5. BRALNA ZNAČKA
5.2 Razvoj Bralne značke
Skozi leta se je Bralna značka organizacijsko preoblikovala in vsebinsko nadgrajevala.
Prežihova značka, ki je zrasla iz ideje dveh učiteljev, se je razvila v trajno, plodno kulturno in vzgojno gibanje in dosegla svoj prvotni namen. Novi časi so zahtevali prilagoditve, predvsem novim generacijam bralcev. Pojavila se je potreba po povezavi in koordinaciji. (Mohor, 1995)
Današnja krovna organizacija za bralno značko je samostojno Društvo Bralna značka Slovenije in je del nacionalnega programa Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) in ima
23
marsikje po Sloveniji močno organizacijsko in finančno zaslombo pri društvih ali zvezah prijateljev mladine. (Društvo Bralna značka Slovenije, b.d.) Društvo nudi podporo številnim mentoricam in mentorjem na več področjih: organizira seminarje, izobraževanja, ponuja sistem spodbujanja in nagrajevanja z motivacijskim gradivom, nudi finančno podporo pri obiskovanju gostov na šolah, skrbi za knjižne nagrade, ponuja aktualne informacije na spletu in izdaja Programsko knjižico Bralne značke. (Vižintin, 2008) Izvaja različne akcije in programe, s katerimi poskuša doseči vse starostne skupine prebivalcev, ob tem pa razvija različna motivacijska gradiva, metode in oblike dela (Jamnik, 2000):
- Zibelka branja – ozavešča starše o pomenu branja za zdrav duševni razvoj otroka.
- Predšolska bralna značka – spodbuja starše, da berejo svojim predšolskim otrokom, posledično pa razvija družinsko branje.
- Bralna značka v osnovni šoli – motivira učence za prostovoljno branje (leposlovja).
Je osrednji program in za branje letno motivira 125.000 osnovnošolcev.
- Bralna značka za srednješolsko mladino – spodbuja literarno ustvarjanje mladih in izdajanje glasil.
- Bralna značka za otroke Slovencev po svetu (zamejci, zdomci, izseljenci) – spodbuja učenje slovenščine in branje v slovenščini ter propagira slovensko literaturo.
V vseh programih gibanja naj bi vsako leto sodelovalo že več kot 140.000 otrok, ki berejo slovenske knjige, vodi pa jih več kot 7.000 mentorjev (učiteljev, vzgojiteljev in knjižničarjev).
(Društvo Bralna značka Slovenije, b.d.) 5.3 Bralna značka v osnovni šoli
Bralna značka (na splošno ali določena spominska bralna značka z imenom po pisatelju) se najbolj množično dogaja na osnovnih šolah po Sloveniji. Vodijo jo mentorji na osnovnih šolah in deluje v sodelovanju s šolsko knjižnico. Takega branja se poslužuje kar 70 % osnovnošolcev.
Je interesna in prostovoljna (a vendar vodena) dejavnost, ki se odvija v prostem času.
Preverjanje je neformalno, a v organizaciji šole. Kot bralni dogodek je dopolnilo k pouku slovenskega jezika in književnosti ter dejavnostim šolske knjižnice. (Dežman, 1998) Pomaga razvijati trajno bralno zmožnost in ohranja tisto veselje do književnosti, za katerega strokovnjaki pravijo, da je vsem normalno razvitim otrokom prirojeno, le šola ga pogosto zaduši. (Grosman, 2006)
5.3.1 Cilji in naloge
Najvišji cilj bralne značke je tudi najvišji cilj didaktike mladinske književnosti, torej »da bodo učenci tudi potem, ko ne bodo več izpostavljeni prisili šolskega sistema, literaturo še brali, zato ker bo branje postalo ena izmed njihovih temeljnih potreb.« (Kordigel Aberšek, 2008, str.
20)
Tako kot pouku književnosti tudi bralni znački pripisujemo tri osrednje cilje:
- razvijanje bralne sposobnosti, ki zajema sposobnost za doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovja,
- razvijanje bralne kulture, ki vzgaja bralce v trajne uporabnike knjige,
24
- pridobivanje književnega znanja, pri katerem gre za sistematično pridobivanje dejstev, pojmov, posplošitev in metod literarne zgodovine in teorije (prav tam).
Poleg doseganja osrednjih ciljev, z izvajanjem bralne značke:
- podpiramo temeljne cilje pouka materinščine z razvijanjem zavestnega, ustvarjalnega branja, brane tehnike in spretnosti,
- razvijamo kreativne sposobnosti učencev (bralcev),
- promoviramo knjige in jih približamo učencem tako, da jih bodo vzljubili,
- spoznavamo književnike in njihova dela na neformalen način in spodbujamo kritično sprejemanje in vrednotenje literarnih besedil (prav tam).
Izhodišče gibanja je prostovoljno sodelovanje otrok in mladih, zato je razumljivo dvoje: da je eno ključnih vprašanj bralne značke vse od začetkov do danes, kako učence motivirati za branje in da je eno izmed meril za uspešnost bralne značke tudi število udeležencev. Bralno značko tako lahko razumemo kot motivacijski sistem. Njena vloga in izziv je predvsem v razvijanju načinov in oblik dela z mladimi bralci, ki jim bodo pokazali in poglabljali užitek ob branju (notranjo motivacijo), ki je ključen pri odločitvi za branje. (Jamnik in Perko, 2008) 5.3.2 Potek bralne značke v 1. in 2. triletju
Bralna značka mora biti na začetku leta ustrezno vključena v letni delovni načrt šole. Branje se v šolah začne različno. Po navadi se začne 17. septembra, na dan zlatih knjig (dan, ko se je rodil in umrl mladinski pisatelj France Bevk, ki je pravil, da je »dobra knjiga zlata knjiga«) hkrati pa ta dan predstavlja začetek bralnega leta. Branje se zaključuje med 8. februarjem in koncem šolskega leta. (Društvo Bralna značka Slovenije, b.d.)
Razredničarke, razredniki od 1, do petega 5. razreda, ki sami preverjajo gradivo pri svojih učencih, tudi sami določajo pravila. Prav tako predlagajo knjige na podlagi priporočilnega seznama, dogovora z učitelji, učenci in knjižnega fonda šolske knjižnice. (Vižintin, 2008)
V 1. razredu učenci obnovijo tri pravljice in se naučijo na pamet tri pesmice. Pravljice so kratke, enostavne, pesmi pa dvokitične. V 2. razredu obnovijo štiri pravljice in se naučijo tri pesmice. Pojavi se nov kriterij, in sicer morajo gradivo prebrati sami. Knjige na polici za 2.
razred, ki so uvrščene na priporočilni seznam, pa so tiskane z velikimi tiskanimi črkami. V 3.
razredu učenci obnovijo štiri pravljice, ki postanejo daljše in zahtevnejše, in se naučijo štiri pesmice, vsaj trikitične. V 4. razredu pride do prelomnice. Slikanice zamenjajo leposlovna dela, ki niso več tiskana na A4-formatu, ampak na A5-formatu. Vsebina postane zahtevnejša, ilustracij je manj in so velikokrat črno-bele. Do 4. razreda je gradivo za bralno značko ločeno na posebnih policah. V 5. razredu se začnejo učenci učiti samostojnega iskanja gradiva, ilustracije v njem so vedno redkejše, knjige debelejše in zahtevnejše. Prebrati morajo pet proznih del in se naučiti na pamet tri štirikitične pesmi (prav tam).
Pri nekaterih mentorjih lahko otroci predstavljajo prebrano vsak dan, drugi imajo določen dan v tednu. Preverjanje prebranega opravljajo razredni učitelji. Nekateri ga izvajajo ustno v obliki obnavljanja vsebine ali recitiranja pesmi, medtem ko se drugi poslužujejo literarnega ustvarjanja in poustvarjanja, vendar teh načinov preverjanja ni zaslediti pogosto. Z raziskavo Razvoj bralnih zmožnosti z bralno značko (2008) so ugotovili, da zgolj pogovori o prebranem in obnavljanje vsebine niso vedno najboljša izbira za vse bralce, zato bi bilo dobro, da bi mentorji pri bralni znački ponujali različne možnosti po bralnih dejavnosti, ki preverjajo
25
razumevanje besedila, interpretacijo in sintezo prebranega. (Dežman, 1998) S spodbujanjem razmišljanja z učenci preverjamo še njihovo mnenje in kritično vrednost prebranega ter razvijamo nadarjene bralce tudi v okviru dodatnih bralnih aktivnosti. S prilagojenimi dejavnostmi se po besedah Sakside (2014) preusmerjamo od pouka, osredinjenega na učenca, k pouku, ki je osredinjen na napredek slehernega učenca. B. Hribar Pavli (2018) v svoji raziskavi potrjuje hipotezo, ki pravi, da neprimerne metode in oblike podajanja vsebin in stereotipno ter suhoparno preverjanje prebranega učence odvračajo od branja.
Ob uspešno zaključenem branju se učencem podeljujejo različne značke (bronaste, srebrne in zlate), priznanja in knjižne nagrade. Po navadi se sezona bralne značke zaključi s slavnostno prireditvijo, ki jo šola priredi z gostjo, gostom. (Vižintin, 2008)
5.3.3 Bralni seznami in izbira knjig
Izbor knjig je točka, kjer ima bralna značka bistveno prednost pred poukom slovenščine in književnosti. Hitreje lahko sledi sodobnim ugotovitvam znanosti o razvijanju bralne, knjižne in književne kulture, hitreje lahko sledi sodobni knjižni produkciji in, ključno, mnogo bolj se lahko prilagaja posameznemu bralcu. (Jamnik in Perko, 2008) Ker je bralna značka prostočasna dejavnost, pri kateri poteka individualno branje, lahko z bralnimi seznami »ugaja« otrokovim književnim interesom. (Saksida, 2010)
Ob nastanku prve, Prežihove značke in kasnejših bralnih značk, ki so nastajale po Sloveniji v sedemdesetih letih, so bralci brali knjige s točno določenih seznamov, ki jih je pripravljal republiški odbor bralne značke. Skozi nadaljnja leta pa se je izbira knjig, ki so jih brali otroci, sprostila, a se je pojavila potreba po priporočilnih seznamih. Na njihovi podlagi so mentorji (lahko v sodelovanju z mladimi bralci) sestavljali širše sezname knjig za bralno značko. Knjige so bralci izbirali s tega seznama, sčasoma pa so smeli eno knjigo prebrati povsem po svoji izbiri.
Zdaj že deset let velja, da lahko mladi bralci za bralno značko berejo katere koli knjige, mentorjem pa so pri svetovanju v pomoč priporočilni seznami mladinskih knjig Pionirske knjižnice, kjer so knjige iz leposlovja, trivialne književnosti in ljudskega slovstva razvrščene po starostnih stopnjah, bralnih težavnostnih stopnjah ter namembnosti. (Jamnik, 2008)
Priljubljenost priporočilnih seznamov se razlikuje. V raziskavi Razvoj bralnih zmožnosti z Bralno značko (2008) so ugotovili, da je prost izbor knjig zelo všeč učencem nižjih kot tudi višjih razredov in da je najpomembnejši pogoj za uspešnost branja za bralno značko. Kljub temu pa še vedno ostaja visok odstotek učencev tako nižjih kot višjih razredov, ki si literaturo izbirajo znotraj priporočilnega seznama. To potrjuje tudi knjižničarka M. A. Vižintin (2008), ki pravi, da naj bi nekateri otroci zelo radi imeli sezname in da vztrajno izbirajo literaturo s seznama, kljub temu da priporočila nikakor niso obvezna. B. Hribar Pavli (2018) v svoji raziskavi magistrske naloge ugotavlja, da so učenci prav tako radi sooblikovalci bralnih seznamov in posledično sooblikovalci razrednih dejavnosti. Avtorica prav tako ugotavlja, da so priporočilni seznami učencem vendarle v pomoč pri izbiri podobnih, njim všečnih knjig.
Izbor knjig, ki ga pripravijo mladinski knjižničarji, učitelji in mentorji je vendarle dobrodošel in je mnogim učencem, ki niso vešči samostojnega izbiranja knjig še posebej v pomoč. (Jamnik in Perko, 2008) Zato je potrebno, da kljub upoštevanju in spodbujanju književnih interesov, izbira knjig razvija bralne zmožnosti in širi literarno razgledanost učencev. Poleg živalskih zgodb, ljudskih in umetnih pravljic ter trivialne literature, morajo zajemati aktualno snov iz njihovega vsakdanjega življenja. Biti morajo ustrezne dolžine in privlačne oblike (barvne ilustracije, razprti tisk besedila, velike tiskane črke), po vsebini pa tudi humoristične. V besedilu mora biti veliko dialogov, ritmičnih besed, ponavljajočih struktur in jasno sporočilo. Kljub vsem naštetim mora biti zgodba jezikovno primerna in dovolj zahtevna, da vzbuja zanimanje in ne pretežka, da bralec ne dobi občutka nemoči. Besedilo mora biti razumljivo in primerno pragmatičnemu znanju, hkrati pa mora zadovoljiti njihova
26
pričakovanja. Pri izbiri knjige je potrebno upoštevati tudi bralne sposobnosti vseh učencev v razredu, njihovega odnosa do besedila, intelektualne sposobnosti, čustvenega sveta in interesa.
(Dežman, 1998) 5.3.4 Mentorstvo
»Uspeh bralne značke na šoli je odvisen od mentorja, ti pa so nam na voljo, kakršni so v učiteljskem zboru. Tu je veliko zgrešenega. Ponekod so napravili iz bralnih značk prave izpite in se učenci gulijo vsebine kakor za šolske ocene, ponekod samo brezbrižno zapišejo, kdo bi rad bral, ponekod resnično tekmujejo, kateri učenec bo »požrl« več knjig. Če mentor sam ni ljubitelj knjig, je vse brez pomena, kakor je brez pomena, če zaupajo planinski krožek nekomu, ki so mu zoprni hribi in hoja.« (Zorman, 1985, v Vižintin, 2008, str. 84)
Po osnovnih šolah je mentorstvo različno urejeno. Na razredni stopnji imajo mentorsko vlogo večinoma razredničarke, razredniki, na predmetni stopnji pa mentorstvo prevzamejo učitelji slovenščine skupaj s šolsko knjižničarko oziroma knjižničarjem. Pomena učinkovitega branja se morajo zavedati učitelji vseh predmetov. Branje bi morali spodbujati vsi učitelji in mentor bralne značke je lahko vsak učitelj, ki ima rad branje, ne le učitelj slovenščine. (Jamnik in Perko, 2008)
Danes so naloge mentorja še vedno številne in odgovorne. Na začetku branja mentor poskrbi za bralne programe, njihovo dopolnjevanje, določi minimalno število knjig za branje, vodi kroniko o bralni znački, izpolnjuje in ureja potrebno dokumentacijo, poskrbi za priznanja, nagrade in obiske literarnih ustvarjalcev. Poleg vseh organizacijskih nalog pa mora izvajati vrsto dejavnosti, ki se osredotočajo na razvoj bralnih zmožnosti učencev. Nekateri mentorji bi za izvajanje le-teh potrebovali dodatna znanja in spodbude (Saksida, 2014):
- prepoznavanje boljših dosežkov na podlagi govornih in pisnih besedil, ki jih tvorijo učenci,
- motiviranje posameznikov za udejstvovanje pri zahtevnejših oblikah branja, - razvijanje raznovrstnih interesov za kritično branje zahtevnejših besedil, - razvijanje interesov za vse štiri sporazumevalne dejavnosti,
- vodenje bralnega dogodka na ravni, ki zagotavlja napredek tako zmožnih kot slabše zmožnih učencev, vključno s posebnimi pristopi za delo z njimi.
Slednje dejavnosti lahko mentor uresničuje tudi v sklopu obogatitvenih pred, med in po bralnih dejavnosti, ki veljajo za produktivne književnodidaktične metode. Te temeljijo na ustvarjalnem in interpretacijskem pristopu k literarnemu besedilu s ciljem, da ga učenec tako poglobljeno in čustveno dojame, da bo motiviran še za novo branje. Za dosego cilja mora učencem skozi njihovo ustvarjalnost dopustiti in omogočiti
- doživljanje in poustvarjanje umetnostnega besedila,
- nadgrajevanje njihovih sposobnosti sprejemanja, razumevanja in tvorjenja neumetnostnih besedil in
- ustvariti ustrezno razpoloženje (z uporabo različnih metod, uvodne motivacije itd.).
(Dežman, 1998)
V raziskavi Razvoj bralnih zmožnosti z bralno značko (2008) navajajo nespodbuden podatek, ki kaže na nepoznavanje temeljnih usmeritev Bralne značke in na nepoznavanje
27
samostojne vloge mentorja. Na vprašanje v raziskavi Kaj bi spremenili pri bralni znački je večina učiteljev odgovorila, da bi uvedli prost, drugačen izbor knjig za branje. Učitelji oziroma mentorji se morajo zavedati, da je v prvi vrsti pomembno, da sami berejo in se seznanjajo s pomenom branja kakovostne mladinske književnosti za vsestranski razvoj mladega bralca, saj imajo ključno vlogo pri tem, ali bo mladi bralec v prostem času pogosteje posegal po kakovostnih delih.
Od tega, kako si bo organiziral delo, je odvisno, ali bodo cilji branja za bralno značko doseženi. (Vižintin, 2008) Upoštevati mora dejstvo, da se z leti sposobnost zaznavanja razvija in bogati in da je razumevanje kot razpoznavanje razmerij med sestavinami besedila odvisno od bralčeve starosti in sposobnosti. (Dežman, 1998). Saksida (2014) še posebej poudarja slednje, torej da mora učitelj mentor pri bralnem dogodku skrbeti za napredek slehernega učenca. To pomeni, da v skladu z veljavnim učnim načrtom prilagaja vsebine, cilje in metode bralnega dogodka.
28
EMPIRIČNI DEL
6. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Bralna značka se kot prostovoljna interesna dejavnost vsakoletno izvaja na osnovnih šolah.
Učenci posameznih razredov so na začetku šolskega leta seznanjeni s priporočilnim seznamom literature, ki je za vse enak. Literatura na seznamu je izbrana glede na starostno stopnjo učencev.
Ker si po večini učenci izbirajo knjižna dela iz seznama, je le-ta lahko zato za nekatere premalo ali preveč zahteven in jih posledično odvrača od branja za bralno značko. Namen izvajanja bralne značke na osnovnih šolah je spodbujanje branja ter posledično razvijanje bralne sposobnosti učencev. Ker pa se učenci razlikujejo po svojih zmožnostih, med katere sodi tudi branje, je za kakovostno izvedbo bralne značke in želene rezultate potrebno upoštevati tudi razlike v bralnih zmožnostih učencev, ki so običajno zelo velike. Zato bi priporočilne bralne sezname morali poleg starostne stopnje prilagajati tudi glede na bralne sposobnosti učencev.
V empiričnem delu naloge sem raziskovala, kako se lahko razlike v bralnih zmožnostih učencev 3. razreda osnovne šole upoštevajo pri izvajanju bralne značke. V razredu sem izvedla bralni test in dokazala, da obstajajo razlike v bralnih zmožnostih učencev. Nato sem se osredotočila na priporočilni bralni seznam in ga diferencirala. Osredotočila sem se tudi na dodatne spodbude za branje in izvedbo poustvarjalnih dejavnosti, ki učencem omogoča zabavno in učinkovito ovrednotenje prebranega gradiva. Poleg spodbujanja branja v območju bližnjega razvoja sem z raziskavo želela ugotoviti tudi, ali izbira primernih gradiv glede na bralne zmožnosti in dodatne spodbude oziroma drugačen pristop k predstavitvi prebranega književnega dela poveča število učencev, ki uspešno (tj. da preberejo predvideno število knjig) opravijo bralno značko.
6.1 Cilji raziskave
Glede na postavljen raziskovalni problem sem oblikovala naslednje cilje:
- ugotoviti, ali se med učenci 3. razreda osnovne šole pojavljajo razlike pri branju in če se upoštevajo pri izvajanju bralne značke,
- oblikovati diferencirane bralne sezname, s katerimi bo mogoče upoštevati bralno zmožnost vsakega učenca,
- oblikovati način spodbujanja učencev za branje s poustvarjalnimi dejavnostmi, - ugotoviti, ali z uporabo diferenciacije bralnih seznamov za bralno značko in s
poustvarjalnimi dejavnostmi lahko vplivamo na večje število učencev, ki uspešno zaključijo bralno značko.
6.2 Hipoteze
Glede na postavljene cilje raziskave sem opredelila naslednje hipoteze:
- Med učenci 3. razreda osnovne šole se pojavljajo razlike v branju, ki se pri izvajanju bralne značke ne upoštevajo.
- Učenci ob dodatnih spodbudah in poustvarjalnih dejavnostih v krajšem času izberejo knjigo in jo preberejo oziroma preberejo več kot bi sicer.
29
- Z uporabo prilagojenih bralnih seznamov in s poustvarjalnimi dejavnostmi lahko vplivamo na večje število učencev, ki uspešno zaključijo bralno značko.
6.3 Metoda in raziskovalni pristop
Uporabila sem akcijsko raziskavo s kvantitativnim in kvalitativnim pristopom. V prvem delu raziskave je bil pristop pretežno kvantitativen, v drugem pa kvalitativen.
6.4 Vzorec
V vzorec sem vključila učence 3. razreda osnovne šole na Gorenjskem v šolskem letu 2017/18. Vzorec za raziskovanje je neslučajnostni, izbran namensko. Razred obiskuje 18 učencev, 10 dečkov in 8 deklic. Dva učenca sta se razredu pridružila letos. Od tega ima eden težave z razumevanjem slovenščine in je zanj predvideno testiranje. Eden od učencev ima težave z nastopanjem in pogovarjanjem. Eden od učencev ima bogat besedni zaklad. V razredu ni učenca s prilagojenim programom. Učenci še niso vadili branja s poudarkom na razumevanju. Pred začetkom raziskave sem se sestala z razredno učiteljico, o namenu pa so bili obveščeni tudi starši učencev. Podpisali so soglasja o dovoljenju za sodelovanje njihovega otroka v postopkih raziskave.
Vzorca zaradi neustreznega števila učencev ne moremo posplošiti na celotno populacijo učencev 3. razredov osnovnih šol v Sloveniji. V raziskavi pridobljeni podatki so namenjeni interpretaciji empiričnega dela magistrske naloge.
6.5 Opis postopka zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala od septembra do februarja v šolskem letu 2017/18. Začetek šolskega leta oziroma prvi mesec je bil namenjen spoznavanju učencev, izvedbi bralnega testa in pripravljanju priporočljivih bralnih seznamov ter bralnega kotička. Nadaljnji meseci so bili namenjeni spremljanju odzivov učencev in štirim šolskim uram (ena na mesec), pri katerih so učenci poustvarjali prebrana knjižna dela.
Potek raziskave:
1. korak: Izvedla sem bralni test, s katerim sem ugotovila, ali se med učenci pojavljajo razlike v branju. Za izvedbo bralnega testa, sem si izbrala knjižno delo Marcusa Pfisterja, Mavrična ribica. V prvem delu sem preverjala hitrost tihega branja učencev, v drugem delu pa so učenci reševali test bralnega razumevanja. Kriteriji, ki sem jih uporabila pri izvedbi branega testa, so bili: kriterij hitrosti branja, kriterij bralnega razumevanja, kriterij hitrosti reševanja testa in kriterij končne ocene oziroma bralne zmožnosti.
2. korak: Na podlagi ugotovitev in v naprej postavljenih kriterijev sem učence razdelila v tri skupine, glede na njihovo bralno zmožnost (A – nadpovprečna bralna zmožnost, B – povprečna bralna zmožnost, C – podpovprečna bralna zmožnost).
3. korak: Za vsako skupino sem pripravila prilagojen seznam priporočenih knjižnih gradiv in v razredu oblikovala bralni kotiček.
4. korak: Osredotočila sem se na dodatne motivacijske dejavnike, ki naj bi motivirali učence za branje gradiv. Od novembra dalje sem enkrat na mesec pred poukom izvedla raznolike ustvarjalne in diferencirane dejavnosti, ob katerih so učenci
30
predstavili prebrana književna dela. Spremljala in beležila sem odzive ter uspehe
predstavili prebrana književna dela. Spremljala in beležila sem odzive ter uspehe