PTE spadajo med anorganska onesnažila in se v tleh kopičijo. Vsebnost PTE v tleh je lahko naravnega izvora (preperevanje kamnin), kar imenujemo naravno ozadje, ali antropogenega izvora. Glede na način, kako PTE pridejo do tal, delimo proces onesnaževanja na razpršeno, točkovno in linijsko. Emisije PTE v okolju na nekem območju lahko pripisujemo lokalni industriji (Zupan in sod., 2008). Rudarjenje in taljenje rude sta dejavnosti, ki močno vplivata na onesnaževanje okolja (Pruvot in sod., 2006). V prihodnosti bo treba okoljske medije zaščititi preventivno, saj je kurativa v določenih primerih že prepozna (Gupta in sod., 1996).
V talni raztopini se kovine nahajajo kot prosti ioni ali v bolj kompleksni obliki. PTE se v tleh nahajajo v različnih kemijskih oblikah, katerih kompleksnost vpliva na njihovo topnost (Ruby in sod., 1999). Tip tal, lastnosti tal (pH, vsebnost organske snovi, vsebnost gline) in kemijska oblika PTE v zemlji vplivajo na njihovo topnost in mobilnost (Yan in sod., 2017).
PTE v tleh se lahko vežejo na talne delce (adsorpcija), izpirajo z deževno vodo v podtalnico, premeščajo v rastline ter posledično v živali in ljudi (trofični sistemi), površinsko premeščajo z odtekanjem ali prašenjem (Leštan, 2020).
PTE v telo vstopijo na več načinov: oralno, dermalno in po dihalnih sistemih. Natančnost informacije o potencialni nevarnosti za otroke ob zaužitju PTE je odvisna od koncentracije v okolju (tla, voda, prah, zrak), stopnje vnosa vsakega medija in obseg absorpcije PTE iz posameznega medija (Gluhar in Kaurin, 2019). Poleg okoljskih medijev na akumulacijo PTE v otroku vpliva zaužita hrana in voda. Najbolj izpostavljeni člani družbe so dojenčki in otroci, saj imajo majhno telesna maso in so v življenjskem obdobju telesnega razvoja. PNS lahko na mladih osebah v poznejšem obdobju življenja pustijo pečat v obliki raznih kroničnih bolezni (WHO Europe, 2009). Pri otrocih predvsem težave povzroča prašenje tal v suhem vremenu in s tem vdihovanje prašnih delcev ter zaužitje talnih delcev z umazanimi rokami in vnos kovin s pridelano hrano na onesnaženem območju (Lobnik in sod., 2010).
Predšolski otroci lahko dnevno zaužijejo do 250 mg zemlje (Sedman in Mahmood, 1994).
Zaradi velikosti oziroma višine telesa (<1 m) so otroci bolj izpostavljeni talnim delcem prahu (Tepanosyan in sod., 2017). Po vstopu v telo se PTE lahko akumulirajo. Bioakumulacija je definirana kot neto akumulacija kovin v tkivih celotnega organizma. Organizmi so se skozi zgodovino na prisotnost PTE evolucijsko prilagodili in pridobili strategije, kako se pred njimi braniti (izločanje). Toksičnost kovin je pogojena s časom zadrževanja v telesu in hitrostjo izločanja. Poleg izpostavljenosti ljudi na različne načine in količine PNS pa moramo v zakup vzeti tudi čas izpostavljenosti (frekvenca), saj je eden izmed pomembnejših faktorjev, ki bo vplival na prihodnje zdravstveno stanje ljudi (DEQ, 2005).
2.1 POTENCIALNO TOKSIČNI ELEMENTI
PTE, ki spadajo med anorganska onesnažila, natančneje med kovine in metaloide (polkovine), se v telo absorbirajo v ionski obliki (DEQ, 2005). Na območju Evrope težke kovine predstavljajo 35 % vseh onesnažil v tleh (Remediated sites …, 2015). Težke kovine so elementi, ki imajo gostoto več ali enako kot 5 g/cm3. Zanje je značilna aktivna oblika (mobilne), neaktivna oblika (vezane) in vmesna oblika (aktivna in neaktivna). Vrste rastlin, ki so tolerantne do večjih vsebnosti PTE v tleh, ne prikazujejo realnega stanja PTE v tleh, zato so potrebne analize rastlinskih tkiv in tal (Zupan in sod., 2008).
Preglednica 1: Največji tedenski vnos elementov (As, Cd, Pb) in dnevni najmanjši ter največji vnos (Zn) (WHO, 2021)
Element Vnos (mg/kg telesne mase)
Arzen 0,015 (PTWI)
Kadmij 0,007 (PTWI)
Svinec 0,025 (PTWI)
Cink 0,3-1 (PMTDI)
PTWI … Provisional tolerable weekly intake (začasen dopustni tedenski vnos)
PMTDI … Provisional maximum tolerable daily intake (začasni najvišji sprejemljiv dnevni vnos)
Najmanjši dovoljen tedenski vnos na kilogram telesne mase ima kadmij, nato sledi arzen, svinec in cink. Pri cinku je priporočeno zaužiti najmanj 0,3 mg na kg telesne mase na dan (Preglednica 1).
2.1.1 Svinec (Pb)
Svinec spada med kovine in ima atomsko maso 207,2 g/mol. Problematičen je predvsem v tleh z manjšo vrednostjo pH (Leštan, 2020). Svinec predstavlja nevarnost predvsem pri otrocih. Najbolj ranljiva skupina otrok je v obdobju od rojstva do tretjega leta življenja, saj se v tem življenjskem obdobju najbolj razvija centralni živčni sistem (Ivartnik in sod., 2015).
To pomeni, da svinec spada med nevrotoksične snovi. Zaradi prisotnosti svinca v telesu se lahko pri osebi pokažejo različne razvojne motnje (Leštan, 2020). V Sloveniji je bilo leta 2019 z emisijami izločeno v okolje, 4,3 tone svinca (ARSO, 2019). Emisije svinca so se zmanjšale zaradi določenih postopkov pridobivanja goriv ter drugih industrijskih panog, ki so v procesu nastanka izločile svinec (ARSO, 2020b). Po ocenah ARSO (2020b) sta leta 2018 največji delež svinca z emisijami prispevala industrija (35 %) in cestni prevoz (44 %).
2.1.1.1 Model IEUBK
IEUBK-model (Slika 1) napove vsebnost svinca v krvi otrok glede na stanje okolja, v katerem se otroci zadržujejo (USEPA, 2002). IEUBK spada med modele, ki napove, koliko svinca je človeško telo sposobno absorbirati iz onesnažene zemljine (Jez in Leštan, 2015).
Na podlagi vnesenih podatkov (voda, zrak, tla) model izračuna najverjetnejšo vsebnost svinca v krvi otrok ter izračuna, kolikšno je tveganje, da bo pri otrocih presežena vrednost 100 µg/l. Za pridobitev natančnih rezultatov moramo vnesti podatke koncentracij svinca okoljskih medijev, sicer lahko privzeti podatki slabše napovejo koncentracijo svinca v krvi (USEPA, 2007).
Model je sestavljen iz štirih komponent (USEPA, 2007):
Komponento izpostavljenosti lahko razumemo kot izpostavljenost prebavne cevi, pljuč in kože onesnažilu. Izračunan je dnevni vnos svinca v telo (µg/dan).
Komponenta absorbcije nam pove količino svinca, ki se lahko absorbira v kri otroka.
Biokinetična komponenta nam matematično izračuna premeščanje svinca skozi telo otroka v določenem času po absorbciji svinca v krvni sistem.
Komponenta variabilnosti nam pove variabilnost pri koncentraciji svinca v krvi otrok.
Otroci z istimi koncentracijami svinca v krvi so lahko na različne načine prizadeti.
Slika 1: Komponente IEUBK-modela (prirejeno po Byczkowski, 2005)
2.1.2 Cink (Zn)
Cink spada med kovine in ima atomsko maso 65,4 g/mol. Gline, organska snov, seksvioksidi vežejo cink v trdno fazo tal. Mobilnost cinka je večja pri manjši vrednosti pH (Leštan, 2020).
Spada med esencialne elemente in je nujno potreben za normalno delovanje človeka. Cink ima pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema. Priporočena dnevna zaužita količina cinka znaša 3 mg na dan za otroke, stare do 3. leta, in 5 mg na dan za otroke stare od 3 do 6 let. Če presežemo priporočen dnevni odmerek, lahko na telo deluje toksično (NIJZ, 2013).
V Sloveniji je bilo leta 2019 preko emisij izločenih v okolje 17,4 tone cinka (ARSO, 2019).
Po ocenah ARSO (2020b) je leta 2018 največji delež cinka z emisijami prispeval cestni prevoz (27 %) in komore z notranjim izgorevanjem (42 %).
2.1.3 Arzen (As)
Arzen spada med polkovine (metaloide) in ima atomsko masa 75 g/mol. Antropogeno onesnaževanje z As je posledica topilnic kovin. V reduktivnih pogojih je lahko prisoten v mobilni in zelo strupeni obliki, na primer tako kot As2O3 ali HAs2O4-. Arzen je prisoten v zraku, v vodi in gorivih. Arzen se pojavlja tudi v podtalnicah (Leštan, 2020). Ko arzen vstopi v telo, se lahko pritrdi na hemoglobin, plazemske proteine in levkocite. Kronični znaki izpostavljenosti arzenu so bolezni živčevja, bolezni ožilja in rak. Akutne zastrupitve redkokdaj vodijo do smrti (WHO Europe, 2009). V Sloveniji je bilo leta 2019 z emisijami izločeno v okolje, 0,64 tone arzena (ARSO, 2019). Po ocenah ARSO (2020b) je leta 2018 največji delež arzena z emisijami prispevala električna in toplotna industrija (92 %).
2.1.4 Kadmij (Cd)
Kadmij spada med kovine in ima atomsko maso 112,4 g/mol. V tleh z manjšo vrednostjo pH preide v talno raztopino (Leštan, 2020). Kadmij je v 90 % prejet s hrano. Riž, soja in morska hrana vsebujejo velik delež kadmija. Kadmij povzroča poškodbe ledvic in povečuje možnost za nastanek ledvičnih kamnov, pri nosečnicah lahko sproži spontan splav (WHO Europe, 2009). V Sloveniji je bilo leta 2019 z emisijami izločeno v okolje 0,56 ton kadmija (ARSO, 2019). Po ocenah ARSO (2020b) so leta 2018 največji delež kadmija z emisijami prispevale industrija (30 %) in komore z notranjim izgorevanjem (40 %).
2.2 LASTNOSTI TAL, KI VPLIVAJO NA AKTIVNOST PTE V TLEH
Pedološke lastnosti tal definirajo aktivnost PTE (Gupta in sod., 1996). V tleh se lahko PTE adsorbirajo na talne delce ali tvorijo komplekse. Na te procese vpliva pH, redoks potencial, delež gline, delež organske snovi, Fe in Mn oksidi (Leštan, 2020). Dve najpomembnejši lastnosti tal, ki vplivata na kemijsko obliko elementa in s tem na mobilnost in toksičnost opisujemo v nadaljevanju.
2.2.1 Kislost tal
Kislost tal opredelimo z izrazom pH tal, ki je logaritmirana vrednost koncentracije vodikov ionov v talni raztopini (Preglednica 2). Kislost tal je zelo pomembna lastnost tal, ki vpliva na obliko in s tem mobilnost PTE. V nevtralnih in alkalnih tleh ne pričakujemo premeščanja (spiranje, kapilarni dvig, absorpcija v rastline) PTE zaradi njihove imobilizacije (Gupta in sod., 1996). Kislost tal ima tudi vpliv na izmenjavo mikro- in makroelementov s sorptivnega dela tal. Dejavniki, ki pripomorejo k manjšanju vrednosti pH tal, so predvsem spiranje kalcija, odvzem kalcija s pridelkom, kjer dodatno tla kisajo rastline s koreninskim izločanjem H+ ionov, in kisel dež. Pri morebitni večji kislosti tal je priporočeno dodajanje bazičnih kationov (kalcij, kalij, magnezij). To lahko storimo z apnenjem v obliki apna (CaO) ali dodajanjem kalcijevega karbonata (CaCO3). Kalcij in druge bazične katione lahko v tla vnesemo tudi z uporabo mineralnih gnojil (Mihelič in sod., 2010).
Preglednica 2: Uvrstitev tal v razrede, glede na pH vrednost (Mihelič in sod., 2010) Razred tal pH vrednost
Humus ima pozitivne učinke na tla, saj poveča poroznost tal, daje tlom strukturo, ima veliko sorpcijsko kapaciteto za PTE, ima pufersko kapaciteto (se upira kemizaciji tal), daje tlom živost (mikro- in makroorganizmi) in ima tudi filtracijsko sposobnost (Mihelič in sod., 2010). Humus je v tleh onesnaženih s PTE pomemben predvsem z vidika imobilizacije PTE, saj se na humus adsorbirajo PTE. Adsorbirani PTE ne morejo prehajati v talno raztopino ter se premeščati v tleh. Težave lahko nastopijo v tleh pri manjši vrednosti pH, saj se na mesta vezave lahko vežejo H+ ioni (izpodrivanje PTE). V tleh, ki so prekrita s travno rušo, je delež organske snovi zadosten, saj se ta povečuje z odmrlimi deli rastlin in izločki (organske spojine) v rizosfero (Leštan, 2020).
Preglednica 3: Delitev tal glede na vsebnost organske snovi oz. humusa (Mihelič in sod., 2010)
% humusa Oznaka
2.3 ZAKONODAJA
S področja zakonodaje lahko v Uradnem listu RS številka 68 (1996) interpretiramo Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (1996). Ta poleg težkih kovin vsebuje imisijske vrednosti drugih okoljsko nevarnih spojin. Po zakonu lahko podatke interpretiramo samo, če so PTE analizirani po standardiziranih postopkih, največkrat ISO standardih, za kovine je to razkroj vzorca z zlatotopko (Uredba o mejnih …, 1996). Poleg razklopa z zlatotopko pa bomo za oceno onesnaženosti uporabili XRF-aparat, ki deluje na osnovi rentgenskih žarkov (žarki x) (Caporale in sod., 2018).
Podatke bomo obarvali z rumeno (med mejno in opozorilno v.), rdečo (med opozorilno in kritično v.) in vijoličasto barvo (nad kritično v.) (Preglednica 4).
Mejna imisijska vrednost je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, ki pomeni takšno obremenitev tal, da se zagotavljajo življenjske razmere za rastline in živali. Pri tej vrednosti so učinki ali vplivi na zdravje človeka še sprejemljivi (Uredba o mejnih …, 1996).
Opozorilna imisijska vrednost je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, ki pomeni pri določenih vrstah rabe tal verjetnost škodljivih učinkov ali vplivov na zdravje človeka in okolja (Uredba o mejnih …, 1996).
Kritična imisijska vrednost je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, pri kateri zaradi škodljivih učinkov ali vplivov na človeka onesnažena tla niso primerna za zadrževanje (Uredba o mejnih …, 1996).
Model treh vrednosti te uredbe omogoča pravočasno ukrepanje, ko tla še niso tako močno onesnažena (Zupan in sod., 2008).
Preglednica 4: Mejne, opozorilne in kritične imisijske vrednosti štirih elementov (Pb, Zn, As, Cd) (Uredba o mejnih …, 1996) z uporabo ustrezne barve za ponazoritev stopnje onesnaženosti tal s temi PTE
Potencialno toksični samočistilno sposobnost in delujejo kot pufer. Ko se samočistilna sposobnost tal zmanjša, mora človek z različnimi ukrepi povrniti tla v začetno stanje. Onesnažila v tleh lahko z različnimi metodami odstranimo, razgradimo ali jih spremenimo v neškodljivo obliko.
Remediacija je izraz za sanacijo, čiščenje kontaminiranih zemljišč. V praksi se uporablja veliko načinov remediacije onesnaženih medijev. Najlažja in najpogostejša remediacijska metoda je izkop in zamenjava tal, vendar to ni trajnosten pristop, saj onesnažila zamenjajo okolje (DEQ, 2005). Poznamo več načinov remediacije onesnaženih tal. Sem spada bioremediacija, fizikalno-kemijske metode remediacije in termične metode remediacije.
Metode lahko izvajamo na mestu onesnaženja (in situ) ali jih izkopljemo ter jih očiščujemo na drugi lokaciji (ex situ). Za anorganska onesnažila v poštev pri bioremediaciji pride fitoekstrakcija (uporaba rastlin, ki akumulirajo PTE iz tal v rastlinsko biomaso) in bioizpiranje (izpiranje PTE s pomočjo bakterije, ki oksidira Fe2+ in žveplove spojine). Pri fizikalno-kemijskih metodah remediacije v poštev pride mehansko fraktoriranje (drobljenje in dodajanje imobilizantov in veziv), imobilizacija (apnenje, tvorjenje netopnih soli, vezava na absorbente), solidifikacija/stabilizacija (cement, asfalt), pranje tal (uporaba ligandov). V Evropi še vedno prevladuje tradicionalen način zamenjave tal, to je »odkop in odvoz«
(Leštan, 2020).
2.4.1 Sanacije z zamenjavo vrhnjega sloja tal
Pri remediaciji tal otroških igrišč prevladuje tradicionalen način zamenjave tal, to je odkop in zamenjava zemljine. Staro zemljino bi lahko po različnih postopkih remediacije ponovno očistili (Leštan, 2020). Po odstranjeni stari zemljini je za novo ureditev otroškega igrišča treba uporabiti neonesnaženo zemljino v skladu z Uredbo o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (2008, 2011). Nova zemljina je lahko naravnega nastanka (alohtona zemljina) ali umetno pripravljena zemljina, ki mora imeti primerne pedološke lastnosti. Zemljina naj vsebuje lažjo teksturo (večji delež peska – teksturni razred peščena ilovica, ilovica), pH v območju nevtralnosti pa do zmerne kislosti (6-7) in založenost zgornje plasti tal (0-10 cm) s kalijem in fosforjem v C-razredu ter z deležem organske snovi od 2 do 4 % (humozna tla).
Zemljina je lahko po potrebi tudi presejana, da se znebimo grobih delcev večje granulacije.
Po odkopu stare zemljine do globine 50 cm lahko najprej vstavimo geotekstil, ki bo imel funkcijo preprečevanja prehajanja onesnažil iz globljih slojev v novo zemljino. Nato nasujemo gramoz z granulacijo 30-50 mm (grobi pesek) do globine 30 cm. Če so tla močno onesnažena, globlje od 50 cm, pa je lahko predlagan večji odkop. Gramoz predstavlja tudi obliko drenaže vodnih virov (dež) in s tem onemogoča poplavnost območja otroškega igrišča ter kapilarni dvig vode iz globljih, bolj nasičenih slojev z vodo. Dobro drenirana tla imajo manjšo možnost poslabšanja talnih struktur in boljše pogoje zračnosti in s tem rasti zgornjih zatravljenih površin (Grčman in sod., 2016). Zupan in sod. (2019) so na otroškem igrišču v vrtcu Zarja, enota Ringa raja, za novo ureditev zelenih površin predlagali izkop do globine 50 cm, nasutje gramoza v sloju 30-50 cm, nasutje slabo humozne ali mineralne zemljine v sloju 10-30 cm, nasutje humozne (>3 % org. snovi) dobro strukturirane zemljine z lahko do srednje težko teksturo na globini 3-10 cm ter polaganje travnih tepihov na globini 0-3 cm.
Grčman in sod. (2017) so poleg nasutja apnenega gramoza predlagali vstavitev geotekstila ter v sloju 5-15 cm predlagali dodatek mletega apnenca, ker je bila nova zemljina zmerno
kisla (pH 5,9). Mu in sod. (2018) poleg zamenjane zemljine predlagajo dodano biooglje in ostala kemijska veziva, ki imajo sposobnost imobilizacije PKE. Za prekritje krovne plasti namesto travnih tepihov ali setve travniških vrst lahko uporabimo umetne (WPC deske, tartan itn.) in naravne materiale (lubje, sejan pesek itn.). Ti materiali so zaželeni na območjih večje obremenitve zelenic (gugalnica, vrtiljak, tobogan itn.) in območjih slabe osvetlitve (senca pod drevesi). Okoli dreves lahko vstavimo podest, ki bi preprečil stik otroka z onesnaženo zemljino. Če pride do erozije naravnih materialov, jih z novim nasutjem nadomestimo. Umetni materiali imajo zagotovljeno dolgo življenjsko obstojnost, saj so odporni na različne mehanske udarce in vremenske razmere (Grčman in sod., 2016).
2.5 NASVET ZA UPRAVLJANJE TAL OTROŠKIH IGRIŠČ
Trata daje otroškemu igrišču rekreacijski pomen, saj se na njem otroci igrajo. Na tleh igrišča z zamenjano zemljino lahko trato sejemo ali pa položimo travne zvitke. Na območju (pod drevesi, območja rednega teptanja itn.), kjer se pojavljajo večje gole površine oziroma abundanca travnih vrst, je priporočena setev mehansko odpornih vrst travnih mešanic in senčnih vrst (pod drevesi). Vrste, ki pridejo v poštev, so: trpežna ljuljka (sončna lega), šopasta rdeča bilnica (senčna lega), navadna trstikasta bilnica (sončna l.), travniška latovka (sončna l.), navadna rdeča bilnica (senčna l.), plazeča šopulja (sončna l.), lasasta šopulja (senčna l.). Sejanje trav naj poteka v optimalnem času predvsem spomladi, ko tla dosežejo primerno temperaturo in vlažnost za kalitev semen. Potrebno je redno vzdrževanje trat, kar pomeni redno košnjo trate, namakanje in dognojevanje za normalne rastne in igralne razmere. Trate ne smemo kositi prenizko, saj s tem poslabšamo možnost razraščanja ter povečamo možnost stika s tlemi. Tla lahko namakamo z ročnimi ali avtomatskimi škropilnicami. Tla namakamo zgodaj zjutraj ali proti večeru, saj s tem zmanjšamo možnost izhlapevanja ter možnost nastanka fizioloških motenj rastlin (toplotni stres). Zaradi večje porabe vode pa lahko postavimo zbiralnik deževne vode. Poleg trav iz družine Poaceae pa lahko zasejemo tudi metuljnice (družina Fabaceae), ki bodo s simbiozo bakterij iz roda Rhizobium vezale zračni dušik ter s tem dodajale tlom dostopen dušik. Razmerje trave : metuljnice naj bo v okvirju 70 : 30 (%) (Grčman in sod., 2016).
2.5.1 Gnojenje (fosfor, kalij, dušik)
Založenost tal s fosforjem (P2O5) in kalijem (K2O) merimo v mg na 100 g tal. Vsak od elementov ima 5 razredov stanja preskrbljenosti tal (Preglednici 5 in 6). Dobra založenost tal s fosforjem in kalijem je priporočena na globinah v bližini površja, saj je tam prisoten večji delež korenin, ki imajo funkcijo privzema esencialnih elementov za normalen fiziološki razvoj rastlin (Mihelič in sod., 2010).
Preglednica 5: Stopnja preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnim fosforjem, izmerjenim po AL-metodi (Mihelič in sod., 2010)
Stopnja preskrbljenosti tal z AL- P2O5
Oznaka mg P2O5 /100g tal Stanje preskrbljenosti
A <6 Siromašno
B 6-12 Srednje preskrbljeno
C 13-25 Dobro
D 26-40 Čezmerno
E >40 Ekstremno
Preglednica 6: Stopnja preskrbljenosti tal s kalijem, dostopnim rastlinam, po AL-metodi (Mihelič in sod., 2010) Stopnja preskrbljenosti tal z AL- K2O
Oznaka mg K2O/100g tal lažja do srednja t. tla
Stanje preskrbljenosti
A <10 Siromašno
B 10-19 Srednje preskrbljeno
C 20-30 Dobro
D 31-40 Čezmerno
E >40 Ekstremno
Iz kataloga Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje potrebujemo od 100 do 140 kg K2O na 1 ha travnih površin na leto (Preglednica 7), da pridemo iz B-razreda po založenosti s kalijem v razred C (gnojilni načrt velja za 5 let, do ponovnega vzorčenja). V skladu s smernicami za strokovno utemeljeno gnojenje potrebujemo od 60 do 70 kg P2O5 na 1 ha travnih površin na leto (Preglednica 7), da pridemo iz B-razreda v razred C (gnojilni načrt velja za 5 let, do ponovnega vzorčenja) (Mihelič in sod., 2010). Grčman in sod. (2016) trdijo, da je potrebno dodati dušik rastlinam večkrat (do štirikrat) v rastni sezoni, zaradi možnega spiranja dušika, zato tlom dodamo 40 kg dušika na 1 ha travnih površin v enem gnojilnem obroku.
Preglednica 7: Količina dodanega fosforja in kalija v kilogramih (kg) na leto glede na stopnjo založenosti tal s kalijem in fosforjem za dvokosno rabo travinja (Mihelič in sod., 2010)
Fosfor (P2O5)(kg) Kalij (K2O)(kg)
Stopnja založenosti 2 košnji 2 košnji
A 70-80 120-160
B 60-70 100-140
C 50-60 80-120
D 30 50
E 0 0