Pregled  obstoječih  metodologij  merjenja  trajnostnega  razvoja podjetij

Do sedaj so bili predlagani številni načini trajnostnega ocenjevanja. Pomemben razvoj v trajnostnem poročanju pomeni ustanovitev Iniciative za globalno poročanje (angl., Global Reporting Initiative) (GRI, 2002b), ki jo je v letu 1997 osnoval Okoljski program Združenih Narodov (angl., United Nations Environmental Programme) skupaj z nevladno organizacijo Združenih držav Amerike, Koalicijo za okoljsko odgovorno gospodarstvo (angl., Coalition for Environmentally Responsible Economics, CERES). GRI je bila osnovana z namenom spodbujanja kvalitete, natančnosti in uporabnosti trajnostnega poročanja v organizacijah. GRI je dolgoročna mednarodna pobuda več deležnikov, ki ima namen razviti in širiti globalno sprejemljive napotke o trajnostnem poročanju. Ti napotki so namenjeni organizacijam, da lahko na prostovoljni osnovi poročajo o gospodarski, okoljski in družbeni dimenziji svojih aktivnosti, produktov in storitev. Namen napotkov je pomagati organizacijam in njihovim deležnikom pri razčlenitvi in razlagi prispevka poročevalskih organizacij k trajnostnem razvoju.

GRI uporablja hierarhični pristop v treh pomembnih vidikih – gospodarskem, okoljskem in družbenem. Kazalci delovanja organizacije so razvrščeni v skladu z naslednjo hierarhijo:

> Kategorija, ki predstavlja široko področje ali skupino gospodarskih, okoljskih in družbenih vidikov delovanja organizacije, ki so zanimivi za njene deležnike (npr.

človekove pravice, neposredni gospodarski vplivi ipd.)

> Vidik, ki predstavlja podskupino kazalcev, ki so primerni za določeno kategorijo.

Pri tem lahko ima dana kategorija več vidikov, ki so določeni v skladu s cilji, vplivi ali skupino deležnikov.

> Kazalec, ki predstavlja specifično meritev posameznega vidika, ki jo uporabimo za spremljanje in predstavljanje delovanja organizacije. Najpogosteje so kvantitativne narave, a to ni vedno nujno. Dani vidik (npr. voda) je lahko opisan z več kazalci (npr. celotna poraba vode, delež obtakane vode ipd.)

Napotki GRI vključujejo več kot 100 kazalcev, vendar ni pojasnjeno kako naj organizacija izbira med ponujenimi kazalci. Kazalci v napotkih GRI so razdeljeni na dve skupini:

> Osnovni kazalci (splošno sprejemljivi kazalci) so tisti kazalci, ki so relevantni za

večino poročevalcev in v interesu večine deležnikov organizacije.

> Dodatni kazalci (specifični kazalci) so kazalci, prilagojeni specifičnim aktivnostim

organizacije, ki podajajo informacijo deležnikom in so posebej pomembni za poročevalsko organizacijo.

Poleg trajnostnih kazalcev o gospodarskem, okoljskem in družbenem vidiku, GRI nakazuje pomembnost četrte dimenzije podane informacije: povezano delovanje, ki neposredno povezuje dve ali tri dimenzije gospodarskega, okoljskega in družbenega delovanja.

Pomemben napredek v smeri merjenja trajnostnega razvoja je bila ustanovitev Svetovnega poslovnega sveta za trajnostni razvoj (angl., World Business Council for Sustainable Development) (WBCSD, 1997). Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj je združenje 165 mednarodnih organizacij (vključno z nekaterimi svetovno največjimi korporacijami), ki so se družno zavezale k dosegi trajnostnega razvoja preko ekonomske rasti, ekološkega ravnovesja in družbenega napredka. Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj je skupaj z Mednarodnim institutom za trajnostni razvoj (IISD in WBCSD, 2002) podal številne poslovne prednosti podjetij, ki vključujejo trajnostne vidike v poslovanje, kot so na primer prihranki zaradi čistejših metod in inovacij, nižji stroški za ohranjanje zdravja in varnosti, zvišan ugled podjetja, tržne prednosti itd. V niz kazalcev trajnostnega razvoja so poleg porabe surovin in energije dodali še kazalce porabe vode kot enega izmed pomembnih vidikov trajnostnega razvoja.

Pomembno študijo o merjenju trajnosti (ocenitve procesnih alternativ) je podprl Center za tehnologije zmanjševanja odpadkov (angl., Center for Waste Reduction

Technologies, CWRT) (AIChE, 2004). Predstavniki podjetij so sestavili niz osnovnih in dopolnilnih kazalcev, ki so izraženi na maso surovin, prihodke in dodano vrednost.

V smislu trajnostnega napredka je pomemben tudi razvoj standardov okoljskih poslovodskih sistemov, kot je niz standardov ISO 14 000 mednarodne organizacije za standardizacijo (angl., International Organization for Standardization, ISO) in evropska shema za ravnanje z okoljem in presojo vplivov (angl., Eco-Management and Audit Scheme, EMAS) (OECD, 2002).

Ustanova britanskih kemijskih inženirjev (angl., Institution of Chemical Engineers, IChemE) je v letu 2002 objavila niz kazalcev za merjenje trajnosti operacij v procesnih industrijah. IChemE (2002) podaja standardne obrazce in preglednice za poročanje o trajnostnem razvoju. Predlagana metodologija je manj kompleksna in osredotočena bolj na okoljske vplive z vključevanjem kvantitativnih okoljskih kazalcev, medtem ko sta gospodarska in družbena dimenzija trajnostnega razvoja slabše zastopani. Večina meritev gospodarskega in družbenega razvoja ni merjena na enoto proizvodnje in tako ne vključujejo merjenja ekološke učinkovitosti. IChemE je razširila merjenje trajnostnega razvoja z vključitvijo potencialnih vplivov emisij, topil in odpadkov. To odraža trenutni trend v merjenju trajnostnega razvoja – izhodni tokovi iz procesa so merjeni glede na njihov potencialni vpliv na človeško zdravje in ekosistem v obliki okoljskih obremenitev.

Kanadska okrogla miza o okolju in gospodarstvu (angl., Canada's National Round Table on the Environment and the Economy, NRTEE) je izvedla eno prvih študij v razvoju merjenja trajnostnega razvoja (NRTEE, 2001). V študiji so želeli sestaviti niz kazalcev ekološke učinkovitosti, ki bi bil uporaben v različnih industrijskih sektorjih. Za postavitev osnovnega niza kazalcev so izbrali osem podjetij iz različnih industrijskih sektorjev.

Predlagali so tudi uporabo dopolnilnih kazalcev.

Kljub temu, da je bilo do sedaj kar nekaj različnih poskusov definiranja kazalcev, med drugim tudi za industrijo (Moldan in sodelavci, 1997; Auty in Brown, 1997; Clayton in Radcliffe, 1996), še nimamo učinkovite metode z nizom kazalcev, ki bi omogočal primerjave in ugotavljanje bolj trajnostnih možnosti. Veleva in Ellenbecker (2001) sta obravnavala kazalce trajnostne proizvodnje in predlagala metodologijo glavnih in pomožnih kazalcev za merjenje napredka podjetij v smislu trajnosti. Azapagic (2004) je razvila model s trajnostnimi kazalci za ocenjevanje rudarske in nekovinske industrije, ki so skladni s kazalci GRI. Krajnc in Glavič (2003) sta zbrala in razvila standardiziran niz trajnostnih kazalcev za podjetja, ki vključujejo vse glavne vidike trajnostnega razvoja. Da

bi omogočila medsebojne primerjave podjetij, sta uporabila ISO 31 (1993) kot vodilo za določitev imen in simbolov za (fizikalne) veličine.