Pomen pravljic za otroke

»Svoj pomen pravljica posreduje na toliko različnih ravneh in otrokovo življenje bogati na toliko načinov, da nobena knjiga ne bi mogla opisati številnih in raznovrstnih koristi takšnih zgodb za otroka.« (Bettelheim, 1999, str. 10)

Citat je uvod v spoznavanje pomena pravljic, saj nam pojasni velik pomen in raznovrstno korist pravljic v življenju otroka. Ob pravljici otrok čustveno, moralno, intelektualno ter socialno dozoreva, brez moraliziranja, ocenjevanja in izključevanja, pravljica ga tudi vzgaja in poučuje (Rutar, 2008).

S pomočjo pravljic lahko odrasli vstopajo v otrokov svet (Rutar, 2008). Otrok se s pravljico sreča že v svojem najzgodnejšem obdobju. Najprej mu jo pripovedujejo starši, nato vzgojitelji in kasneje učitelji. Ko se nauči brati, pravljice prebira tudi sam.

Pravljica tako razvojno predstavlja most med otrokom in njegovim svetom domišljije ter odraslim, ki živi v svetu realnosti (Otrok in pravljica, b.d.).

S pravljico otrok spoznava nove svetove, ustvarja lastno domišljijo, komunicira, spoznava samega sebe in tudi druge. Otrok v pravljicah lahko najde tisto, kar v nekem trenutku potrebuje. Ob njih se počuti spoštovan in vreden, zaradi česar postaja pogumnejši in vztrajnejši (Zupančič, 1997). M. Kucler (2002) in P. Rutar (2008) pojasnjujeta, da se otrok v pravljici sreča z različnimi vrstami problemov in vprašanj, s katerimi se srečuje v njegovem življenju, zato mu pravljica lahko nakaže in ponudi rešitve njegovih življenjskih vprašanj.

Pomen in namen pravljic je večstranski, zato bomo v nadaljevanju podrobneje opisali razvojni, psihološki, vzgojno-izobraževalni ter socialni pomen pravljic. Predstavili pa bomo tudi terapevtsko vrednost pravljic.

2.3.2.1 Razvojni pomen

Pravljice so literarna vrsta, ki je primerna na vsaki razvojni stopnji otroka. V vsaki razvojni stopnji pa so primerna drugačna literarna dela, ki se razlikujejo po vsebini, zahtevnosti in po glavnem namenu oz. sporočilu dela.

Razvojni pomen pravljice, v domišljijski in simbolični obliki, prikazuje proces ter stopnje zdravega človekovega razvoja in otroka seznanja z njegovo razvojno potjo in odraščanjem. Ta proces se začne v zgodnjem otroštvu, s sožitjem otroka z materjo, ki kasneje otroka privede do ustvarjanja lastnega jaza. Otrok mora preko podajanja v

20

pravljični svet najti samega sebe, tako kot to stori tudi lik v pravljici. Pravljica tako otroku na prijeten, a hkrati razumljiv način razlaga, da je odraščanje nujno, da s tem nekaj sicer izgubiš, veliko pa pridobiš. Ob identifikaciji s pravljičnim likom lahko otrok podoživlja lastne občutke zapuščenosti, majhnosti, izobčenosti, nemoči in tako lažje premaguje probleme svojega odraščanja (Kucler, 2002).

Bettelheim (1999) dodaja, da lahko pravljica s svojo vrednostjo otroka prepriča, ker je skladna z njegovim razmišljanjem in doživljanjem sveta. Otrokov pogled se ujema s pogledom pravljice, zato lahko od pravljice otrok dobi boljšo tolažbo kot od odraslih.

2.3.2.2 Psihološki pomen

Za raziskovanje in psihološki pomen pravljic je pomembna psihoanalitična teorija Bettelheima (1999), ki jo predstavi na modelu ljudske pravljice v knjigi Raba čudežnega: o pomenu pravljic (1999). Pravljica otroku nudi užitek, mu govori o njem samem, hkrati pa pospešuje razvoj njegove osebnosti. Je ena izmed redkih ali celo edinih vrst umetnosti, ki so otrokom popolnoma razumljive. Vsak otrok si pravljico interpretira po svoje in, glede na njegov kontekst, tudi izlušči njen pomen. Pravljice pomagajo otrokom pri iskanju odgovorov na različna vprašanja, pri reševanju njihovih stisk in tudi pri iskanju smisla. Stiske, ki jih otrok doživlja tekom odraščanja, so v pravljicah predstavljene na različne načine in vsebujejo neposredno sporočilo, da se v življenju ni možno popolnoma izogniti spopadanju z resnimi težavami in da je boj bistven del človekovega obstoja. Pri tem je bistvo, da človek ne beži pred tem, marveč se nenehno postavlja po robu nepričakovanim in nezasluženim težavam, tako premaga vse ovire in na koncu zmaga (Bettelheim, 1999).

V pravljicah nastopata dobro in zlo. Ta dvojnost pa obstaja tudi v realnem svetu, le da tu ni tako ostre linije med tem. Liki v pravljicah niso ambivalentni (torej dobri in slabi hkrati), ampak so deljeni na dobre in na slabe, med katerimi nenehno poteka bitka. Otrok se tako v pravljici sam odloči, kateri lik želi biti, kateremu je bolj podoben.

Navadno se vsi odločijo za lik, ki predstavlja »dobro«, saj dobro na koncu zmaga, otrok pa se s to dobro odločitvijo prav tako začne razvijati v dobro in pravično osebnost (Bettelheim, 1999).

Ob prebiranju/poslušanju pravljic se sproščajo tudi občutki sreče, zadovoljstva, ne le stisk in bolečine. Prav tako se otroci počutijo ljubljene in varne, ko skupaj z odraslo osebo ali pa sami prebirajo pravljice (Zalokar Divjak, 2002).

2.3.2.3 Vzgojno-izobraževalni pomen

Vzgojno-izobraževalni pomen pravljic za otroke je opisal nemški fizik in matematik Albert Einstein:

»Če želite imeti pametne otroke, jim pripovedujte pravljice. Če želite imeti še pametnejše otroke, jim pripovedujte še več pravljic.« (Zalokar Divjak, 2002, str.

48)

Izobraževalni pomen pravljic predstavlja tudi poslušanje in samostojno branje le-teh (Kucler, 2002), prav tako pa se pravljice nahajajo v učnih načrtih pouka slovenščine, v različnih izobraževalnih programih (Poznanovič Jezeršek, idr. , 2011 in Kmecl, idr., 2003).

Tudi M. Nikolajeva (2014) piše, da so pravljice večkrat uporabljene kot izobraževalno gradivo, vendar pa tudi druge vrednosti pri obravnavi le-te niso izvzete in so velikega pomena. Pri pravljicah gre torej za obliko umetnosti v in izven formalnega izobraževanja, učenci pa s pomočjo tega dosežejo didaktične cilje, hkrati pa si

21

oblikujejo tudi etične in moralne sklepe, ki vplivajo na njihov razvoj in na delovanje v družbi.

Pravljica otroka vzgaja in poučuje na ravni, ki jo otrok razume. To učenje in vzgajanje pa poteka preko otrokove identifikacije z likom v pravljici in pravljica to počne na otrokom nevsiljiv način, brez moraliziranja in ocenjevanja (Rutar, 2008). M. Kucler (2002) in M. Kordigel Aberšek (2008) se strinjata, da se preko identifikacije s književnim likom in domišljijsko-čutne predstave o prebranem, otrok tako močno vživi v pravljični lik, da se pri njem lahko spremenijo njegova ravnanja, vedenje in pogledi na stvari. Doživi in nauči se novih načinov razmišljanja, čustvovanja in ravnanja.

Pravljica tako preko zgodb otroka uči, kaj je prav in kaj ne, uči jih vrednot, kaj je ne- pravično itd. Ker je v pravljici prisotno dobro in zlo, pa le-to daje otroku številne nasvete in sugestije, kako naj se bori proti slabemu. Otroka uči k zavestnemu sprejemanju odločitev v življenjskih okoliščinah (Kucler, 2002).

2.3.2.4 Socialni pomen

Socializacijski pomen pravljic je celovito opisan v citatu M. Kucler (2002, po Engel, 2000, str.25), in sicer:

»Zgodbe dajejo dnevu barvo. Pa ne le to. Vodijo in oblikujejo način, kako doživljamo vsakdanje življenje, komuniciramo z ljudmi in z njimi gradimo medsebojne odnose. Zgodbe pripovedujemo, da postanemo del socialnega sveta, da spoznamo, kdo smo.«

Ta citat nam pojasni, da nam zgodbe pomagajo k samospoznavanju ter pri vzpostavljanju stika in odnosa s socialnim okoljem, ki nas obkroža.

Pripovedovanje in branje pravljice tako prispeva k socializaciji otroka in njegovemu vedenju v določenih situacijah. Za otrokov razvoj je namreč bistvenega pomena, da se zave, da je socialno bitje, da na svetu ni sam, temveč je del neke skupnosti. V prvih letih življenja je v ospredju otrokov egocentrizem, kasneje pa se začne s pomočjo zrcaljenja odnosov v pravljici zavedati, da je del skupnosti z določenimi pravili. Učinek pravljice se kaže v sprejemanju sebe in tudi drugih. Z vstopom v vrtec, šolo in tako s socializacijo z vrstniki, vzgojitelji in učitelji, otrok preko pravljic začne na prikrit, humoren in razumljiv način dojemati norme, pravilna, vrednote, s pomočjo katerih se lahko integrira v družbo (Kucler, 2002).

2.3.2.5 Terapevtska vrednost pravljic

Beseda in besedna umetnost imata posebno vrednost, ni pa nujno, da sta prisotni samo v pogovoru, marveč ju lahko najdemo v knjigah, pravljicah, ki so namenjene vsem. Pravljice imajo tudi terapevtsko vrednost, ki so jo Hindujci poznali že pred mnogimi leti. Terapevtska vrednost se skriva v terapevtskih zgodbah (Kucler, 2002).

S pravljicami tako lahko pomagamo otroku reševati njegove probleme, saj le-te prikazujejo junake, ki imajo enake značilnosti in prav takšne probleme kot otrok.

Zanje se na koncu nekako vedno najdejo rešitve. Otrok velikokrat težko spregovori o sebi, svojih občutkih, ko pa prisluhne pravljici, pa se znajde v svetu, kjer ga ne kritizirajo in obtožujejo, ga ne silijo k ničemer, niti ga ne moralizirajo. Otrok samo posluša in s tem tudi delno živi zgodbo o dečku ali deklici, živali ali kakšnem drugem liku, ki je podoben njemu, se srečuje s podobnimi stiskami, kot jih ima on sam. Pri podoživljanju se tako otrok identificira z junakom in okoljem. S tem uporabi zgodbo v pravljici, da lahko razume svet, ki ga obdaja in s tem najde svoj lasten svet (Potočnik 1996, v Rutar, 2008).

22

Pravljica kot način pomoči ni samo čarobna paličica, s katero bi kar zamahnili in otroka v hipu rešili njegovih stisk, strahov, notranjih konfliktov, ki jih doživlja. Ampak ko otrok ne more najti besed, s katerimi bi govoril o tem, kaj ga tare, mu lahko

»sogovornik« prebere pravljico, on pa se poglobi v besede in dogajanje zgodbe, ki so namenjene vsem, nikomur in ravno njemu (Rutar, 2008).

Gerlinde Ortner (1945), otroška in mladinska psihologinja, je pravljice uspešno uporabljala pri svojem delu z otroki. Številne terapevtske zgodbe je zbrala v knjigah Pravljice, ki so otrokom v pomoč (1997). Namen teh pravljic je pomoč k razkrivanju različnih stisk in problemov, zraven pa so podana tudi navodila, kako premagati nastale probleme. Pri tem so otroci spodbujeni tudi k ilustriranju zgodb, izražanju lastnih vtisov ob zgodbi, cilj pa ni le branje zgodbe, marveč skupen pogovor ob zgodbah, ki vključuje lastne težave, konflikte in občutja otroka in vodi k boljšemu razumevanju sebe in drugih (Ortner, 1997).

Tudi znanstvenica T. Zinkevic-Jevstignjeva (1998, v Piscalkiene Viktorija in Braziene Nijole, 2005) je opisala terapevtsko uporabo pravljic kot “socialno zdravljenje”, saj to pomaga pri boljšem samospoznavanju, samopomoči, spodbuja samokontrolo ter izboljša čustva otrok, ki imajo čustvene ali vedenjske težave.