proizvodnja brez odpadkov
Slika 5-3. Agro-industrijski ekološki kompleks
6 Smernica o celovitem preprečevanju in obvladovanju
onesnaževanja
Evropska unija (EU) je leta 1996 sprejela smernico o celovitem preprečevanju in obvladovanju onesnaževanja, t. i. smernico IPPC (angl., Integrated Pollution Prevention and Control Directive), ki predstavlja eno ključnih smernic na področju okoljevarstva v industrijskem sektorju. Gre za krovno smernico, ki zahteva celovito obvladovanje okolja v industrijskih obratih, stalno spremljanje vplivov na okolje in nenehno izboljševanje delovanja.
Smernica uvaja koncept celovitega pristopa k preprečevanju in obvladovanju onesnaževanja z določevanjem ukrepov za preprečevanje, ali če to ni mogoče, za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla. Smernica vnaša novost s stališča obravnave lokacije dejavnosti. Preprečevati je potrebno onesnaževanje na celi lokaciji obrata in ne samo na točki izpusta v vodotok ali ozračje. Vključuje ukrepe glede rabe surovin, energetske učinkovitosti, odpadkov, hrupa, preprečevanja nesreč, tveganja ipd.
Smernica uvaja sistem podeljevanja celovitih okoljskih dovoljenj, zahteva uvajanje najboljših razpoložljivih tehnik ter našteva industrijske dejavnosti, ki morajo pridobiti celovita okoljevarstvena dovoljenja.
6.1 Najboljše razpoložljive tehnike
Najboljše razpoložljive tehnike (BAT) so uradno registrirane tehnike, s katerimi je možno dosegati predpisane emisijske standarde. Te tehnike niso obvezne, saj sme podjetje uporabiti druge, če z njimi dosega enake ali boljše rezultate. Izraz »tehnike« vključuje tako uporabljeno tehnologijo kot način načrtovanja, gradnje, vzdrževanja, upravljanja in razstavljanja obrata. Izraz »razpoložljive« tehnike pomeni do tiste stopnje razvite tehnike, ki omogočajo uporabo v ustreznem industrijskem sektorju pod ekonomsko in tehnično izvedljivimi pogoji, ob upoštevanju stroškov in prednosti, ne glede na to, ali se tehnike uporabljajo ali razvijajo znotraj posamezne države članice, dokler so sprejemljivo dostopni nosilcu dejavnosti. Izraz »najboljši« pomeni najbolj učinkovit postopek pri doseganju visoke splošne stopnje varovanja okolja kot celote.
Informacije o BAT za posamezne dejavnosti so javno dostopne v referenčnih dokumentih o BAT (dokumenti BREF), ki nastajajo na osnovi izmenjave informacije o stanju tehnik v posameznih dejavnosti v državah EU. Cilj dokumentov BREF je ugotavljanje tehnik, ki izpolnjujejo kriterije BAT, določanje referenčnih ravni učinkov BAT za državne organe, industrijo, nevladne organizacije in javnost ter omogočanje uporabe BAT na nivoju obrata. Načrtovanih je 32 dokumentov BREF, od tega 27 vertikalnih (ki se nanašajo na industrijske dejavnosti) in 5 horizontalnih (ki obravnavajo okoljske vidike, ki so skupni več sektorjem). Večina že izdelanih dokumentov vsebuje splošni opis uporabljenih tehnologij, ki služijo kot okvir za nadaljnjo specifikacijo porabljene vode, energije, vrste in količine nastalih odpadkov, ter vrsto in količino emisij v vodo in zrak, deljenih z maso proizvodnje.
To so podatki, ki nudijo industriji pomembno osnovo za analizo ekonomske učinkovitosti poslovanja in presegajo golo preverjanje izpolnjevanja zakonskih predpisov na področju okolja.
6.2 Izvajanje smernice v državah članicah EU in njeni zavezanci
Evropska komisija je ustanovila Evropski urad za smernico IPPC, ki je odgovoren za širjenje dokumentov BREF za vsak zajet gospodarski sektor. Forum za izmenjavo informacij o smernici IPPC (angl., IPPC Information Exchange Forum, IEF) usklajuje izmenjavo informacij o BAT za nove in obstoječe obrate v vseh zajetih gospodarskih panogah. Komisija je ustanovila tudi tehnične delovne komisije, sestavljene iz strokovnjakov držav članic, industrije in nevladnih organizacij za okolje, ki opravljajo podrobno izmenjavo informacij za določene gospodarske dejavnosti. Komisija in države članice bodo s pomočjo razprav usklajevale in urejale izmenjavo informacij, da bodo BAT temeljili na aktualnih tehnoloških dosežkih.
Smernica je naravnana na specificirane vire onesnaževanja in zajema posamezne industrijske dejavnosti, kot so energetika, proizvodnja in predelava kovin, industrija nekovin, kemijska industrija, ravnanje z odpadki, kmetijstvo ipd.
Zavezanost k pridobitvi dovoljenja temelji na opisu dejavnosti in nazivni zmogljivosti proizvodnje ali uporabi določene nevarne snovi, npr. topil. Večina naštetih virov ima predpisano minimalno nazivno zmogljivost proizvodnje glede na vir onesnaževanja. Če je nazivna proizvodna zmogljivost vira manjša, vir onesnaževanja ni zajet v smernici in lastnik ni zavezan k pridobitvi okoljevarstvenega dovoljenja, s čimer pa se njegova
zavezanost k izpolnjevanju obstoječih in zanj relevantnih okoljskih predpisov ne zmanjšuje. Smernica od zavezancev zahteva:
pridobitev celovitega okoljskega dovoljenja,
obveščanje pristojnih organov o spremembah tehnologij in preverjanje skladnosti obratovanja s pogoji dovoljenja,
omogočanje dostopa javnosti do okoljskih informacij,
poročanje o emisijah in
izmenjavo informacij o BAT.6.3 Okoljevarstvena dovoljenja, orodje za uveljavitev celovitega pristopa
Smernica IPPC vsebuje določila o zahtevah za izdajo dovoljenj za obratovanje, vsebino vloge za dovoljenje in pogoje, ki jih določajo dovoljenja. Za industrijo je smernica zelo pomembna, saj podjetja brez dovoljenja ne morejo opravljati svoje dejavnosti. Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja morajo vsi obstoječi obrati v vseh državah članicah EU dokazati, da poslujejo oziroma, bodo do leta 2007 sposobni poslovati v okviru mejnih vrednosti, ki jih narekujejo preverjeni BAT.
Z enotnimi pravili izdajanja dovoljenj evropska komisija stremi k celovitejšemu pristopu omejevanja onesnaževanja iz različnih točkovnih virov v vsej Evropski uniji ter uveljavitvi izboljšanega ravnanja z okoljem ob preprečitvi selitve umazane industrije v dežele, v katerih veljajo manj stroga pravila.
Pristojni organ posamezne države ima možnost izdajanja dovoljenj na osnovi tehničnih značilnosti obrata, geografske lokacije in dejanskega stanja okolja, kjer je obrat lociran.
Ta možnost ne bo koristila obratom, ki ne poslujejo v skladu z dosežki BAT, saj bo vsako odstopanje moralo biti okoljsko, tehnološko in ekonomsko utemeljeno in upravičeno.
Dokumenti BREF služijo pristojnim upravnim organom kot pomoč pri izdaji dovoljenj.
Čeprav je v predgovoru vseh izdelanih dokumentov BREF zapisano, da le-ti niso predpisi in ne določajo obvezno uporabo tehnik ali mejnih emisijskih vrednosti, je vendarle pričakovati, da se bo upravni organ, pristojen za izdajanje okoljevarstvenih dovoljenj, pri odločanju o vsebini izdanega dovoljenja praviloma skliceval na mejne vrednosti; te izvirajo iz okoljskih učinkov, ki jih ustvarjajo splošno priznani in uveljavljeni BAT.
Poleg okoljevarstvenih dovoljenj in dokumentov z opisi najboljših razpoložljivih tehnik za posamezne dejavnosti, narekuje smernica IPPC tudi vzpostavitev evropskega registra
onesnaževal (angl., European Pollutant Emission Register, EPER), ki uvaja popis glavnih emisij in njihovih virov. Register onesnaževal za prvo evropsko petnajsterico, Norveško in Madžarsko je dostopen na spletni strani registra (EEA, 2004) Evropski register zaenkrat vsebuje podatke okoli 10 000 virov s podatki o izpustih emisij v vode in ozračje. Vsak vir je opremljen s črno belo satelitsko sliko vira in njegove okolice, uradnim nazivom vira, naslovom, klasifikacijo dejavnosti in glavnimi izpusti.