Praktični del diplomske naloge sem začela delati vzporedno v obeh medijih, kar pomeni, da sem v tednu en dan risala v ateljeju, drugi dan pa delala na fotografijah v studiu. Čeprav je v ateljeju delo potekalo na samo enem platnu, je bilo razdeljeno na faze tako, kakor je potekalo delo v studiu, kjer sem posnela več fotografiji na eno sejo. Alterniranje med dvema medijema me je pripeljalo do temeljitejšega razmišljanja pri potezah in uporabi medijev.
Za abstraktno umetnost v fotografiji in slikarstvu sem se začela zanimati približno v istem obdobju, konec drugega letnika študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri fotografiji sem za projekt takrat naredila serijo fotografij, ki sem jo
poimenovala »Strah«. Serija je vsebovala abstraktne fotografije, narejene v studiu ter prikazane kot izmišljeni svetovi (prostori). Vendar so takrat moje fotografije še vedno vsebovale dosti »figuralike«. Pri diplomski nalogi pa sem se odločila iti še korak dlje in skoraj popolnoma opustiti figuraliko ter se povsem posvetiti lirični abstraktni umetnosti. Tudi pri fotografiji za diplomsko nalogo sem izbrala isti način. Delo je potekalo v studiu in je predvsem vsebovalo sestavljanje domišljijskih svetov in prostorov, vendar so svetovi tokrat še bolj abstraktni in imajo še manj skupnih točk z resničnim svetom.
Veliko vlogo pri fotografskem delu sta tokrat imeli postprodukcija in obdelava fotografij v programu Adobe Photoshop. Po končanem delu v studiu sem se vsakič lotila obdelave fotografij. Obdelava je potekala samo digitalno in je vsebovala korekcijo barv, saturacije, kontrastov in osvetljenosti. Največjo vlogo pa je vendarle imela pri rezanju in odstranjevanju fotografij, saj je končni izdelek medija fotografija kolaž.
Izdelani kolaž vsebuje več fragmentov iz različnih fotografij. Kakor sem omenila že zgoraj, fotografije predstavljajo različne trenutke iz različnih setov, postavljenih v studiu, ki so lahko poimenovani svetovi ali prostori. Postopek kolaža se je začel z izbiro začetne fotografije, ki sem jo obrezala. Obrezovala sem znotraj fotografije ter sledila mejam predmetov in linijam na posamezni fotografiji, nato sem dodala novo fotografijo in postopek ponavljala, dokler ni bilo dodanih toliko fotografiji, da je bil zapolnjen na začetku določen delovni prostor oz.
artboard. To pomeni, da je končni izdelek kolaž prostorov, ki tvorijo eno fotografijo, ki nas popelje v različne svetove, če jih lahko tako poimenujem
Pri slikarskem delu diplomske naloge se proces ni dosti razlikoval od tistega pri fotografskem delu. Slikala sem v ateljeju, kjer sem nenapeto platno pritrdila neposredno na zid s štirimi žeblji. Kot sem omenila že zgoraj, sem se tudi za abstraktno umetnost pri slikarskem mediju začela zanimati med študijem na akademiji. Najprej sem začela z mešanjem barv, ki sem jih nanašala na platno z namenom naslikati nekaj figuralnega. Opazila sem, da so se na paleti začele dogajati neke njihove upodobitve in barvni prostori. Zelo hitro mi je paleta postala zanimivejša kakor dejanska slika, tako da sem barve začela nanašati neposredno na platno slike.
Pri delu za diplomsko nalogo sem počela prav to. Nanašanje barv neposredno na platno je začelo graditi sliko na »naraven« način. Kot da bi se slika gradila sama. Z besedo »naraven«
način želim povedati, da predhodno nisem naredila skic, barvnih izbir ali načrta, kako naj bi bila slika videti, ko bo končana. Barvni prostor pri prostoru je sliko gradil postopoma do zaključene celote. V miselnem procesu med delom sta bili zame pomembni stalno
primerjanje in iskanje harmonije med barvnimi prostori, toplo-hladnim kontrasti in potezami čopičev, ki so ustvarjali različne linije in oblike. Pomemben del je bil tudi, kaj slika
predstavlja, in čeprav se sliši zelo klišejsko, sem na sliki želela z abstrakcijo izraziti svoja vsakodnevna čustva. Zato se barve in poteze tudi dan za dnem razlikujejo. To velja tudi za fotografijo. Zavestna odločitev pa je bila, da je slika končana, ko je platno napolnjeno.
Omejila sem svoj delovni prostor na robove platna, kar je bila tudi ena od redkih odločitev, ki so nastale predhodno, in ne v procesu dela.
Obe deli, tako fotografija kot slika, bosta predstavljeni na zaključni diplomski razstavi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana. Razstavljeni bosta skupaj, saj nista mišljeni kot posamični deli, ampak kot celota. Obe deli sta delo ene diplomske naloge ter enega in istega miselnega procesa. Fotografija bo predstavljena kot projekcija na površino razstavnega prostora, slika pa v primerjavi s fotografijo pritrjena na zid brez okvirja. Namena sta prikaz teh dveh medijev in prikaz ustvarjanja v fotografiji in slikarstvu.
7.1 Likovna analiza praktičnega dela
Likovno analizo ustvarjalnega dela lahko začnem s prepoznavanjem orisnih likovnih prvin, ki sem jih upoštevala pri slikanju in fotografiji. Namen likovne analize je podati informacije o različnih tehnikah in likovnih prvinah, ki se zdijo naključne v abstraktnem ustvarjanju, vendar so še kako premišljene.
Začela bi z barvo, ker je bistveni in primarni likovni element v mojem delu. Pri barvah na sliki sem uporabila različne tehnike, na primer modulacijo, ki jo prisotna po celotni sliki, saj neprestano alterniranje med svetlimi in temnimi barvami daje iluzijo premikanja barvnih ploskev naprej in nazaj v likovnem prostoru. Premikanje planov sem dosegla tudi s pomočjo gramatike barvnih ekranov in toplo-hladnega kontrasta. Veliko sem uporabila tudi
komplementarni barvni kontrast, ki je posebej viden pri delih, obarvanih z rdečo in zeleno barvo. Pri fotografiji pa je poleg svetlo-temnega kontrasta zelo prisoten tudi kontrast barvne kvantitete in barvne kvalitete, saj so razlike v velikostih barvnih ploskev zelo opazne, prav tako pa tudi razlike v barvno »čistih« in barvno »nečistih« ploskvah.29
Če nadaljujem z likovnimi prvinami, je naslednja, ki jo treba omeniti, oblika. Pri sliki in fotografiji so oblike bolj organskega značaja, in kakor sem tudi omenila zgoraj, so povezane med seboj, saj prva oblika narekuje potek naslednje. Oblike so v obeh delih različnih
velikosti in različnih navideznih tekstur. Slika je v sredini bolj nasičena z velikimi oblikami, na robovih pa se manjšajo, in če v sredini oblike sliko odpirajo, jo na robovih zapirajo in vidno omejujejo. Pri fotografiji pa so različne oblike zgoščene na robovih, oblike z več
teksture pa na sredini fotografije. Najbolj so nasičene oblike v zgornjem levem kotu
fotografije, kar kaže tudi potek fotografije, ki se diagonalno pomika v spodnji desni kot (glej poglavje 8, slika 13).30
Ko pa začnemo govoriti o prostoru kot likovnem elementu, se pri mojem delu ustvari šele ob združitvi fotografije in sliko v celoto in postavitvi v razstavni prostor (glej poglavje 8, slika 14). Slika je omejena s formatom platna, vendar je projekcija fotografije ta prostor razširila in raztegnila, s tem ko je segla čez robove slike. Obe, navpično stoječi, sta narekovali smer
29 Milan BUTINA, Mala likovna teorija, Ljubljana 2000, str. 28–42.
30 Prav tam, str. 50.
pogleda od zgoraj dol in obe sta segali onkraj zidu in nadaljevali na tla in s tem ukrivili prostor, ki ni bil več točno jasno zamejen in je na ta način deloval kot neskončen.31
Zaključila bi z mislijo, da sem tako pri fotografiji kot pri slikarstvu upoštevala več ali manj iste likovne prvine, kar pomeni, da sta mi oba medija omogočala popolno kontrolo nad tehničnim vidikom likovnih del in s tem spet dokazala, da sta oba medija enakovredna.
31 Prav tam, str. 100.