Raziskovalno vprašanje 4 (RV4): Kako intervjuvani starši izbranih učencev

Zanimali so nas pogled staršev na izbrane učence s posebnimi potrebami (njihove otroke) in izkušnje staršev iz preteklosti (otroštva), izkušnje ob vstopu v šolo, izkušnje ob pojavu težav. Zanimali so nas pogledi staršev na odnos učiteljev in vrstnikov do njihovih otrok, proučevali pa smo tudi zadovoljstvo staršev glede vključevanja v proces usmerjanja in pomoči za njihovega otroka.

ODGOVORI INTERVJUVANIH STARŠEV NA RAZISKOVALNO VPRAŠANJE INT 1: mama učenca s posebnimi potrebami (S1)

INT2: mama učenca s posebnimi potrebami (S2) INT 3: oče učenca s posebnimi potrebami (S3)

Največji odklon v oceni socialnih odnosov otrok s posebnimi potrebami v šolskem okolju je zaznan le pri njihovih starših. Intervjuvani starši ocenjujejo, da njihovi otroci niso vzpostavili tesnejših socialnih odnosov z vrstniki in da so v razredni skupnosti pogosto izločeni s strani sošolcev. Intervjuvana starša opišeta njihovo zaznavanje (ne)obstoja socialnih/vrstniških odnosov: »imel je probleme z vrstniki. Šel jim je na živce, ker je bil drugačen. Zdaj je boljše, zdaj hoče biti takšen kot drugi, jih opazuje in se jim približuje.

Mislim, da se z vsemi pogovarja, nima pa tistega pravega kontakta, prijatelja. Imel je prijateljico, sošolko, pa se je začela puberteta in sta se skregala.« (S1) Pa tudi: »sošolci so ga začeli v sedmem razredu zavračati, so ga odrinili in psihično poniževali. Se je videlo tudi doma in nam je povedal. Ni se jim znal približati. Pa smo potem tudi doma več v družbo hodili, da se ni več samo nas držal /…/ Dobro se počuti v šoli, čeprav nima nekih velikih prijateljev, mogoče se bolj druži s puncami, pa ima tudi zdaj enega sošolca.« (S3)

Tudi intervjuvani starši zaznavajo razlike v odnosu učiteljev do otrok s posebnimi potrebami. Med učitelji na šoli opažajo dualnost v odnosu do otrok s posebnimi potrebami. Po mnenju intervjuvanih staršev so učitelji, ki so otroke s posebnimi potrebami povsem sprejeli in jih ne gledajo »več kot eno čudo« (S1), in so učitelji, ki (strokovno) niso pripravljeni na delo z otroki s posebnimi potrebami oziroma jih ne

Arzenšek Krajačič, H. (2016). Socialni odnosi učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli, magistrsko delo.

103

sprejmejo. V primeru slednjih je intervjuvani starš vzpostavil osebni stik in učitelje opozoril na posebne potrebe otroka.

Starši otrok s posebnimi potrebami ocenjujejo, da pri njihovih otrocih ni prisoten strah v odnosu do učiteljev, temveč da njihovi otroci zaupajo tako učiteljem kot izvajalcem dodatne strokovne pomoči. Individualni odnos z izvajalci strokovne pomoči je po mnenju intervjuvanih staršev še posebej pomemben, saj naj bi otrokom s posebnimi potrebami predstavljal »zavezništvo« pri premagovanju šolskih težav.

Lastnosti, ki naj bi jih imel učitelj v odnosu do učencev (s posebnimi potrebami), so po mnenju intervjuvanih staršev: (i) zmožnost sprejemanja otroka s posebnimi potrebami

»takšnega, kot je« (S1 in S2), (ii) zagotavljanje otroku potrebne oblike pomoči oziroma drugačnih načinov razlage učne snovi, (iii) zmožnost pohvale otrokovega dela/uspeha, ki naj bi bilo (iv) objektivno ocenjeno, in (v)zmožnost učitelja, da spodbuja otroka s posebnimi potrebami k nadaljnjemu šolskemu delu.

Čeprav odločba o usmerjanju naj ne bi vplivala na socialne odnose treh intervjuvanih otrok s posebnimi potrebami, so jo ti po oceni njihovih staršev in učiteljev sprejeli zelo postopoma. Intervjuvana starša sta proces sprejemanja odločbe delila v dve fazi. V prvi fazi je bil otrokov odnos do odločbe odklonilen. Intervjuvana otroka s posebnimi potrebami sta po pričevanju staršev odločbo dojemala kot vzvod za odstopanje/vzpostavljanje razlik v odnosu od vrstnikov. Intervjuvani starš je otrokov odklonilen odnos do odločbe povezoval z otrokovim strahom, da se mu bodo vrstniki posmehovali in da zaradi (dodatnih ur dela) ne bo imel prostega časa. Intervjuvani starš pove, da je otrok odločbo »gledal kot kazen. Spet je bil čisto na tleh. Odločba mu je bila huda kazen.« (S1)

V izogibanje otrokovega nesprejemanja odločbe intervjuvani starš predlaga, da naj bi otroci odločbo z določili njihovih posebnih potreb prejeli v zgodnjem otroštvu ali v prvi triadi osnovnošolskega izobraževanja.

Tako starši tako učitelji vidijo prednost odločbe v zagotavljanju otroku s posebnimi potrebami dodatne strokovne pomoči in/ali individualne razlage učne snovi. Kot slabost odločb pa zaznavajo možnost pretiranega izkoriščanja ali izrabljanja prilagoditev, določenih v odločbi.

Arzenšek Krajačič, H. (2016). Socialni odnosi učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli, magistrsko delo.

104

Po mnenju intervjuvanega starša naj bi bila prednost odločbe prav v tem, da med učenci spodbuja razvoj empatije in zavedanja drugačnosti med posamezniki.

Podobno kot učitelji tudi starši otrok s posebnimi potrebami ugotavljajo, da se odnos učiteljev do njihovih otrok po prejeti odločbi/usmerjanju ni spremenil. Intervjuvani starš meni, da odnos med učiteljem in otrokom s posebnimi potrebami »ni odvisen od odločbe, ampak bolj od tega, če dela pri pouku ali ne« (S2). Starši ne opažajo sprememb v odnosu do otroka po prejetju odločbe.

Intervjuvani starši imajo zelo pozitiven in zaupljiv odnos do srečanj z učitelji in izvajalci strokovne pomoči. Po mnenju staršev se na teh sestankih skuša upoštevati tako predloge staršev kot tudi predloge otrok s posebnimi potrebami, vendar ne na način, da »če bi otrok izbiral, matematike sploh ne bi imel« (S2). Na eni strani intervjuvani starš pri svojem otroku opaža odklonilen odnos do skupnih sestankov z učitelji, saj »na sestanke pride, ker mora« (S2), na drugi strani pa intervjuvani starš zaznava otrokovo željo po prisotnosti na sestankih, saj otrok želi biti seznanjen z lastnim napredkom. Ta intervjuvani starš pove:

»mislim, da je pomembno, da je otrok zraven. Tako kot ga doma ne odmakneš, ga tudi v šoli ne.« (S3) Učitelji se strinjajo s starši, da je prisotnost otrok s posebnimi potrebami nujna na skupnih (načrtovanih) sestankih.

4.4.1 Interpretacija raziskovalnega vprašanja 4

V okviru četrtega raziskovalnega vprašanja smo proučevali pogled staršev na izbrane učence (njihove otroke), izkušnje staršev iz preteklosti (otroštva), izkušnje ob vstopu v šolo, izkušnje ob pojavu težav. Zanimali so nas pogledi staršev na odnos učiteljev in vrstnikov do njihovih otrok, proučevali smo tudi zadovoljstvo staršev glede vključevanja v proces usmerjanja in pomoči za njihovega otroka.

Podobno kot v slovenski raziskavi L. Magajne in S. Pečjak (2008), kjer so starši učencev z učnimi težavami kot najpogostejša močna področja svojih otrok izpostavljali praktične zmožnosti in spretnosti pri vsakodnevnih opravilih, posebno nadarjenost in interes za šport, naravoslovje, ukvarjanje z rastlinami in živalmi, tehniške zmožnosti, so tudi intervjuvani starši naših učencev s posebnimi potrebami izpostavljali prav te dejavnosti.

Hkrati pa so naši intervjuvanci izražali željo, da bi se več takšnih dejavnosti vključilo v šolski kurikul, kjer bi lahko učenci pokazali in razvijali svoja močna področja ter s tem krepili svojo samopodobo.

Arzenšek Krajačič, H. (2016). Socialni odnosi učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli, magistrsko delo.

105

Pokazalo se je tudi, da starši najbolj subtilno začutijo kakovost socialnih odnosov njihovih otrok na različnih nivojih. To si lahko razlagamo z dobrim poznavanjem in zaupnim odnosom z otrokom, ki doma, v varnem okolju lahko spregovori o odnosih v šoli. Starši opažajo nesprejetost s strani vrstnikov in delno sprejetost s strani učiteljev.

Intervjuvani starši otrok s posebnimi potrebami menijo, da je pozitiven odnos učitelja in izvajalcev strokovne pomoči do otrok s posebnimi potrebami tudi ključni dejavnik (šolskega) uspeha otrok s posebnimi potrebami. Pozitiven oziroma spoštljiv odnos do otrok s posebnimi potrebami lahko učitelji dosežejo s pogovorom in zmožnostjo enake obravnave vseh učencev v razredni skupnosti.

Starši so skupaj s svojimi otroki prehodili dolgo in zavito pot – pot od pojavljanja prvih milejših in/ali tudi zaskrbljujočih kazalcev motenj v razvoju, pot procesa diagnosticiranja, pot iskanja pravih pristopov, pot sprejemanja otroka. Starši otroka vidijo tudi v domačem okolju, v drugačnih situacijah, z drugimi interesi.

V raziskavi J. Kalin idr. (2009), kjer je bilo vključenih 1690 staršev, 467 učiteljev in 165 svetovalnih delavcev, glede kakovosti sodelovanja med starši in učitelji v slovenskih šolah lahko zasledimo spodbuden podatek, da dobrih 60 % staršev in učiteljev ugotavlja, da v slovenskih šolah prevladujeta pripravljenost in ugodno vzdušje za sodelovanje s starši.

Le z zaupljivim, enakovrednim, soustvarjalnim odnosom bomo lahko tudi v šoli prišli do teh informacij in tako dali otroku možnost za optimalen razvoj.

Arzenšek Krajačič, H. (2016). Socialni odnosi učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli, magistrsko delo.

106