Tujih raziskav o dnevni rutini skoraj ni in še te, redke, se ukvarjajo z rutino v družini in njeno povezanostjo z vrtcem. V Sloveniji večina otrok v vrtcu preživi okrog devet ur dnevno, zato je razumljivo, da je kar nekaj raziskav o dnevni rutini in s tem tudi o počitku in spanju otrok (Batistič Zorec in A. Jug Došler 2016).
M. De Batistič (1991) se je s problematiko počitka in spanja ukvarjala že pred sprejetjem Kurikula za vrtce (1999). Raziskavo, v kateri se je nekaj vprašanj nanašalo tudi na ta del dnevne rutine, je opravila leta 1989. Vključenih je bilo 34 vzgojiteljic iz dveh ljubljanskih vrtcev, iz oddelkov malčkov, sredincev in oddelkov priprave na šolo. Vse skupine priprave na šolo in tri skupine sredincev po kosilu niso imeli več rednega spanja. V skupinah, kjer so vsi otroci občasno spali, je bila vzgojiteljica tista, ki je odločala, kdaj se bo to zgodilo. Med štirimi skupinami, kjer otroci nikoli niso spali, so imeli v dveh možnost, da so lahko vzeli ležalnik ali pa so odšli spat v drugo skupino. Vse vzgojiteljice so otrokom dovolile, da so lahko zaspali z igračo. Od dvajsetih skupin, kjer so otroci redno hodili spat, v kar štirinajstih vedno ali občasno kdo ni spal. Štiri vzgojiteljice niso nespečim otrokom na ležalnik dale knjige ali igrače, pri štirih vzgojiteljicah so morali nespeči otroci počakati, da so drugi otroci zaspali, šele potem so lahko vstali, nekatere strokovne delavke pa so otrokom, ki niso zaspali, dale igračo. Le ena vzgojiteljica je omogočila nespečim otrokom, da so se lahko igrali na hodniku. Avtorica (prav tam) sklene, da je bil, z izjemo enega oddelka, povsod enak režim spanja za vse otroke v oddelku: vsi so spali redno, občasno ali nikoli. Največja težava je bila torej neupoštevanje individualnih razlik. Spanje v vrtcih je še vedno težavno za tiste otroke, ki ne potrebujejo spanja in jim v veliki večini ni omogočeno, da bi ta čas preživeli v igri.
E. Bahovec in Kodelja (1996, str. 73, 74) sta v raziskavi proučevala tudi počitek in spanje otrok. Prvi del raziskave je potekal leta 1990 v 26 slovenskih vrtcih, drugi del pa leta 1992 v 66 ljubljanskih vrtcih. Opazovala sta otroke stare od 3 do 4 let in od 4 do 5 let. Od vseh vrtcev, vključenih v prvi del raziskave, sta bila samo dva takšna, da otrokom po kosilu ni bilo treba spati. V veliki večini za ta čas ni bilo organizirane nobene alternativne dejavnosti.
Najobičajnejša rešitev je bila, da so nespeči otroci risali, gledali knjige, poslušali kasete, bili tiho in pogosto v poltemi. V nekaterih vrtcih so lahko otroci, ki niso spali, odšli v oddelke
23
starejših otrok, drugje pa so ležali na ležalniku in se igrali s svojo igračo. V nobeni skupini se ni zgodilo, da bi strokovna delavka vprašala otroke, ali kdo ne želi spati. V dveh tretjinah vrtcev so otroci lahko imeli pri spanju svojo igračo, pleničko in podobno, v eni tretjini vrtcev pa so lahko otroci nosili svoje igrače le en dan v tednu ali pa to sploh ni bilo zaželeno. V polovici vrtcev so lahko prijatelji spali na sosednjih ležalnikih, vendar so bili razporejeni tako, da niso bili 'skupaj z glavami'. Skoraj v nobenem vrtcu niso upoštevali potrebe po intimnosti in zasebnosti, saj nikjer niso uporabljali pregrad, zaves ali panojev. V dveh tretjinah vrtcev so se morali otroci pred spanjem sleči in se pokriti z odejo. V eni tretjini vrtcev so lahko tisti otroci, ki niso zaspali, čez nekaj časa vstali in se igrali v isti igralnici, le v redkih primerih so se lahko igrali v drugem prostoru (Bahovec in Kodelja 1996). V drugem delu raziskave se je zelo redko zgodilo (v desetini primerov), da so strokovne delavke vprašale otroke, ali kdo ne želi spati, kar je v primerjavi s podatki prvega dela raziskave, kjer se to ni zgodilo nikoli, vendarle določen napredek. Spodbudno je, da so lahko imeli otroci skoraj v vseh vrtcih pri spanju svojo igračo. V polovici vrtcev so bili otroci med spanjem obrnjeni tako, da niso bili 'skupaj z glavami', a so lahko prijatelji spali na sosednjih ležalnikih, kar je podobno rezultatom slovenskega vzorca. Prav tako so bili podobni podatki, da nikjer ni bilo možnosti odmaknjenega počitka, pregrad ali 'španskih sten' itn. Bolj spodbudna je ugotovitev, da so se lahko nespeči otroci v manj kot polovici vrtcev igrali v drugem prostoru; otroci, ki niso zaspali, so lahko v polovici primerov počeli kaj drugega, v še nekaj več vrtcih pa so lahko čez čas vstali ter se sami zaposlili ali pa se je z njimi ukvarjala vzgojiteljica. Pomembno je, da je rezultat boljši kot v prvem delu raziskave, seveda pa bi bilo veliko bolje, če bi bila ta možnost dana otrokom v vseh vrtcih (prav tam, str. 121–123). Iz rezultatov prvega in drugega dela raziskave je razvidno, da so še vedno v več kot polovici oddelkov otroci, ki niso zaspali, morali ležati na ležalnikih. V vrtcih je področje počitka in spanja še vedno težavno, dnevni red pa ostaja nekaj samoumevnega.
M. Batistič Zorec in A. Jug Došler (2016) sta predstavili del rezultatov raziskave v okvirju projekta Reggio Emilia, ki so se nanašali na dnevno rutino in s tem tudi na počitek in spanje otrok. Prva faza (leta 2009) je bila izvedena pred, druga (leta 2011) pa po izobraževanju okoli 200 slovenskih strokovnih delavcev vrtcev. Podatki iz raziskave so pokazali, da je manj kot desetina strokovnih delavcev upoštevala različne potrebe otrok tako, da so spali tisti, ki potrebujejo spanje, drugi pa so počeli kaj drugega; delež teh se je po izobraževanju celo malce zmanjšal. Približno tretjina (največ) strokovnih delavcev je vztrajala, da so v času počitka vsi otroci legli, vendar so nespečim otrokom omogočili, da so čez čas vstali in se igrali; delež po izobraževanju se je rahlo povečal. Nesprejemljiv pa se avtoricama zdi podatek, da so morali v več kot desetini oddelkov nespeči otroci, z igračo ali brez nje, ležati na ležalniku ves čas počitka. Primerjava med obema fazama raziskave je pokazala, da kljub dveletnim izobraževanjem strokovnih delavcev pri tem delu dnevne rutine ni sprememb. Počitek in spanje ostajata še vedno ena večjih težav vrtcev.
V različnih raziskavah je razvidno, da je v slovenskih vrtcih še vedno težavno področje počitka oziroma spanja, zlasti za nespeče otroke. Ta del dnevne rutine se zelo počasi spreminja. Verjetno se je strokovnim delavcem težko odreči ustaljeni praksi iz preteklosti ter upoštevati potrebe in želje otrok. Vendar se moramo strokovni delavci zavedati pomembnost
24
tega dela dnevne rutine in strmeti za tem, da otrokom omogočimo možnost izbire glede spanja ali počitka ali umirjene igre.
6 Problem in cilji raziskave
Počitek in spanje sta en izmed najbolj nezaželenih delov dnevne rutine. Na tem področju je bilo dolgo zaman ugovarjati, da lahko geslo 'za vse enako' otrokom (tudi) škoduje (Bahovec in Kodelja 1996, str. 84). Edini odgovor, ki so se ga otroci v nekaterih vrtcih spomnili ob vprašanju, kaj jim v vrtcu ni všeč, je bil, »da ne bi bilo treba spati« (prav tam). Obvezno spanje v vrtcih za vse je bilo uveljavljeno predvsem v nekdanjih socialističnih državah, kjer so imeli v nasprotju z zahodnimi državami le celodnevne programe predšolske vzgoje (Batistič Zorec in Krnel 2009). M. Batistič Zorec in A. Jug Došler (2016) pravita, da spanje še vedno ostaja ena večjih težav slovenskih vrtcev. Menita, da ko gre za različne želje in potrebe otrok in odraslih, se odrasli težko odrečejo ustaljenim praksam iz preteklosti. V Sloveniji imamo na nacionalni ravni Priporočila za ukrepanje v vrtcu ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih (2012), ki priporočajo ukrepe glede zdravstveno-higienskega režima samo v primeru nalezljive bolezni v vrtcu. Vodstvo vrtca pa lahko priporočila razume in interpretira po svoje in oblikuje oziroma napiše interne predpise in navodila za zaposlene glede počitka in spanja v vrtcu.
Zato želim ugotoviti, kako v dveh vrtcih iz Osrednjeslovenske in Savinjske regije, in sicer v oddelkih 4–5 letnih otrok potekata počitek in spanje ter izvedba tega dela dnevne rutine glede organizacijskega, varnostnega in zdravstvenega vidika ter v kolikšni meri imajo otroci možnost odločanja in sodelovanja. Zanima me, kakšna so zakonska določila na tem področju ter kako jih razumejo in upoštevajo vzgojitelji, organizatorji prehrane in zdravstveno-higienskega režima2, ravnatelji in inšpektor. Ugotavljala bom tudi, ali pri tem delu dnevne rutine obstajajo statistično pomembne razlike med vrtcema, vključenima v raziskavo.
7 Raziskovalna vprašanja
1. Kako poteka izvedba počitka in spanja v vrtcu?
2. Ali in kako imajo otroci možnost izbire in sodelovanja pri organizaciji prostora ter izvedbi počitka in spanja?
3. Kako vzgojitelji skrbijo za varnost in zdravje otrok pri pripravi na ta del dnevne rutine?
4. Ali so vzgojitelji seznanjeni z zakonskimi določili in predpisi na tem področju ter ali se njihova ravnanja skladajo s temi določili?
5. Kako predpisana določila razumejo, interpretirajo in izvajajo vodstveni (ravnatelji) in svetovalni delavci (OPZHR)?
6. Kako inšpektorji razumejo in upoštevajo pri inšpektorskem pregledu predpisana zakonska določila in predpise pri tem delu dnevne rutine?
7. Ali obstajajo statistično pomembne razlike pri počitku in spanju med vrtcema, vključenima v raziskavo?
2 V nadaljevanju OPZHR.
25 8 Metodologija