PREDVIDENO STANJE AKUMULACIJSKIH JEZER

Glede na opisane probleme želimo doseči in ohranjati dobro kakovost voda in koristno prostornino akumulacij. Straškraba (2004) definira kakovost vode kot skupino fizikalnih, kemijskih in bioloških lastnosti določenega vodnega telesa. Katera lastnost se upošteva kot pomembna, je odvisno od namena uporabe vodnega telesa. Tako so na primer zahteve o kakovosti za pitno vodo drugačne od zahtev za gojenje rib, uporabe akumulacij za rekreacijo ali varovanje pred poplavami. V kolikor so akumulacije večnamenske, je smotrno upoštevati mejne vrednosti fizikalno-kemijskih in kemijskih parametrov za tisto vrsto namena, ki ima najvišje zahteve glede kakovosti (pravilo »najstrožji določa«).

Kadar je potrebno zagotavljati koristno prostornino akumulacij za varovanje pred poplavami, za zbiranje vode za namakanje ali pitne vode, je potrebno upoštevati tudi odlaganje plavin. Pri načrtovanju akumulacij se analizira 'razpolovna doba' tj. čas v katerem se s plavinami zapolni polovico prostornine, kar ne pomeni polovica do popolne zapolnitve koristne prostornine, temveč le prelomno točko, od katere naprej sta namen ali funkcija akumulacija ogrožena.

Za učinkovito upravljanje voda je Evropska skupnost v letu 2000 sprejela Vodno direktivo (2000/60/ES), ki jo je Slovenija v celoti prenesla v svoj pravni red. V skladu z zahtevami direktive se kakovost površinskih voda določa z vrednotenjem kemijskega in ekološkega stanja, oziroma v primeru umetnih in močno preoblikovanih vodnih teles (MPVT), njihovega ekološkega potenciala. Akumulacijska jezera se največkrat uvršča med MPVT, telo površinske vode, ki imajo zaradi fizičnih sprememb, povzročenih s človekovo dejavnostjo, znatno spremenjene lastnosti (Zakon o vodah, 2002; Pravilnik o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda, 2005) in zaradi teh sprememb ne more dosegati dobre biološke kakovosti, ki je ustrezna za doseganje dobrega ekološkega stanja.

Kriteriji za oceno kemijskega in ekološkega stanja vodnih teles so za Slovenijo določeni v Uredbi o stanju površinskih voda (2009). Kriteriji za oceno ekološkega potenciala za biološke elemente za MPVT še niso izdelani. Za ta vodna telesa je ocena ekološkega stanja izdelana le na osnovi stanja splošnih fizikalno-kemijskih parametrov in posebnih onesnaževal, čeprav se izvaja monitoring bioloških elementov (Remec-Rekar in sod., 2010).

Ekološki potencial akumulacij je dober, kadar so vrednosti ustreznih bioloških elementov le malo spremenjene v primerjavi z vrednostmi pri največjem ekološkem potencialu, kjer te odražajo vrednosti povezane s primerljivim tipom vodnega telesa površinske vode, vrednosti fizikalno-kemijskih parametrov pa so v območjih, ki zagotavljajo delovanje ekosistema.

Med splošnimi fizikalno–kemijskimi elementi za jezera je mejna vrednost za dobro ekološko stanje v Uredbi o stanju površinskih voda (2009) trenutno določena le za vsebnost kisika v hipolimniju (stanje 'zelo dobro' kadar, > 4 mg O2/l in 'dobro' kadar, > 1 mg O2/l). Parameter je primeren le za oceno stanja globokih jezer, ker v plitvih akumulacijah zaradi stalnega mešanja vode do pomanjkanja kisika ne prihaja. Več mejnih in priporočenih vrednosti je določenih z Uredbo o kakovosti površinskih voda za življenje sladkovodnih vrst rib (2002), Vodno direktivo (2000/60/ES), Pravilnikom o pitni vodi (2004) in Pravilnikom o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih (2011), podanimi v preglednici 1.

Preglednica 1: Priporočene in mejne vrednosti določenih parametrov podane v predpisih.

Table 1: Recommended and border values of specific parameters as stated in regulations

Parameter Stanje Priporočena

100 % ≥ 6 Uredba o kakovosti površinskih voda za življenje sladkovodnih vrst rib

pitna voda 50 - Pravilnik o pitni vodi, Vodna direktiva zelo dobro - 3.2 – 7.0* Uredba o stanju površinskih voda – mejne

*velja za reke (valid for rivers only); **NTU – nefelometrične enote za prosojnost (nephelometric turbidity units)

Doseganje dobrega ekološkega stanja oziroma ekološkega potenciala površinskih voda je potrebno tudi za dolgoročno zagotovljanje zadostne količine kakovostne vode, kajti le obnovljeni vodni ekosistemi bodo zagotavljali ekosistemske storitve, potrebne za podporo življenja in gospodarskih dejavnosti, ki so odvisne od voda. Vendar več kot polovica površinskih vodnih teles v Evropi dobrega ekološkega stanja ne dosega (Poročilo …, 2012;

SOER, 2015).

Prosojnost v Vodni direktivi ni posebej omenjena kot element kakovosti, vendar je navedena med kemijskimi in fizikalno-kemijskimi elementi, ki podpirajo biološke elemente. V primeru zelo dobrega stanja vodnega telesa povprečna biomasa fitoplanktona ne povzroča pomembnih sprememb za tip značilne prosojnosti. Ne upošteva pa dejstva, da je prosojnost odvisna od suspendiranih snovi, ki ob fitoplanktonu vključujejo še delce tal(melj in glino), alge, mikroorganizme, katerih posamezni delež težko ovrednotimo (Thornton in sod., 1990).

Po vodni direktivi so suspendirane snovi navedene v okvirnem seznamu glavnih onesnaževal, a mejne vrednosti niso določene. V Sloveniji je priporočena vrednost za suspendirane snovi v salmonidnih in ciprinidnih vodah določena po Uredbi za kakovost površinske vode za življenje sladkovodnih vrst rib (2002) in znaša 25 mg/l. V Združenih državah Amerike so suspendirane snovi na seznamu glavnih onesnaževal površinskih voda tako v smislu količine in tudi kakovosti. Kakovost suspendiranih snovi se nanaša na onesnaževala, ki so vezana nanje, čeprav mejna dnevna vrednost (največja dovoljena dnevna obremenitev, ki jo vodno telo lahko še prejme in ob tem dosega predpisano kakovost, angl.

Total Maximum Daily Load, TMDL) za količino suspendiranih snovi še ni določena.

Vondracek in sod. (2003) so glede na negativen vpliv suspendiranih snovi na ribe, v dveh vodotokih zvezne države Minnesota določili mejo 46 mg/l. Sicer imajo štiri zvezne države kriterij za količino suspendiranih snovi. V državi Havaji povprečje v suhem obdobju ne sme presegati 10 mg/l, manj kot 10 % meritev ne sme presegati 30 mg/l in le 2 % meritev lahko presega 55 mg/l. Utah, severna in južna Dakota razlikujejo med vrednostmi toplih in hladnih voda. V hladnih vodotokih je največja dovoljena dnevna vrednost 58 mg/l, v toplih vodotokih 263 mg/l. Povprečna 30-dnevna mejna vrednost v toplih vodah se nahaja med 90 mg/l in 150 mg/l ter v hladnih vodotokih med 30 mg/l in 35 mg/l (EPA, 1999).

2.4 VIRIONESNAŽEVANJAAKUMULACIJSKIHJEZER