%) f f (%) (%) Na ležalnikih, ki so postavljeni po sistemu
glava – noge. 11 91,7 22 84,6 86,8
Na ležalnikih, ki niso postavljeni po sistemu
glava – noge. 0 0,0 4 15,4 10,5
Na blazinah 1 8,3 0 0,0 2,6
Drugo 0 0,0 0 0,0 0,0
SKUPAJ 12 100,0 26 100,0 100,0
V vprašalniku so strokovne delavke odgovarjale na vprašanje, kje oziroma kako otroci spijo.
Kot lahko razberemo iz tabele 8 je v obeh preučevanih vrtcih praksa, da se skoraj vedno postavljajo ležalniki po sistemu glava – noge. V vrtcu A otroci na ta način spijo kar v večini (91,7 %) oddelkov, v manj kot desetini (8,3 %) oddelkov pa spijo na blazinah. Podoben način spanja se je pokazal tudi v vrtcu B, kjer večina (84,8 %) otrok spi na ležalnikih postavljenih po sistemu glava – noge, kar je veliko več kot v raziskavi E. Bahovec in Kodelja (1996), ko o nepotrebnem discipliniranju telesa govorijo v 43 % primerov. Po mojem mnenju strokovne delavke v obeh preučevanih vrtcih verjetno upoštevajo interna navodila zavoda o načinu spanja otrok, v večini pa se sploh ne sprašujejo, ali so njihova ravnanja v skladu z zakonskih določil in predpisi ali ne. Razlike med vrtcema niso statistično pomembne ( 2 = 4,060, g = 2, P = 0,131).
33
Le v vrtcu B je navzoča praksa, da v dobri desetini oddelkov (15,4 %) otroci ne spijo na ležalnikih po sistemu glava – noge. Menim, da so strokovne delavke videle, da ni nikakršne potrebe po discipliniranju telesa, s tem pa izražajo tudi spoštovanje do otrok.
Intervjuvani vzgojiteljici A in B sta povedali, da ležalnike razporejajo tako, da imajo otroci in odrasle osebe dostop do vsakega ležalnika ali blazine. Razmiki med ležalniki pa so odvisni od velikost igralnice in števila dnevno navzočih otrok v oddelku. Ležalnike vedno postavljajo po sistemu glava – noge, kar je tudi v skladu z ustnim navodilom za delo oziroma z internimi navodili vrtca.
V interni Strokovni mapi s področja zdravstveno higienskega režima, prehrane, varstva pri delu in požarne varnosti v vrtcu B (2013) je v poglavju Počitek in spanje zapisano, da se ležalniki postavijo približno 30 cm narazen po sistemu glava – noge. Tak razpored ležalnikov zagotavlja otrokom možnost gibanja med ležalniki ter jih glede na higienski vidik varuje pred kapljičnimi okužbami. Na ta del dnevne rutine se nanašajo tudi Priporočila za ukrepanje v vrtcu ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih (2012). V podpoglavju Ukrepi ob pojavu izbruha nalezljive bolezni v vrtcu (prav tam, str. 16) je poudarjeno, da naj bodo v primeru kapljičnih nalezljivih bolezni (več primerov škrlatinke, oslovskega kašlja, gripe itn.) razmiki med posteljicami najmanj 30 cm, idealna razdalja je en meter, otroci pa naj spijo izmenično obrnjeni glava – noge. A ti ukrepi se priporočajo samo v primeru izbruha nalezljive bolezni v vrtcu, kar pomeni, da interna pravila vrtca izjemo spremenijo v splošno pravilo.
Iz navedenega je razvidno, da sta počitek in spanje vsaj do neke mere težavna v obeh preučevanih vrtcih. Strokovni delavci vrtcev se moramo zavedati pomembnosti tega dela dnevne rutine ter se o tem pogovarjati med seboj, z otroki in s starši. Z razmišljanjem, pogovarjanjem in postopnim spreminjanjem ustaljenih praks bodo prišli tudi rezultati.