Prilagoditve dela za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

5 DIDAKTIČNI PRIPOMOČKI IN METODE DELA PRI DELU Z OTROKI S

5.9 Prilagoditve dela za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami so s svojim vedenjem velikokrat moteči za druge osebe v prostoru, vendar je pomembno, da smo do njih strpni. Poleg tega moramo v času motečega vedenja z njimi vzpostaviti fizični ali čustveni kontakt.

Otroke moramo opozoriti na ustreznejše vedenje. V primeru nevarnosti, ki bi lahko ogrozila katero koli osebo, mora odrasla oseba odločno posredovati. Prav tako naj bo pozorna na morebitne znake, ki napovedujejo moteče vedenje in otroku še pravočasno preusmeriti pozornost na drugo dejavnost. Najučinkoviteje je, da smo do

otroka še posebej prijazni, mu izrazimo naklonjenost, saj se tako počuti zaželenega in varnega, kar lahko prispeva k zmanjšanju neželenega vedenja (Navodila h Kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami, 2003).

Na izboljšanje socialnega funkcioniranja vplivajo aktivnosti, s katerimi pri otrocih razvijamo socialne veščine in sprejetost med vrstnike ter pri katerih jih pohvalimo.

Pohvalimo jih kadar menimo, da so si to zaslužili. Prav tako kot jih spodbujamo pri socialnih interakcijah, jih spodbujamo tudi pri gibalnih dejavnostih, saj so otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami velikokrat gibalno manj spretni (prav tam).

Primeri didaktičnih pripomočkov in materialov:

~ gozdna pedagogika: je izkustveno učenje v naravi, kjer je vsak posameznik vključen v konkretno situacijo, pri kateri lahko doživlja sebe in svojo okolico (npr. gozdni vrtec) (Kermauner in Plazar, 2019);

~ čustveni termometer: »tehnika, pri kateri otrok ob narisanih obrazih različno intenzivnih čustev označi, kako se počuti« (Batistič Zorec in Prosen, 2011, str.

38);

~ gospod/gospa čuden: didaktični pripomoček, pri katerem imajo otroci možnost ustvarjanja različnih obrazov dečka ali deklice z različnimi izrazi. Otroci s pomočjo tega pripomočka spodbujajo govor, jezik in čustva (Šilc, Kramberger, Prajndl, Šumak in Donaj, 2019);

~ taktilni valji: valji, s katerimi spodbujamo taktilni sistem, spomin in pozornost (prav tam);

~ medicinska žoga: uporablja se za podajanje in dvigovanje ter spodbuja moč in ravnotežje (prav tam).

28 6 OPREDELITEV PROBLEMA

Otroci naj bi v vrtcu bili deležni občutka varnosti, ki jim ga med drugim daje dnevna rutina. Ta določa okvir poteka dejavnosti, hkrati pa predstavlja zanesljivo sosledje dogodkov (Hohmann in Weikart, 2005).

V diplomskem delu sem v razvojnem oddelku vrtca podrobneje raziskala dnevno rutino. Zanimalo me je, kako vzgojiteljice razvojnih oddelkov v praksi uresničujejo prilagoditve za posamezno skupino otrok s posebnimi potrebami.

6.1 Cilji

Cilji diplomskega dela so ugotoviti, kako poteka dnevna rutina v razvojnem oddelku vrtca, katere prilagoditve za predšolske otroke s posebnimi potrebami vzgojiteljice razvojnih oddelkov v praksi uresničujejo in pomen dnevne rutine za otroke, kot ga prepoznavajo vzgojiteljice v razvojnem oddelku.

6.2 Raziskovalna vprašanja

~ Kako poteka dnevna rutina v razvojnem oddelku vrtca?

~ Kakšen pomen ima dnevna rutina za otroke s posebnimi potrebami?

~ Kako vzgojiteljice privajajo otroke s posebnimi potrebami na dnevno rutino, ko se ti vključijo v razvojni oddelek?

~ Katere prilagoditve (metode, pristopi, pripomočki) se za vsako skupino posebnih potreb v praksi uresničujejo?

6.3 Raziskovalna metoda 6.3.1 Vzorec

V raziskavi so sodelovale tri vzgojiteljice v razvojnih oddelkih, in sicer vzgojiteljica razvojnega oddelka Vrtca Gozdiček Murska Sobota, vzgojiteljica razvojnega oddelka Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL) in vzgojiteljica razvojnega oddelka Centra za komunikacijo, sluh in govor Portorož (CKSG). Dve vzgojiteljici sem tudi osebno spoznala, z vzgojiteljico iz Portoroža pa sem komunicirala le preko e-pošte.

Vzgojiteljice se razlikujejo tako po vrsti izobrazbe kot po delovni dobi v razvojnih oddelkih.

Vzgojiteljica vrtca Gozdiček (v nadaljevanju VZG2) je po izobrazbi univ. dipl. prof.

pedagogike in sociologije s specialno pedagoško dokvalifikacijo ter dela v razvojnih oddelkih 4 leta. Vzgojiteljica vrtca ZGNL (v nadaljevanju VZG1) je po izobrazbi univ.

dipl. logopedinja in surdopedagoginja ter v razvojnih oddelkih dela 8 let. Vzgojiteljica vrtca CKSG (v nadaljevanju VZG3) pa je dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok z defektološko dokvalifikacijo, v razvojnih oddelkih pa je zaposlena 14 let.

6.3.2 Raziskovalni pripomoček

Podatke sem pridobila s pomočjo intervjuja. Pri vseh vzgojiteljicah sem uporabila enaka vprašanja, ki so bila večinoma odprtega tipa. Nanašajo se na dnevno rutino v oddelku, pomen rutine, uporabo metod in pripomočkov za otroke s posebnimi potrebami ter prilagoditve dela v oddelku (Priloga 1).

6.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Zaradi epidemije in z njo povezanih ukrepov, ki določajo omejevanje fizičnih stikov, sem način zbiranja podatkov prilagodila. Vzgojiteljice sem intervjuvala preko e-pošte, preko katere sem jim poslala vprašanja za intervju, one pa so nanje odgovorile in mi dokument poslale nazaj. Ta način sem izbrala, ker so se z njim strinjale vse intervjuvanke. Intervjuje sem posredovala in jih dobila vrnjene v mesecu oktobru in novembru 2020. Za morebitna vprašanja ali nejasnosti glede vprašanj sem jim bila na voljo. Varstvo podatkov udeleženk iz raziskave sem zagotovila.

6.3.4 Obdelava podatkov

Pri analizi podatkov intervjujev sem sledila postopku kvalitativne analize, ki poteka v šestih korakih. Prvi korak je urejanje gradiva, nato določevanje enote kodiranja, sledi kodiranje (odprto kodiranje), izbor in definiranje relevantnih pojmov in oblikovanje kategorij, definiranje kategorij in kot zadnji korak oblikovanje teoretične formulacije (Vogrinc, 2008). Končne podatke sem predstavila v tabelah.

7 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Za boljšo preglednost sem vprašanja in rezultate uredila in razdelila v tri sklope:

dnevna rutina, uporaba metod in tretji sklop – prilagoditve dela in uporaba didaktičnih materialov pri delu s posamezno skupino posebnih potreb. Pri predstavitvi in interpretaciji rezultatov sem vprašanja v povezavi z delom z otroki s primanjkljaji na

posameznih področjih učenja izpustila, saj se primanjkljaji, kot sem že zapisala v teoretičnem delu, opazijo šele v času šolanja.

7.1 Dnevna rutina

Vzgojiteljice sem vprašala, kako bi definirale dnevno rutino in kakšen pomen se jim zdi, da ima za otroke s posebnimi potrebami (otroci s PP).

Tabela 1: Definicija in pomen dnevne rutine za otroke s PP

VZG1 VZG2 VZG3

zelo pomembna poglavitni pomen zelo koristna pomaga razumeti koristna za vse otroke, ne samo za otroke z avtizmom.« Največkrat se pomen rutin omenja prav pri tej skupini posebnih potreb, saj se pri otrocih z avtističnimi motnjami pogosto zgodi, da jim spremembe porušijo znani svet in jih na ta način zmedejo (Cotič Pajntar, 2017).

Vzgojiteljice so označile dnevno rutino kot koristno ali celo poglavitno, kar pomeni, da se zavedajo, kako je za otroke pomembna. Vse vzgojiteljice so pri pomenu dnevne rutine zapisale občutek varnosti, katerega povezavo z dnevno rutino sta izpostavila

3 https://fran.si/iskanje?View=1&Query=rutina

tudi avtorja Hohmann in Weikart (2005), ki pojasnjujeta, da dnevna rutina med drugim gradi varno okolje za otroke, saj otroci točno vedo, katera dejavnost se bo odvijala naslednja po vrsti. Dnevna rutina za otroke predstavlja zanesljivost.

Vzgojiteljicam sem zastavila vprašanje, kako dnevna rutina vpliva na razvoj različnih področij otrokovega razvoja, kar prikazuje tabela 2.

Tabela 2: Vpliv rutine na področja razvoja otrok s PP

VZG1 VZG2 VZG3

se veselijo dejavnosti pomirjenost in

umirjenost sproščenost

socialni razvoj

varno okolje socialno učenje pridobijo čas za vključitev v odnose

določena pravila preko odnosov do prijateljev,

predmetov, hrane

brez odgovora

ponotranjijo pravila obnašanja

Vzgojiteljice o vplivu dnevne rutine na čustveni razvoj menijo, da ta zagotavlja pomirjenost, saj otroci tako vedo, kako si dejavnosti sledijo. Zato se lahko počutijo bolj sproščene in motivirane za delo. Z naslednjimi besedami: »…preko tega, da so v usvajanju rutine uspešni, krepijo pozitivno samopodobo in se tako dobro počutijo,« je vzgojiteljica 2 pojasnila vpliv dnevne rutine na otrokov čustveni razvoj. Kot pravi L.

Senekovič (2013), je dobra samopodoba ključna za uspehe v življenju, zato je pomembno, da pri otroku iščemo močna področja, saj na ta način otrok oblikuje pozitivna mnenja o sebi.

Tabela 2 prikazuje tudi, kako po mnenju vzgojiteljic dnevna rutina vpliva na področje otrokovega socialnega razvoja. Pri socialnem razvoju so izpostavile socialne stike.

Vzgojiteljica 1 je kot vpliv dnevne rutine prepoznala tudi spoznavanje samega sebe in oseb, s katerimi je otrok v interakciji.

Pri vplivu dnevne rutine na gibalni razvoj je vzgojiteljica 1 zapisala, da se ji zdi gibalno področje zelo pomembno področje. To se sklada tudi z zapisom M. Čad (2010), ki pravi, da so čutilo za tip, ravnotežni sistem in gibalni sistem pomembni, saj je skladnost teh sistemov pogoj za delovanje drugih čutil, hojo in fino-motoriko.

Uporabo fine motorike pa je v dnevni rutini prepoznala ena vzgojiteljica, saj jo otroci krepijo na primer pri oblačenju ali držanju pribora.

»Kognitivno zavedanje krepijo s ponavljanjem dejavnosti, postopkov, preko izvajanja enostavnih ali sestavljenih navodil,« je o vplivu dnevne rutine na kognitivni razvoj napisala vzgojiteljica 2. Drugi dve vzgojiteljici dodajata, da dnevna rutina vpliva tako, da otroke pripravi na miselno delo in da otroci miselno prepoznavajo potek dejavnosti. Iz tabele 2 je razvidno, da po mnenju vzgojiteljice 2 otroci urijo tudi orientacijo, tako v prostoru kot na svojem telesu.

Mnenje o vplivu dnevne rutine na moralni razvoj sta izrazili le dve vzgojiteljici.

Vzgojiteljica 2 pravi, da otroci moralno področje krepijo z odnosi do drugih in do predmetov. Vzgojiteljica 1 pa: »Dnevna rutina otrokom da občutek za določena pravila, ki so vedno enaka /.../« in »/…/ ponotranjijo pravila obnašanja ter šele kasneje tudi pridejo do razumevanja, zakaj je temu tako.«

Nato so vzgojiteljice odgovarjale na vprašanje, za kateri element dnevne rutine menijo, da je najpomembnejši in zakaj.

Tabela 3: Najpomembnejši element dnevne rutine po mnenju vzgojiteljic

VZG1 VZG2 VZG3

najpomembnejši element dnevne rutine

bivanje na prostem hranjenje in skrb zase

vsi enako pomembni

Vzgojiteljice so tukaj odgovarjale različno. Prva vzgojiteljica je kot najpomembnejši element dnevne rutine zapisala bivanje na prostem, saj je tam v ospredju gibanje.

Vzgojiteljica 3 pravi, da so vsi elementi enako pomembni, saj tvorijo celoto.

Vzgojiteljica, ki se ji zdita najpomembnejša hranjenje in skrb zase, je pojasnila odločitev tako: »Predvsem za otroke s posebnimi potrebami je samostojnost ključnega pomena.« Pri samostojnosti se odrasla oseba večkrat sprašuje, koliko naj posega v otrokova dejanja, ali naj stori nekaj namesto njega. Pri otrocih s posebnimi potrebami si odrasla oseba taka vprašanja pogosteje postavlja. Potrebno se je zavedati, da lahko pretirana pomoč otrokom prej škodi kot koristi (Toplak Primc, 2013). M. Toplak Primc (2013) pravi, da je v času dnevne rutine mnogo priložnosti za navajanje na samostojnost. Avtorica pri samostojnosti izpostavlja tudi, kako pomemben odnos je med odraslim in otrokom ter kako je pomembno, da so otroci zmožni izraziti svoje zahteve (npr. da izrazi, kdaj potrebuje pomoč pri obuvanju).

Vzgojiteljice sem pri naslednjem vprašanju prosila, da na kratko opišejo elemente dnevne rutine enega dne.

Tabela 4: Potek dneva v razvojnem oddelku vrtca

VZG1 VZG2 VZG3

potek dneva

prihod prihod in sprejem

otrok

prihod

prosta igra zajtrk prosta igra

zajtrk pospravljanje, nega zajtrk

nega jutranji krog jutranji krog

jutranji krog usmerjene

igra po kotičkih malica malica

urejanje prostora bivanje na prostem pripovedovanje zgodb

malica kosilo likovna ali

glasbena dejavnost nega pospravljanje, nega igra

prosta igra počitek sprehod

usmerjena dejavnost

malica kosilo

pospravljanje prosta igra počitek

bivanje na prostem odhod odhod

kosilo nega počitek

odhod domov

Iz tabele 4 lahko razberemo, da se potek dneva preučevanih oddelkih bistveno ne razlikuje. Dve vzgojiteljici (torej vzgojiteljici 2 in 3) v vsakdan vključujeta individualno delo, vzgojiteljica 1 pa uporablja več skupinsko usmerjenih dejavnosti, ki trajajo največ 30 minut. Vse tri dajejo poudarek na različnih oblikah gibanja (sprehod, telovadba, igranje na zunanjih igriščih). Vzgojiteljice dan začnejo z jutranjim krogom.

Vzgojiteljica 3 je zapisala, katere elemente zajema njihov jutranji krog: »Pesmica za pozdrav, prisotnost kdo je in koga ni, kateri dan je, kateri mesec, letni čas in njegove značilnosti, vreme, pesmica za konec.«

Naslednje vprašanje je bilo, na kakšen način se razlikuje njihova dnevna rutina od rutine v rednem oddelku in katere prilagoditve za otroke s PP uresničujejo pri elementih dnevne rutine.

Tabela 5: Prilagajanje dela otrokom s PP pri elementih dnevne rutine

VZG1 VZG2 VZG3

časa za nego usvajanje poteka

dlje časa vsak otrok svoj urnik Več spodbujanja

Pri tem vprašanju sta dve vzgojiteljici poudarili pomembnost individualnega dela.

Vzgojiteljica 1 je zapisala, da zaradi manjših skupin v razvojnih oddelkih porabijo manj časa pri negi otrok kot v rednih oddelkih, namenijo pa več pozornosti in tudi več časa hranjenju ter seznanjanju o primernem obnašanju za mizo. Vzgojiteljica 2 je kot razliko v primerjavi razvojnega oddelka z rednim prepoznala sledeče: »Je pa več poudarka na usvojitvi rutine, rutina je prilagojena individualnim sposobnostim otroka in traja dlje časa.« S tem se strinja še vzgojiteljica 3, saj pravi, da otroci s PP potrebujejo več časa za zapomnitev, torej za to, da usvojijo potek dnevne rutine.

Odgovor vzgojiteljice, da je pri otrocih s posebnimi potrebami poudarek na usvojitvi dnevne rutine, je tudi v skladu z uvodnimi besedami B. Sojar Koderman (2010), in sicer: »Ko otrok s posebnimi potrebami usvoji dnevno rutino, smo namreč na zelo dobri poti, da bo lahko bolj intenzivno krepil svoja močna področja, pridobival nova znanja in izkušnje.« S tem je pojasnila, kaj dosežemo, ko otrok dnevno rutino spozna in jo razume.

Kot je zapisano že pod tabelo 3, lahko vzgojitelji z dnevno rutino otroke navajajo na samostojnost. Vzgojiteljica 1 je zapisala, da se ji zdi pri elementu skrb zase pomembno navajanje otrok na samostojnost, kar je v zborniku navedla tudi B. Sojar Koderman (2010).

Ista avtorica (2010) še pravi, da je po njenem mnenju pri skrbi zase potrebno otroke čimprej navaditi na samostojno izvajanje opravil, ampak moramo vedno upoštevati

meje njihovih sposobnosti. Ko otroci rutino že dovolj usvojijo, jim odrasli pomagamo samo, če pomoč res potrebujejo.

Vzgojiteljice so odgovarjale tudi na vprašanje, kako poteka vzpostavljanje dnevne rutine pri otroku, ki se je komaj vključil v oddelek in kaj je pri tem ključnega pomena.

Tabela 6: Vzpostavitev dnevne rutine pri otroku novincu

VZG1 VZG2 VZG3

uvajanje dnevne rutine pri otroku novincu

stalno vodenje zgled odraslega postopnost ponavljanje

dejavnosti

posnemanje otrok pomoč fotografij govorna/znakovna

spodbuda

spodbude fizično vodenje in prikazovanje

Iz tabele 6 so razvidna mnenja vzgojiteljic, in sicer da mora biti pri otroku novincu s strani odraslega veliko vodenja in usmerjanja pri izvajanju dejavnosti. V veliko pomoč se jim zdi slikovno gradivo, na primer slikovni urniki, ki si ga otroci lahko tekom dneva ogledujejo in iz njega razberejo, kako si dejavnosti sledijo po vrsti. Poleg prej navedenih spodbud uporabljajo še govorno ali znakovno spodbudo, kar pomeni, da določeno dejavnost poimenujejo z eno besedo ali kretnjo, ki je za tisto dejavnost vedno ista.

Vzgojiteljica 1 pri tem, kar se ji zdi ključnega pomena za navajanje na rutino, izpostavi zmanjšan obseg sprememb, in sicer bi naj bilo v začetnih tednih čim manj druženja z ostalimi skupinami in naj bi se izogibali menjavi kadra v skupini. Pravi še:

»Otrok se mora najprej navaditi na svoj osnovni prostor, vzgojiteljico, na svoje vrstnike.«

Za naslednje vprašanje sem izbrala dve trditvi iz knjige Vzgoja in učenje predšolskih otrok avtorjev M. Hohmanna in P. Weikarta (2005). Prva trditev pravi: »dnevna rutina podpira otrokovo iniciativnost« in druga trditev pa: »dnevna rutina vzpostavlja socialni okvir« (Hohmann in Weikart, 2005, str. 164). Zanimalo me je, ali se vzgojiteljice s trditvama strinjajo in kako si razlagajo njun pomen .

Tabela 7: Mnenje vzgojiteljic o dnevni rutini kot podpori otrokovi iniciativnosti in kot socialni okvir

VZG1 VZG2 VZG3

dnevna rutina kot podpora otrokove iniciativnosti

da delno pritrdilno da

dnevna rutina kot socialni okvir

da da da

Tabela 7 prikazuje, da se vzgojiteljice večinoma strinjajo s trditvama. Pri prvi trditvi je le vzgojiteljica 2 tista, ki se delno strinja s trditvijo, saj jo že sama beseda rutina spominja na nekaj, kar je podobno in zato ne spodbuja iniciative. Vzgojiteljica 1 je drugačnega mnenja, saj je zapisala, da s tem, ko dnevna rutina otroku zagotovi občutek varnosti in zadovolji njegove osnovne potrebe, se ta počuti sproščenega in zato začne raziskovati.

Vzgojiteljica 3, ki se je prav tako kot vzgojiteljica 1 popolnoma strinjala s prvo trditvijo, je pojasnila, da ima otrok dovolj možnosti in časa, da določeno aktivnost usvoji in jo kasneje samoiniciativno izvede. Avtorja M. Hohmann in Weikart (2005) sta pri trditvi, da dnevna rutina podpira otrokovo iniciativnost, res izpostavila čas in se osredotočila na to, da otroci potrebujejo določen čas za vključevanje v socialno interakcijo z ljudmi in za raziskovanje materialov. Kljub temu da rutina predstavlja strukturo dejavnosti, pa v strukturi ni natančnega opisa, kaj naj otroci v določenem delu dneva počnejo.

Otroci imajo možnost, da se soočajo s problemi in jih rešujejo (prav tam).

Pri drugi trditvi so vzgojiteljice strinjanje podkrepile s primeri, tako da so izpostavljale pravila in socialne stike. »Otrok razvija socialno interakcijo, spoznava meje drugih ljudi, se nauči deliti, biti prijatelj, se postaviti zase…«, pojasnjuje vzgojiteljica 1. Tudi vzgojiteljica 3 je podobnega mnenja, da otroka postopoma učimo, kako pristopiti do vrstnika in kako z njim komunicirati. Vzgojiteljica 2 meni, da otroci preko dnevne

rutine v vrtcu usvajajo pravila in navade, ki jih bodo uporabljali v širšem in ožjem socialnem okolju.

7.2 Metode dela pri otrocih s posebnimi potrebami

Metode dela se nanašajo na načine dela oziroma na postopke, s katerimi pridemo do želenih ciljev (Jank in Meyer, 2006).

Vzgojiteljice sem zato vprašala, katere metode dela bi izpostavile pri delu z otroki s posebnimi potrebami.

Tabela 8: Metode dela pri otrocih s PP

VZG1 VZG2 VZG3 ritmične stimulacije razlaga senzorno učenje metoda TEACCH praktično delo nadomestna

komunikacija PECS

PECS igre vizualna opora

piktografska ritmika senzorno učenje funkcionalno učenje značilne tudi za delo v rednih oddelkih vrtca in šole. Metoda igre, ki jo je vzgojiteljica 2 izpostavila, je prevladujoča metoda dela v vrtcih, saj za otroke prinaša določene prednosti. Otroci so preko igre bolj motivirani in si zato zapomnijo več podatkov (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010). Poleg te metode uporablja še metodo demonstracije, metodo praktičnega dela, metodo razlage in senzorno učenje.

Vzgojiteljica 1 se pri delu z otroki s posebnimi potrebami poslužuje raznih stimulacij oziroma spodbud.

Vzgojiteljica 3 je navedla funkcionalno učenje, ki je način poučevanja veščin za reševanje problemov pri otrocih s čustvenimi in razvojnimi težavami (Kermauner in Plazar, 2019). Da je ta metoda primerna za delo z otroki s posebnimi potrebami, je potrdila tudi J. Krautberger (2010), ki pravi, da ji je znanje o uporabi funkcionalnega

učenja pomagalo, da je spoznala način, kako pristopiti do otroka in mu pomagati pri njegovem razvoju. Vzgojiteljica 3 je poleg funkcionalnega učenja navedla še senzorno učenje, vzgojiteljica 2 pa senzorno in izkustveno učenje.

Poleg teh metod vzgojiteljici 1 in 3 uporabljata metodi, ki se uporabljata pri več skupinah otrok s posebnimi potrebami, to sta metodi PECS in TEACCH, ki sta opisani pri tabelah 10 in 12, ter metoda nagrajevanja (ABA). ABA (Applied Behavioural Analysis) je pristop, pri katerem je eden od ciljev, da odrasla oseba otroka nauči, kako naj se uči. Metoda ABA je metoda nagrajevanja, saj je otrok nagrajen, kadar je uspešen v izvajanju določene naloge. Ena izmed poglavitnih značilnosti te metode je ta, da odrasla oseba učenje (na primer učenje, kako se obnašati) razdeli na več manjših delov, saj je otrok tako bolj motiviran za nadaljevanje učenja (Vedenjski pristopi, b. d.).

Pri naslednjem vprašanju sem vzgojiteljice vprašala, kako pogosto uporabljajo že zapisane metode dela in katere prednosti po njihovem mnenju prinaša uporaba vsake metode .

Tabela 9: Pogostost uporabe prej zapisanih metod dela

VZG1 VZG2 VZG3

veččutno učenje pogosto skoraj vedno zelo pogosto

delo z lutkami da da enkrat na mesec

urjenje veščin s pomočjo

terapevtskega psa

nekajkrat na leto ne enkrat na mesec

izkustveno učenje zelo pogosto pogosto da

kamišibaj da ne ne še

Vzgojiteljice pri delu z otroki s posebnimi potrebami uporabljajo izkustveno in veččutno učenje. Vzgojiteljica 3 je dodala, da vse načrtovane dejavnosti pripravi tako,

In document PRILAGODITVE DNEVNE RUTINE PRI DELU Z OTROKI S POSEBNIMI POTREBAMI (Strani 38-0)