Pravo Evropske unije je poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno s pravom držav članic EU. Ima neposreden učinek v pravnih sistemih držav članic in ima na mnogih področjih, predvsem na področju ekonomske in socialne politike, prednost oziroma primat (Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji 2009).
Razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom države članice temelji na treh načelih:17
− načelo avtonomnosti,
− načelo supremacije,
− načelo neposredne uporabnosti.
Temeljna načela prava skupnosti pa so:18
− načelo primarnosti,
− načelo subsidiarnosti,
− načelo sorazmernosti,
− načelo legitimnega pričakovanja,
− načelo nediskriminatornosti,
− načelo transparentnosti.
Pravo EU sestavljata pravo Evropske skupnosti (odslej PES) in unijsko pravo.
Unijsko pravo opredeljuje pravo drugega in tretjega stebra EU (Grilc 2001, 7).
PES se nadalje deli na primarno in sekundarno pravo. V nadaljevanju predstavljamo ključne razlike med njima, sestavine in njun vpliv na nacionalno pravo članice.
7.1
Primarno pravo EU
Primarno pravo EU sestavljajo ustanovitvene pogodbe, protokoli in deklaracije pripeti k pogodbam ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejši del primarnega prava so ustanovitvene pogodbe ki predstavljajo temelj prava EU.
Ustanovitvene pogodbe, kjer so zapisana temeljna pravila EU, so:
− Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (1951),
− Rimski pogodbi: Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (1957).
Osnovne ustanovitvene pogodbe so bile večkrat dopolnjene:
− Enotni evropski akt (1986),
17 Več o tem v knjigi Petra Grilca Pravo Evropske unije.
18 Več o tem v knjigi Petra Grilca Pravo Evropske unije.
Pravo Evropske unije
− Pogodba o Evropski uniji (1992),
− Amsterdamska pogodba (1997),
− Pogodba iz Nice (2001).
Vpliv ustanovitvenih pogodb na nacionalno pravo držav članic se kaže v tem, da so jih države članice dolžne ratificirati ob vstopu v EU in prenesti v lastni pravni sistem.
Ustanovitvene pogodbe določajo teritorialni in časovni okvir aplikativnosti pravnega sistema EU in določajo glavne organe in akte, ki jih sprejemajo (Grilc 2001, 82).
Druga sestavina primarnega prava EU so protokoli in deklaracije pripeti k posameznim pogodbam. Na prvi pogled morda nekoliko presenetljivo kot del primarnega prava, pa vendar je njihova vsebina nemalokrat pomembna za razumevanje določb posameznih pogodb.
Tretji del primarnega prava EU so mednarodne pogodbe. Govorimo o pogodbah (pridružitveni sporazumi, sporazumi o trgovanju, GATT, WTO ipd.), ki so jih Skupnosti same ali pa skupno z državami članicami sklenile s tretjimi državami (Grilc 2001, 84).
Pravo EU s svojimi primarnimi viri, v katerih so določene pristojnosti organov EU, vrste in učinki aktov, ki jih ti sprejemajo, določa osnovo za samo-izgradnjo s sekundarnimi viri. Z njihovim sprejemanjem v institucijah EU se torej razvija pravni sistem EU.
To je tudi najpomembnejša razlika med primarnim in sekundarnim pravom EU, kot ugotavlja Grilc (2001, 84):
Pri prvi države članice sodelujejo precej bolj in tudi z večjo mero suverenosti (ratifikacija v nacionalnem parlamentu), medtem ko pri slednjih države članice sodelujejo le še prek svojih predstavnikov v institucijah Skupnosti.
7.2
Sekundarno pravo EU
Sekundarno pravo EU se torej sprejema v institucijah EU. Opredelimo ga lahko kot skupek vseh normativnih aktov, ki so jih evropske institucije sprejele na osnovi pogodbenih določb. Sekundarno pravo oziroma natančneje sekundarne akte predvideva Pogodba o Evropski skupnosti,19 poleg njih pa še sodijo v sekundarno pravo poslovniki institucij, akcijski programi Skupnosti ipd.
Po hierarhiji si sekundarni pravni akti sledijo uredba, direktiva, odločba, priporočilo in mnenje. Uredba je splošno uporabna, v celoti obvezujoča ter neposredno uporabna v državah članicah. Gre za primarni instrument unifikacije zakonodajnega urejanja določenega področja. Objavljajo se v uradnem listu EU, podpišeta jih predsednik
19 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti: Za izpolnjevanje svojih nalog s skladu z določbami te pogodbe Evropski parlament skupaj z Svetom ter Svet in Komisija sprejemajo uredbe in direktive, sprejemajo odločbe, pripravljajo poročila in dajejo mnenja.
28
Pravo Evropske unije
parlamenta in predsednik Sveta. Uredba začne veljati na dan, ki ga sama določi, če datuma ni določenega, začne veljati dvajseti dan po objavi.20 Neposredna uporabnost uredbe pomeni, da uredba izdana s strani institucije EU velja takoj in obvezuje države članice, da jo prenesejo v nacionalni pravni red.
Direktiva se od uredbe razlikuje po tem, da ni nujno neposredno uporabna, saj je lahko naslovljena le na posamezno državo članico. Še pomembnejša razlika pa je njeno učinkovanje v notranjem pravnem redu, in sicer direktiva zavezuje države članice kar se tiče rezultata, izbira metode in oblike za dosego tega rezultata pa je prepuščena državi članici. V nasprotju z uredbo niso neposredno veljavne, ampak to postanejo s predpisom, ki ga sprejmejo organi države članice. Direktive navadno določajo minimalne standarde, ki jih države morajo vnesti v svoj pravni red. Prav tako velja dolžnost objave v uradnem glasilu, vacatio legis21 je enak kot pri uredbi (Grilc 2001, 87).
Odločba je individualni pravni akt, ker je naslovljena na posamezen subjekt. Iz tega sledi, da zavezuje le tistega, na katerega je naslovljena. Mora mu biti sporočena, od tu dalje pa tudi učinkuje. PES določa, da morajo biti objavljene22 le tiste odločbe, ki jih sprejmeta skupaj Svet in Evropski parlament (Grilc 2001, 88).
Priporočila in mnenja so zadnja skupina aktov sekundarnega prava. Njihova lastnost je pravno nezavezujoči, njihovo izdajo predlaga PES, komisiji pa tudi daje pooblastilo za njihovo izdajo.
Akti katere še zasledimo in prav tako spadajo v sekundarno pravo so še sporočila, bele knjige, zelene knjige, redna poročila in pa partnerstva za pristop (Grilc 2001, 88-89).
7.3
Problem zastarelosti
EU kot posebna mednarodnopravna tvorba vsebuje ogromno pravnih predpisov.
Obseg pravnih predpisov pa se je zadnji dve desetletji še povečal s ciljem vzpostaviti enotni trg. Zaradi širitve obsega zakonodaje je bilo neizbežno, da se lahko nekatera področja podvajajo in prekrivajo. Za nekatere sklope evropskih zakonov in predpisov, ki so se v teh letih razvili, se ponuja možnost poenostavitve, ki bi odpravile morebitne nepotrebne plasti. Dejstvo je, da so nekateri zakoni in njihove določbe preobremenjeni.
Ravno to dejstvo pa pomeni da, v kolikor določbe niso poenostavljene pa bi lahko bile, hitro zastaranje določb. Vemo, da se v hitro razvijajoči se EU pravni predpisi hitro spreminjajo, zato bi kazalo v izogib zastaranju in slabi zakonodaji spremeniti in izboljšati zakonodajno okolje.
20 254. člen ibid.
21 Rok začetka veljavnosti predpisa.
22 254. člen ibid.
Pravo Evropske unije
Slaba in slabo pripravljena zakonodaja je lahko čezmerna in izven meja tistega, kar je nujno potrebno. Če je preveč predpisujoča, ne-poenostavljena ima lahko nasprotni učinek od pričakovanega. Slabo pripravljena oziroma zastarela zakonodaja ima posledično vpliv na podjetja, prostovoljni sektor, javne organe in splošno javnost. Hiter tehnološki razvoj, odprti in rastoči svetovni trgi ter vse večji dostop do informacij pomenijo, da je treba zakonodajo nenehno pregledovati in posodabljati, če hočemo ostati v koraku s hitro spreminjajočim se svetom.
Evropska komisija se je problema soočila s programom boljšega zakonodajnega okolja. Poudarek je predvsem na zmanjšanje odvečnih predpisov, izboljšanje kakovosti pravne ureditve in ustvarjanje boljših zakonov. Program je vseboval različne ukrepe:23
− sistem za presojo vpliva in izboljšave predlogov Komisije,
− program poenostavitve obstoječe zakonodaje, s katerimi bomo preverili, ali bi bilo treba predloge Komisije, ki jih še pregleduje Svet ministrov in Evropski parlament, umakniti,
− posvetovanje v vseh pobudah Komisije, ki za zakone in predpise iščejo druge možnosti.
Program si je Komisija zastavila zelo ambiciozno, vendarle je pravno področje zelo obsežno in kompleksno. Po prvih analizah, ki so bile napravljene po izvedbi programa je vidno, da so omenjeni ukrepi pozitivno vplivali na zakonodajno sfero EU.
23 Evropska komisija: Boljša pravna ureditev – preprosta razlaga (Luxembourg: Urad za publikacije evropskih skupnosti 2001, 6).
30
8 VLOGA NEKATERIH AKTOV EVROPSKE UNIJE PRI UREDITVI