REZULTATI

Rezultati analize so v nadaljevanju predstavljeni v dveh delih, in sicer najprej z vidika učencev, zatem pa še z vidika učiteljic. Dobesedni navedki intervjuvancev so zapisani poševno.

ANALIZA ODGOVOROV UČENCEV

 KATEGORIJA: POJMOVANJE IN VRSTE SPLETNEGA NASILJA

Učenci spletno nasilje dojemajo zelo različno. Tako učenec U7.1 meni, da gre pri spletnem nasilju za ustrahovanje z osebnimi informacijami. »V bistvu, da te ustrahujejo /…/ da dobijo kakšne informacije o tebi.« Učenec 7.2 svoje razmišljanje usmeri v krajo podatkov: »/… / da ti kradejo podatke, lahko tudi dnar /…/« Tudi učenci druge skupine razmišljajo podobno. U8.7: »Izsiljevanje za dnar, grožnje, pa v bistvu vso zmerjanje pride v to tudi.« Učenec 8.2 doda še izdelavo lažnih spletnih strani, s katero neznanci želijo od žrtve dobiti denar ali pa jo pripeljati na neznano lokacijo. Učenci tretje skupine, ki so tudi najstarejši med intervjuvanimi učenci, dodajo še »kakšna grda sporočila«,

»lažne novice o komu«, pisanje grdih komentarjev, predelavo fotografij in grožnje.

Učenka 9.1 ob omembi spletnega nasilja pomisli na »angleški izraz cyberbullying«.

Ko sem učence povprašala o objavljanju neprimernih fotografij ali objavi fotografij, ki jih posname tretja oseba, so se strinjali, da to za njih ne pomeni vedno spletnega nasilja. U7.3: »Odvisno, kaj ti posnamejo.« U7.3: »Čisto odvisno kdo pa kaj.« Učencem se torej ne zdi vedno sporno, da tretja oseba posname in objavi njihovo fotografijo ali

5 Zapisi intervjujev in kodirne tabele zaradi velikega obsega in varovanja osebnih podatkov niso javno objavljeni, nahajajo se pri avtorici (nusa.butala@gmail.com).

41

posnetek. Strinjajo se, da je pošiljanje fotografij neznanim osebam lahko nevarno, vendar se dogaja. Zavedajo pa se, da lahko oseba, ki je fotografije prejela, le-te zlorabi, jih objavi, omenjajo tudi zlorabo profila. U9.3 pojasni, da so »čist anonimni pa da pošiljajo slike od tebe /…/ i te tk spemajo, i pol je to tk nadlegovanje.« Učenka 9.1 pove, da je za takšen primer že slišala. »/…/ je vdru na profil njen in je pol objavljal njene slike /…/« Učenka 9.2 pove o primeru, »ko je nekdo objavu njeno sliko, pa je potem kot grdi komentarji so bli /…/, grdo je blo. Pa potem je še ona odgovarjala na tiste komentarje /…/ meni se je to zdelo čudno /…/« Povedo tudi, da so na šoli že imeli primer spletnega nasilja zlorabe fotografij, »za te slike pa to pa je i policija prihajala pa so hteli it na sodišče.« U9.1: »To je večinoma na Snapchatu, al pa na Instagramu /…/, pošlji sliko, ne pa da bi blo kaj neprimernega.« U9.2 dodaja: »Če ne pošlješ, se večinoma sm zdolgočasijo.« U9.4: »Pol če rečeš večkrat ne te itak pustijo pri miru.«

Dodajo še, da je pomembno vedeti, kako ugotoviš, ali je nek profil lažen ali ne. U9.4:

»Na Snapchatu vidiš, če je fejk profil /…/ kolk snepov ma nekdo, score /…/ okol 10000 vsaj morš met.« U9.2: »Pač vsako osebo prej ko sprejmeš pogledaš, če ma skupne prijatle, pa če ma profilko, pa kake objave pa to. Pa na Snapchatu je bitmoji pa če nima, je malo tk.« U9.2 doda še, da preden neznancem pošlješ kar koli »moraš take osebe najprej spoznat, pa da jim bolj zaupaš. Ne takoj pošlje.«

Med brskanjem po spletu brez težav odkrijejo tudi nasilne vsebine, omenijo različne primere izživljanja nad živalmi ali pa drugih nasilnih dogodkov. U7.1: »To je blo na Instagramu zdej pač popularen video.« O tem pove tudi U9.2: »Na Instagramu je ogromno teh videov, ki jih ljudje objavljajo na storijih /…/, ogromno tega.« Nasilne vsebine pa zasledijo tudi pri igranju različnih video iger. Poročajo tudi o neprimernem odnosu ljudi, ki jih spoznajo preko spleta, vendar tega ne pojmujejo kot nasilje. U9.1 pojasni, da »jih lahk blokiraš, pa odstraniš i nima veze.«

Učenci menijo, da se oseba, ki je žrtev spletnega nasilja, počuti »slabo«, »pač ne počuti se vredi«, »žalostno«, »prikrajšano«.

Povzetek: Še najbolj se približamo definiciji spletnega nasilja, ki jo omenja Pušnik (2012), in sicer da gre za nasilje, ki se dogaja na spletu in mobilnikih. Učenci spletno nasilje povezujejo predvsem z zlorabo fotografij na družbenih omrežjih in izsiljevanjem

42

ter vdiranjem v družabna omrežja. Tudi sami so že doživeli, da je kdo objavil njihovo fotografijo, vendar za njih to ne pomeni vedno nasilja. Na družbenih omrežjih so že zasledili nasilne vsebine, ki so objavljene na medijih, dostopnih za določen čas (na primer zgodbe na Instagramu, ki so dostopne največ 24 ur od objave). V kolikor na spletu govorijo z neznanci in se ta neprimerno obnaša, kot rešitev vidijo to, da osebo odstranijo iz kroga prijateljev in ji onemogočijo dostop do njihovega profila. Ne zdi se jim potrebno, da bi o tem koga obveščali. Imajo tudi svoj sistem, kako preverjajo, ali gre za lažen profil ali ne. Po mojem mnenju pa je zaskrbljujoče, da verjamejo, da osebo preko spleta lahko spoznaš do te mere, da ji zaupaš pošiljanje svojih fotografij, saj nikoli ne moremo vedeti, kdo nas čaka na drugi strani.

 KATEGORIJA: RAZLOGI ZA SPLETNO NASILJE

Zanimalo me je, če imajo učenci s strani staršev omejeno, koliko časa na dan ali na teden lahko uporabljajo elektronske naprave. Odgovori so bili zelo različni. Učenci, ki so bili intervjuvani v prvi skupini, so si bili enotni, da samostojno ali deloma samostojno razpolagajo s časom, ki ga preživijo na elektronskih napravah. U7.1 pove, da »starši vejo, da sam vem, koliko v bistvu lahko in da si razdelim tudi z učenjem.« U7.2 doda:

»/…/ S'mo, mi pa včasih pač rečejo, da naj neham /…/« Podobno povedo tudi preostali učenci iz prve skupine ter večina učencev iz druge skupine. Izjema sta učenec 8.4, ki ima »omejeno. Tam, kako uro pa pu na dan« in pa učenec 8.7, ki pravi: »Odvisno kk je dan. Če se je treba učit dve ure, pol pa ne. Včasih da, včasih ne.« Do omejitev po mnenju učencev prihaja zato, da »ne bi postali odvisni«, »da bi šli vn na zrak.« Več razlik je pri učencih tretje skupine. U9.1 pravi, da nima »čist nč omejeno /…/ najbrž jim je vseeno mojim staršem /…/ useeno jim je po mojem.« U9.2 na drugi strani pa ima

»omejeno in po mojem je to zto, ker mislijo, da sm preveč na telefonu, pa tudi, da se potem malo več osredotočim na šolo pa to, kaj delamo v šoli.« Učenka 9.10 zanimivo izpostavi, da nima »omejeno, sm ja si mislim, da sm malo preveč na teh.« U8.3 pove, da ji starši verjetno omejijo čas zaradi tega, »da ne bi še na več kakih teh nasilj naletela.« U8.2 pa doda še druženje s prijatelji.

Takoj zatem pa me je zanimalo, zakaj po njihovem mnenju na spletu pride do nasilja.

Učenci prve skupine so povedali, da z objavo neprimernih posnetkov osebe pridobivajo

43

»pozornost«, »lajke«, »foloverje«. Dodajo tudi, da do spletnega nasilja pride zato, ker je osebam »dosadno«, pridobijo »popularnost«. Spletno nasilje po njihovem mnenju izvajajo »bolani ljudi«, »hekeri« ter »uni, ki na svojem profilu nimajo dost foloverjev, pa pol druge zezajo.«

Nasilnih spletnih iger učenci načeloma ne obravnavajo kot spletno nasilje, vendar U7.1 meni, da »un, ki je tk obseden /…/ pač lahk to resno vzeme i če to i zares kaj naredit.«

Povzetek: Učenci s strani staršev večinoma nimajo časovne omejitve, koliko časa dnevno ali tedensko lahko uporabljajo mobilne telefone oziroma spletne storitve. Tisti učenci, ki omejitve imajo, menijo, da do omejitev pride, ker sicer preveč časa preživijo za ekrani, prostega časa ne preživljajo zunaj, starši pa jim želijo preusmeriti pozornost v učenje ali kakšno aktivnost ter druženje s prijatelji. Do spletnega nasilja po njihovem mnenju med drugim pride tudi zaradi dolgčasa. Tukaj vidim povezavo med časovnim omejevanjem in dolgčasom. Otroci, ki jim je dolgčas, na spletu hitro poiščejo strani, ki se jim zdijo zanimive, kar pa lahko hitro vključi tudi neprimerne vsebine ali celo dejanja.

Kot glavni razlog za spletno nasilje navajajo pozornost, vsak namreč stremi k temu, da bo imel na spletu čim boljši ugled in čim več navideznih prijateljev. Med razloge za spletno nasilje spadajo tudi spletne igre, ki vsebujejo nasilne elemente oziroma prizore, saj se lahko oseba močno vživi v igro in to igro potem podoživlja tudi v resničnem svetu.

 KATEGORIJA: OBŠIRNOST SPLETNEGA NASILJA

Učenci prve skupine menijo, da je spletnega nasilja veliko. Intervjuvanci druge skupine pravijo, da med brskanjem na spletu v večini ne zaznavajo nasilnih vsebin, vedo, da se to dogaja, čeprav spletnega nasilja še niso doživeli. V tretji skupini pa je učenka že doživela neprimeren odnos neznanca preko spleta, vendar tega ni želela deliti, saj gre za problem, o katerem ji je težko govoriti. Pri vprašanju o prisotnosti spletnega nasilja in njegovi obsežnosti je bilo pri učencih čutiti rahlo nelagodje. Očitno je, da gre za tematiko, o kateri se niso vajeni pogovarjati, verjetno je temu botrovalo tudi to, da sem bila za njih neznanka, ki ji niso popolnoma zaupali.

44

 KATEGORIJA: PREVENTIVNE DEJAVNOSTI

Učence sem povprašala tudi o preventivnih dejavnostih, ki jih na področju spletnega nasilja izvaja šola. Učenci prve skupine so povedali, da delavnice in predavanja na temo spletnega nasilja izvajajo »včasih«, »pač, če se to zgodi kaj, potlej rečejo učitli, da moramo bit pozorni na to.« Spomnijo se tudi video posnetkov s strani Safe.si, povzamejo kot »to, ko se neka ovčka striže.« »Pri računalništvu je blo to.« Menijo, da so se iz teh posnetkov naučili nekaj malega, nekoliko pa so jim bili tudi »smešni«.

Nekateri učenci druge skupine se ne spomnijo, da bi imeli kakršne koli delavnice ali predavanja na to tematiko, drugi povedo, da imajo »vsako leto skor nekej.« »Pridejo /…/ iz nekih podjetij i pridejo pol k nam predavat.« U8.1 se spomni: »Predavanja, da«.

Na teh predavanjih jim povedo »kako odreagirat«, »na koga se obrnit«, »kk zaščitit svoj profil« ter »da nikomur ne povemo gesla.« Tudi v tretji skupini se vsi učenci niso takoj spomnili, da bi imeli takšne dejavnosti. U9.1 se spomni, da imajo enkrat na leto takšna predavanja, U9.8: »Pa zdej smo meli pr angleščini to tudi.« U9.4 doda: »Safe.si je povsod. To so povsod posterji.« U9.2 se spomni: »Da, pa neke posnetke smo gledli, da. Da, tiste ovčke.« U9.7 dopolni še: »Pa Gajin svet smo gledli.«

Povzetek: Učencem v šoli spletno nasilje predstavijo na različne načine. Spomnijo se izobraževalnih posnetkov, katerih glavne junakinje so ovčke, ki obrazložijo različne vrste spletnega nasilja na otrokom prijazen način. Tematiko obravnavajo tudi pri pouku računalništva in v povezavi s poukom angleščine. Kot poročajo učenci, so si ogledali tudi film, ki predstavi spletno nasilje in spopadanje z njim. Torej jim je spletno nasilje v šoli predstavljeno, vendar se jih le majhen delež takoj spomni, da so imeli kakšne dejavnosti na to temo. Smiselno bi bilo raziskati, zakaj je temu tako.

 KATEGORIJA: KOMPLEKSNOST PROBLEMA

Zanimalo me je tudi mnenje učencev, kako preventivne delavnice vplivajo na preprečevanje spletnega nasilja. Odzivi so bili različni. U7.1 meni, da »slabo, zt ki potlej lahko mi to, pač /…/« U7.2 se strinja: »Da, mi to lahk nardimo.« Na drugi strani pa U7.5 meni, da »dobro, če nekomu to delajo, pa pol on zna, kaj naredit. Boljše je, da se predstavi to.« Učenci druge skupine se strinjajo, da je vpliv delavnic lahko tako dober kot slab. U9.5: »Odvisno za koga pač.« V tretji skupini pa izpostavijo, da lahko

45

delavnice učence tudi prestrašijo. U9.1: »Jst, če dobim preveč informacij, pol se recimo ful bojim za naprej /…/ Kaj pa, če se mi to zgodi /…/« U9.4 doda: »Pa pol se bojiš, da ti bo kdo telefon al pa kake slike pošilau /…/« Zdi se jim pomembno, kako so te stvari predstavljene. U9.1: »Sej je fajn, da povejo te stvari, sam je mal skeri.« U9.2: »Včasih je fajn, preveč povejo, preveč na takšen način, da je to tk, na grozen način povejo, ko da bi nas hotli zastrašit s tem /…/ Lahko bi na lepši način /…/« Se pa tudi strinjajo, da je dobro, »da predstavijo, da znamo odreagirat.«

Kot je že predhodno zapisano, učenci spletno nasilje povezujejo predvsem z zlorabo fotografij. Tukaj izpostavijo, da gre za problem, ki se hitro razširi. Na primer, pri katerem dekle neznancu pošlje fotografijo, povedo, da »on bi jo poslal dalje«, »lhk bi jo izsiljeval«, »poslal bi naprej drugim ljudim«, »i pol bi se to širlo« »i pol to ne moreš dat dol.« Iz ene fotografije lahko torej nastane veriga poslanih fotografij, ki se hitro razširi in ji nismo zmožni slediti.

Težava se pojavi tudi v tem, da se z možnostjo spletnega nasilja soočajo vse mlajši otroci. U9.9: »Recimo moja teta /…/ je ta omrežja dobila pri 16, takrat je blo to tk normalno, mi smo dobili pa pri 12. Druge generacije bojo že pri šestih. To je čist normalno. Tehnologije ne moreš ustavit.« Na drugi strani pa so starejše generacije, ki s tehnologijo še niso tako vešče, saj z njo niso odraščale in bi jih bilo po mnenju učencev potrebno izobraziti o dogajanju na spletu. U9.1: »Zdej trenutno je težko preživet brez tega, ker je vse gor.« U9.4: »Morali bi bolj te izobrazit mlajše pa starejše /…/ Pa nas pustit, ki mi to v bistvu že dost znamo o temu.« U9.2: »Meni se zdi, da te starejše to sploh ne zanima. Oni so meli svoje cajte, mi mamo svoje cajte in oni sploh nočejo se v to vtikat.« Po njihovem mnenju starši ne razumejo uporabe omrežij, primerjajo sedanjost s preteklostjo in se jim to zdi nepotrebno, jih ne zanima.

Kot sem že zapisala, učenci v splošnem menijo, da je spletnega nasilja veliko.

Zanimivo pa je, da mi potrdijo, da se o tem ne govori veliko. V tretji skupini dodajo, da

»nasilno vsebino redko tk najdeš, razen če res iščeš.« U9.4: »Da, sej to je odvisno, kaj gledaš /…/ Na podlagi, kaj ti gledaš /…/ al pa če si naročen na nekoga.«

Povzetek: Nekateri učenci menijo, da s preventivnimi delavnicami, ki jih izvajajo na šolah, učenci dobijo ideje, kaj bi lahko naredili, poskusili sami. Dodajo pa tudi, da

46

delavnice tistim, ki so žrtve, lahko služijo kot pomoč, kako se odzvati na spletno nasilje, zato so takšne predstavitve dobrodošle. Pomembno pa je, na kakšen način jim to tematiko predstavimo. Pazimo, da jih s tem ne prestrašimo, temveč ozavestimo, da lahko drugo osebo s svojim početjem prizadenemo. Vedeti morajo, da so to predstavitve, kaj vse se lahko zgodi in se tudi dogaja, potruditi pa se moramo, da ne dobijo občutka, da se bo to nujno zgodilo ravno njim. Učenci izpostavijo še, da se s tehnologijo in njenimi storitvami spopadajo vse mlajši otroci, zato je potrebno vso preventivo prilagoditi vse mlajšemu uporabniku, o dogajanju na spletu pa izobraziti tudi starejše generacije, saj po njihovem mnenju o spletnih storitvah vedo premalo.

 KATEGORIJA: ODZIVANJE NA SPLETNO NASILJE IN NJEGOVA OBRAVNAVA

Eden izmed ciljev raziskave je ugotoviti še, kako se učenci odzivajo na spletno nasilje.

Učenci prve skupine menijo, da je primer spletnega nasilja potrebno prijaviti. V kolikor opazimo, da nekdo zlorablja podatke nekoga drugega, pravijo, da »seznanimo unega, ki ga izzivajo.« U7.4 doda, »naj gre un sam do ravnatelce al pa kam.« U7.1 doda, da lahko »reče staršom.« U7.4: »Lahko povemo psihologu, učitlom, ravnatlci.« Vsi se torej strinjajo, da je potrebno to nekomu zaupati, ne pa zadržati zase. Povedo, da bi se sami v primeru spletnega nasilja počutili ogroženo, verjetno pa bi se zaupali najbližjim, torej družini ali prijateljem. Pripomnijo tudi, da se lahko vedno obrnejo na »policijo« ali pa

»Tom telefon.«

Učenec druge skupine U8.1 meni, da bi se ob pojavu spletnega nasilja počutil »čudno, zaupal bi se prijatlu.« Preostali bi se zaupali staršem, ki bi potem zadevo urejali naprej.

V primeru spletnega nasilja, ki bi se zgodilo v šoli, 8.1 trdi, da »sto posto bi učitlom tudi« povedali ali pa kakšni drugi starejši osebi doma. Tudi učenci te skupine se spomnijo na Tom telefon. Najstarejši intervjuvani učenci bi se v primeru spletnega nasilja obrnili na »starše«, »prijateljice«. U9.1 pripomni, da v takem primeru »prijatlom pošleš skrinšote.« U9.3 prikima in doda še, da »se po mojem na starše glih ne bi takoj tk obrnla. Oni ne razumejo /…/ men se vidi, da bi potem malo preveč spaničarli /…/«

U9.1 pove: »Ponavadi nč ne nardiš, sam ok, uredu. In greš naprej. Al pa blokiraš in to je to.«

47

Povzetek: Učenci se večinoma strinjajo, da je potrebno primer spletnega nasilja resno jemati. Predlagajo, da se v takšnem primeru obvesti starše, učitelje ali prijatelje, v skrajnih primerih tudi zunanje organe. V večini poznajo možnost uporabe Tom telefona, kjer lahko poiščejo pomoč. Nekateri učenci so nekoliko skeptični glede tega, da se o dogodkih takoj obvesti starše, saj da teh stvari ne razumejo toliko, ker ne uporabljajo spletnih storitev. Ena izmed učenk je podala tudi mnenje, da lahko v veliko primerih situacijo ignoriramo, saj je mogoče osebo, ki nas nadleguje preko družabnih omrežij, blokirati ali izbrisati. Vendar to ne predstavlja vedno rešitve problema, pred katerim se nahajamo.

 KATEGORIJA: POMEN ZAUPANJA

Nekateri starši otrokom ne dovolijo uporabljati družbenih omrežij ali pa jim le-to časovno omejijo. V primeru, da pride do zlorabe na spletu, se otroci velikokrat tega ne upajo povedati. U7.1 pove, da je to lahko zaradi tega, ker »ji ne dovolijo družabnih omrežij.« U7.2 doda, da je osebo lahko »sram«, U7.5 pa še: »Pol bi to vsi znali.«

Učenci so torej mnenja, če se bodo v takem primeru nekomu zaupali, bodo o tem potem vsi vedeli, zato raje takšne stvari zadržijo zase. U8.2 meni, da bi to vseeno morali povedati, U8.3 pa meni, da se v takih primerih ne zaupa prijateljicam, ker »bi jo še one hecale«, U4 doda: »Al pa izzivale.« U8.6 nadaljuje, da »pol bi morda do starejše osebe pršlo pa se povedlo.« Otroci so torej že vnaprej v strahu, da se bo njihova situacija razvedela in potem raje trpijo v sebi, kot da bi to delili s kom, ki bi jim lahko pomagal.

U9.4 meni, da bi se v primeru spletnega nasilja obrnila »prej na prijatlce da, ko na starše.« U9.1 se strinja z njo:»Oni bi drugač to razumeli, ko da si tud ti del tega nekak /…/ zakaj si to, kaj si to pošiljal /…/« U9.2 meni, da starši »ne razumejo, preveč potem predpostavljajo, kaj se je potem zgodilo /…/ težje se je potem pogovarjat z njimi o teh stvareh /…/ bolj kakšni prijatlci /…/« U9.9 je mnenja, da s tem, ko se zaupaš staršem, tvegaš, da ti vzamejo telefon zaradi neupoštevanja pravil. U9.1 meni, da se prijateljem lahko vedno zaupaš. »Pol najbrž niso pravi prjatli /…/ če njim ne bi povedla /…/« U9.6 meni, da nekateri ne želijo zaupati takih stvari staršem zaradi občutka lastne krivde:

48

»Ja če bi šou staršom govorit nekej, kaj sm naredu pa ne bi smel, bi rekli, sam si si kriv.«

Povzetek: Pri spletnem nasilju veliko vlogo odigra tudi zaupanje. Na pomen zaupanja lahko gledamo z dveh vidikov, in sicer zaupanje neznancem na spletu ter zaupanje

Povzetek: Pri spletnem nasilju veliko vlogo odigra tudi zaupanje. Na pomen zaupanja lahko gledamo z dveh vidikov, in sicer zaupanje neznancem na spletu ter zaupanje