Za starost učencev od 10 do 13 let sem se odločila po priporočilu raziskovalke L. Mayeux s sodelavkami (2007), ki opozarjajo na seštevalni učinek zavrnjenega položaja v razredu, ki se kaže v povečani osamljenosti teh učencev, agresivnosti, anksioznosti, v slabši šolski prilagojenosti in pogostejšem doživljanju nasilja. Iz tega sem domnevala, da bo za razredničarke koristna informacija o tem, kdo je v njihovem razredu zavrnjen oz. kdo doživlja nasilje. Do konca šolanja lahko v razredu še veliko naredijo glede vključenosti teh učencev v razred.
Na začetku bom povzela ključne podatke učencev iz posameznih razredov, ki sem jih upoštevala pri oblikovanju aktivnosti. Dva fanta v petem razredu, ki sta imela zavrnjen socialni položaj, sta izstopala pri imenovanjih na vseh negativnih vedenjih (hiperaktivnost, uporniško vedenje, besedna agresivnost in nasilno vedenje) ter pri obeh pokazateljih socialnega vpliva (dober športnik in vodenje). Pri vseh teh vedenjih je izstopal tudi fant, ki je imel višji socialni položaj. Prav tako bi rada opozorila, da je en fant prejel imenovanja čisto vseh sodelujočih učencev petega razreda pri postavki nasilno vedenje.
V šestem razredu so sošolci eno dekle z zavrnjenim položajem največkrat imenovali pri depresivnosti. V šestem razredu sta dva učenca z višjim socialnim položajem najbolj izstopala pri imenovanjih na vseh prej omenjenih negativnih vedenjih, eden tudi pri zaznani priljubljenosti. Prav tako je en učenec z zavrnjenim položajem dobil veliko imenovanj pri vseh prej omenjenih negativnih vedenjih.
V sedmem razredu je eden izmed zavrnjenih fantov izstopal pri vseh negativnih vedenjih in tudi pri postavkah dober športnik in vodenje. Drugi fant z zavrnjenim položajem je izstopal pri depresivnosti. V sedmem razredu je en učenec z višjim socialnim položajem izstopal pri imenovanjih na vseh negativnih vedenjih.
V vseh treh razredih pa so dekleta izstopala pri obeh merjenih pozitivnih vedenjih (odnosi z učitelji in prosocialnost), fantje pa pri negativnih in pri postavkah dober športnik in vodenje. Koliko učencev je bilo v posameznih vlogah po posameznih razredih, si lahko pogledate na Sliki 1.
V nadaljevanju bom razložila, katere ugotovitve tujih raziskovalcev so predstavljale osnovo za priporočila. Pogostost MVN je večja v okoljih, kjer ni jasnih pravil glede vedenj, ki so prepovedana, kjer se določena vedenja minimalizira ali celo (namerno) spregleda (Strohmeier s sod., 2012). To potrjuje tudi ugotovitev T. Pirc s sodelavci (2019), da učenci velikokrat ne poročajo odrasli osebi, če opazijo nasilje, ker se jim dogodek »ne zdi tako resen« oz. ne želijo, da bi sošolci mislili, da »tožarijo«. Veliko jih tudi meni, da bi se učenec lahko »branil sam«. Pri preprečevanju MVN v razredu bi lahko bolj poudarili vlogo opazovalcev. Ti najpogosteje poročajo o nasilju, zlasti besednem in telesnem, a vprašanje je, kakšno vedenje izražajo med potekom MVN v razredu. Da bi čim bolj zmanjšali pogostost nasilja v razredu, bi skupino učencev, ki nasilje samo opazujejo, morali opolnomočiti do te mere, da bi bolj pogumno pristopili do učitelja in mu povedali, kaj se dogaja. Prav tako bi učencem lahko predstavili načine reagiranja v situacijah, ko sami doživljajo nasilje. Tudi učitelji sami morajo biti pozorni na svoje vedenje do vseh učencev, da je le-to čim bolj
47
enakopravno. Zato predlagam aktivnosti, ki jih razredničarke lahko naredijo med razrednimi urami. Te so namenjene predvsem prepoznavanju različnih oblik nasilja in učenju ustreznega reagiranja, če učenci doživijo ali opazijo MVN. Zadnje priporočilo bo namenjeno samo razredničarkam. Prve tri aktivnosti sem oblikovala sama po predlogu programa ViSC avtorjev D. Strohmeier s sodelavci (2012). Omenjeni avtorji poročajo, da je za preprečevanje MVN
Opredelitev vedenj, ki so MVN, s poudarkom na prikritih oblikah nasilja. V okviru ene razredne ure se lahko z učenci pogovorite o MVN. Za začetek lahko naredite možgansko nevihto tako, da na tablo napišete »medvrstniško nasilje«, nato pa zapisujete ideje učencev.
Učenci lahko tudi sami pridejo k tabli in napišejo svoje asociacije. Pričakujte odgovore, ki se nanašajo na besedno (npr. vzdevki, kletvice, grožnje, posmehovanje) in telesno (npr.
spotikanje, porivanje, uničevanje stvari) obliko nasilja. Spodbudite jih k razmišljanju s primeri
»Kaj pa, ko nekdo govori za vašim hrbtom? Je tudi to MVN?« ali »Kaj pa, ko nekomu rečeš, naj se ne druži več z _______, ker je _______?«. Lahko jih usmerite tudi na dogajanje v spletnih klepetalnicah oz. na socialnih omrežjih, ki jih uporabljajo doma. Možno je, da bodo učenci navajali tudi primere igrivega draženja, ki pa ni MVN. To bi bilo v primeru, da se dva enakovredna učenca med sabo dražita (npr. si govorita vzdevke, jemljeta stvari en drugemu).
Igrivo draženje med učencema sicer lahko traja dlje časa, a namen ni povzročanje škode drugemu (npr. poslabšanju socialnega položaja ali povzročiti čustveno škodo), učenca pa zaznavata, da se bosta tako en kot tudi drugi branila. Igrivo draženje lahko postane MVN, ko enemu početje drugega ne ustreza oz. ga prizadene. Iz predlogov lahko učenci po skupinah oblikujejo plakate, ki jim bodo pomagali ločiti MVN od igrivega draženja. Pri opredelitvi MVN poudarite namernost, ponavljanje in neravnovesje moči. Na te plakate se lahko sklicujete, ko bo v razredu ponovno prišlo do MVN.
Prepoznavanje različnih vlog v MVN z igro vlog. Učence razdelite po skupinah. Pri oblikovanju skupin bodite pozorni na to, kdo je v skupini. Če je v skupini šest učencev, naj bodo v skupini po tri dvojice učencev, ki se po navadi družijo. Vsaka skupina bo dobila šest listkov. Na enem bo pisalo učenec, ki doživlja nasilje, na drugem učenec, ki izvaja nasilje, na preostalih štirih pa bo pisalo opazovalec. Vsak opazovalec bo imel drugačno nalogo: prvi bo branil učenca, ki doživlja nasilje, drugi spodbujal nasilje, tretji se bo slabo počutil, ko bo gledal dogodek, in četrti bo poskušal celotno situacijo ignorirati (vse to bo na kratko napisano na listkih). Glede na vedenja, ki so jih zapisali na plakate v eni izmed prejšnjih razrednih ur, bodo zaigrali situacijo MVN. Ena skupina naj ima besedno, druga telesno, tretja odnosno in četrta spletno obliko nasilja. Katera skupina bo imela katero od oblik nasilja, lahko odločite vi. Pričakujte, da se bodo učenci zelo vživeli, nekaterim bo smešno, drugi bodo nalogo vzeli resno. Če se bo katera skupina preveč zabavala, jo poskušajte umiriti. Če se bodo začeli učenci norčevati, jih lahko odvrnete od tega s tem, da jih povprašate, kako daleč so in kateri primer so si izbrali. Pomagajte tistim, ki imajo težave pri izbiranju primera.
Situacijo, ki jo bodo zaigrali, naj čim bolj natančno opišejo, najboljše je, da si v obliki dialoga zapišejo, kaj bodo povedali. Tisti, ki ne bodo imeli besedila, naj bodo bolj izrazni z gestami in mimiko. Vsaka skupina bo nato odigrala situacijo. Ko vse skupine pridejo na vrsto, učenci v vseh vlogah poročajo o tem, kako so se počutili. Začnejo lahko tisti, ki so doživljali nasilje, sledijo tisti, ki so ga izvajali, dokler ne pridejo vsi na vrsto. Morda bodo samo nekateri učenci
48
v vlogi izvajalca poročali o tem, kako so se počutili. Tisti, ki še nikoli niso izvajali nasilja, se bodo v tej vlogi počutili drugače kot tisti, ki so že kdaj izvajali nasilje. Zato je dobro, da vse učence spodbudite, da povedo, kako so se počutili. Namen aktivnosti je, da vidijo, da imajo tudi opazovalci pomembno vlogo pri MVN. Ti lahko doživljajo tako neprijetne občutke, da jim to preprečuje, da bi kakorkoli odreagirali. Na naslednji uri jim lahko na kratko opredelite načine, kako naj odreagirajo, če doživljajo nasilje ali ga opazijo. Lahko ponovno uporabite možgansko nevihto in odgovore pišete na računalnik. Njihove predloge lahko natisnete in izobesite v razredu. Predvidevam, da bi za to aktivnost potrebovali približno tri razredne ure (ena za pripravo, druga za igro in poročanje, tretja pa za reagiranje na MVN).
Uravnavanje močnih čustev v razredu. Aktivnost lahko začnete z odprtim vprašanjem
»Kako prepoznate svoja čustva in kako se z njimi spoprijemate?«. Na eno stran table zapišete prvo polovico vprašanja, na drugo stran pa drugo. Z uporabo možganske nevihte lahko pridete do odgovorov učencev. Če domnevate, da vsi ne bodo želeli podati odgovorov oz. jih bodo glasnejši učenci prehiteli, lahko odgovore napišejo na listke. Kar so napisali, lahko zapišete (pri tem vam lahko pomaga učenec pomočnik) na tablo ali na računalnik. Nato lahko preberete naslednji primer (ki si ga lahko priredite po smislu): Anja in Lea sta se v razredu hudo sprli. Lea je bila tako jezna na Anjo, da ji je brcnila v torbo in razbila steklenico, ki jo je imela Anja v torbi. Nadaljujete tako, da učence posedete v skupine (po šest, kot sem omenila pri prejšnji aktivnosti). Cel razred dobi skupno nalogo z vprašanjem »Kako bi lahko Lea drugače odreagirala?«. Po skupinah se pogovorijo in vsaka skupina pripravi predloge za Leo.
Vsaka skupina poroča o predlogih, tudi o tistih, ki so vsebinsko podobni odgovorom prejšnje skupine. Njihove predloge lahko zapisujete na računalnik, jih natisnete in izobesite v razredu.
Cilj te aktivnosti je, da učenci razmišljajo o jezi in poiščejo sprejemljivejše načine spoprijemanja z njo. Če kateri skupini ne gre, lahko njene člane spodbudite, da razmišljajo o tem, kako se lahko pomirijo (štejejo do deset, dihajo, lahko pa enostavno rečejo: »Jezna sem, umaknila se bom«). Vsekakor nočemo, da učenci mislijo, da je jezo prepovedano izražati in doživljati. Poiskati morajo take načine izražanja jeze, pri katerih ne bodo (telesno ali duševno) poškodovali drugih. Za konec lahko naredite vajo po posnetku iz knjige Sedeti pri miru kot žaba (Snel, 2019) (za peti in šesti razred) ali naredite kakšno vodeno meditacijo (sedmi razred). Veliko posnetkov, tudi v slovenščini, najdete na internetu.
Pozornost učitelja na lastno vedenje do določenih učencev ali skupine učencev. V tej raziskavi se je izkazalo, da učenci v povprečju v vseh vlogah zaznavajo nižjo oporo učiteljev in višjo oporo vrstnikov. Z nekaterimi vedenji lahko izkažete naklonjenost in oporo učencem, z drugimi pa neodobravanje ali celo jezo do določenih učencev. Vsak učenec je drugačen, nekateri izražajo več vedenj, ki vas motijo pri pouku, drugi manj. Seveda je treba učence, ki motijo pouk, zaustaviti pri njihovem početju. Vseeno pa bodite pozorni na celoten kontinuum vedenj, za katere so raziskovalci (Hendricxs s sod., 2016) ugotovili, da učenci na podlagi teh presojajo količino opore učitelja.
Zelo nizko oporo oz. celo konfliktne odnose z učenci predstavljajo naslednje izjave, ki vsebujejo sarkastične pripombe in konkretne izjave, kot so »Nehaj z/s …«, »Ne …«, »Zdaj mi greš pa res na živce«. Nizko oporo predstavljajo izjave neodobravanja določenega vedenja, ki jih ne izrečete glasneje kot običajno. To sta lahko »Prosim, prenehaj s tem«, »Lahko sediš normalno?«, »Ne maram, da to delaš«. Izjave, ki so nevtralne oz. ne odražajo niti visoke niti nizke opore učiteljev, so lahko: »Preberi nalogo 6«, »Ti boš delal z njim«, »To je pravilno«.
Visoko oporo predstavljajo izjave, kjer izkazujete naklonjenost do učenca in se zraven smehljate: »Hvala, to je prijazno od tebe«. Zelo visoko oporo odražajo izjave: »To je zelo prijazno od tebe«, »Najlepša hvala«. Ni vam treba uporabljati točno teh izjav. Te si lahko
49
priredite. Njihova uporaba naj bo premišljena in naj sledi pozitivnemu vedenju učenca.
Izjave, ki nakazujejo visoko količino vaše opore do učenca oz. skupine učencev, lahko uporabljate v sklopu pohval. Dobro je, da ste pozorni tudi na to, kdaj uporabljate izraze, na podlagi katerih bi učenec lahko sklepal, da z vaše strani prejema nizko oporo.
50